MUZU

Mitski. Zadnji. Napad.

Enaidvajset sekund. Velikih, neskončnih, epskih 21 sekund. Za zmago. Kako, ne vemo. Zakaj, še manj. Žoga je šla okrog. Dobil jo je tisti, ki jo je moral dobiti. Vedel, da ni njegov dan. Podal jo je. Raje. Ker… Raje. In naslednji je šel. V prodor, do table, v zgodovino.

Dobili smo svoj mitski met. Dobili smo ep, imenovan Zadnji napad.  

Bil je četrtek, 5. avgusta 2021. Ura pri nas še ni bila tri. Na drugem koncu sveta tekme, polfinala olimpijskih iger, še ni bilo konec. Slovenija je nekako še bila v igri. Kako. Ne vemo. Zakaj. Še manj. Pa vseeno. Le. Točko. Zadaj. En sam napad. 90 proti 89. Sekunde tečejo, zgodovina se sproti piše in še hitreje izteka.

Dobili smo met, kakršnega nacije redko sploh dobijo. Take, kot mi, pa sploh. Dobili smo priložnost. Ne. Priborili so si jo. Trmasto, borbeno, skupaj. Za vas nas, ki nismo niti sanjali, da kdaj priložnost bo. Košarka na olimpijskih igrah je za vse nas, ki gledamo od dream teama dalje nekaj, kjer smo samo čakali, če bo kdo namahal Američane. In bili ponosni, če smo imeli tam svojega sodnika.

Sanje? Mi? Olimpijske? Košarka? Ker saj je bilo rečeno. Skoraj pitijsko prerokovano. Sanje trajajo danes. Kaj danes, samo nocoj. Jutri je pa že nov dan. In prišel bo nov dan. Vprašanje, če še kdaj tak. Malo je takih napadov. In žog. Ter metov.

Met, ki ni met. Met, ki je več kot upanje. Met, ki ti daje upanje. Met, po katerem se vse v življenju vsaj za hip povrne. Met, za katerega smo mislili, da ga sploh ne bo. Met, kjer stopimo skupaj. Met, ko smo. Doslej je bil tak met tisti od Jureta Zdovca. Ko žoga ni šla v koš in Slovenija ni šla v Barcelono 1992.

Čas se je iztekel, zgodovina se je pisala. Žogo je imel tisti, ki jo mora imeti. Luka Dončić. Zlati fant. Ki nikdar še ni izgubil v slovenskem dresu. Poskusil je z meti, pa obupal. Pred njim je bil Rudy Gobert. Omara do košarkarja. Zalepil je banano Edu Muriću, postal Banananjam proti Vlatku Čančarju. Luka pa, kot da je vedel. Ampak prav to je trenutek, ki ga bomo večinoma pozabili, čeprav ga zares ne bo. Zgodba bo, kako je Nicholas Batum prilepil banano. Pokazal, kje, kaj, kdaj, kako in zakaj da Slovencem manjka. Surovo. Ampak Slovencem je manjkalo le za točko. Pozabljeno bo, kako so Francozi rajali. Ne zato, ker imajo vsaj srebro, ampak ker so Američane v Tokiu že namahali. Pozabljeno bo, kako se je Vincent Collet, dolgoletni, umirjeni selektor, spozabil in pošiljal sodnike v tri krasne. Ne bomo pozabili, kako se je sodilo na turnirju, kjer se zdi, kakor da so sodnike žrebali. In kako so gledali vse mejne situacije, kadar je šlo na tesno Francozom. In kako bomo večni Balkanci, ker da »nas vedno pokradejo sodniki«. Ti so nam, kakor je rekel Aleksander Sekulić, pobrali živce in smo se ubadali z napačnimi problemi. Sodniki so nam tekmo pokvarili, izgubili smo jo gotovo drugje. Najbrž s slabim metom. Za tri in proste mete.

Bil je dan, četrtek, 5. avgust, ko ni bil njegov dan. Ne nocoj. Vedel je, Luka Dončić, tudi, tako je igral, da ga jutri ne zanima. No, jutri. Sobota. Zanima ga sobota, že že, ampak tista prva tekma, ker na teh igrah je narejeno vse za ameriške oči. Finale najprej nato tekma za 3. mesto. Glavni šov bi naj bil prej. Ob 04.30 po našem času. Ne pa potem ob 13.00.

Saj ni bil edini. Zoran Dragić je kmalu sedel. Vlatko Čančar se je prebudil v drugem polčasu. Jaka Blažič je zadel dve trojki. Od sedmih. Vse to bo pozabljeno. Bo.

Žoga je šla proti tabli. Šla je naprej. Saj je šla. Je šla. Od table. Pa potem v mrežico. Vsi smo znoreli. Zmešalo se nam je. Zmagali smo. Finale. Aaaa! Slovenska Bistrica je že postala Klemnova Bistrica. Klop je skočila. Francozi so popadali po tleh. Luka Dončić je bil heroj, ker je uvidel, da mu met ne gre. In je raje podal. Še, em, devetnajstič. Trojni dvojček. Pa Mike Tobey je pokazal, kaj je borba. Pa ne glede nato, da še nisi Miha, si danes postal res Miha. Pa da je Gregor Hrovat zadel trojko, ko je nihče ni. Ne Prle, ne Donke, ne Jaka. Vse to ni bilo pomembno. Ker je prišel mitski met.

Trenutek, ki si ga bomo za večno zapomnili. Oto Pestner nima komada tako daleč na zalogo. Na to se kdo ve kako dolgo čaka. Ker šport je tako krut, naša realnot taka, da ni vprašanje zgolj, ali bo prišel vlak. Ampak če bo še postaja. Ni razlogov, da ne bi bila. Luka Dončić je prekleto mlad. Ampak sam ne more. Nihče ne more. Potrebna je ekipa.

