Sveta nedelja!

V Sloveniji je nedelja ob trinajstih sveta ura. Pa če ste verni ali ne. Ni pomembno. Če nič drugega, kolektivno in skorajda plebiscitarno se verjame v – govejo juho. Nič ni tako etnološko slovensko nedeljskega kot goveja juha. No, spet ne verjamejo v to vsi, ker vsi ne jejo goveje župe, pa vendar. Za nedeljo ob trinajstih mora biti nekaj res zgodovinskega, epskega, nadnacionalnega, da bo narod sedel pred televizorje. Pa še takrat žlica ne pade kar tako iz roke. Kvečjemu se trese. Za koga? Za smučarje, koga pa. Le alpskemu smučanju uspeva ali, bolje, je uspevalo konkurirati nedeljskemu kosilu.

In v ta sveti termin se je podal Uroš Slak. Svojevrstna institucija slovenskega medijskega prostora. TV zvezda, ki je rad tv zvezda. Uroš Slak ima, to je gotovo nesporno, tv kamero res rad. Ne toliko on osebno, saj se redko razgali, pravzaprav je ves čas bolj ali manj enak, čeprav ima za sabo res dolgoletno kilometrino, kolikor ima rad, da nekoga spravi pred kamero.

Doslej smo bili, vsaj na Pop TV, vajeni, da je Uroš Slak venomer – stal. Ne vedno, občasno se je na tisti ovalni pult 24UR zvečer rad tudi naslonil, še raje se je na petah vrtel, kadar je vodil zdaj že, saj jih še pomnite, Trenja. Do nedavnega je užival, ko je grilal svoje posediščene goste. Nihče ni tako roastal, kot je želel roastati Slak. To ni bil stand up, čeprav se Slak, kar ni težko zgrešiti, rad smeji. Ampak takrat, kadar ve, da je nekoga zašil. Ko ve, da je dobil izjavo, citat, tizer, trailer. Pač svoj stil novinarstva, ki je mešanica pozabljene stare šole z večno tranzicijsko željo po tem, da bi prav on bil tisti, kjer bi se vse razpletlo. Pa naj se je še tako dogajalo drugje, pri Slaku da bodo poravnali račune. Ni nujen epilog, važno je dogajanje samo.

Ampak Uroš Slak je zdaj naredil kvalitativni preskok. Hote ali ne, vede ali ne. Če je prej podpisoval dan globoko v noč, skorajda nujno dajal piko na i dnevnih dogodkom, se je zdaj preselil v, milo rečeno, precej manj seksi termin. Nedelja ob 13. uri je pri nas… Kot rečeno. Župa. Smučanje. In zdravo.

Da, vem, kaj boste rekli. Aleksandar Stanković ima že 21 let zabezecane nedelje ob 14. uri na Hrvaškem. Ja, ima. In tudi njegov prvi gost je bil politik. Ivo Sanader, bil je 8. oktober 2000. Pri čemer je trajalo, da je v konkurenci večih novinarjev Stanković pristal na vrtečem se stolu in nato redno vrtel vse, občasno tudi slovenske like, kot so bili Zoran Predin, Zoran Janković, Radko Polič in Peter Vilfan. Oddaja ni imela koncepta, kakor ga ima danes, vsaj sprva ne, kakor se lahko na hitro podučimo, če že ne iz glave spomnimo. Da, bili so časi, ko si vsake toliko slišal, bilo je pred youtubeom ipd., da ima Stanković tega-in-tega. Tudi tam ni šlo brez kontroverznosti – saj še pomnimo Let 3 – toda razlika je že v osnovi ta, da Stanković svoje nedelje vodi na hrvaški javni televiziji, Slak pa ostaja na Pop TV, čeprav mu tudi nacionalka nekdaj ni bila tuja.

Vnaprej je jasno, da Ena na Ena ne bo Nedjeljom u dva. Niti blizu. Vsaj lep čas ne. Niti ni nujno, da bi to postala, saj bi v najboljšem primeru itak bila le slaba kopija. Slak se je svojih nedelj lotil tako, kakor da bi še vedno bila noč, le da ima večjo težo, če ni reklam, dnevne hektike in toliko sprotnega dogajanja. Ne bo vpadalo vreme, šport, promet, črna kronika. Nič. V nedeljo ob enih imaš eno uro res lahko ena na ena.

In v trenutku, ko sedeš na stol in ni več te hektike, ne ostane nič drugega kot vsebina. Pri formi lahko pomaga dober prispevek, ki je bil v primeru Aleša Hojsa vrhunski, četudi še nismo vajeni tako celovite slike nekoga, kvečjemu še scena, pri čemer je bila kuverta morda spomin na najbolj kulten (ne)odstop, in v najboljšem primeru zaslonska grafika. In to je to. Vse ostalo sloni, stoji, stane in obstane le z voditeljem in gostom.

