MUZU

“Povejte mi…”

Uroš Slak se je naposled obrnil še proti kameri. Po, hm, kaj, več kot pol ure? Petintrideset minut? Najprej pol ure in sodniški dodatek pet minut? Tu nekje. »Vam, spoštovane gledalke in gledalci,« si je skoraj nekaj kakor oddahnil, pomežiknil in sklenil, »pa hvala, da ste zdržali z nami.«

Lahko bi delovalo tudi kot pojasnilo, če že ne skoraj kot opravičilo. Pa ni. Ne po taki izvedbi. Ni ravno zgodovinska, ampak vseeno pa prekleto dobra televizija. Končne besede so bile neke vrste (zmago)slavje. Kdor je zdržal, je bil nagrajen. Z morda najbolj izstopajočim intervjujem na slovenskih televizijah. Letos gotovo, najbrž pa kar nekaj let. Kar ne pomeni, da je bil najboljši vsebinski intervju. Daaaaleč od tega. Sploh ne. Ampak to, kar smo videli v sredo zvečer, je bila res, res, reees dobra televizija.

Koncept je, kot vemo pri 24ur Zvečer, precej bazičen. Ena dolga ovalna miza, stoječi voditelj stopničko nižje, da goste gleda iz oči v oči, zdaj s komolcem naslonjen na to dolgo mizo, zdaj z dlanmi, in na drugi strani sedeči gost. Vmes kar nekaj zaslonov, par gigantskih, nekaj manjših. Malo temna, ampak ne pretemno zlovešča luč.

Vzela sta si… Pol ure. Ne, več kot pol ure. Z drugim delom še pet minut zraven. Marsikje bi tak format bil… Časovno? Dolg. Med tednom? Sploh predolg. Po deseti pa itak. Že na nacionalni televiziji, kjer take ena-na-ena pogovore prihranijo za nedeljski večer. So drugačni, res je, vrhunske debate, skoraj filozofija, kadar se jih pripravljeno in navdahnjeno loti Ksenija Horvat.

Foto: Pop TV [zajem zaslona]

Ampak zdaj smo pa res lahko v obliki intervjuja dobili dobro, kaj dobro, vrhunsko televizijo. Ja, to, kar je Uroš Slak izprašal Aleksandra Čeferina, je prekleto dober tv. Miša Molk je nekje vmes poskusila, stavila na osebno noto, pogovarja se sedeč precej blizu sogovornikom, frontalno in iskreno. Zvezdana Mlakar je  najbrž v tej smeri šla daaaaleč najdlje in vztrajno garala, da so se ji gostje pripravljeni odpreti. Pustimo, da gre za različne vsebine, precej različne.

Govorim o sami izvedbi, načinu, formatu, dinamiki. Ne toliko o vsebini. Čeprav je seveda ta kakopak bistvena. Toda na komercialni televiziji? Pri Urošu Slaku? Sam, priznam, da sem sčasoma Pop TV začel spremljati vse manj. Še vedno nekako pač staviš na to, da bodo Odmevi držali nek standard. Ker ga morajo in kjer da so voditelji bolj v posredni vlogi, čeprav seveda niso. Vsak od trenutne trojice – Rosvita Pesek, Igor Bergant, Tanja Starič – seveda ima svoj stil. In prav, da ga ima. Le da vsi skušajo na silo nato brzdati stil v večnem in neizogibnem stremljenju po uravnoteženosti, s čimer, kot vemo, imajo nekateri voditelji, kaj šele gostje, da politikov sploh ne omenjam, velike težave. Ker totalne objektivnosti, kot vemo, ni.

Pop TV je zato v svojem stilu, z vsem, na kar stavi in čemur zaupa, kar je v zadnjih treh, štirih letih prineslo do vse boljših in boljših tv vsebin (Fokus, Inšpektor), pokazal, kaj lahko naredi komercialna televizija. Ne naredi. Pardon. Kaj zmore. Če dobi predsednika Uefe v najbolj zahtevnem tednu zanj in njegovo kariero, tik po tem, ko so ga tako ali tako gostili v nedeljo, ko je zopet deloval kot najbolj luciden kolumnist o aktualni oblasti, potem ga pač, ekskluziva gor ali dol, ne bo štedila. Ni ga omejila le na, kaj pa vem, deset minut. Ne. Vzela si je čas.

