Skupaj naprej na kvadrat

Zgodovinsko. Pandemično. Skupaj. Naprej. Skupaj². Za dve uri. Dve uri, kolikor je trajala Skupaj naprej, zgodovinska oddaja zgodovinskih časov, ko bi naj stopili skupaj in šli skupaj naprej. Za dve uri, ko se ne na eni, pač pa na dveh najbolj gledanih televizijah, Televiziji Slovenija in Pop TV, ni kričalo, žalilo, bentilo, skakalo v besedo. Ne, mislim, da niti enkrat.

Skupaj naprej je bila oddaja z dvema voditeljicema in šestimi gosti na »nevtralni« lokaciji. Dva novinarska pristopa sta postala eno. Najbolj napovedovana oddaja, em, leta zagotovo. Kakor da je zmagala že vnaprej, ker se je zgodila dolgo nepojmljiva združitev. Ampak ne. Zmag ni. Daleč smo že do remijev. Ampak Skupaj naprej bo (p)ostal medijski izdelek, skoraj popkulturni sploh glede na dve marketing in pr mašineriji, ki sta hvalevredno izkoristili vse, da bi dobili celovito, nacionalno, plebiscitarno pozornost. Ki je potrebna.

Kužno znamenje

Živimo v sproti pozabljanem in pozabljenem času. Pandemičnem času. Če kaj, se na parstoletne pandemije ne moreš pripraviti. Ker ne veš. V Mariboru se nenazadnje folk denimo rad fotka pred kužnim znamenjem. Ker je, em, lep spomenik. Pa nič narobe. Kot ni bilo s prepevanjem na balkonih, sklanjanjem in pakiranjem »droži«, nakupovanjem kvasa in toaletnega papirja… Kar se zdaj zdi… Ne vem za vas, meni gre celo malo na smeh. Pa so prekleto resni časi. Taki. Mrki. Obupni. Grozni. Ni vse slabo, je pa precej slabo.

Ne gre nam, koronavirus ne samo, da ne gre nikamor. Ni odšel s preletom avionov. Niti s tem, da smo šli na morje. Niti z ukrepi. Ali s protesti. Politika, folk, vsi, vse. Tu je, tu (ni)smo. Mi, država z največ okužbami na svetu. Tudi če kdo verjame, da je vmes zabil evrogol ali najlepši avtogol, samo še polzimo. Nismo več na dnu prve lige. Padli smo v obskurni rang. Nižjeligaš. Ne gre nam. Vsak teden novo, pardon, sranje. Potem pa še… Glupi davki, zapoznela kadrovanja, vladno preštevanje minutaže v medijih, odmerjenih za in proti krizi. Bolnice pa vse bolj polne, številke vrtoglave. Ne vem za vašo facebook časovnico, na moji zdaj že skoraj vsak dan že nekdo javi, da mu je nekdo od bližnjih umrl. Pa ne samo zaradi koronavirusa. Smrt ni več le pietetni 1. november. Pa vem, da facebook ni realni odsev, kakopak. Ampak če bi mislil, da je, bi nosil samo če črno.

Šesterica gostov

In tako, v tem sivem, domala črnem novembru, je po dvajsetih mesecih prišel »zgodovinski trenutek« za slovensko televizijsko krajino. Televizija Slovenija in Pop TV sta stopila skupaj. Zakaj ne bi, saj sta pogosto nametani v isti MSM koš, kot se je ustalila kratica zlasti na tviterjih. Zakaj bi, je obrnjeno vprašanje. Zakaj? Nepotrebno vprašanje.

Skupaj naprej je bila sila dobro zastavljena, domala nujna oddaja, ki bo zgodovinska, ampak bo najbrž tudi hitro odšla v zgodovino. Morda že zato, ker je prišla konkretno pozno. Za teoretike zarot in/ali analitike, prosto po presoji, je tajming kakopak vprašljiv. Zakaj ravno zdaj. Odgovor bi bil, ker smo padli na dno. In reakcija je prava. Kdaj, če ne zdaj. Vedno je lahko še slabše, ampak če bo še slabše…

Potem je tukaj izbira gostov. Šesterica. Mojmir Mrak (1954), Alenka Zupančič (1966), Ksenija Benedetti (1965), Aleksander Čeferin (1967), Dan Podjed (1975), Mario Fafangel (1980).Dve ženski, štirje moški. Povprečna starost…. V Sloveniji je bila leta 2019 povprečna starost 43,3 let. Gostje oddaje so bili kar malenkost nad povprečjem (preko prsta naročunano 52,2 let) in izrazito nadpovprečno izobraženi.

