Nepietetno čez planke in bonton

Naj najprej priznam, da nisem ravno največji oboževalec Mojce Mavec. Res ne. Ampak vseeno pa ceniš njeno vztrajnost in skušaš razumeti tiste, ki jo obožujejo. In ni jih malo. Res ne. Kar je okej in prav. Ampak pri Mojci Mavec me ni motilo tisto, kar moti večino. Nikdar. Pa še prijazna je. Res. Vsaj ko sem imel, kar nekaj let nazaj, intervju z njo. Ni narejeno prijazna, vsaj meni ni tako delovala.

Ni me nikdar motilo, da je potovala gori, doli, naokoli. Pač. Je. Se pa nikdar nisem navadil na njen pristop, ko je pač vedno tako zelo, neizmerno, neizčrpno in navdušeno pripovedala o vsem in vseh. Kamorkoli je šla, je izpadlo relativno podobno. Oh, ah, super, fajn.

Nič narobe, stvar okusa in stila. Ampak nikdar se nisem privadil te megapozitivnosti, pa če bi šla magari v Somalijo. Bi našla nekaj luštnega, nasmejanega, finega. Okej, saj tudi sam res skušam raje najti pozitivne plati (morda ne ravno v tem tekstu, vem). Ceniš druge, njihovo delo in tako naprej. Itak. Se spodobi, naučiš se veš in kaj izveš. Pa saj… Mojca Mavec ni vodila le Čez planke. Drugo kariero je našla v Dobro jutro, da ne govorimo o številnih vodenjih in prireditvah.

Ampak če kaj, Mojca Mavec pač ni sinonim za, em, resne, tehtne vsebine. Ni. Ravno zato, ker se rada smeji, radovedno in zvedavo stika za nečim, kar jo bo nasmejalo še bolj. Gledalca pač rada dobi na občutek. Da je drugod lepo, če le pogledaš s takšnimi očkami. Mhm. Je. Če pač svet tako vidiš.

Toda ko pride nekaj takega, kot je prenos pogreba princa Filipa, se pač ne moreš zanesti na očke, lepoto, toploto, smeh, zvedavost. Ne gre. Ni stvar naše kulture, vsaj ne še. In angleške še manj. Zato je bil prenos pogreba princa Filipa tako klavrno izpeljan. Nevredno nacionalne televizije, ki bi naj ravno zaradi svojega poslanstva točno takšne vsebine pokrila bolj… S stilom, omiko, pieteto.

Tako pa so se še ene vsebine več lotili po svoje. Razvedrilno. Saj nihče ne pravi, da bi morali poslušat morbiden, resen, moški glas. Čeprav bi Ivan Lotrič najbrž bil kar primeren. Toda sploh ne gre zato. Ni v naši kulturi, res ni, pa sem del relativno mlajše generacje, da bi se med pogrebom pomenkovali. Že odločitev za prenos pogreba na javni televiziji je bila sicer po svoje razumljiva, ampak tudi ne tudi izpeljana tako, da bi v Kolodvorski dali gledalcem vedeti, zakaj je to pomemben dogodek.

Televizija Slovenija je žal pogreb princa Filipa dojela kot dogodek-šov. Kot spektakel. Kot nekaj, kar da gledalce zanima in dajmo jim potem tudi to ponuditi. Ampak to ni petkov večer s Švabom ali sobotno kvizkanje z Mariem. Niti slučajno. To. Je. Pogreb. In da bi očitno prenos vseboval še mešanico obojega – klasa & špasa -, je bila kot sokomentatorka/gostja zraven Polona Vetrih. Cenjena igralka, o kateri se govori v presežnikih.

Na koncu je bila ona še najmanj kriva. Ker se je videlo, kako brezidejno in brez koncepta se je nacionalka lotila resne tematike na neresen način. Saj je imela Mavčeva spored in je sprva še pomagala, da smo sledili in izvedeli, kaj se igra, kaj bere, kaj poje. Toda ne za dolgo, saj se Mavčeva ni mogla upreti skušnjavi, da ne bi iz pogreba naredila čez planke. S svojim vetrnim, šušljavim glasom, polnim svetlobe, je želela, da bi Vetrihova čim bolje in čim več povedala o kraljevi družini, ker pač Otok in njegove navade dobro pozna. Saj jih, ne rečemo, toda komu je padlo na pamet, da je Vetrihova naglaševala in izgovarjala nazive in imena v cockney angleščini? Čemu? Saj pa je pravopis jasen. Lektorji na nacionalki tudi. Sploh pa njen naglas pač ni tako izpiljen in smo tisti, ki smo pač prevečkrat pogledali The Crown na Netflixu, malo krvaveli iz ušes.

