Dva strela v slovenski film

Vse, kar je bilo potrebno, sta bila dva strela. Ja. Dva strela, ki uničita življenje, ne da bi ga končala. Dva dokončna strela, ki vse začneta. In dva strela, ki sta prestrelila žanrsko predstavo o slovenskem socialno realističnem filmu. Vse, kar je bilo potrebno, sta bila – dva strela. In to zgrešena strela. Ker Slovenci ne streljamo, ne tako. Itak ne zadenemo. Mi bi, če bi se nam kdo res zameril, nam, kaj pa vem, kot pravi film, ukradel punco, če že, pljunili v pijačo. Če že. Ampak dva strela? S pravimi naboji? V okno povprečja in blok pozabe? Uf.

To prinese večplastno Inventuro. V San Sebastianu, kjer je film že pobasal nagrado, so mu rekli nenadejana komedija. Pri nas mu lahko nemara rečemo polni streli v praznino. To je film, kjer vidimo, zakaj v Sloveniji, Poker gor ali dol, nikdar ne bo streljačin. Ker nimamo takih tarč. Ali kot reče kriminalist: »Ne zdite se mi ravno tip človeka… za ubit, veste.«

Inventura je film, ki je za izhodišče vzel novelo Morilski napad mojstrskega češkega pisatelja Karla Čapka. Lahko je goli fakt, pa ni. Kot že v primeru Prasice, ki sem jo gledal v soboto, kjer je bilo izhodišče v tekstu Ize Strehar, se je znova pokazalo, kako dobrodošlo je pri nas, če režiser ni avtor celotne zgodbe. V primeru Darka Sinka gre sicer za režiserja in scenarista, toda osnovna zgodba ni njegova. Kar je top. Noro top. Predelal jo je iz napada na politika v napad na malega človeka. Pri čemer je Boris skoraj poslednji mali človek, generacije, ki je take ljudi še imela. Malih danes ni, vsi smo lahko veliki, par všečkov stran. Morda je prav to, da je Sinko našel material nekje drugje, krasna lekcija za naprej, morebiti sta Prasica in Inventura ravno zato tako nadžanrska filma, ki režeta v zlogasno oznako »slovenski film«.

Inventura je film, ki bi se lahko zgodil vsakemu od nas. No, najbrž vsakemu. Vsakemu od nas, ki se borimo, da bi živeli čisto običajna, povprečna, mimobežna življenja. Torej tistim od nas, ki bi si recimo mazali meso kostnega mozga gor na kruh. Pa nič narobe, če vam je to fuj ali pa če sploh ne veste, kaj to je. Najbrž se dojemanje filma loči prav v tem: v kostnem mozgu. In tihem, čemernem, cankarjanskem obedovanju moža in žene. Če imate takšna kosila, imate takšna življenja. Film se ne more začeti drugače kot s kontrastom med prekrasnim zelenjem in utesnjenim blokovskim stanovanjem tam pri fuzbal igriščih Ilirije v, em, saj to še je Šiška, kajne? Film ima torej vse nastavke, da bi se pokopal točno tam. Za mizo. Nekje med krompirjem in solato. V premolku neizrečenih besed.

Pa se ne. Boris gre zvečer čitat v svojo sobo, nastavi si muziko in na tej točki se zdi, da niste videli samo tega filma, ampak da ste pogledali vse slovenske filme. Da ni čudno, da je Sinko pred mariborsko projekcijo na Liffeu rekel, da je fajn videti, da smo prišli v teh kompliciranih časih in da predvsem upa, da bomo zdržali do konca. Uf. Kdo reče kaj takega pred svojim filmom? Uf. Uh. Urrr.

Tistih prvih par minut filma je razlog, zakaj si je Sid aka Davor Janjič v Outsiderju odpihnil možgane. Da tega filma ni dočakal. Je šel z Jugo. Ampak tokrat ni samomora. Niti umora ne. Ni to film noir, čeprav diši po njem. Boris čita in kar naenkrat, od nikoder, iz nič, iz manj kot nič, iz tega miru, iz tega družbenega propadanja, kar naenkrat, kar tu, kar šus, kar aaaaaa! Bum. Bam. Dva poka, ki pokažeta, da te slovenski film lahko tudi strese. Dva strela, ki sta tako nepričakovana, da se ti res ne sanja, od kod sta prišla. Dva šusa, ko gledaš, če si še sam cel.

