V Idriji gre vse v klanec. Še prvi maj je v klanec. Kresovanje, ki bi naj bilo, pač, po neki logiki na ravnem? V klanec. Nekdo ima žur? V klanec. Koncert? V klanec. Uspeh? V klanec.
Zvenim, kot da sem doma iz ravnice. Nisem. No. Maribor je recimo na ravnem. Vpet med Kozjak, Pohorje, Piramido in Kalvarijo, ampak od tu dalje pa je potem res ravno. Ne ravno dolgo in daleč, ni ravnica »do kamor pogled seže«. Ampak ja. Je ravno. Vsaj ko enkrat prideš v Idrijo.
Prvo, kar te podučijo, je to, da te ne bodo ničesar podučili. Idrijci ne kažejo kazalcev in ne dajo občutka, da si se sploh kje zmotil. Eh. Neko specifično flegmo premorejo. Skoraj lenobno, ker kako kako bi si pa drugače razložili, da gladko puščajo vse po spisku v prvi osebi. Slovnica, ja, vem, zlomi možgane, pardon, možgan, ampak Idrijci to drugače sklanjajo. Daj mi žoga. Ne žogo. Žoga. Ni mi delovalo kot vokativ, ki nam Slovencem edinim manjka med skloni v slovanskih jezikih. Ne veste, kaj je vokativ? Če se vaše ime konča na samoglasnik, kar skoraj ziher se, potem ste kdaj slišali »Jašo, Majo, donesi mi…« No, to ni to. Idrija ima svoj jezik. Pa pustimo zdaj, povrhu, še tonemščino. O, bog. Joj ne.
Ker Idrija je preprosta. Ni, ampak je. Ker, in to je drugo, kar ti ne povedo, ampak tolikokrat navržejo, da ti je jasno, da ti želijo nekaj dopovedati, Idrija ni Idrija. En i preveč. Idrija je pač kraj, ki sta v bistvu celo dva kraja, ampak Idrija je skratka kraj, ki nima prostora za dva i-ja. Ali tožilnik.
Idrija je en tak kraj, ki sta v bistvu skoraj dva kraja, ampak kraj, kjer je naglas odraz ljudi. Zdaj, to se sliši res ne pretirano spektakularno. Vem. Ampak Idrijci niso robati. Pa nočem zdaj zganjati dialektoloških stereotipov. Če pa že, bi se dalo vleči vzporednice s, kaj pa vem, Korošci. Nasmejan folk, tam, kamor sonce pol leta zares ne posije. Ampak Idrijci so res drugačni. Sam sem imel izkušnjo, da me je tja popeljala družinska naveza, ker se je fotrov sošolec in cimer pač preselil tja. In sem, ne vem zakaj, v prvem letniku sam navijal, da bi šli tja na izlet. V Idrijo. In smo šli.
V vse sem se zaljubil takoj. Ne vem, zakaj. Pa imamo sorodnike še kje, ampak tu pa ni šlo za družinsko vez. Morda zato. Idrija je bila v šusu, tistega majskega dne leta 2001, kakor odkritje. Prideš v kraj, kjer bi naj že vse izkopali, vsaj živo srebro, pa intelekt, pa kregarijo, pa favšijo med dvema top firmama, ki se bockata ravno tam, o kako slovensko, ampak se ti zdi, da si nevede in nehote ratal odkritelj, rudar in jebiveter v enem.
V Idriji so, to je prvo kar sem opazil, vsi nekako nasmejani. Ne na silo, ne v tja en dan, ne kar tako. SO nasmejani. Iskreno nasmejani. Imajo malo, kaj pa vem, daljše, ozaljšane, izrazite obraze. Malo daljše nosove, kaj pa vem. Ampak smejijo se na glas in smejijo se še preden veš, da se bodo nasmejali. Imajo enega tistih… Folklornih nasmehov. Potica, kozolec, lipa in idrijski nasmeh. Bam. V Logarski dolini so naredili reklamo, v Idriji so naredili smeh.