Za Slaka je to morda znan teren, ampak ni. Ni enako komentirati dnevno dogajanje z vedenjem, da bo morda ta isti gost na sorodno temo prišel, kaj pa vem, čez en mesec še enkrat. Čeprav je Ena na ena tedenska oddaja in v takem formatu edina pri nas, saj ima nacionalka goste, ki pridejo enkrat, morda v redkih primerih dvakrat na vrsto (ob nedeljah zvečer), bo sprva prav nabor gostov tisti, ki bo v bistvu določil bistvo oddaje. Kajti iz golega opisa ne gre razbrati veliko: »iskreno, intimno, na trenutke provokativno, predvsem pa sveže in drugačno, so obljube nove nedeljske pogovorne oddaje Ena na Ena, ki 3. oktobra 2021 prihaja na POP TV. Voditelj Uroš Slak bo vsako nedeljo ob 13. uri v poglobljenem pogovoru gostil znano osebnost z različnih družbenih področij. Razkril bo zgodbe, ki bodo odstirale gledalcem do zdaj nepoznane plati gosta.«

Kar je Slaku uspelo, ko je v prvi oddaji gostil Hojsa, je bilo kvečjemu le to slednje. Iskreno, kdo od nas je vedel, da je Hojs brcal žogo, dokaj resno in kvalitetno? Ali da žena in zlasti hčere niso zato, da se gre politika? Ta del, čisto na koncu, šele po oglasih, ki so prišli konkretno prepozno, je bil dejansko, naj bo še tako na prvo žogo, okoren, kičast, lahek, neroden, dobrodošel in je dal nekaj, česar doslej nismo videli. V takem formatu gotovo ne.

Toda Slak ima, to je jasno vidno, precej večje ambicije. Kar je celo dobrodošlo, zakaj pa ne. Le da je pržil, grilal in vrtel Hojsa skoraj več kot pol ure na resda sila aktualne teme, ampak na način, ki pritiče dnevni, ne pa tedenski oddaji. Sploh potem, ko je Hojs imel tako ali tako svoj »šov« komaj tri dni prej v Tarči na nacionalki. Kar je bila razlika, je bila v tem, da je Hojs morda sedel? Ali da je bil tam sam? Da ni imel nikogar, ki bi mu skakal v besedo?

Saj se je Slak trudil s ponavljajočim se »ampak spet se mi zdi, gospod Hojs«. Seveda se je. Tudi z direktnimi vprašanji tipa »vidite tu kakšno mevžo« ali že uvodnim »zakaj ste tako trd politik« ter »vam je žal, da ste omenjali mamo?« je skušal najti svoj »punchline«, toda v tem prilagodil oddajo gostu in ne obratno. Kot da bi v eni uri želel, da bi Hojs povedal, da se je motil in opravičil vsem, ki opravičilo od njega terjajo. Ni šlo skozi niti v politično bolj, em, kulturnih časih. Hojs je imel, mimogrede, prvi del intervjuja desno nogo kot na gasu in tako tudi križaril skozi intervju. Če je Slak mislil, da mu je nastavil večmetrske valove, je Hojs deloval, kot da je na jadranju. Ne glede nato, da se je Slak udobno počutil, ko je rekel, da so »petkovi protestniki v primerjavi s temi delovali kot mucki«.

Dejansko je na koncu najboljši del enournega intervjuja, ki je prvo polovico zapravil, bil stavek »daleč od tega, da sem mamin sin«. Govorim seveda iz vidika tv recenzije, politično gledano je Slak dobil svoj punchline, ko je Hojs povedal, da se s predsednikom vlade pogovarjata o predčasnih volitvah, kar se zdi, da je bila tudi osrednja nit, če ne bistvo intervjuja. Vendar v tem primeru je Hojs deloval kot plan b, kakor da premier ni imel časa, kar je tudi sam povedal čisto na koncu, ko je priznal lastno presenečenje, da so ga sploh povabili.

Ena na ena je kakopak poptvjevski zglancan in preverjen izdelek, obrtniško brezhiben, toda ne more izumljati tople vode, ker gre v osnovi za dva, ki se pogovarjata pred kamerami. En sprašuje, drugi odgovarja. Za eno uro je to sila zahteven format, kar bo Slak najbrž spoznaval iz oddaje v oddajo. Seveda je bil dobro pripravljen, na mizi je imel, če sem dobro preštel, kar devet listov, vmes je kar precej bral, morda kar precej dlje, kakor smo bili vajeni doslej. Slak je rad prezicen in to je za novinarja/voditelja hvalevredna kvaliteta, pravzaprav neobhodna.

Toda že v sporočilih in intervjujih je delovalo, da bi rad dobil širše odgovore na politična, družbena, vprašanja našega prostora in časa. V tem primeru je bil prvi intervju preveč pedanten, podroben in premalo širok. Napredek je, da je bil nivo pogovora višji in ekstresmno visok, v primerjavi s četrtkom, toda Slaka največ dela še čaka.

Najbrž zlasti takrat, ko bo nasproti imel res tudi športnike in še zlasti kulturnike. Tam bomo videli, kakšno širino ima Uroš Slak v Ena na ena, kjer bi rad dobil vse tisto, česar prej zvečer ni mogel.

Komentarji

komentarjev