MUZU

Rešil, česar se rešiti ne da

Pogled je imel… Ne, ni ga imel. To ni bil pogled. To… Je bilo… Nič. Zlomljen pogled. Prazen. Skoraj nem. Ni gledal v kamero. In skozi do nas. Ne. Gledal je mimo, nikamor, stran. Ker to ni pogled. Ni. Ker ne gledaš. Iščeš tla. Brezno. Upanje. Življenje. Naj se sliši, kakor se sliši. Naj. Nič zato. Pogled je imel… Ne, ni ga imel.

Oblečen povsem v črno. Črna srajca, črni suknjič, črna kravata. Črni okvirji. Kje drugje, kdo drug, kaj veš. Morda ne bi pomislili. Morda je bilo pa tudi le naključje. Ampak ker tako črno je bilo. Kdor je to gledal, ne bo pozabil. Ne moreš. Ne gre. Ne da se. V šoku si. Tam, pol Evrope stran. Zaradi – fuzbal tekme. Črno od črnega, ko tako strahovito upaš na svetlobo. Da ne bo najhujše. Ker pomisliš, v mini paničnem napadu, na lastno minljivost. Ne kot egoist. Ne. Kot človek.

To, kar se je zgodilo v soboto, 12. junija 2021, pozno popoldan, je nekaj, za kar bi napisali, da ne bomo nikdar pozabili. Mi, ki smo gledali v živo prek ekrana, najbrž ne bomo. Ampak res bi bilo človekoljubno, da ne bi. Po moje ne bomo. Tako ali drugače. In ne bi smeli. Pa ne samo tega, kako se nas lahko nekaj dotakne. Ker se nas.

Ampak bili smo tako v že tako kruti realnosti tako nesramno zmanipulirani. Ker smo gledali fuzbal. Degutantno posiljeni, ker se je režiser neke fuzbal tekme odločil, da bo, ko se bo zgrudil nogometaš sam od sebe, delal filmsko kariero. Da bo iskal dramo tam, kjer ni nič. Kjer je samo praznina. Kjer je le Tišina. Šok. Režiser je pa iskal še bolj zlomljen kader. Še več solz. Še več šoka. Še več trpljenja. Naslednjega, ki trpi, da bomo trpeli mi še bolj.

Ni mu bilo dovolj, da so igralci obkolili soigralca. Ki je tam ležal. Nemočni. Storili so, kar so lahko. Ga skrili, mu dali vsaj malo dostojanstva. Gledalci, se zdi, tudi. To smo vsaj lahko videli. Bi bilo bolje, če ne bi. A vsaj to… Vsaj… Da so gledali stran. Niso buljili. Nikogar ni kamera ujela, ki bi držal kamero v roki. In snemal kaj takega. Razen režiser. Lahko bi storil pietetno stvar. Lahko bi storil, kar storijo, kadar nagec/ica prileti na igrišče. Če priletiš z reklamo, političnim sporočilom ali pač z golo tazadnjo, ni teorije, da te režiser spusti v eter. Ni. Ne. Najlažje je napisat, naj nekomu leti glava. Ne bo pomagalo, zdaj gotovo ne. Ampak boli. Skrbi. Reže. Tolče. Praska. Trga.

To pa. Gledali smo enega najboljših danskih, kaj danskih, nasploh fuzbalerjev. Kako ga oživljajo. In kako to spremlja množica, pa noče. Z ženo vred, ki se ji meša. Narobe. Groza. Zakaj bi to nekdo gledal in, še bolj, prenašal dalje?

Komentator tekme je pa pač govoril. Ker smo šli pri nas s komentiranjem v kvantiteto, kakor je pač duh časa. Kot drugje. Ker navodil, čeprav jih že dolgo ni več za nič, za to, kaj storiti in kaj se bi še naj spodobilo, čeprav je tudi to, kaj se spodobi, že zdavnaj odletelo, ni. Ni prvič, bile so tragedije še hujše. Ampak hvala bogu so tako redke. Nikoli pa še na tako velikem tekmovanju.

