Čitanje

Buljenje v vsebino

Gledal sem jo. Pardon, buljil. Ker gledat baje ne znam. Skratka, buljil sem vanjo. Ampak res noter v njo. Ne, ne na tak način. Buljil sem v Laro Paukovič, ki je že izdala dve knjigi. Prvo sem bral, druge nisem, pa bi jo morda še moral. No, moral. To je tako.. Ko slišim, da ti nekdo reče, da »to pa moraš prebrat/pogledat/poslušat« ali, kaj šele tista, »kako pa tega še nisi?«, si zapojem kaj od Rage Against the Machine. Ampak ja. Gledal, buljil sem vanjo, pa so bile na steni slike Marka Jakšeta. Toliko bom samo rekel, ponoči teh slik ne bi imel doma, pregrozljivo. Lara Paukovič je v modri jopici in s pogledom, vedno nekako uprtim na pol v tla, pol pa kdo ve kam, bila motiv, da bi vsak od nas napisal knjigo in imel tak večer.  

Tole sem sicer ujel povsem slučajno. No, slučajno. Ujel sem, ker spremljam Slavka Rajha, ki spremlja to naše lepo mesto, kakor nihče od nas. Slavko Rajh je institucija. Človek vsak dan napiše, »kaj naj delam danes«. Pri čemer z »delam« misli na, kaj lahko doživim, obiščem, pogledam, prisluhnem. In tako je Rajh imel na četrtkovem (18. november) koledarju tudi Literarni zdaj-trk: Lara Paukovič.

Ker je bil četrtek dan, ko sem svoj kompletizem potešil z ogledom kar dveh kino predstav, peskasto meditativni Dune ob 16.15 v povsem prazni dvorani 6 in preizprašujočo Inventuro ob 20.00 v sklopu Liffea, sem imel vmes eno uro fraj. Zmanjkalo mi je časa, da bi končno pogledal tiste slike Roka Predina na Glavnem trgu v artKitu, ki ga zaprejo ob sedmih, za kar me je Predin sam potešil z »visijo tam, boš, ko boš«. Bom. Ker za spremembo nisem zavil k Daveu na pivo, kjer Dave vedno kaj novega pove, sem stisnil pico na Poštni, ki je boljša, kadar je mraz, še vedno pa ni huda, kot je bila Huda kava, in odpecikliral v Kiblo. Čisto tako. Ker lahko.

Zdaj… Zlate čase Kible sem, kot vse drugo, seveda zamudil. Itak. Kibla je delovala kot neki NLP, kot nekaj, za kar si moral biti tam in takrat, da bi se sploh lahko pogovarjal, sicer je skoraj popkulturni mit. Kot da ne boš nikoli tako kul, kot bi lahko bil takrat, ko je kul še bilo kul. Pa je Kibla vabljiva, odprta, sploh s tistim zvončkom na vratih pa unikatna. In tako sem vletel na Literarni zdaj-trk. Vrata sem odprl, kolikor nalahno je možno, pa še vedno ne dovolj, da bi bil neopažen, kar je pri moji korpulentnostni seveda nemogoče. In tako mi je bil ponujen sedež malo višje, tam, med publiko, pa sem raje sedel nekoliko bolj zadaj, pri mizi, kot nekdo, ki je skoraj na dogodku.

Tudi prav, je rekla prijazna gospodična in sedla. Prvo, kar sem naredil, je bilo prostaško. Preštel sem, koliko nas je in raje takoj tudi pozabil seštevek. Mogoče za prste dveh rok, v bistvu ne, pa sem kelnarja oziroma onega zadaj tudi štel. Vsekakor je bilo kozarcev, ki so skupaj z dvema buteljkama in sokom in vodo čakali na konec pogovora, več, kakor je bilo grl. Zato nasvet, če bi se ga radi kdaj brezplačno nacuzali, potem so to dogodki za vas. Za hip mi je bilo sicer žal. Ne, ne za štetje kozarcev ali folka. Nisem več v taki kondiciji, da bi na te dogodke hodil redno. V bistvu hodim neredno. Izjemoma. Ne izbiram, nisem izbirčen, ko me prime, zgrabi in premami, pač grem.