Zdaj… Uroš Slak, vsaj kolikor spremljam njegovo oddajo, kar je res občasno in preredko, svojega stila niti slučajno ne skriva. Še več. Stavi nanj, ponosno in mogočno. Ima pač svoj način. Mežika, maha, občasno skoraj zloguje besede, da bi še bolj poudaril tisto, kar se je sam ocenil za bistveno. In s tem, z retorično dramatiko, ki je ponekod biser, drugod pa balast, pač tvega. Kar je dobro. Vsaj zame. Nekateri nato živčno razkačeni iščejo pilota, drugi pa s prstom v ekran kimajo in čakajo, če bo še koga »zašil«. Katerih je več, nimam pojma.

Slakova giga hit, popevka, singel, šus od retoričnega refrena in značilna fraza je »povejte mi«. Lahko deluje povsem mimobežno, ponavljajoče, nepotrebno, hej, skoraj banalno. Ampak ni. Povejte mi je zelo specifična besedna zveza. Prvič, gosta resda vika, ampak meji lahko v določenih situacijah na velelnik. Marsikoga bi učili, da bi raje vstavil, če že, »ali bi lahko«… Morda »zanima me«. Pač. Nekaj drugega. Ne tako… Povejte mi je direktno. Bolj skoraj ne gre, lahko bi kdo rekel, da nižje tudi ne. In rečejo. S Slakom se pač ne špara. Je piksna, ki jo bodisi z veseljem spiješ na eks ali pa pohodiš in igraš fuzbal z njo.

Foto: Pop TV [zajem zaslona]

Ampak ključna poanta je v drugem delu besedne zveze. Povejte MI. Meni. Z izpeljanko, kot smo jo slišali tudi tokrat, »povejte vi meni«, kar meji že na resno predrzno. So televizije, kjer bi uredniki, tradicija, mentorji, šola, vzgoja znoreli. Kako povejte mi, povejte vi meni. Saj ni tvoja oddaja, ne? No, si voditelj, seveda, itak, samo zakaj ne »nam«? Zakaj samo ti? A ne zanima vseh nas? Ne. Ne pri Slaku. On je pač kanal, javni magnetofon, ki postavlja že tako glasna vprašanja, ki megafona najbrž niti ne bi potrebovala. Ampak v tem primeru, ko je bil gost Čeferin, je povejte mi delovalo. In to zelo.

Slak je predvsem puščal Čeferinu čas. Na neki točki je sicer zadeva delovala že skoraj podprta s skrbno narejenim in še bolj naučenim scenarijem. Vsakič, ko je Čeferin odgovarjal o izjavah katerih od ustanoviteljev Superlige, se je namreč najprej pojavila slika, zdaj Agnellija, zdaj Pereza. In šele nato je Čeferin govoril točno o teh ljudeh. Le da je bil zaslon za njim, ni ga mogel videti, razen če je videl še enega pred sabo, tam nekje pod kamerami. Kako je to uspelo? Tako sinhrono? Bamf. Hit.

Najbolje pa je Slaku uspelo nekaj, kar znamenito ponavadi ne samo njemu, temveč voditeljem nasploh ne. Ni skakal v besedo. Da ne bo pomote: nihče ne pravi, da se nikoli ne bi smelo skakati. Eh. Ravno nasprotno, če nekdo blebeče, laže ali se ogiba, potem je prav, da se ga prekine. Le da se to pri nas pogosto zamenjuje s tem, da bi voditelj slišal odgovor na lastno vprašanje, ki si ga je že vnaprej zamislil. In tako so pogosto razočarani, ko politiki ne rečejo »ja, kradli smo«. Ja kot da bojo priznali. Tako se je zgodilo denimo pri Kalinovem dečku, ko je Damjan Janković prišel, dal izjavo v času, ko se je cela država zgražala nad njim, ter tako pošolal novinarko, morda je bil celo novinarski par, spredaj pred RTV-jem, da je bilo prav mučno gledati. Odšel je kot kralj. Manjkal je samo sončni zahod, tam nekje pri Starem Tišlerju. Ker so vprašanja igrala na moralo. Pa kako moralo? Kaj sta pa pričakovali? Da se bo opravičil? Celi Sloveniji? Pokesal in rekel, naj Kalinov deček zaigra kakšno otožno iz svoje frulice?

