-
Za hribom
Slovenija je, kot vemo, sanjala o tem, da bo enkrat druga Švica. Potem je z Evropo prišel nov dan. In Slovenija je, kar vsak dan živimo, boleče spoznala, da ne bo nova Švica. Karkoli že smo si pod »druga Švica« sploh predstavljali. Vsekakor ne Švice. Tako je prišlo do preobrata. Edino, kar je Slovenija lahko, je Slovenija. Ker navodil, kako biti Slovenije ni, če izvzamemo ustavo, je vse skupaj kot sestavljanje pohištva. Gre, dokler ne gre.
In ko ne gre, najprej pizdimo, obračamo navodila, se jezimo, zakaj smo sploh hudiča nabavili, ter nato premeteno skušamo zrihtat nekoga, ki nam bo omaro porihtal. Seveda zastonj. Ker tako pač je. To je tista »prava« Slovenija. Iznajdljiva, ljudska, vsakodnevna. Karkoli že to pomeni.
Toda tudi Slovenija, ki zna s cenjeno, včasih precenjeno zdravo kmečko pametjo in predvsem spretnimi rokami, onimi pari rok in nog, ki še niso šli v Avstrijo, sestaviti omaro in predstavlja deske, šraufe in matice te države, se je vmes spremenila. Ali pa vsaj predrugačila. Slovenije ne moreš več kar tako trofit – še najmanj pa popkulturno.
Edini, ki jim še koliko toliko uspeva ne le predvideti reakcijo ljudstva, temveč spoznanja vnovčiti, so v politiki le župani. S svojo ekipo. In listo, poimenovano po sebi. Ker na lokalni ravni je pač vse kao drugače. Čeprav je vse manj. Morda je Ljubljana lahko za vse kriva, drugačna, boljša, lepša, ampak ostali ujemajo zaostanek, če je marsikaj dejansko sploh zaostanek. Eni imajo pač raje mir in sonce kot gužvo in burger na biciklu.
In v ta čas, ko Slovenija spet predvsem ve, česa noče in to drgne iz dneva v dan, volitve pa utegnejo prinesti razočaranje, ker je bila izbira spet tako švoh, je priletela tv serija Za hribom. Če kaj, edino, pa še to povsem nehote, je zadela res le čas. Zadela je neke vrste sodobni predpreteklik. Prišla je v času, ko spoznavamo, da nas drugo leto čakajo res resne volitve. Trojni paket, mega volilno leto. Zagotovo bomo dobili novega predsednika republike, marsikje se bo menjal župan, vse pa nas zanima, kaj bo s parlamentom. V tem oziru je Za hribom, sicer gola situacijska komedija, ki sloni na »zabavnih dogodivščinah in nerodnih pripetljajih«, kar je evfemizem za zatohlost, konservativnost, stereotipe, šovinizem, ultimativna politična oddaja.
Ni »boljša« od Tarče, Ena na Ena, Odmevov, Skupaj naprej. Je pa svojevrstni dokumentarec, ampak le za del političnega telesa. To je Slovenija, ki nikdar ni zares vladala, ne tako, kot so si, ugibam, predstavljali. To je Slovenija, ki načeloma predstavlja desni pol. Ampak to je tudi Slovenija, ki ne voli več strank, ki bi bile tako odkrito, em, ljudske. Ti časi so nezadržno mimo. To je sicer serija za SLS, SKD čase. Za srednja devetdeseta, za čase gasilskih veselic, za svojevrstno ruralno tranzicijo. Ko tolarjev nikdar ni zmanjkalo, ko se je žuralo, ko je šlo vse samo gor – mi pa tudi.
Ampak Za hribom ima ključno, nepremostljivo, groteskno težavo, ker ni posneta tako, kot da bi bila v devetdesetih. Skuša slediti Pr Hostar, toda s povsem drugačnim prijemom. Za hribom je video uprizoritev tistega, čemur so rade smejale lokalne, kasneje pa tudi največje komercialne radijske postaje. To so tisti vici, mame manke, policaji, blondinke, žena, tašča, varanje. In tudi s tem ni prav nič narobe, če ne bi bila serija tako zgrešila časa, ki mu vendarle pripada. Za hribom ni St. Moritz. Nima ne smučišča, ne standarda, ne politike.