In Boris je cel. Le da s tem, ko ugotovi, da je cel, gre na odisejo. Malo kafkovsko, malo noirsko. Kjer bo spoznaval, da nikdar niti ni bil cel in da nikoli več ne bo. Kdorkoli od nas je bil kdaj žrtev kriminalnega dejanja, ve, kako je s tem. Meni so recimo vlomili v stanovanje v Ljubljani v eni uri in pol, sredi dneva, ko sem delal na drugem koncu intervju z vdovo Lojzeta Slaka. Okej, odnesli so računalnik in skoraj vlomili v spletno banko, niso pa denimo odnesli toaletne torbice, ker se je rokavica strgala. Vlomili so tako, kot se pri nas vlamlja. Ne s specialno opremo in nočnimi špegli, temveč kar s šraufncigerjem, ki zadošča za kljuke socializma. Ko pridejo policisti, ne pride odrešitev. To vem in sem vedel že zato, ko so mi dve leti prej spodaj pod istim blokom na Bratovševi ploščadi ukradli avto. Da so mi ga, sem ugotovil, ko sem prišel ponoči s koncerta Whitesnake v Tivoliju. S taksijem. Pač samoumevno sem le želel premeriti, če je avto še tam. Ker seveda da je, saj je še vedno bil. No, takrat pa ni bil. V tisti klasični konecnovembrski ljubljanski megli. Kako ne? Saj je bil tu, cel teden, ne? Kriv sem, seveda sem kriv, kaj pa ga nisem premaknil. Ko sta kriminalista naposled prišla, v tako zmahanem avtu, da sem pomislil, da bi bilo bolje, če bi kar policija zmikala avte, je bil naš dialog obupen.

»Dober večer… Vi ste klicali, ne?«

»Ja, jaz ja, avto so mu ukradli!«

»Kje pa je?«

»Kako, kje je? Ni ga, saj sem vam rekel, da so ga ukradli!«

»No, no, gospod pomirite se, kje je bil?«

»Tu… Nekje. Mislim, da tu.«

»Tu? Ste prepričani?«

»Ne, veliko avtov je, cel teden je bil tukaj…«

»Cel teden?«

Vsako vprašanje je bilo gotovo strokovno in dobronamerno, toda neizbežno pomisliš, da policisti dvomijo v – tebe. Kot da si boš avto ukradel sam. Ko je padlo vprašanje, zakaj nisem večkrat preveril vsaj iz okna, se nisem mogel več zadržati.

»Kako pa naj bi ga videl in gledal? Vas peljem v deveti štuk? Novembra je kot v nebesih. Zbudiš se in samo megleni oblaki.«

»A tako… Kakšen avto ste rekli? Clio storia?«

»Ja, Clio storia.«

»Ste prepričani?«

»Seveda sem, izvolite dokumente.«

»Je že vredu… Ampak Storia? Prav teh jim do sedaj ni uspevalo krasti… No, ha, vidiš kolega, pa jim je le uspelo.«

E, super, hvala, čestitam. Slava jim.

Pri vlomu v stanovanje je bilo pa vendarle drugače. Huje. Intimno. Če ti pri avtu pač ukradejo lastnino, je pri vlomu občutek nedotakljivosti tisti, ki ga za vedno izgubiš. Nekdo je bil tukaj noter. Rovaril. Kradel. Zmikal. In to še ni najhuje. Morda so imeli srečo in me res ni bilo doma. Okej. Ampak kaj pa če so čakali? Me opazovali? Takrat se ti pa lahko krako malo tudi malo sfržmaga.

Zato je Inventura, če imate takšne izkušnje, prepričljiv film, dasiravno ima nesigurno dikcijo. Ne, sam način snemanja ali filmska estetika nista sporna. Sinko ve, kaj dela. In koliko toliko potrpežljiv in načitan gledalec prav tako ve, kaj Sinko dela. Ja, film je zahteven zaradi številnih premolkov. Če bi debate tekle malo bolj, khm, naravno, bi bil film gladko krajši od 106 minut. Ne pomeni, da je nujno predolg, sploh ne, prav njegove dolge izmenjave nudijo čas za razmislek in predvsem empatijo. Ja, to je empatičen film. Primerno naslovljen, saj lahko skozi Borisa Robiča (Radoš Bolčina) delamo tudi lastno inventuro.

