-
Jure Godler: Casino Banale
Ta knjiga ima najbolj epsko kozlanje, kar jih je kadarkoli bilo (o)pisano v slovenskem jeziku. In to ne kozlanje, kjer bi bilo smešno in epsko kozlanje zaradi kozlanja samga. Ne, ni to kozlancalarpurlartizem. Do takega kozlanja moraš prilezt. Kot vemo, Vsak zna, če se tega loti s pijačo, kozlat v pol ure. No, to ni take vrsto kozlanje.
To je kozlanje, za katerega je potrebnih skoraj sto strani. Okej, mogoče ne vseh sto strani, ampak vseeno. Če vam iz kakršnega koli razloga kdaj manjka kaka pijanska zgodba, pa bi jo, saj ne vem zakaj, pač nujno potrebovali, potem si kar sposodite pri Juretu Godlerju in v knjigi Casino Banale. Kozlanje, ki bi ga še Ian Fleming in James Bond zavidala. Mimogrede, je James Bond sploh kdaj bruhal? Če kdo, ve Jure Godler. Ko je spisal kozlanje, vredno opisa. Kozlanje, vredno recenzije. Kozlanje, vredno vsaj sto jurjev. Kozlanje, vredno pohvale.
Scena v Portorožu je najboljše, kar se je Portorožu zgodilo po, em, Sergiu. Ker doslej je bil samo en tržaški James Bond, ki se je vozil po naši Obali. Za portoroško noč, ravno v času ognjemeta. Eden in edini: Sergio, ki je bil že leta 1996, ko je Čiko, Pajo in Pako plata izšla, star 60 let, njegov fiat pa pol manj, a jih ni kazal več kot deset. Zmelkoow so torej že imeli svojega Jamesa Bonda. Ampak on je pač drugače vohunil. Za ribami in ženskami, kakorkoli se to z vinom vred sliši dvojno. In tudi njegova izkušnja je bila… Karambolasta.
Pa tudi sicer Portorož ni ravno osiromašen izkušenj, ker ima tisto nekaj vse od Poletja v školjki in Babica gre na jug. Ne vem za vas, ampak jaz sem dejansko imel tako kazino-banalno izkušnjo. Pa sem bil v življenju v kazinu, em, dvakrat. Obakrat zato, ker so pač tam še kaj dali za pit. In sploh prvič sem bil v Portorožu, ko sva s kolegom, kaj pa vem, tam sredi dvajsetih let, nekje okrog 2008, kaj takega, šla za vikend v Piran, kjer je bil zelo poceni hostel in nikjer nobenega in sva spoznala Piran, ki ga nikoli ne boste videli. Samo vrsto zadaj greš in vidiš Piran, kakršen je večno bil. Kaka scena. Naga baba na koledarju, izkušeno znucana kelnarca, ki je bila vse bolj podobna tisti na koledaru, nalita klientela, za katero si videl, da bi te kakih 20 let prej gladko nafockala. Kaj bi šlo narobe, ne? No, nič. Ampak skratka šla sva v Portorož in čeprav sem sam moledoval, da kazino res ni zame, sva šla pač še tja. Ker pač Portorož. To se mora, ne? In ker je bilo prvič, sem varčno takoj zadel, ker prvič vedno trofiš – aja ruleta, preden vprašate, ona, ko kroglico izvrše mašina, mislim da Pečečnikova –, in začuda šel takoj po izplačilo in nekih 20 evrov dal v žep. Ko sem jih zjutraj našel, misleč, da sem porabil kakih 40 evrov, mi je odleglo. Hkrati pa sem se počutil kot neki predzadnji bebo.
Ampak ja. Tak je Portorož. Če nič drugega, si ga sposodiš. Če si pa tam, pa »moraš«. Scena v Casino Banale bo tako ostala za vekomaj epska, ker se agenta Spencer in Novak prelevita v najbolj slovenska agenta, kar je možno. Ker že povesta, da sta agenta. Vse zguslata, zlapata, zdemolirata. Najbolj pa sebe. Vse, kar si lahko mislite in predstavljate… Če ima kdo idejo, da bi kdaj posnel res drag akcijski film ali pa vohunski ali pač neko bondijado… No, Jure Godler, verjetno največji fan Jamesa Bonda pri nas, pokaže, zakaj to ne samo, da ni možno, ampak bi bilo obenem še banalno. Smešno. Četudi bi bimeli vse milijona na svetu. Za popizdit narobe. In predvsem banalno.