Oddaja Za hribom, ki bi kvečjemu lahko poskusila kot predstava za amatersko gledališče, kjer pa bi jo morali pošteno predalati, da bi dosegla amatersko raven, je relikt časa, pri čemer niti toliko ni minilo, da bi temu rekli polpretekla zgodovina. Za hribom je zapoznela popkulturna reakcija. Če so Modrijani zajahali val, ki ga turbo folk ni zdržal, ter si rezervirali petkov večerni termin na TV Slovenija za očitno vsaj poldrugo desetletje, je predvsem Pr’ Hostar pokazal, da lahko greš res bogu za hrbtom, na vas, v hribe, v hosto in posnameš film, ki ga urbani del države gleda kot igrani dokumentarec, periferni pa skoraj kot resničnostni šov.
No, Za hribom ni Pr Hostar. Nima nobenih kapacitet, da bi to bil. Pa ima zgledno platformo, kar je Voyo vmes res postal. Res. Ko sva s punco krenila v Voyo, sva imela kaj videt. LP Lena je še vedno presežek, V dvoje ima tako ali tako svoj status, Ja, Chef je tista nadaljevanka, ki vam jo vsi priporočajo, Truplo je tako bizarno spregledan, da je grozno škoda. Potem so tu Najini mostovi, Reka ljubezni in Usodno vino, ki je ne le imelo, ampak ohranjalo, celo nadgrajevalo publiko. Skratka, ni da ni. In še sem kaj spregledal, ker sem šele dodobra zakorakal v redne recenzije slovenskih tv stvaritev.
Za hribom seveda ni narejena za mladega, urbanega, sodobnega gledalca. S čimer ni prav nič narobe, prav je, da Voyo išče širši krog, saj lahko samo tako preživi. Toda glede na starostno strukturo uporabnikov storitev, kakršna je Voyo, je resno vprašanje, če bo cilj(a)ne gledalce tudi dosegel. Takšne, ki bi se radi smejali temu, čemur so se nekoč že? Ampak je isti vic res dvakrat smešen? Kaj če bi ljudje vendarle uvideli, da se ne smejijo likom, temveč sebi? In ali bodo tečnarili otrokom, vnukom, naj nastavijo Voyo, da bodo gledali nekaj, kar je, spet ugibam, smešno mogoče predvsem Dolenjcem?
Za hribom namreč ni smešna. Edino, kar bi ji lahko še koristilo, je to, da bi bila tako slabo nesmešna, da bi jo to naredilo smešno. Pa ni. Po ogledanih dveh delih in pol (od desetih), vem, moral bi vsaj tri, ampak preprosto sem preveč neučakan, dasiravno kompletist, da ne bi delil, kako pod nivojem je serija, ki ni želela biti nad nivojem in bi bila v drugačni izvedbi celo dobrodošla. Bila bi predah, gledali bi dolenjsko vasico, kjer so svojevrstno robati in morda še bolj »vaški«, kakor ponavadi to pritiče nam, večnim butlom, Štajercem, kjer pa je redko dogajanje postavljeno na vas.
Za hribom pa je tako poceni karikatura, ki pojasnjuje tisto, česar ni treba pojasnjevati. Preveč direktna je, didaktična. Vse, kar pokaže, gre razumeti, ker je tako zelo očitno. To je serija, v kateri boste slišali vse gostilniške štose. Še enkrat. In še enkrat. In spoznali, da je kaj takega smešno le v živo in v času in prostoru ne pa na zaslonu. Pa ne, da to pade na račun igralcev, sploh ne, ker so prav stranski liki tisti, na katerih serija ni totalna polomija.