Kajti ko kriminalist Andrej (vrhunski Dejan Spasić) stopi v stanovanje, stopi v njegovo življenje. Njegova breziraznost, neka kvazi profesionalnost, ko teorija zmaliči prakso, je konkurenčna Borisovi vsakdanjosti. Borisu se zgodi nekaj nepredstavljivega, še enkrat, pomislite, da bi streljali na vas skozi okno, iz razdalje, medtem ko bi brali, živeli, bivali svojo vsakdanjost. In kdo od nas ne bi želel odgovorov? Boris, ki stvar sprva vzame še kar umirjeno, podobno kot žena Alenka (zmagovalna Mirel Knez), pa dobi samo še več vprašanj. Naštejte vse, s katerimi morda niste v najboljših odnosih. Komu ste kaj zamerili, koga ste prizadeli in, ta je najboljša, greatest hits, kdo vas ne mara.

Prav v tem »kdo vas ne mara« je bistvo Inventure. Šele takrat ugotovimo, kdo smo. Ker smo tudi to, kakršni smo v odnosu do drugih. In kaj se zgodi, ko je lahko osumljenec totalno naključen? Zgodi se neizbežno: naključij ni. Ja, saj so, tudi kriminalist razmišlja v to najlažjo smer: dva mulca se napijeta in se malo poigrata s kalašnikovko zadaj za igriščem. In bam bam. Pok pok. Ampak da bi šlo za tako res naključno naključje? Potem je pa tu druga, enako bizarna opcija, ki bi nam padla na pamet, ko bi jo začeli izgubljati: če je nekomu enako ime in se enako piše kot mi? Kaj če je bilo vse to naročeno, pa smo se zmotili? In ugotovimo, da je tisti, ki mu je ime enako in se piše enako kot mi, vse, kar mi nismo? Uspešen, ločen, bogat, razvraten, ogaben. Ja, mimogrede, Saša Tabaković odigra vrhunsko vlogo, ki je Boris nikdar ne bo imel. In šele takrat ugotovimo, da ostane samo inventura. Če se nisem ustrelil sam, kdo me je potem? Najbližji. In to šele boli. Ker je teh tako malo. Kar je dvojno bedno. Ugotoviš, da nimaš skoraj nikogar, vsi bi nekaj od tebe. Ti pa nimaš nič. Sam si. Še ustrelili te niso. Ampak tu je edina resna šibka točka filma: če je Boris res tako nepomemben, zakaj bi se tako namučili? Odgovor je banalen: ker ne znajo ubijati.

Vsi so lahko čudni. Celo ali najbolj pa hišniki, kar vsekakor drži, ker Hišnik bi bil nemara celo idealen naslov za slovensko grozljivko, kakršno bi lahko posnel Tomaž Gorkič. Ampak to je film, ki ti pove, da od življenja ne pričakujete preveč, ker niste tako pomembni, da bi bili. Zato je to strel v počasi iztekajočo se generacijo, ki je živela drugače. Starši, ki še imajo starše, a imajo tudi vnuke. Tu je vprašanje lastniških stanovanj. In najemnin. In naraščaja. Odnosov mož-žena, brat-sestra, mama-sin, oče-sin. In snaha. Pri čemer je snaha res tako miniaturno, a krasno odigrana, da bi si zaslužila tv serijo. Ultimativna slovenska punca, o ja (žal nisem ujel imena igralke). Ampak film tudi pove, da bodite pozorni tudi na to, kdo in kdaj nosi smeti. Ker smo vsi sumljivi. Sploh taki z zavarovalno polico, ki v primeru smrti nosi 112 jurčkov.

Predvsem pa je Inventura film, v katerem ugotovimo, da kadar smo v dilemi, se vseeno moramo odločiti. Tudi ali še posebej če ne vemo. »Če ne veš, se moraš odločit,« je nauk, ki ga dobi Boris. Ko je že mislil, da se je odrešil in da se lahko vrne v svojo povprečnost. Ne. Prav povprečje je tisto, kar je Darko Sinko znal obrniti in narediti inventuro. Vsega. Vmes je pristavil svoj vic o (nesposobnih) policistih, ki se morajo predvsem delati, da dobro delajo, še zlasti, kadar vejo premalo, da bi dobro in učinkovito delali. In posnel film, taki, skoraj tipično slovenski. Kjer sta dva strela zgrešila, pa vseeno zadela. Tja, kjer boli, čeprav se zdi, da ničesar sploh zadeti ni. Da je morda Boris celo zombi. Ali pa bi si to želel biti, ker že itak je. Zdaj, ko podvomi v vse okrog sebe in spozna tudi, kako dvomijo vanj. Je in hkrati ni.

Jasno je le to: Inventura je dober film zato, ker če si boste vzeli čas zanj (na redni program pride februarja), si boste vzeli čas zase in premislek o sebi. Ni pa nujno, da vam bo odgovor všeč. In prav to je pa tisto, kar dobre filme loči od »zanimivih«.

Komentarji

komentarjev