Ker pri nas se agenti ravno tako spozabijo. Niso neki veliki mastermindi. Pri čemer se Godler zaustavi ravno zadnji hip, da ne bi podcenil bralca in njegovo splošno družbenopolitično pismenost. Bralec ve, da je to še vedno Slovenija. Tu in zdaj. Zato pri nas kelnarca, ki pač dela na uro, ne ve, kaj je vodka-martini. Nima pojma. Moraš ji razložit. Pa še takrat ne pomaga, ker pač ne, ker če smo kdaj mislili, da bomo izpadli elegantni, se zgodi ravno kontra. In nato, s kančkom empatije, še obžaluješ, ker si žalil nekoga, ki pač ne sanja o tem, da bo mešal vodka-martinije.
Casino Banale je vohunski roman, ki ne bi mogel biti dlje od Tadeja Goloba in Avgusta Demšarja. Pa ne, da bi to moral biti, želel biti ali bi to postal po golem naključju. Ne jaha tega vala, čeprav tudi Golob in Demšar nista deskarja. Godler je napisal knjigo, s katero, kot pravi, želi predvsem zabavati. In še dlje, meri na satiro, čeprav to ni v osnovi satira, ker za kaj takega nima dovolj materiala, da bi bil. Spencer in Novak nista satira Martina Vrenka ali Tarasa Birse. Niti malo. Delujeta povsem zase, to je nek drug svet, ampak samo zato, ker ga sama – z Godlerjem vred – tako doživljata. Kar pa niti slučajno ne pomeni, da gre za tujek. Niti malo. Ta knjiga ne bi mogla biti bolj tu in zdaj, sploh pa ne tako očitno, kar je poosebljeno v predsedniku, ki mu gre pač za videz, kar dosega v fitnesu. Korak do instagrama se riše sam, miške moje.
In zdaj vas verjetno zanima, zakaj to berete šele sedaj? Okej. Novinarskih pravil je kakih milijavžnt. Saj jih mora biti toliko, ker se jih itak ne držimo. Že od takrat, ko je prvič za šankom padlo, da je »danes lahko že vsak novinar«. No, ampak vseeno je ena od zapovedi, okej, bolj samozapovedi, da nikdar ne ostani nič dolžen piarovcem. Še sploh, če ti kaj pošljejo. Recimo: knjigo. Pa saj ne, da je bila to v osnovi tvoja ideja. Seveda ni bila. Ampak piarovci imajo dober spomin. Saj ne, da ga novinarji nimamo, le da deluje drugače. Novinarji si zapomnimo, kaj bi lahko bilo. Piarovci pa, kaj, pardon, česa ni bilo. In tako sem dobil knjigo, rekel, da ja, itak, vedno nekaj spišem, ker kadarkoli sem se akreditiral za koncerte, sem nekaj napisal. Že zato, ker sem v Mariboru najprej poslušal, zakaj mi najraje ne bi dali akreditacije, ker se akreditira milijavžnt ljudi, na koncu pa noben ne napiše nič. Okej, mene so bolj guncali, zakaj ne spišem napovedi, za kar nikdar ni bilo prostora, si pa štekal, da organizatorju jutri nič ne pomaga, če si ti napisal top tekst, dvorana pa polprazna. Ampak če sem se akreditiral… Sem napisal. Drugače je, kadar ti nekaj pošljejo sami od sebe, pa še takrat, ker sem hiperempatične sorte, imaš občutek, kakor da »moraš.«
In tako tudi te recenzije skorajda ne bi bilo, pa je, ker vem, da je Gregor pač profi in takim ljudem vedno profi vrneš, ker si profi ali nisi? Medila se je, kaj, leto dni in še malo zraven? Okej, ne recenzija sama, ker kolikor se poznam, bi bila dolga potem za tri knjige. Povrhu pa me vedno košta neučakanost, ko klamfam in bi naklamfano rad čimprej objavil, česar se nikdar ne bom odvadil. In kar me potem stane privat sporočil, da bi ljudje res radi brali recenzijo, če ji rečeš recenzijo, potem pa pišeš o ljubosumnosti. Ana, hvala, mimogrede. Dalo mislit. Samo poslano je bilo na še en morbiden dan. Jebiga.
Jure Godler je, kot vemo, multipraktik. Ampak zvest multipraktik. Godler je nepokvarljiva roba. Možnosti, kaj lahko naredi, je kar nekaj. Kar vemo, je imitator, voditelj, podkaster in, e, pisec. Pri čemer ne gre pozabiti, da je z Anžetom Tomićem tvoril pinkfloyd nivo slovenske podkast scene, tik preden je ta postala, no, velika in pomembna reč. Kajti prav preskok v podkast Gospoda je definiral obrat naše podkast scene, ko so se je lotili tudi bolj marketinško podprto in z določenim, tudi razumljivim, celo dobrodošlim namemom. Ampak o Gospoda kdaj drugič.