In povrhu sta bili še nekonsistentni. Vetrihova se denimo ni spomnila, kako se po slovensko reče »princess Euegenie«. Em, Evgenija? No, že uvodoma sta pomendrali zgodovino slovenskega ozemlja, ko smo lahko slišali, da mi o monarhiji pač ne moremo veliko vedeti in teh običajev ne poznamo, ker da nismo imeli monarhije. Haaaaalo? Kako? Saj Slovenci nismo kralji, itak da ne, prišli smo do knezov in grofov, ampak saj smo bili del Habsburške monarhije. Stoletja. Pa še potem Kraljevine Jugoslavije povrh. Pustimo, kakšen odnos imamo do teh tvorb in kakšne so imele do nas, samo tako površno, preko prsta, dajmo-se-malo-menit čebljanje pač ne spada na, še enkrat, prenos pogreba.

Nekateri se nikdar ne bomo navadili, da se pri nas govori čez minuto molka ali predvajanju himne pri športnih prenosih. Ne bomo. Ker. Ni. Prav. Saj ne gre tu za ne vem kakšen bonton ali purizem. Sploh ne. Nekaj kulture pa naj bi še ostalo, ne? Ampak Mavčevi in Vetrihovi je bilo za to vseeno. Gladko sta ugibali, koga vidimo zdaj. Delovalo je po principu: aha, tega poznam, pa tega tudi, katera je že ta, aha, pa un, pa…

Tako to ne gre. Tako se ne dela. Na komercialni televiziji mogoče že, čeprav sem le za hip preklopil na Planet, kjer so prav tako imeli prenos. Pa še tam stežka. Vetrihova in Mavčeva sta delovali kot tisti ljudje na kavču, ki komentirajo, kar so pravkar gledali. Po Sanjskem moškem ali nekdanjem Bognedaj da bi crknu televizor. Delovalo je, kot da gledamo na pol vlog dveh dam, ki sta vsaka na svojem področju cenjeni in zelo izkušeni, zdaj pa naj bi ju poslušali in prenašali samo zaradi tega.

Za nacionalko se, pardon, takšen prenos ne spodobi. Pika. Ne za princa, kraljevo družino. Ne gre. Da poslušamo najprej, kako da se na medije ne gre ozirati, ko gre za poročanje o kraljevi družini, ker da so to samo ugibanja in natolcevanja. Potem pa po drugi strani poslušamo, kaj da je rekel Filip tik pred smrtjo Charlesu in, neizogibno, kako zelo so zamerili Meghan, ker je dala intervju Oprah. Nič o nosečnosti ali koronaukrepih ali čimerkoli drugem. Vsaj ognili bi se. Šlo je za pogreb. Brez scenarija, ki pa bi si ga tako izkušeni dami ne zgolj lahko, ampak morali pripraviti. Če pa sta si ga, je bil le zastavljen kot osnutek, sama izvedba je bila totalna improvizacija, pa ne v dobrem smislu. Tole bi naj bil klasični balet. Ne improvizacija na tipkah v domači sobi.

Že nekaj časa tako ali tako opažamo, kako denimo ravnajo na Hrvaškem – pa daaaalep od tega, da je tam s televizijo vse okej, sploh ne –, kadar se zgodi kaj prelomnega. In to ne, kot v tem primeru, par dni vnaprej. Ko umrejo pomembni ljudje, pripravijo koncert, oddaje, prilagodijo program. Pri nas se nacionalka komaj obrne in za silo poskuša nekaj najti, pač, toliko, da je.

V koronskem času je nacionalka marsikje res presegla samo sebe, tempo dokumentarcev, serij, filmov je izjemen in neprekosljiv. Čista desetka. Ampak s takimi prenosi ne dela usluge nikomur. Še najmanj onim, ki bi radi vse skupaj ukinili.

Čas je, da nacionalka začne sebe malo bolj resno jemati. Ne pa, da se odloči za pogreb pomembne osebe in nato poslušamo, kako se ugiba, kateri je že ta, ne, ta sedi tu, pa tam, pa… Ne gre. Ne. Narobe. Prav je, da sta poskušali kaj dodati. Ampak v takem primeru? Le informacije, zgodovino, biografijo. Ne pa komentar. Ni to, četudi je trajalo uro in pol, fuzbal. Ali Ema. In zato je bil to hud zdrs. Ne pretirano opažen, vendar pri takih stvareh se začne. In tu ima nacionalka ključne težave s kadri. Ker ne goji, ne razvija, ne ohranja standardov, ki bi jih morala. In se loteva na horuk. Ter zanaša na tiste, ki so pač vedno tam. In avtomatsko najbolj primerni. Pa niso. Ne vedno.

Komentarji

komentarjev