Ker ko sem nato izsilil, da sem v Idrijo šel kar sam, v drugem letniku, je bilo, kakor da bi letel kamorkoli. Res. Ne Inter-rail pa vlak pa Evropa. Ne. Šel sem iz Maribora do Ljubljane z vlakom in nato z avtobusom do Idrije. Seveda sem, ko se je še dalo in hkrati ni smelo, joj ne, spil tam enkrat pred poldnevom, v prestolnici, eno pivo. Ali mogoče dve. Ker pač. Ker lahko. In seveda te je scat tam nekje za Logatcem. Ko gre cesta v ovinke in telefon v prazno. In si šel do voznika in prosil. Nisi grozil, čeprav je bil plan b, da bom scal v vsakem primeru. In je ustavil. Redno linijo.
Bilo je za prvi maj 2002 in v Idrijo sem iz Maribora prišel sam na oddih od vseh neuspelih pecanj. In uletel v kraj, kjer bi se skoraj moral počutiti kot zvezda. Saj nisem bil. Seveda ne. Nočeš imeti tistega filinga. Ja. tistega. Da si prišel iz velikega mesta v manjši kraj in si že zato velika zvezda. Eh. Ravno kontra. Meni so oni bili zgodba. Svoji gostiteljici, ki je bila prelepa, da bi bila dosegljiva, sem dolgo predel svojo biografijo. Tako dolgo, da smo prišli spodaj od grada pa nekam tja do Swenaka ali kje že. vem samo, da smo hodili dolgo. Vem tudi, da mi je nekdo povedal, kaj moraš vtipkat, da izveš, koliko imaš porabe na takrat komaj sveže nastavljenem mobitelu na naročnino. In kako peš skrit številko, kar, mimogrede, deluje še danes. Ne,da bi rabil, ampak deluje.
V Idriji si dobil občutek, da si bog. Takoj. Ker ko so ti ljudje šli, so res šli. Ni bilo pavze. Nisi bil ravno bog, ampak… Na poti do boga. Pa veren ali ne, v mojem primeru slednje, si verjel. Moral si. Ker slej ko prej si moral nekam, kar je šlo v breg, v klanec, v tri krasne, navkreber. Pa gremo tja, imajo neko zabavico. Okej, kako daleč pa j….? Preden si vprašal, si lazil gor. In tako dalje. Sploh pa, urbani mit pravi, vsaj sam sem si ga zmislil, da v Idriji imajo par blokov, ampak do drugega nadstropja ni nihče doma. Ker ne zmorejo biti v pritličju. Ni v DNK-ju.
No in tako sem šel na najvišje kresovanje. Morda sem zgodbe pomešal in sem bil leto poprej ali kakorkoli. Ampak vem pa, da v Idriji gotovo še kdo pomni Mariborčana, ki je tako prikupno vprašal tako nemogočo neumnost. No, zanje. Kajti… Šli smo kresovat, nekam privat, vsi najbrž mladoletni v času, ko je Noč in dan dejansko upravičil ime trgovine in v Idriji so jo imeli, in ko sem vprašal, pač, ker firbec, kam gremo, so mi prevedli v knjižno »ni daleč«.
Če bi bil dripec, taki, pravi štajerski, bi itak gušil, ne, če je še daleč, ampak če smo že tam. Ker to je najboljše vprašanje. Tako. Post-filozofsko. Smo že tam, čeprav še hodijo tja. In to ni bila hoja. To je bilo jebeno planinarjenje. In okej. Hodiš in hodiš in plezaš in rintaš in … Da bo… Ker ti vmes kdo navrže, da tam zgoraj pa… Je kraljestvo. Je bog. Je vse. Ampak ko pravim, da rintaš in plezaš… Res mislim na to. Greš po cesti. Desno reka in levo gor samo, em, gor. Skale, vzponi, ono, to so morali geodeti odobrit, da ne pade na cesto. In kam gremo mi? Ja kaj sprašuješ, tu gor.
In smo šli. In hodili. In lazili. In planinarili. Dereze v maju, če bi bil poet. In tako, končno, po treh baznih taborih, kjer si dobil kaj za pit, smo prišli na vrh. In zdaj… Vrh je bil… Em… Pogled je bil soliden. Pač klasični kvartet: hrib, reka, cesta, hrib. Samo iz malo višje perspektive. In okej,ni slabo. Samo ni pa ravno, da, em, bi videl morje, Triglav, stadion Mure, Ljudski vrt. To pa ne. Ampak okej. Potem pa sem bil pogledal, se ozrl, kam smo mi to lazili. S flašami, netrezni, čemu. In plac je bil, ne lažem se, velik… Kaj pa vem. Za eno špajzo. Balkon. Kopalnico. Par metrov. Pet krat pet? Mogoče? In tam že itak nekaj folka. Pa vse bi še šlo, če ne bi vse skupaj viselo. Pač… Navzdol. Kot da si se zicnil, pa… Te je bilo strah, da boš zdrsel dol na cesto. Vaaaaaaaau.
