Sfinga, polbog, genij, Clug!

Veliki, črni, neskočni krog se je začel dvigovati. Za finale. Za konec sveta. Za svetski konec. Kdor ni molil dotlej, je zdaj fanatično veroval. V karkoli že. Na obodu krožnice življenja sta sedela moški in ženska. On in ona. Brez imena. Brez obrazov. Junaka antijunaške utopije. Pod njima slečeno pleme, ob gležnjih rdeča oblačila črne realnosti. Ubogibali so se. Migetali. Migljali. Kot klobčič sveta. Če je to srednji vek, kaj bo šele v baroku! Ne, srednji vek še nikoli ni bil tako mamljivo sodoben. Brutalen, umazan, nujno grd srednji vek.

In za konec je šla še v drugo skozi O, Fortuna. Komad, ki je bil še za naciste leta 1936 prehud. Komad, ki je tako prekleto znan, da je prekleto zlajnan. Zlovešče prevelik. Če hočeš koga pretresti, mu zarolaš uvod v Carmino Burano. Pa naj se trese. Kako torej narediti Carmino Burano gigantsko? Še večjo? Kot nadvečji teater sveta? Kako preseči Orffa, ki je skoraj bil presegel Richarda Wagnerja?

Tako. Tako kot to počne Edward Clug. Renome ga presega, talent nikdar. Človek ni plesalec, plesalec ni človek. Oboje je. Clug je oboje. Sfinga. Polbožanstvo. Nekje med tu in tam, med prej in še bolj prej. Med po tem in še bolj potem. Clug nikdar ni zares tukaj. Saj ni, pleše več ne, v takem nadspektaklu pa sploh ne. Ni tukaj. Pa je. Ko je na koncu, po eni uri, dvignil veliki krog, v katerega so se zvijali, premetavali, ljubili, kregali, spajali plesalci, je zabrisano pokazal vsaj odsev nedosegljive (nad)realnosti.

Ker za to je šlo pri njegovi Carmini Burani. In za to gre. Za to prekleto krožnico, nedosegljivo popolnost geometrije, poosebljene v človeškem telesu. Krog je toliko, da je vse in nič obenem. Je poroka in pogreb. Je harmonija in ontologija. Je kaj bolj osnovnega za ples kot krog? Plešemo ponavadi najprej nekako krogu, ne? Kolo. Držimo se za roke.

Tukaj nihče nikogar ne drži za roke. Vsak je sam, šele potem smo skupaj. Carmina Burana je tako stara, takšen giga hit, ki ga je Orff, kakor so nas učili v šoli ali solffeggiu, saj se ne spomnim več, našel na nekem podstrešju, obrisal prah in potem napisal svoje remek delo. Clug je iz tega remek dela šel delati spektakel. Za kaj takega moraš biti… Megalomanski. Predrzen. Nor. Prelesten. Krut. Ego. Super ego. Sfinga.

Clug je šel tja, kamor redki upajo. Kakšen Kubrick in podobni. Clug je klasik neklasičnih časov. Ni presodoben, pa vendar. Carmina Burana bi lahko bila tudi gladko čisti zicer. In ne bi nihče ugovarjal. Obletnica, priložnosti, čas, prostor. Nihče ne bi nič imel proti, pač. Klasika.

Ampak ne pri Clugu. O, ne. On je šel molit. Pisat filozofijo. Ta ena ura, ki smo jo gledali v nedeljo zvečer, 16. maja 2021, ko smo še vedno tako omejeni in čakamo, kdaj bomo nehali sanjati o novi normalnosti, ta ena ura je bila skorajda psihadelični trip. Zadetost. Kot resen šus. Taki. Dobra roba, tega ne dobiš kar tak, za tole moraš skoraj imeti veze. Carmina Burana v izvedbi SNG Maribor je bila celo prek tv zaslonov transcendentalna. To je fizika, to so Newtonovi zakoni privlačnosti, nadgrajeni z Einsteinovo relativnostjo teorijo. Upogibanje časa in prostora. Trk delcev, bozonski delček prapočel bistva.

Saj to, kar so počeli, skoraj ni bil več ples. Saj niso bili skoraj več ljudje. Ne taki, z imeni, priimki, EMŠOM. Bili so… Kot da bi gledal na Zemljo od zunaj. In iz časovno nedoločne perspektive. V bistvu je Clug, medtem ko je posnel vsa bistva tega sveta, skoreografiral še paralelni svet. In ju potem upogibal ter spajal nekako na daljavo. V različnih dimenzijah. Z različno izmerjeno gravitacijo.