Serija sloni in pade z Tino Vrhovnik Potočnik v vlogi natakarice Tereze. Njena raba anglizmov, ki so totalni tujek, kaže na to, da bi ji bilo usojeno nemara zbežati iz sveta in serije. Kamorkoli. Ampak nikdar ne bo zmogla tega preboja, vsaj tako se zdi na začetku. Ujeta je v ta svet, izhoda ni. Ta svet bo večno ostal takšen, kot je. Zato ima takšnega župana, kjer Jernej Kuntner igra večino komičnih vlog še enkrat in to naredi obrtniško solidno, toda še vedno ne tako, da bi bil lider. Župan Karel Zabašnik je sinonim korupcije, nesposobnosti, nazadnjaškosti. Enoplasten je, kot vsi drugi liki. Edino, kar jih dela vsaj za hip ne tako primitivne, je čustvena plat, ki pa ne premore kanček empatije. Pri čemer pa liki niso brutalni, nimajo teh kapacitet. Sploh ženski liki ne.
Tako enodimenzionalen, kot je lik podžupanje Erike Sodič, ki jo upodablja Karin Komljanec, je že skoraj mojstrsko narobe. Če bi imeli zlate maline… Škoda, ker igralka skuša z revnim, omejenim, joškastim materialom prav tako zbežati iz svoje kože, pa ne more. Ne s poroko ne z lucidnostjo ne nikakor. In to ni smešno, ne more biti, njena želja je, da bi ubežala, pa ne bo, zato se skozi prizmo ženskih likov tole lahko gleda kot grozljivka. Ker njena usoda je Jurij Babič, fuzbal trener z alfo romeo, ki ga igra Robert Korošec. Njun odnos je morda pristen in naraven, njuno delovanje gotovo ni.
In v koga se polaga upanje, da bosta rešila vas, ki se je rešiti ne da, ker bo pač vedno Za hribom? Primarno v župnika Bineta Kočarja, kjer Rok Kunaver sicer deluje kot župnik, ampak ima tako malo manevrskega prostora, da mu ostanejo le pitje in pridiganje. Drugi, ki poskuša, je še županov nečak Lado Hojc (Gašper Markun), toda Za hribom niti v mladi generaciji nima prihodnosti. Zato je še najboljše v kraju, kjer je vsak tujec takoj osumljen, kot v drugem delu šofer tovornjaka, da greš v gostilno. Raje. Ker če ti bodo dali golaž, boš pojedel svojega konja in spil toliko metanola, da ne boš nič videl, nato pa spoznal, da se zastrupitev z metanolom zdravi z etanolom, kar je nekaj, ko bo Ivo Ban najbližje Dr. Houseu.
Zakaj je Za hribom tako zatohla? Ker se bo večno utapljala, pila, smejala sama sebi. Za hribom je serija, ki bi jo kje drugje še bolj resno raztrgali. Očitali bi ji primarno hud šovinizem, ker drugače ne gre opisati kadrov, ko mlada dekleta napenjajo zadnjice v telovadnici, kjer sicer poteka maša. Tudi to, da se argumenti rešujejo s klofutami, pove pravzaprav vse o samem scenariju, kjer focn nadomesti nezmožnost vsaj malenkost bolj oprijemljivih prepirov. Tako je še najboljša stvar v začetku serije tradicionalna čokoladna potička, ki je seveda videti kot nekaj povsem drugega. Je drek v dlaneh, darilo nebu. Vsekakor pa ne darilo ne kanonu slovenskih serij, niti Voyotu ne.
Za hribom je pokukala izza hriba mnogo, mnogo prepozno. Vsaj kakih 25 let. In je z naskokom najslabša stvar, ki sem jo letos gledal. Pa ne samo na Voyo, ki ima sicer zgledno in profi produkcijo. Pa saj ne, da Za hribom ni narejena profi. Je. Ampak je vse že videno, prežvečeno, slišano, obrabljeno. Včasih je torej celo bolje sedeti v gostilni in pozabiti, da imaš ženo. In pokasirati focn. Ker ob gledanju Za hribom boste nemara doživeli prav to. Dali si boste focn. In tuhtali, kje je še ta Slovenija. Je pa to serija, ki jo morajo nujno pogledati vsi, ki bi radi »izhajali iz ljudstva«. Ne zato, ker bi tako bilo, saj je serija spodletela satira. Ampak zato, ker nekateri še vedno očitno mislijo, da je tako.