In Luka Cotič, komentator Šport TV, ki ima tv pravice, je pač govoril naprej. Nekaj. Blebetal je. Svojo naracijo, svojo tekmo. To so komentatorji nove dobe, čeprav dob v našem komentiranju niti ni. Cotič je bil pred tem popoldan dober v studiu. Umirjen, pred kamero zadržan in preudaren. No, med tekmo, je dolgo, predolgo potreboval, da je ugotovil, kako resno je. Žal. Saj ni zdravnik, ni zraven, noben ne more vedeti na daljavo Iz jebene komentirnice ali kavča.

Ne moremo ga soditi, ker, kot rečeno, navodil za kaj takega ni. In bilo bi v tem trenutku najslabše. V šoku reagiramo vsak po svoje. Ni »prav« in »narobe«. Vsaj naj ne bi bilo. Ampak bolje je v takih situacijah biti tiho. Manj je več. Delam sam zdaj enako? Možno, ampak rad bi, da preberete do konca in razumete, zakaj ta tekst.

Cotiču je zmanjkal pristni stik. Govoril je o menjavi za Eriksena, ko človek nima menjav. Ne za lastno življenje. Ni mogel vedeti, ni. Lahko pa bi vedel, kako je, ko nekaj tako v živo dojemaš. Ne vem, kolikokrat je Cotič na stadionih, vem pa, kako je bilo med polčasom na White Hart Laneu, ko se je predstavil navijačem Tottenhama, ki je gazil NK Maribor, Fabrice Muamba, ki se je sam zgrudil dobrega pol leta prej in – preživel. Videti to v živo? Začutiš nogomet, kaj vse je. Več kot to, da gre žoga v gol. Več kot vse, kar drugi mislijo, da naj nogomet sploh ne bi bil. Nogomet ti da občutek kolektivnega. Da prijatelje, jemlje prijatelje. Je tu. Nekaj drugačnega ima. In ko se to zgodi…? Ugotovimo, kaj smo, nismo, s kom in kje.

Zato je, za tiste, ki smo gledali ali delali zraven ali pač karkoli, nastopil trenutek, ko je trčila naša nevšečkana vest s sodobnimi to-bi-naj-bil-jaz navadami. Smo še pietetni? Nismo želeli gledati, pa nam je režiser dajal še in še in še. Dolge minute, da so morali zakriti igralca (!). Komu na čast? Komu? Navodil ni, če bi spraznili stadion, bi trajalo. Ampak trčili smo. Kot družba. Je to še spektakel?

Danski in tudi finski navijači so, kar smo lahko videli, reagirali človeško. Jokali so. Gledali čim dlje stran. Vsaj tako je bilo videti in bolje bi bilo, če ne bi. Kdo bi pa rad imel kamero v operacijski sobi? V prometni nesreči? Na pogrebu? Kdo? Zakaj? Čemu?

In v takem na pol deliričnem stanju je moral šov naprej. Moral. Najbolje bi bilo, da bi vse skupaj ugasnili. Pospravili. Za kak dan, dva, morda več. Saj je samo žoga. Saj je samo fuzbal. Samo denar, samo tv, samo način.  Pa ga imamo radi, o ga imamo radi, ta naš fuzbal. Ker je drama, ker ponudi življenje v dveh polčasih. Še pavzo dobiš, v življenju je ni. Še manj so v življenju drugi polčasi. Da obrneš. So, ampak če so, so tako redki, da so predragoceni.

Nato je, po tem dolgem, mučnem čakanju, ko nas je tv prenos, kamera, zgodba povozila, nas naredila za voajerje, ki smo želeli gledati samo žogobrc, kakor da bi se zalotili, da so nekdaj gledali gladiatorje za zabave, nato nas je nagovoril Rok Grilec.

Rok Grilec je tista spojina športa in novinarstva, kakršne ne moreš iznajti. Če jo, dobiš nobelovo za kemijo. Rok Grilec je tip, ki je iz ameriškega nogometa naredil spektakel. Do kamor je pač šlo. Vse ima svoje omejitve. Ampak je naredil. Kar so kasneje, denimo, na TV Slovenija končno naredili iz kolesarstva. Ko ti nekdo pričara bistvo športa, za katerega si lahko neverjetno netalentiran ali te sploh ne zanima. Pa ne način, ker so naši, ker moraš, ker nacionalni ponos. Ne, ne. Ne bom zdaj o zimskih športih. In o hruškah in kopačkah. Ne.