Ampak Carmina Burana, kakršno je kdo ve kje nasanjal Clug, ni le gola, podejstvena in objektivna fizika. Ni. Šele tu se začne. Nad tem je zgodovina človeštva in vseh njegovih lastnosti. Dobrih, slabih in vseh vmes. In kar je najboljše? Clug nikoli, niti za hip, ne da občutka, da Carmine Burane ne moremo razumeti. Saj je ne moremo, niti ni v tem bistvu. Klišejsko bi bilo, da se to čuti. Ne, ne gre samo za čustva. To ni hipni dražljaj. Šele v dobri uri prideš do klimaksa. Kubrick si je recimo Wagnerja sposodil. Clug si Orffa ni, ker si je itak že Orff kodeks sposodil. Našel je zlitje zgodovine. Presek vseh časov. Predprihodnjik je glagol teles, ki se spajajo, migajo, naslanjajo, ogibajo.

Končno se je na samem koncu drugega lockdowna zgodila predstava, po kateri bi skoraj vsi radi bili celo še malo doma. Živa izkušnja bo vselej nezamenljiva, zlasti ko gre za takšen crescendo in decrescendo, za timpanasto pomendranje vsakega še tako za klasiko neobčutljivega želodca, toda televizijske kamere so ponudile marsikaj, česar iz balkona, tam pri hostesah, izza visokih naslonjal ponavadi ne vidimo. Razen z monolkom.

Clugova Burana sicer skoraj nima obrazov. Ne rabi filmskega »close upa«. Kajti ne glede nato, kako blizu pridejo kamere, ne gledamo v obraz. Saj se jih je videlo, ampak resnici, tisti pravi, se gleda v čelo, teme, prsa, boke, kolena, kolke, boke. Gre za obličje telesne zgodovine. Spoj teles, ki ne le govorijo in pojejo. Igrajo. Filmska Burana, sodobna, zdaj rdeča, zdaj črna, občasno bela, a v bistvu vselej temna. Upobig glave, tresljaj ramen, skomig medenice – vse to je človeštvo. Gledali smo sebe, kakršni smo bili, smo in bomo.

Podajanje nog ali objemanje solista. Tiktakanje bokov. Oblčenje in slačenje. Snubljene ali gostilna. Vse to s telesi. Edward Clug je Carmino Burano ne le posodobil. Dvignil jo je. Šel je nazaj na podstrešje z Orffom in začel znova. Prenesel. Iz klasike naredil sodobnost. Novo sodobnost. Saj to ves čas počen, še za nas totalne laike pa je vselej razumljiv. Čeprav ni povsem. Nekako. Najbolje pri Clugu je, da sodobno dopušča možnost lastne reintepreteacije, nikdar, res nikdar, pa te ne pusti ravnodušnega, kaj šele, da bi ti nabil nepoznavalski občutek nevednosti. Nisi butast, ker da ne bi razumel. To ni larpurlatizem. Če verjameš v nekaj, ne moreš biti zabit. Pika.

Clug je dober, kaj dober, vrhunski v tem, da naredi toliko umetnosti v eni uri. In bolj kot se je potil dirigent Krečič, bolj kot so solisti pazili na vsako noto, bolj se je videlo, kako skušajo slediti tistemu, kar se je dogajalo. Tam na odru. Karkoli pri Clugu že oder je, ker na neki točki, tam, ko je solistka trepetala, šelestela, zdaj živela, zdaj umirala, se je zdelo, da igramo tudi mi. Z očmi ali dihom ali sedenjem ali ležanjem. S čimerkoli že.

Carmina Burana SNG Maribor je najboljša domača stvar, ki se je zgodila v tem koronavirusu. To je spektakel, pa če si v dvorani, magari v New Yorku ali doma. Na kavču, v postelji, avtu. Da, tole je, blasmefično gor ali dol, bilo prebavljivo celo na mobitelu. Ali računalniku. Ni enako kot v živo, seveda ni. Toda Clugu je uspelo narediti film, tv dserijo. V mega konkurenčnih časih za našo pozornost. So naše oči postale kamere lastne percepcije človeštva.

Nagnjena realnost se je nagnila v vse smeri, dimenzije so se pomnožile. In ko je prišla ponovitev O, Fortune, so prišli tisti mravljinci. Ko te je strah. Ker je nekaj tako prekleto… Zadelo. In se je dvignila krožnica trenutka, bistva, vsega. Glagol biti je bil tam spodaj v tisti telesih. Plesalci že kake pol ure niso bili več plesalci. Bili so človeštvo. Bili. Eros je bil tanatos, tanatos je bil eros.

In nekje nad vsemi je bil On. Polbog. Sfinga. Clug.

Komentarji

komentarjev