Fuzbal

Šest! Šeeeeest!

Kolikor se spomnim, ni bilo niti mišljeno, da bi snemali. Mišljeno je bilo kot, kako se že reče, »štih proba«? V koledarju sem za nazaj našel le »11:00 – Sestanek – Boki – GT22«. Boki. Zvani Bom Bat. Šele precej kasneje sem izvedel, kako se dejansko piše. U, to je bil mišljen kot mit. Pa mislim, da res nikdar nismo povedali? Ali morda ob stoti oddaji? No, kultno je, da Reneja dejansko nisem poznal. Morda na videz, poimensko pa vsekakor ne. Če bi, ga ne bi v oddaji takoj vprašal, kako mu je ime. Oddaji, ki ni bila mišljena kot polnokrvna epizoda. Ne. Le pilot. Segrevanje smo ji rekli. In potem šteli šele od ponedeljka dalje. Ofsajd 1, Ofsajd 2 in tako naprej.

Bila je sreda, 9. september 2015. Slovenija je premagala Estonijo, ampak kaj, ko je tri dni prej izgubila s Švico. Ja. Tistih 3:2. Ko smo bili z roko, nogo in Katancem vred že skoraj na Euru. Nak. In takrat smo začeli. Jaša. Rene. Boki. Totalna neznanca. Neki čisto drug svet. Pa Maribor ni kdo ve kako velik. Dobro, ni majhen, pa vendar. In smo krenili. Ko zdaj odprem datoteke, kako je bil Ofsajd zamišljen. Haha. Hahahaha. Kiri smeh, bi rekli tukaj. In smo se lovili. Ampak nekateri ste nas ujeli že takrat. In vzdržali.

Ne vem, na kateri točki je Ofsajd postal… Nikdar nuja, čeprav se je morda tako zdelo, ko je vmes kdaj energije preprosto zmanjkalo. Je pa postal… Odgovornost. Do vas. Do vseh, ki poslušate. Morda takrat, ko je Klemen pisal ali poklical. In rekel, da nima pojma o medijih, da govorit ne zna, da pa ga nogomet zanima in da bi rad pomagal. Tudi njega nisem poznal. Niti na daleč. In potem je tu bil Žiga. Poslušalec, ki je postal voditelj. Ikona. Nekdo, za katerega sem že tedaj vedel, da bo znal popravit, če je kdaj kaj narobe. Ker Ofsajd nima nikdar prav, kar ne pomeni, da se vedno moti. Se ne. Ampak Žiga je… Prvič, mislil sem, da je precej starejši. In, drugič, ko sva se dobila, sem bil prepričan, da je konec. Bil je Ofsajd 69. Vsemu bo(va) Kos. Žiga rad pove, kako zelo zelen je bil. No, zelen. Pardon. Ne zelen. Da je imel tremo. Da je videl, kako je, ko nekaj ustvarjaš.

Iskreno, nisem verjel, da bomo dočakali sto oddaj. Mogoče. Zagotovo je pomagalo, da je Maribor prigural do lige prvakov. Do slavnih »jaz z remijem ne bom zadovoljen« napovedi pred gostovanjem Liverpoola. Od tam dalje.. ni bilo več meja. Ofsajd je postal… Nekaj več. Ker sem se (in se še) karierno lovim v negotovem, drugačnem, nehvaležnem medijskem prostoru lovil, je bil Ofsajd neke vrste dragulj, varnostna mreža, butik, sreča, nekaj našega. Ko si šel na tekmo, si vedel, da si tam tudi zato, da boš v ponedeljek ob 07:19 o tem trabunjal. Na stadionu je bilo mogoče 700 ljudi. In dež. Pa smo menjavali lokacije, u, Ofsajd se je snemal v GT22, kar dolgo, nato pa vsaj na še treh lokacijah, nobena ni bila idelna in vse so bile daaaaleč od studijev. In snemal se je na daljavo. Snemalo se je ob zaprtih oknih v totalni vročini, ko si skoraj omedlel.

Ampak vsakič, ko ste se oglasili, je bilo taaaako vredno. Najbrž bi morali takoj narediti spletno skupnot in vas povezati. Ker, kot sem večkrat povedal, Ofsajd je želel troje. Prvič, da bi nagovoril ljudi, ki imamo radi fuzbal. Drugič, medijskemu prostoru je želel pokazati, da se o fuzbalu lahko menimo tudi, em, malo drugače, kar zveni poceni in leno, v bistvu smo želeli, da ulovimo zaostanek za tujimi praksami, pa ne da je tuje vedno boljše; želeli smo, da bi naredili po svoje in svobodno. In, tretjič, Ofsajd je želel spremeniti ali pa pomagati slovenskemu nogometu. Kar je, itak, idealizem, utopija, rapsodija. Želel je dobiti drugačne sogovornike, razviti manj klišejsko debato, odpreti šport, ki ima veliko stereotipov, da bi videli njegovo lepoto.