Ampak tam zgoraj, nekje med oblaki in ognjem, je bila Idrija v svojem bistvu. Nagužvani in naphani. S trenutkom. Idrija je delovala že spodaj, kot da je vse možno. in je bilo. Za fanta iz Maribora? Dijaka? Žgoljavega? Kot da je možno vse. Ne, da bi ratalo vse, da bi vse rekle ja. Ampak odgovora ne nisi slišal. Ne mislim od punc. Ampak Idrija ne reče ne. Nikdar. Ne vem, kaj rečejo v zameno, ampak ne zagotovo ne. Takrat vem, da sem znal kitaro igrat ravno komaj, par akordov, na posluh in spodleteli talent, pa sem v roko dobil ravno jaz razglašeno klasično kitaro, debel vrat, ki je za moje čevap prste še danes prevelik izziv… Ampak ko je nekdo rekel, daj, glej, na to zaigraj, pa je bil Metallicin komad Unforgiven II, ki ga še sploh nisem slišal, ja, narobe, pa sem brenkal… Je nekdo ugasnil vse skupaj in rekel, če znam By the Way od Red Hot Chili Peppers. uvod sem nekako zglumil in … Za kar si moral v Mariboru garati mesece, da je potem itak bil ne, je tam bilo…
Kaj naj rečem. Idrija je tak kraj. Pravijo, da se poseda. Pa se ne. Za mene se bo vedno dvigoval. Ne samo zaradi nostalgičnih dijaških let. Ampak zaradi tega, kakšna je. Pa ima vsak kraj svoje fore, finte, lokalne antijunake. Vedno bi lahko bilo bolje. Ampak Idrija? Je nekaj kakor nasmeh kar tako.
In takšen je bil obraz Jana Tratnika v soboto, 24. julija 2021. Kolesarja, ki je šel na drugi konec sveta, da je tam zlomil pljuča favoritov. Samo zato, da se je nekdo drug pripeljal do medalje. In se nato v cilju smehljal. V pristni, nasmejani, to-smo-mi idrijščini. Drugi so iskali bidone, gele, maserje, kisik. On pa… se je še smejal. In puščal predmete v imenovalniku. Ker je tako tudi prav. Olimpijec, ki je v športu, kjer je žrtvovanje samoumevni del (posla), na olimpijskih igrah žrtvoval sebe. Za skupno dretje, veselje, slavje.
Najlažje je napisati, da je tak človek lahko prišel samo iz Idrije. Tiste Idrije samo z enim i. Saj tisti ovinki… So narejeni zato, da rataš kolesar. Pa so imeli košarko, tudi tudi. Ampak Idrija… Se je žrtvovala še enkrat več. Kraj, tako lep, s takimi ljudmi, ki se poseda zato, da smo nekdaj tudi lahko vedeli, ali imamo vročino. Pa pustimo živo srebro, ki ga že doooolgo ni v termometrih.
Jan Tratnik je pokazal, kako dragocena, posebna, različna je Slovenija. Tista skoraj spregledana. Ampak ko enkrat v Idriji nekoga, ki reče, da je z »govcev«, popraviš, če je »z Bovca«…. Se ti smejijo, o, cel večer, poletje, leto, ampak se smejiš skupaj z njimi. Ker si prikupna napaka in napačna pripnost. Za to gre. Za skupnost. Za razumevanje. Za klance. Za nasmeh, vreden skupnega uspeha. Pa četudi je ta za koga drugega. Idrija je zame vedno kraj, ki bo, oh, kako slabo prepoceni in presladko, daleč od avtoceste, ampak blizu srcu.
Tadej Pogačar je dobil medaljo na današnji dan, ker je noro dober kolesar. Šport, ki je neizogibno kolektiven – razen če vozijo na čas, kjer so si še komaj podobni. Pogačar ni dobil brona, ker je Jan Tratnik sto kilometrov garal pred nacijami, ki so si šle same na živce, ker ne vodijo dirke. Dobil je bron, ker je kolesarstvo tudi ekipni šport.
In dobil je medaljo… Ker gre v Idriji vse v klanec.