-
Josip Ipavec, slovenski Mozart
Največji šok v osnovni, lahko pa tudi v zgodnji srednji šoli, je bil, ko je učiteljica vsaj enkrat umaknila grafoskop in namesto zlizanih prosojnic iz predala potegnila – videokaseto. »Tako. Danes pa si bomo pogledali dokumentarni film.«
Šok ni bil en, šoka sta bila dva. Najprej pozitiven, ker si nekako vedno znova nasedel, da je gledati televizijo v šoli vsekakor bolje kot še eno uro več poslušati branje iz prosojnic. Narobe. Najprej, šolske klopi, sploh pa stoli, so katastrofalni za gledanje česarkoli. Ni narejeno za udobje. Iz logičnih razlogov. Sploh pa v učilnici nisi sam in kmalu ugotoviš, še preden je tvoj »znalac« sošolec pomagal prižgati tv z enim od sedmih daljincev, da bo to hudo dolg dolgčas. Da je lahko 45 minut teveja in to v času, ko si prišel domov in šaltal kanale za zabavo, kakor zdaj pač drsamo po zaslonih telefonov, mukotrpno. In to še preden si sploh vedel, kaj bomo gledali.
Dokumentarec pri tehniki
Nikoli ne bom denimo pozabil dokumentarca pri tehniki. Nekaj z elektriko je bilo, dolgo, razvlečeno, pred našim časom, osemdeseta. In to pri – tehniki. Edini predmet, kjer res teorije ni bilo veliko. In takih je bilo še kar nekaj, da si do konca osnovne šole spoznal, da so si vsi bolj ali manj podobni. Ne vem, ali so bili večinoma domače izdelave, so bili pa kot šolsko gradivo pač ozkogledni in vsekakor ne narejeni za prostočasje.
Najbrž bo prišel dan, ko bodo pri glasbeni vzgoji, čeprav glede na kurikulum močno dvomim, gledali dokumentarec o Josipu Ipavcu. In ko ga bodo gledali, bodo… No, ne bodo videli tega, kar bi dokumentarec rad bil. Za to si je »kriv« film sam. In ne, šablonsko reševanje z igralcem ne pomaga. Če je Jure Ivanušič še nekako zmogel rešiti Beethovna, je Saša Tabaković le model za Josipa Ipavca, ne pa njegova dejanska upodobitev. Še enkrat več se na pol igrani dokumentarci žal ne izkažejo kot rešitev, temveč izhod v sili.
Vojko Boštjančič je sicer po scenariju Jerneja Kastelca obrtniško gledano naredil čisto spodoben izdelek. Tak. Šolski. Nič konkretnega ne gre očitati posnetemu. Ampak ravno za to gre. Če omeniš Mozarta in greš snemati film, si takoj v zagati. Miloš Forman bo slej ko prej skočil ven, pa še preden bi slišali en takt glasbe. Četudi je njegov Amadeus nekaj povsem drugega. Pa ne, da bi Mozart potreboval reklamo sam po sebi. Sploh ne.
Ko pripneš Mozarta
Ampak če se nekomu pripne oznaka Mozart, ki seveda slavi genialnost, ne pa tudi ves trud in vse ure igranja, potem mora v ospredje stopiti ne le genialnost, temveč dokaz genialnosti. Naj bo v tem konktestu klasike čudaško, ampak košarkar Dražen Petrović in nogometaš Luka Modrić sta bila recimo označena za Mozarta tako ali drugače. Zakaj? Zaradi načina, kako sta uspela in to ponavljala. In v njunem primeru ni šlo za medijsko pretiavanje. To je, govorim kot goli laik, bistvo Mozarta. Da si talent, genij, nadcar, pa to vselej znova pokažeš in delaš, kar se je zdelo nemogoče.