Ker fuzbal je res lep. In najlepši je v živo. Marsikdo od vas to ve. Veste, katera tekma mi je res ostala v spominu? Ne, ne tiste v provanski slovenskega fuzbala v Zavrču. Čeprav so bile vse legendarne. Ne bom pozabil tekme za naslov v Celju. Koronsko leto, finale v, kaj je bil, pozni julij? Omejeno število ljudi, tekma pa za naslov. Celje in Olimpija. In grem tja proti stranskim medijskim mestom celjskega stadiona, kjer nihče ni brisal miz in sedežev še iz časov, ko je Jalen Pokorn igral za reprezentanco. Pa čast in slava tudi njemu. Ampak sedel sem, dolg dan je bil, gužva, živčnost. Nisem ravno največji ljubitelj takih tekem. Raje imam manj pompa. Pa dobro. Sedel sem in do mene pristopi Denis. In reče jaz sem ta in ta. Aaaaa. to si ti. In pride še Alex. Pa še en tretji pa še en. In so sedeli tam, ker so sedeli tam tudi takrat, ko Matjaž Rozman res ni bil dober golman. Objel bi jih, izljubil, dal na vse plakate za ligo, ampak itak bi potem izgubilo svoj čar. Ljubezni do fuzbala, do svojega kluba, ne moreš dati na plakat. Lahko poskusiš. Seveda. Ampak ko sem takrat sedel in gledal, kako dojemajo zgodovino, ki je Celju prinesla, kar se je zdelo, da jim nikdar ne bo usojeno…

In to Celje. In še kje se je zgodilo. Ravno te dni se je oglasil nekdo, ki sicer posredno službeno spremlja nogomet, pa je navijač Aluminija. In še bi. Da se o Muri ne pogovarjamo. Kako imajo radi Ofsajd, pa me je vedno ne ravno strah, ampak vedno se mi zdi, bemtiš, kaj je spet Žiga pisnil. Pa hvala bogu da je.

In tako, ko Ofsajd praznuje šesti rojstni dan, kar ni ravno kdo ve kako specifična stvar, ampak zame in verjamem da tudi za vas – je, razmišljam, do kam smo prišli. In kje smo. Kako nas je, nekaj sto. Nekaj. Sto. In ko donirate, si včasih ne morem pomagati. Nasmejem se. Si rečem: kako je to neverjetno skoraj noro. V času, ko ni ravno idealno z našim fuzbalom. Pa nekdo pomaga, donira, gre na stran, se prijavi, izpolni in evo. Vama dam. Pomagam. Doniram. Pa je to podkast. Že s tem se omejiš, jebiga. Ampak ne samo podkast. Je podkast o fuzbalu. Kar še zmanjša potencialni krog. In potem je – podkast o slovenskem fuzbalu.

Ampak ste. Ne poznam vas vseh osebno, vas pa, naj zveni rojstnodnevno solzavo, naj mi bo dovoljeno, ampak zdi se mi, da smo »ista krvna grupa«. Da štekamo. Da se radi kregamo, menimo, debatiramo o nečem, kar »smo«. In da poslušate najino trabunjanje, ki traja večinoma za eno fuzbal tekmo. Redko manj, pogosteje več. In zato je želja, da vas še bolj vključimo. Saj želja imamo milijon, tudi napovedi, listek redkeje ne pride kot pride k vam. Ampak tako kot se ljubezni ne more dati na plakat, se tudi tega ne more v alineje neke prezentacije.

Ofsajd je to, kar je, zaradi tega, ker ima svobodo. In to omogočate vi. No, pa dejstvo, da ima Žiga res rad fuzbal. In vedno prav. In da nama oprostite praktično vse. Da ni vedno idealen zvok, da nismo vedno točni, da se predvsme kdaj vsebinsko zmotiva. Ampak to smo mi. Res. Ofsajd nikdar ni bil služba. Ne zato, ker ne more biti finančno. Ampak ker je ljubezen. Ko nekdo pride do mene, pa reče samo, ej, kak rad poslušam. In ko tekmujete, kdo bo prijavil boljši predlog za ofsajd nagrade. Pa katera oddaja se vam dopade. Žigi se, mimogrede, dopade ona. Riki. Haha. Marsikdo se spomni zelene bunde. Najboljše pa je, da tik preden objavim oddajo in napišem številko, se zamislim. Zadnja je bila 267. In sem pomislil. Mater. Pri 67 oddaji je mislim, da Klemen rekel, da ne bo več zmogel. In nekje vmes je morala biti tudi 167. Koliko je to ur. Koliko nogometa. Koliko vsega.

In koliko vas.

Zato… Ob rojstnem dnevu Ofsajda. Vsem res, res, reees hvala! Da ste! In vsem, ki so pomagali od začetka, vmes, kasneje, zdaj.

Rad vas imam! Se slišimo v ponedeljek!

Jaša

Komentarji

komentarjev