Torej, kar je seveda obenem nemogoče objektivno in statistično doseči, ni pa nemogoče, le da Slovenija v šestih osebih najbrž ne bi bila pretirano »telegenična« stvar, oddaja ni bila presek, povprečje, celovit prikaz Slovenije in Slovencev. S čimer ni prav nič narobe, le kritiko se potem da sprejeti. Nenazadnje, tudi vsak polnoletni državljan ima pravico voliti in biti izvoljen. Saj to so potem izvedli v prispevkih, kjer so dobili besedo starši, mladi, bolni, preboleli.

Koncept, ki ni iskal za in proti

Ampak to ni bila oddaja »vsi o vsem in vseh«. Ni bila oddaja za in proti. Ta koncept je bol ne le hvalevreden in dobrodošel, marveč nujen. V oddaji Skupaj naprej smo tako videli, kakšna bi Slovenija lahko (spet) bila. Ne druga Švica, ne LDS časi, ne časi osamosvajanja. Tudi, ja, ampak ne, ne v celoti. Ne politična Slovenija. Ali zgolj civilnodružbena. Ampak Slovenija, ki se vsaj pogovarja brez napadanja. Ne skače v besedo. Se drži stroke. Razume številke. Sprejema dejstva. Spoštuje sogovornika, četudi se morda ne bi strinjali z njim.

Vendar v tem je bil tudi morebitni zdrs oddaje. Ker je svojevrstni tujek, obe televiziji sicer pogosto počneta ravno obratno. Če je en za, mora priti še nekdo, ki je proti. In obratno. Nekakšen laboratorijski 50:50. Kot da denimo koalicija in opozocija ne moreta strinjati o ničemer. Dokler ne pade predvolilno vprašanje, no, o čem se strinjate in kaj vam je na nasprotniku všeč.

Pogovarjali so se tisti, ki se strinjajo. Tega ne vidimo več pogosto, vsaj ne pred enajsto, dvanajsto. Kar je povedal že napis, ki je večkrat zasvetil: »Gostje in ekipa so cepljeni in testirani«. Tak pristop je hvalevreden, drugačen, sporočilen, ampak lahko pri tistih s pomisleki, strahom, jezo povzroči še več odtujenosti in posledično še več tega, kar jih iz takšnih ali drugačnih razlogov tešči. Aha, oni so cepljeni, jaz nisem, ni oddaja zame. Kar kakopak ni bil namen ne v napovedi ne v izvedbi.

Za več smeha

Proti zadnji tretjini oddaje je antropolog Dan Podjed, ki vedno daje veder občutek, kot da je dva stavka stran od tega, da bo povedal vic, povedal, da nam med drugim v tem času manjka tudi nekaj smeha. Ni ga več, vsekakor ne vsega tistega, kar je sam popisal v lucidni knjigi Antropologija med štirimi stenami. Korona kakopak ni smešna, čeprav se lahko spomnimo, da so si čas za smeh vzeli tudi zdravniki in medicinske sestre. Pa ne zaradi preleta letal.

Če primerjamo Skupaj naprej s Tarčo ali 24ur zvečer ali Slakovo novo oddajo Ena-na-ena, je bila po svoje celo dolgočasna. In s tem ni prav nič narobe. Kje pa. Gostje so dobili bolj ali manj enako odmerjen čas. Pa ne, da bi kdo štopal, joj ne. Poznajo drug drugega, najbrž primarno zaradi dosežkov. Nihče ni pretirano izstopal, čeprav so vsi medijsko izstopajoči. Malenkost bolj nase pozornost pritegne Aleksander Čeferin, kar pač pride najprej s funkcijo, nato pa z njegovim dokaj rednim komentiranjem domačega političnega dogajanja. Ampak tudi on je skrbno izbiral besede, zdelo se mi je, da tudi zato, ker je imel ob sebi doktorje različnih znanosti.