Ampak žal ima lahko obisk takih dogodkov kontraučinek. No, niti ne, ker ne veš, kakšen učinek naj bi imeli, vsekakor to ni 19. stoletje. Nič političnega, narodnega, buditeljskega ni več v tem. Ne pravim, da za to ni možnosti, ampak pač ni. To so dogodki na nivoju, ki pač morajo biti in je dobro, da so, ampak gredo prepogosto tako prekleto mimo. In takrat ne veš, za koga so. Kje so vsi pisatelji? Zakaj ne pridejo poslušati kolegov? V državi, kjer vsak napiše knjigo, vedno manj ljudi pa bere? Saj tako je tudi včasih na koncertih pa na filmskih premierah in še kje. To te kar konkretno razpizdi. Ampak sam imam potem neke vrste izgovor, češ, itak sem novinar, kritik, karkoli pač že, nisem del scene, meni je od zunaj dovoljeno presojat.

Toda kaj, ko se ti zdi, to je pa drugi šus, da si ti edini, ki še ni napisal knjige. Da bi točno ti moral biti gost, ker ti bi pa ja napisal knjigo in bi bilo nabito in vsi bi brali in ponatisi bi imeli spet petmestne naklade. Ja pa ja. Zato pa pač greš in hodiš na take pogovore, ker se ti zdi, da si knjigo že napisal ali pa da jo boš, če boš pač hodil na te pogovore.

Ker debata skrbno pripravljene Tonje Jelen in muzaste, suverene, navzvzen prepričljive Lare Paukovič je bila sicer res na nivoju. Mogoče malo preveč tu in tam, vseeno pa zasidrana v sami vsebini. Paukovičeva je izdala dve knjigi, prvenec Poletje v gostilni sem bral in obžaloval, da mi nikdar ni uspelo, da bi mi stregla ali bil njen sodelavec, čeprav bomo kot kaže vsi kelnarili, pa še iščejo ta kader, ter nadaljevanje Malomeščani, ki pa sem ga izpustil, zamudil, prezrl, ker sem naredil tisto najbolj slovensko stvar: poslušal sem pač mnenje nekoga, preden bi si ustvaril svoje.

Kajti pisanje Lare Paukovič, kolikor se spomnim, je bilo… No, bilo je poletno, vzneseno, močno. Ne bom se spuščal v razne feministične teorije in izme, ker o tem nimam pojma in kolikor se poznam, bi izpadel velik bebo, kot takrat, ko sem gostoval v Glavah pri sultan Tomiću in mojstru Pižami ter o filmu Mad Max: Fury Road izjavil, da je Furiosa »pravi ded«. Joj ne. Sem pa knjigo listal in listal, ker me je zanimalo, kako je takim likom, ki bi morale več, pa živimo pač v času Luzerk in Prasic, če si sposodim iz slovenskega filma, kjer znanje, če ni ravno uporabno tu in zdaj, ne šteje več. Poletje v gostilni je bila tako knjiga, ki zagotovo ni bil presežek v klasičnem smislu ali pa takem, kot je bil določen za Čefurji raus, je pa bilo čtivo, v katerem se ti zdi, koooončno, da bereš nekaj pristnega in oprijemljivega. Ne zateženega ali premočnega. nekaj ravno prav… Em… Poletnega, pa ne v slabem smislu, ker na plažah, mimogrede, vidiš, da folk bere res marsikaj.

Debata Jelenove, ki je imela morda vprašanja za še bolj akademsko debato, in Paukovičeve je razdrla marsikaj tudi o sociolingvistiki ter se preusmerila za začetek k vprašanju čefurstva, pa naj gre za film (Kajmak in marmelada) ali knjigo (Čefurji raus). Ker se mi je nato mudilo na drugi film, sem ujel še osnovno premiso Malomeščanov in napotek avtorice na Srcozlom na Instagramu in njenemu dojemanju novodobnih odnosov. O tem Paukovičeva ne le, da zna pisat, ampak piše tako, da jo v Mladini rad berem, ker zna v portretih zajeti človeka in avtorja. Celokupna izkušnja. Če te pokliče Lara Paukovič in ti reče, da te bo portretirala, potem si nekaj v življenju že naredil prav. In potem to ovekoveči še Uroš Abram.

Ampak za kaj več pa sem potem itak moral kliznit. Žal. Pogledal sem še enkrat Paukovičevo in zdelo se mi je, da gledam res prepričljivo avtorico, ki je samozaverovana vase. Kar je edini prav. Sploh pred, kaj, petimi, šestimi ljudmi. Ker ima ne le eno, ampak dve knjigi. In ker vnaša tudi v naš medijski prostor prepotreben, fajn, krasen diskurz. Tudi v debati, ki jo je Tonja Jelen zelo ambiciozno zastavila. Se je zgodil trk? Bom moral ostat do konca. Naslednjič.

Komentarji

komentarjev