Toda Rok Grilec je nekdo, ki obožuje govoriti pred kamero o športu. In, vsaj zdi se mi, še raje komentira. Ja, Roka dobro poznam, čeprav ga v bistvu ne. Rok je nekdo, ki bi moral, kakor bi rekel Emkej, veš kaj bi ti mogo. In je. Vse. Pa je prišel, kamor je. Rok Grilec je sininom za te čase. Da najboljši vedno ne dogurajo najdlje. Vsaj tu ne. Primerjav bi lahko bilo malo morje. Pa ni to poanta tega teksta. Grilec je vskočil nazaj na Šport TV za Euro. Prišel, pogledal, povedal, da nekaj ve o belgijskem fuzbalu, kjer dela, in čao. Nato pa se je zgodil ta dan. Ta trenutek.

»Spoštovane gledalke, spošotvani gledalci dobrodošli nazaj v našem studiu. Žal zaradi tragičnega dogodka tekma med Dansko in Finsko vsaj zaenkrat samo prekinjena. Čakamo na uradni podatek, ali se bo tekma sploh nadaljevala ali bo vse skupaj odpovedano. Christian Eriksen se je tik pred konec prvega počlasa zgrudil, oživljali so ga na igrišču, potem odnesli in upamo, da bo z Dancem vse vredu. Če dobimo nove informacije, vas bomo obvestili.«

In to je bilo bolj ali manj to. Povedal ni nič takega. V bistvu vse, kar smo vedeli, če smo že vedeli. In upali, da bomo izvedeli nekaj, ne pa tisto, česar ne bi radi bili nikdar izvedeli. Grilec ni uporabljal skorajda nobenega pridevnika. Ni nastopal. Povedal je. Kar je bilo težko povedati. Ko gre težko z jezika, videlo se je, kako ga je pretreslo. Kot nas je vse, ki smo gledali tekmo v živo prek televizije.

Mediji s(m)o zadnji, na katere bi se naj mislilo ali razpredalo v takem trenutku. Zadnji. Kar pa ne pomeni, da to ne nosi odgovornosti. To je nekaj, kar je vnaprej… Ne ravno izgubljeno. Ampak tu je samo izguba. Nič drugega. Izguba toka, ki postane trenutek, ki spolzi nekam onstran. Dolgo na Otoku niso gledalci pozabili, ko je napovedalec ITV sporolič novico o princesi Diani, pa ni imel črne kravate, temveč šekasto/pisano. Saj vemo, da znajo biti Angleži hiperkorektni. Ampak imeli so prav. Nek standard bi naj še bil. Nekaj. Celo za našo generacijo, ki tvita, pozablja, izumlja, bolšči.

Ampak Rok Grilec je storil nekaj, česar marsikdo ne bi. Komentator tekme gotovo ni. Režiser in kamermani še manj. Da so delali samo svoje delo in da so navodila prišla od zgoraj, kot vemo iz zgodovine, je najbolj narobe izgovor. Tako slab, da še izgovor ni. Ker za to gre. Rok Grilec je sicer uradno delal svoje delo. Ampak ni delal. Ni. Bil je. Ko nismo bili. In za hip je vrnil vero v dostojanstvo medijev, ki naj bi odslikavali tudi čas, družbo, kulturo, navade. Bil je človek. Ko tako pogosto nismo. Ko smo upali, da bo daleč stran še en človek. Da ne bo en manj. Da bo. Pa ni bil dolg. Bilo je kratko. In kasneje se je fuzbal nadaljeval. Studio tudi. Povrhu takšen studio, da je škoda, ker z Mladenom Dabanovićem nista reden tandem. Ampak žal je pri nas pač tako. In bo.

Mediji smo najmanj pomembni v taki situaciji. Smo. Lahko pa ne škodimo še dodatno. Rok Grilec je tako na relativno majhni športni televiziji storil nekaj, česar pogosto seveda niti politiki ne. Ali večje televizije. Pokazal je sočutje. S tem, ko je pokazal čim manj. Zato… Je to nekaj, česar ne bi smeli pozabiti. In pomisliti, kaj in kdo smo.

Rok Grilec ni rešil dostojanstva, ker se tega najbrž več rešiti ne da. Je pa bil človek. Za ljudi.

Komentarji

komentarjev