Dolgčas je dobrodošel

Dobrodošlo je, če kaj takega, kot dolgčas, seveda sploh še obstaja, ker imamo vsi na dosegu roke ultimativno napravo, ki je bolj ali manj ukinila dolgčas. Kar ne pomeni, da je bila oddaja dolgočasna, ne razumeti narobe. Ne, ni bila. Samo nismo vajeni, v primerjavi z »običajnimi četrtki«, je bilo tole… Medidativno.

Pa so gostje dve uri stali. Prav prejšnji teden je po relativno grozljivi Tarči, ko se je četverica politikov pogovarjala bolj ali manj le o tem, kdo je bil slabši, prilezli pa so za spremembo iz črnobelih časov II. svetovne vojne vsaj do leta 2013, kar pri tem tempu pomeni, da bodo nekje do 2050 morda skoraj ujeli sedanjost, nekdo nekje zapisal, z imenom in priimkom, ne spomnim pa se žal, kdo, da se je poznalo, kako so bili Aleš Hojs, Alenka Bratušek, Zdravko Počivalšek in Marjan Šarec že nekoliko zmahani. Je pa res, da kadar se sedi, kot pri Tanji Gobec v oddaji Politično, je debata takoj vsaj malenkost bolj umirjena. Bolj kot v besedo se skače v možgane s pikrimi obtožbami.

Voditeljici stopili malenkost nazaj

Tokrat je bilo drugače, pomagali so za nekaj predaha daljši oglasni bloki, ki so bržkone doživeli tudi nenavadno sinhronizacijo. In najbolj je pomagal nivo debate. Bolj kot za goste se je koncept zdel velik zalogaj za obe voditeljici. Erika Žnidaršič in Maja Sodja sta seveda prvič vodili takšno oddajo, našli nek kompromis med dvema pristopoma. Čeprav je novinarstvo pač eno kot nadpomenka, sta šoli nacionalke in popa precej različni, kar se je videlo tudi v prispevkih. Ampak tokrat ni bil čas za razlike, za en večer ni šlo za to, kdo bo koga nažgal v gledanosti, čeprav bo ali bi bilo zanimivo videti, kdo je imel večjo gledanost z istim programom. Res pa je, da bi nacionalka sicer imela svoj četrkov informativni paket (Studio 3), Pop pa Kmetijo.

Žnidaršičeva in Sodja sta stopili precej nazaj. Umirili retoriko. Vprašanja so bila bližja razpravi. To ni bilo soočenje. No, je bilo, ampak zgolj z virusom. Bolje sicer poznam delo Žnidaršičeve, saj Pop žal premalo gledam, ampak vpliv in delo Sodje je poznano in se ga da videti v Fokusu in Inšpektorju, najbrž najbolj tv novinarskih prispevkih pri nas. Ne najbrž. So. Fokus in Inšpektor sta novinarski dril, šus, jajca. Žnidaršičeva je postala sinonim za preizpraševalko do točke, da jo gostje, sploh z desnega pola, kličejo »gospa Erika«. Mimogrede, čudi me, da se Žnidaršičeva nikdar ne opogumi s povratnimi »gospod Aleš, gospod Zdravko, gospod Janez«.

Skušali sta uloviti nek ritem, vendar so tega neizpodbitno držali, ne pa tudi diktirali gostje. Kredo in izkušnje so pač v taki oddaji štele. Je pa res, da ko je šele na koncu padlo vprašanje o rešitvah, ni delovalo, da gostje povsem vedo, če je bil predstavljeni koncept tudi zares izveden v praksi. Kar deluje močno kot alineja ali pitch, ni nujno, da se bo obneslo tudi pred kamerami. Koga je torej oddaja nagovarjala? Kaj je bil cilj? Je bil dosežen? Zame je bil, ker so o temi, ki takoj na dan privleče čustva, kar glede na vse mora biti razumljivo, čustev ne moremo anulirati, govorili ljudje, ki so sicer dovolj uspešni, da ničesar ne tvegajo. Ampak obenem pa nimamo več česa izgubiti.