Josip Ipavec pa v tem dokumentarcu izpade, žal, prej kot spodleteli Mozart. Kot kaj bi bilo, če bi bilo. Pa ne, ker bi si za to bil kriv sam. Ne. Bil je res talent in to v družini, kjer je bilo težko biti talent, če so to bili že vsi pred tabo. Zdravniki in skladatelji. Pač. Multipraktiki v času, ko se je vse to zdelo možno in je tudi bilo, za nazaj pa se iz današnje prizme zdi, kot da so bili roboti za tiste čase. Ker pa so, ugibam, imeli več časa.
Romantik, pač
Ipavec je bil v svoji izraznosti in stilu pač romantik. In enako očitno tudi v življenju, ki se je, tukaj pa je primerljiv z Mozartom, končalo dokaj rano. Prerano. In kar tragično. Zmrznil je na skednju, potem ko je bil očitno ostal povsem sam, čeprav je bil poročen in imel dva sinova. Življenje, prepleteno z narodnim buditeljstvom v času nastajanja nacionalnih tenzij, ki so eksplodirale v prvo svetovno vojno, med katero je bil Ipavec že pošteno bolehen.
Ipavec je zato, četudi doslej o njem recimo ne vemo skoraj nič, prej Josip Murn. Kar je velik kompliment, da ne bo napak razumljeno. Tako kot je Murn padel nekako za Cankarja in Župančiča ter Ketteja, je tudi Ipavec za očetom Gustavom in stricem Benjaminom Ipavcem. Toda kar je vendarle dosežek dokumentarca so posnetki prvega slovenskega baleta Možiček in opere Princesa Vrtoglavka. Tu se vidijo njegova drznost, radoživost, neubadanje s tem, kaj bi Slovenci lahko spravili skupaj, kaj pa da nam je absolutno nedosegljivo.
Telegeničnost
Morda je to še en dokumentarec, ki skuša sloneti na vsestranskem in sicer »telegeničnem« Igorju Grdini, ki je tudi spisal knjigo Slovenski Mozart: knjiga o Josipu Ipavcu. In mu tako nehote prilepil »mozarjanstvo«. Grdina nekako v dokumentarcih deluje, da se v njih rad pojavlja. Pa naj gre za slovenščino v popularnih zvrsteh ali v špekulaciji o Betthovnovih morebitnih povezavah s Slovenijo.
Bizarno, nemogoče, megalomansko bi bilo pričakovati, da bi v Sloveniji snemali televizijske »period drama« serije. Biografske serije. Tak projekt je bil Prešeren leta 2000, že za Cankarja denimo leta 2018 ob stoletnici smrti sta bila bolj sprejemljiva dva (igrana) dokumentarca. Pa govorimo o res prepoznavnih facah. Ipavci to niso, noben od treh.
Tako je bil ta film ob 100. letnici smrti zapravljena priložnost, četudi nujna, državnotvorna, obrtniško solidna. In dobrodošla, ker bolje vsaj nekaj, ne? Ja, do neke točke. Ker takšen film nima širokega pogleda za morda tiste, ki jih klasika in slovenska zgodovina vsaj približno zanimata, še manj pa zadovolji tiste, ki Ipavca in klasiko res poznajo. Tako je film obtičal nekje na sredini. Ne prvi, ne zadnji. Je pa v smislu, da bolje kot nič, vseeno res bolje kot nič. Ampak ima težave že s tem, ker res ne zadovolji nikogar. Ne tiste, ki res poznajo samospeve in zborovsko glasbo, ne onih, ki ne vedo dobro, kaj samospevi so.
Razglednica Šentjurja
Če nič drugega, morda Josip Ipavec nikdar ne bo Mozart, niti slovenski ne, pa ima Šentjur (ne)hote film, v katerem je res videti prekrasno, zeleno, slovensko. In nastopajoči res, kakor piše, obogatijo, domala rešijo film v izvedbi Marcosa Finka, Urške Arlič Gololičič in Marka Hribernika, Združenih moških pevskih zborov občine Šentjur ter učenk Glasbene šole Šentjur Nuše in Tjaše Štrajhar.
Tako je Josip Ipavec dobil film, ki nas predvsem vabi v Šentjur. In na poslušanje kakšnega zbora. Lep dosežek, ampak najbrž ne zastavljen.