Ostal bo met, ki ni postal olimpijski finale. Šport ima rad karakterje, zgodbe, tudi kisle momente, ampak prešteva in predvsem nagrajuje zmagovalce. Odmevalo bo, kdor je gledal, širše v regiji in po svetu, ne bo pozabil. Kako blizu je bila »ena Slovenija« finalu. Z Ameriko. Proti Franciji, ki je v Tokiu namahala Američane, da se je košarka nekaj kakor resetirala.

Klemen Prepelič je šel proti košu. Prle. V najboljši veri. Malo naivno, ampak predvsem na pogum. Druge opcije ni imel. Če ne vrže tisti, ki bi »moral«, ti kaj drugega ne preostane. Vsaj v avt ni šla žoga. Ali nekam v tri krasne. Vsaj to, ker tudi tako smo že gledali, kako grejo medalje mimo. takrat je žogo imel tisti, ki jo je moral imeti, ker je bilo tako določeno. Ne nujno na igrišču. Ja, trdi, grdi, kisli, peklenski spomini. Ko mahaš medalji. In se sprašuješ, če bi se ta hec še šel. Zakaj vedno mi. Zakaj ne gre. Zakaj smo tak narod. Nič od tega ti ne pomaga, nasedeš na upanje, ampak če upanje umira zadnje, kaj potem umira pred njim?

Ker takšni so kolektivni športi. Mi. Množina. Skupaj smo. Prekanaliziramo se noter v te fante. Najbrž noben od nas ni Dončić v svojem življenju. Moramo pa prevzeti odgovornost in ne podamo žoge. In smo zdaj besni. Ker če že, zakaj vsaj banane ni dobil Dončić. Ni je. Pika. Poskušal je nase navleči igralca. Tudi Jordan ni metal vseh metov za zmago sam. So zadevali tudi drugi. Glavne mete je pa zadel sam, drži. A jih ogromno tudi zapravil.

Ampak vse to, kar pišem sedaj, vse to, kar se kopiči v nas, ko bi radi prekleli vse, ko smo besni, žalostni, na robu infarkta… Ne, tega ne bomo pozabili. Ker boli. Ker je upanje, kakor pravijo, tisto, kar te ubije. Ampak dovolili smo si upati. En met. Do kolajne. V košarki. Na olimpijskih igrah.

En met. Klemen Prepelič je šel, kakor bi šel vsak od nas. V najboljši veri. Ponosno. Pogumno. Korajžno. Jaz pa pojdem in polagam… Šel je. Zadel še tablo. Gledal. Vsi smo. Čakali. Verjeli, za hip, da smo dočakali orgazem nacije. Največji uspeh kolektivnega športa pri nas. Trenutek, ko sami sebi damo petko. Ne gre zato, da nas bodo, recimo, na morju trepljali, čeprav bi padla runda na »ko vam je ovaj Prepelič, majke li vam!«.

Ne bo. Kar bo ostalo, je odvisno od nas. Francija je velesila v košarki. Ki smo ji prišli prekleto blizu. Bližje se ne da. Ena točka. Na živčni tekmi, ki je bila, kot je rekel kapetan Edo Murić, povrhu najslabša. Na najslabši tekmi je bila Slovenija zadaj le za točko. In imela met.

Šel je Prle. Kakor moramo mi. Vsak dan. Skozi življenje. Šel je. Ampak je prišel nekdo boljši. In mu prilimal trdo banano. Uf. Taka, ki res boli. Ampak… Slovenija ima najboljšo priložnost sploh. Da potala banano komu drugemu. Da nam pokaže, kaj je karakter. Pa nam ne rabi, že od davno ne, sploh pa od Carigrada 2017 in Kaunasa 2021. Ja ja, pa pa je takrat rekel Donke in mahal celi Litvi. Nam je pomahala Francija. Ampak nismo zgrešili mi. Batum je moral skočiti, se pretegniti, na celi tekmi ne tako, da so si oddahnili. Ker ja. Poglejte posnetek. Francoze je bilo strah, kakor jih še nikdar ni bilo.

Sloveniji to zdaj nič ne pomaga. Tudi na dolgi rok ne. Bili smo blizu, kakor… Boli. Pekli. Stiska. Duši. Grize. Jezni smo, ker smo upali. Ampak oživeli smo. Za kak hip smo živeli, kakor živeli skoraj nismo. Verjeli v to, da bomo v finalu. In to bo, vsaj zame, zgodba, ki bo ostala. Pa še imajo fantje možnost za bron. Imajo.

Klemen Prepelič bolj pomembnega meta ne bo imel. Najbrž ne. Dobival bo vprašanja. Skozi leta, bo. Najbrž več kot Dončić, zakaj je podal. Ampak tudi ta bodo enkrat prišla. Vprašanje je le, kakšni bodo, joj kliše, takrat pa naši občutki. In kje bo slovenska košarka. Ali šport na sploh.

Dobili smo mitski met. Ep od zadnjega napada. Takšen, pravi naš. Ko en poda drugemu. Ko vsi upamo in vsi hočemo in vsi vidimo, kako je žoga padla noter. Pa ni.

Ampak takšno je, žal, življenje. Tudi. Nauk, ki ga lahko odnesemo, ni ta, da naj vrže tisti, ki bi naj bil najboljši. Ne. Nauk je, da upaš najti možnost. Kakršnokoli. Pekli pa le, da se vsi sprašujemo, ali še bo kdaj takšen met. Za finale. Olimpijskih iger.

Komentarji

komentarjev