Casino Banale je, kakor pravi (samo)opis, satirična kriminalka, ki opisuje dan v življenju dveh agentov, Spencerja S. Spencerja, strokovnjaka za kibernetsko varnost, ki je bil poslan s strani britanske MI6, da slovenski obveščevalno varnostni agenciji pomaga pri vdorih v računalniške sisteme, ki jim niso kos, in Filipa Novaka, njegovega slovenskega partnerja, s katerim preživljata preveč časa v gostilnah in neizživetih Bondovskih fantazijah.
Ker kriminalk žal ne znam niti brat, pa ne, da bi obstajal pravilen način, ampak gotovo ni prav, če jo bereš po kosih in kakega pol leta, jo presojam iz povsem nekonvencionalnih vatlov. Pa ne, da jih imam. V bistvu tvezim, da jih imam. Ampak kar želim reči: čeprav sem knjigo čital po kosih, sem doživljal neke vrste flashbacke, ko sem jo, tudi kak mesec, mogoče dva kasneje, spet vzel v roke. Vedno sem nekako padel nazaj v zgodbo, ki je itak bizarna, smešna, nenormalna in predvsem skrajno nerealna v tem prostoru, česar se avtor nenormalno kvalitetno zaveda. V
es čas vemo, da nič od tega, o čemer knjiga piše, ni možno. Ne pri nas. Dobro, saj je bil tudi tip, ki so ga prijeli, ker je prišel k nam, da bi šicnil predsednika. Ampak to deluje tako niti amatersko. Kot nekaj, kar ti pač pade na pamet. Totalni random. Ali kot ponavlja Tadej Golob, pri nas tv umorov pravzaprav ni, zato si jih morajo avtorji izmislit, s tem pa nezadržno tekmujejo s tujino, za katero mislimo, da pa tam so točno taki umori.
Le da je Casino banale kakopak vohunski roman. Poanta je v lovljenju, niti ne toliko v plenu. Poanta je, kako banalno je vse skupaj, vse pa začini morda najbolj smešen pijanski opis, kar jih je, v kazinu, kolikor se spomnim, kjer se stavi do onemoglosti in še čez. Ti opisi gredo Godlerju zelo dobro, v njih se najde, čeprav knjiga sloni na dialogih. Ti niso tako megaiberuspešno dobri. Niti nimajo tega namena, Godler je napisal knjigo, ki jo je želel napisat in če je našel ljudi, ki jo želijo prebrati, toliko bolje. To je čitanje, ki je absolutno dobrodošlo. Ne, ni bolje kakor nič v državi, kjer več pišemo kot beremo.
Casino Banale je razvedrilo v osnovnem smislu. Knjiga ni nič več in nič manj kot to, kar je njena osnovna premisa. Godler obvlada žanr, je človek, ki je pač Fleminga obrnil po dolgem in počez. In ve, da novega Bonda ne bo napisal, sploh pa, če bi ga, v Sloveniji ga gotovo ne bo našel. Kar pa je našel, je dobre lokacije, v katerih vidi več, kakor se zdi na prvi pogled. Pa naj bodo brunarice ali pa sklepna scena pri slovenskem WTC-ju pri tisti fontani, kjer smo nekateri nekdaj imeli dejte in so vsi po vrsti spodleteli. Najbrž, ker tam Slovenija deluje tako ameriško in kot neke vrste dobrodošla stvaritev, ampak vseeno le kot model, maketa, skica.
Godlerjevi liki niso ravno presežek, zadostujejo pa namenu. Pri čemer so ženski liki nemara močnejši, bolj krvoločni, neizprosni, učinkoviti. Njegova knjiga pa uvid v »neakcijskost« slovenske birokracije in parodiranega kriminala. Ki to sicer je, ampak ne hollywoodski. Predvsem pa je Casino Banale knjiga, v kateri Godler uživa, kadar opisuj avte, obleke, drobnarije. V tem uživa. Morda bo bralec, vsaj jaz sem, v marsičem drugem. Je pa knjiga, ki je za slovensko popkulturo dobrodošla. Ravno zato, ker je kljub uvoženim žanrskim prijemom prenešena, ne pa zgolj prevedena, na naša tla. To namreč ni priredba. Ni pa še pristni original.
Bis. Godler je medtem kakopak izdal že nadaljevanje. Vohun, ki me je okužil.