Bolj poslušali kot gledali

Skupaj naprej je bila tako oddaja, kjer smo znova bolj poslušali kot gledali. Ob osmih zvečer. Ne v nedeljo ob enih ali med tednom po deseti zvečer. Ali še kasneje. To je televizijama še uspelo in v času, ko, kot rečeno, zmag še niti na vidiku ni, je morda to edini občutek zmagoslavja. Vsaj ali pa predvsem za televizijski hiši sami. Pri nas ima nastop pred kamero še vedno veliko težo, kar se najbolje pokaže na volitvah, kjer seveda družbena omrežja niso nezanemarljiva, ampak če bi sprejeli tezo, da volitve odločijo dalj časa neodločeni volilci, ki čakajo »na še kaj razen tega, kar že poslušamo ali smo nasedli«, potem odločajo soočenja. Zato je Skupaj naprej lahko delovala, žal, tudi kot uvod v megavolilno leto, ko nas čaka celotni, trojni volilni paket.

Ni želela biti, vsaj tako je videti, politična, ampak ljudje smo politična bitja in legitimen očitek je, da vlada, ki se jo je v oddaji kritiziralo in ocenjevalo, kar pa mora vsaka vlada vzeti v zakup, saj smo vendar v demokraciji, ni dobila v tem kontekstu možnosti za protiargument. Ampak glede nato, da je sama tik pred oddajo v grafu pokazala, kako se je poročalo za in proti cepljenju, je vlada pokazala, da vztraja pri svojem in da bi bistvo oddaje, torej umirjena, strokovna, resna debata, milo rečeno zvodenelo. Da se najbrž kar vsi gostje nagibajo, golo ugibanje, bolj k levi politični opredelitvi, pa gre soditi iz tako tokratnih kot zlasti preteklih izjav. Ta očitek bi bil na mestu, ne pa povsem.

To so ljudje, ki so šolani, izobraženi in tako naklonjeni znanosti. In uspešni v tem, kar počnejo. Najprej temu, potem najbrž vsemu ostalemu, kamor spadata tudi popularnost in/ali odmevnost. Vendar živimo v svetu, kjer pač tudi to šteje. Laž se širi hitreje kot resnica. Prepogosto se niti ne moremo strinjati, da se ne strinjamo. V tem je oddaja naredila korak naprej in se odločila, da bo dve uri dala bededo tistim, ki se bolj ali manj o nečem strinjajo. In to o nečem, s čimer smo soočeni vsi.

Parna lokomotiva

Kar je pohvalno, morda celo najbolj zgodovinsko pri vsem skupaj. Za dve uri en argument ni imel skoraj »zakonsko« obveznega protiargumenta. Ni ena stran dobila besedo, potem pa še druga. Ali je to prav ali ne? Sam bi rekel, da je v tem času dobrodošlo. Vprašanje pa je, za koga. Kdor deli mnenje, ton, vsebino Skupaj naprej, je dobil občutek varnosti, zavetja, podpore. Da so še ljudje, ki podobno mislijo. In dobijo besedo. In jih za dve uri nihče ne zmerja, grozi, žali.

Težava pa je, da kdor ne misli tako, je oddajo najbrž gladko prezrl. Sodeč po odzivih, ti niso bili tako burni, četudi številčni. Ene so odbili gostje, druge kritiziranje vlade, tretje pavšalno nametavanje netočnih ali pa vsaj v kontekst slabo postavljenih informacij (ne, ni res, da je Slovenija edina vladala z odloki), četrti so se praskali po glavi, kdo je Harari in zakaj je omenjan, pete pa morda celo nekoliko pretirano dramatična, predvsem pa anahrona izbira parne lokomotive v železniškem muzeju, na katerem je grafika izpisala Skupaj naprej. V času podnebne konference v Glasgowu je tole kar ironično, po svoje pa tudi simbolno, saj smo, ko gre za politično nivo, zdrsnili daleč nazaj in se zdi, da bomo morali na novo izumiti kolo, da se bomo pognali tja, kamor naj bi skupaj želeli priti. Karkoli že to pomeni.

Ni se šlo skupaj nazaj

Skupaj naprej je seveda tvegala oznako, da se je šlo »skupaj nazaj«. Ker nazaj niti več ne moremo. Marsikdo je to oznako sicer že takoj prilepil oddaji. Ampak dobro je, da je oddaja vsaj naredila to veliko spremembo. Čeprav je skupaj nekaj, kar je predsednik republike najbrž izrekel največkrat (takoj za besedo konsenz), je nekaj, kar je obenem vse bolj uporabljal samo on. Zdaj smo tudi mi dobili priložnost. Za besedo »skupaj«. Ampak žal ostaja bojazen, da danes ne bo nič drugače, da bo naslednji dan že spet naslednje sranje, da bodo bolnice še bolj pokale, da bodo otroci povsod brez respiratorjev, da se bo medicinskih sestram snelo… Toda za dve uri je bilo vsaj nekaj predaha. Nobenega kričanja, žaljenja, negodovanja in vsesplošne vsi-bomo-umrli pogube.