No, edini šibek del Slakovega intervjuja, je bila narava, sama vsebina vprašanj. Kar seveda ne more biti prezrto. Bistvo intervjuja je pač vsebina. Gledamo šov ali novinarstvo? To je ključna premisa. Tokrat smo gledali bolj prvo. Ekskluzivo. Slak se je držal osnovne teme, nič več, nič dlje od tega. Čeferin je prišel kot ekskluziva in dobil tudi takšen tretma, ko gre za naravo vprašanj. Ja, saj na koncu je bilo tudi omenjeno, da je Uefa tako ali tako šla na roko tudi velikim klubom z reforme lige prvakov, kjer da za majhne več ne bo prostora, ampak to je bilo le za konec, post festum kot nekaj, kar pač ni tema pogovora. Saj dejansko ni bila.

Slovenija pač nima oddaje, kot je El Chiringuito, kjer je imel Florentino Perez v ponedeljek svojevrstni šov, kjer je zavajal, lagal in manipuliral. Ampak zato naredil vseeno vrhunski šov, želel je, da bi sledili njegovi logiki še »normalni ljudje«. Zakaj mu niso, je Čeferin vse pojasnil. Vrhunsko. Najbolj presenetljiva, čeprav že dolgo ne več, je njegova mimika. Priznajmo, deloval je sicer itak zelo zdelano. Kako ne bi, če pa je en dan delovalo, da bo, karikiram, zadnji predsednik Uefe. Ampak tudi tako je deloval neverjetno umirjeno. Rok praktično ni premikal in ni jih imel na mizi, položeni dlani, kar naj bi, gotovo ni stvar naključja temveč dragih nasvetov, dajalo našim politikom občutek mirnosti, sigurnosti, prepričanosti.

Daleč od tega, da je Čeferin politik, čeprav je že postal politična figura. V trenutku, ko je pač iz te pozicije komentiral slovensko politiko, kar zdaj počne občasno, a dokaj redno. Kar ne pomeni, da je dobil lahka vprašanja, ker da ni politik ali ker da se ga razume kot naslednji veliki, a še vedno novi politični obraz. Ni dobil lahkih vprašanj, še zlasti, ko gre za osebna vprašanja, ko je Slak omenil, da je seveda Čeferin krstni boter Agnellijevi hčerki, za katerega je v ponedeljek izjavil, da se mu še nihče nikdar ni tako zlagal. Čeferin ni govoril o kačah, pokvarjenem ducatu in podobno. Ne pri nas. Slovenija pač nima takega talk šova. Ne še, niti ni na vidiku. Morda je Slak tukaj še najbližje, čeprav ne povsem.

Foto: Pop TV [zajem zaslona]

Kar je intervju na Pop TV naredilo za res dobro televizijo, je dejstvo, da si je komercialna televizija vzela čas in z ekskluzivo ravnala, kakor se z ekskluzivo ravna. Niso ga šli trgat na koščke, seveda ne, niso pa niti ravnali z njim v rokavicah. Ker osebna vprašanja v Sloveniji pač na teveju v takih oddajah niso skoraj nikoli prisotna. Čeferin je deloval, da bi odgovoril na karkoli. Ne enako, češ, monotono in brezbrižno, temveč pripravljeno. In zgodilo se je, po dolgem času, da nek res gigantski intervju niti za hip ni deloval, kot da se mu nekam mudi. Kar je, žal, najpogostejša praksa. Voditelji namreč nikdar ne bi smeli reči, to pa to pa tisto pa to bi še, pa če lahko v dveh stavkih. Tanja Gobec, denimo, se res trudi ob nedeljah, nekatere oddaje Politično ji uspejo, ampak pri večini se zelo bori z odmerjenim časom dobrih desetih minut. Ampak to ni problem gostov. Nikdar.