Kar pa ne pomeni, da smo zmagali. Ne. Bilo je kot na tekmi Slovenije na Slovaškem, ki se je začela po prvi tretjini oddaje. Slovenija je nepričakovano povedla, se dobro izkazala, nato storila prvo napako, grobo, se delno ranila sama, delno sodnik, tisto najslabše, izključitev plus penal, potem ko smo že mislili, da nas je sodobna tehnologija enkrat rešila in nas bo še drugič, nas ni. In potem se je zgodilo tisto novodobno, najlepše, športno pri Slovencih. Z enim manj na tekmi, ki je štela le za prestiž, od najboljših, ki bodo novembra 2022 brcali v Katarju, smo se poslovili že oktobra 2021, smo z bizarnim kotom, ko je tam bil le en naš, dali gol in povedli. Seveda nismo zdržali, ampak bili smo pa skupaj. Prva oseba množine. Tisti »Mi, Slovenci«. Da vsaj enkrat ni to rečeno s takim pesimizmom, da sledi samo še najslabše. Ker, saj veš, mi, Slovenci. Ne. Storili smo še eno napako, tako, bedno, nepotrebno. In nato reševali, kar se je reševati dalo. Ko ni štelo. In je bil remi lahko dobra stvar, če pač tako želiš videti. Ampak remi še ni zmaga. Vsaj tak ne. Ker ne gremo nikamor.

Daleč od medalj, a…

In tako je bilo s Skupaj naprej. Ker že res, da ima vsaka medalja dve plati. Ampak do medalje je treba prilezti, garati, uspeti. Mi smo daleč od medalj. Skupaj naprej je bil tako neke vrste selekcijski trening, začetek priprav. Na kaj? Na to, da najprej premagamo ta framani virus. Če se seveda lahko strinjamo, da virus sploh je. Če je bil priprava na politično obračuvanje z virusom… Potem smo gledali Slovenijo, ki tehtno, ubrano, strokovno, spoštljivo govori. Tudi o politiki, ki je in zna biti nespoštljiva. Ampak to so Slovenci, skoraj vsi po spisku, vsa šesterica, ki je v politiki najbrž ne bomo nikdar videli. Ali ker so prepametni ali ker politike ne razumejo ali pa preprosto zato, ker čim dlje od tega. Ampak potem nam to prav nič ne koristi. Pametni so govorili, nekateri smo jih poslušali. Si malo spočili od kričanja in obtoževanja. Ter se lahko z nekom strinjali. Ali pa tudi ne, kar je del demokracije, ki nam še vedno ne gre in ga ne razumemo. Ta oddaja vsaj ne bo razhudila tako močno kot kakšne druge. Če je to napredek… Smo še daleč.

Dobili pa smo lahko občutek, da so tam nekje zunaj ljudje, ki jim je še mar za skupaj in naprej. Pa četudi zveni kot slogan. Če bi to tudi res postal in bi denimo taka šesterica res sestavila stranko, bi to bil zgodovinski nateg iz zgodovinske pandemije. Bi bilo neoprostljivo narobe. Kar pa samo kaže, kako hrup pride do nas. In porodi dvome. Se danes zaradi Skupaj naprej kaj drugače počutim? Ne. Slej ko prej me bo spet kdo vprašal, če sem cepljen, in mi bo nelagodno. Ne zaradi odgovora, ampak zaradi tega, kar potem sledi. Nekaj povsem drugega od Skupaj naprej.

Zato sta to dve uri, ko je televizija zajela sapo in vsaj upam, da odmislila, kakšne bodo cifre gledanosti. Ter tudi sama sebi pokazala, kakšne bi lahko bile debate. In zakaj je vredno, da so. Tudi v času martinovega, fuzbala, resničnostnih šovov in, da, koronavirusa.  

Komentarji

komentarjev