Najbrž Slakov intervju s Čeferinom še ni za v učbenike, tako naddober spet ni bil, ampak kot »televizija« pa je prikazal, kakšna narava tovrstnih pogovorov nekako sodi v ta prostor. Nismo vajeni, skoraj tesnobno je, ko je Slak spraševal nekaj tako vsakdanjega in človeškega, naravnega, kot je bilo tisto, kako se je počutil, ko je bil sam v Švici, kdo mu je pomagal doma, kaj je naredil, ko se je vrnil v Grosuplje. Da je osem ur vozil sam, je povedal Čeferin. Ob kakem drugem intervjuju in priložnosti, bi moralo pasti vprašanje, kako to, da nima vsaj šoferja, če že na Brniku zdaj pristajajo po tri letala na vsaki drugi dan. Ni bil tak tip intervjuja. Je populizem, da Čeferin odgovori na osebna vprašanja? V takem kontekstu bi rekel, da ne. Saj to je nenazadnje koristilo nekaterim najbolj vidnim politikom pri nas. Pa ne zgolj politikom. »Najprej sem si natočil dvojni viski, da sem se umiril in sploh lahko zaspal,« je izjava, ki je praktično nikjer drugje ne bi slišali.

Je to slabo novinarstvo iz Slakove strani? Ne. Saj so nenazadnje čustva navijačev, kolikor vsaj vemo zaenkrat, odločila, da ne bo nič iz superlige. Še preden so prišla pravna vprašanja, kot je tisto, ali bi lahko vrgli Real iz lige prvakov. Je narobe, ker je Čeferin rekel, kako je njegov oče, zelo znana osebnost, bil jezen, ker je šel direktno v avto po kongresu in vozil domov? Ne. Ni. Kot mi je rekel Zlatko Zahović v pogovoru za Maribor24 v torek: po drugi strani Florentino Perez pač ni obkrožen z navadnimi ljudmi, torej nemilijarderji. Čeferin je uspešen, ampak uspeva svoj uspeh v zelo bogati organizaciji predstaviti na svoj način. Sploh v Sloveniji mu uspeva. Na vrh Uefe se je povzpel, ko je bila ta v resni krizi in se je Michele Platini resno zapletel s Seppom Blatterjem, na koncu pa sta odletela tako ali tako oba. Čeferin stavi na odkritost, transparentnost, skupnost. Tudi čustva. Ni deloval kot robot. Ko je rekel, da je imel 3.800 neodgovorjenih smsov, sem si vsaj sam predstavljal, da mi dejansko sveti nad ikonico za sporočilo cifra 3.800.

Nič od tega ne naredi intervjuja Slaka s Čeferinom za kultnega. To še ne. Je pa nekaj, kar je vredno izpostaviti in pokazati, da ni prav nič narobe, še dobrodošlo je, če se dva pogovarjata magari čez pol ure. Na kulturen, dinamičen način. Kar ne pomeni pahorjansko, da ni niti najmanj pomembno, kaj je povedano, samo da je všečna forma. Sploh ne. Čeferin je povedal marsikaj, česar sicer ne bi. Vsaj ne pri nas. Mene sicer še vedno čudi, da je tako zelo prisoten doma v našem medijskem prostoru, ko pa vodi tako bogato institucijo, ki ima, kot vidimo, številne izzive. Uefa ni vedno good guy. Maribor, no, slovenski prvak, je imel pred Čeferinom večje možnosti, da se uvrsti v ligo prvakov. Za ligo evropa se neposredno sploh več naši klubi ne bodo potegovali. Gredo v conference league, kar res ni seksi ime.

Seveda bi se o vsem tem tudi lahko pogovarjala. Ne lahko. Morala bi se. Ampak tokrat je res bilo v ospredju nekaj drugega. In to je bilo izpeljano tako uspešno, da je bil tisti Slakov »hvala, da ste zdržali z nami« res nepotreben. Ker je bilo vredno.

Komentarji

komentarjev