-
Vem [TV Slovenija, 23.11.2021]
Kviz Vem je po tisoč izvedbah kviz o fazi vašega življenja. Ni sicer nujno, lahko pa je. Namreč, kviz Vem vam lahko pove, koliko ste stari. Ne v smislu EMŠA. Če ne veste, koliko ste stari, potem kviz Vem absolutno in itak ni (še/več) za vas. Kviz Vem je pa vseeno neke vrste anketa, popis, statistika. Če ga seveda spremljate na teveju, kadar je na sporedu. Torej od ponedeljka do petka ob 18.20 na TV Slovenija 1. Po risankah in pred Dnevnikom. Nič pa, mimogrede, narobe, če ga gledate za nazaj, ampak po mojih izkušnjah nima niti približno enakega učinka. Če kviz Vem gledate, lahko redno, lahko pa tudi zgolj občasno, potem ste ali pa bi radi bili človek, ki ima rad nekaj miru.
Vem, kako to zveni. Pavšalno in nekonkretno. In nekorektno. Skoraj premamljivo, bi se celo samopokopal s senzacionalistično, ampak glede nato, da tega ne bo bralo pol Slovenije, ni tako premamljivo, da bi bilo res. Ker itak ni res. Seveda ni nobenega pravila in niti določila. Gledanje Vem-a ni določno. Ni, bog ne daj, zmerljivka. Ali kultna hvala. Gledanje Vem-a ali negledanje Vem-a nima nobene konotacije. (Ni)ste (ne)kul. Eh, ne gre za to. Nismo več v časih, že dolgo ne, ko je bil tv kamin, čeprav kviz Vem nezadržno še vedno razume televizijo, kakor jo številni še vedno razumejo. In je tako prav.
Kviz Vem je bil, ko je prišel, neke vrste tujek. Ko je prijadral 2015, je deloval, no, tuje. Že zato, ker je dejansko bil, saj je od tam tudi prišel (iz Francije). Vem ni nastal v Kolodvorski, ni ga možganskega trusta, ki bi se tega loteval. Kot tudi Joker ni naša, temveč turška pogruntavščina. Kar je, seveda, po svoje žalostno, kajti prav RTV Slovenija naj bi razvijala domačo produkcijo – četudi razvedrilno. Ja, absolutno je to povezano s stroški, zaposliti danes človeka, ki »dela kvize«… Lahko si samo mislimo, kaj bi (vladajoča) politika preko medijev s takim človekom storila. Bil bi strelovod.
Ampak tako je v kvizu Vem nacionalka našla nekaj, o čemer se bi nekako še politika strinjala. No, strinjala. Oddaja ima dobro gledanost, ugibam, da tako dobro, da prekaša celo tisto, kar sledi, torej Dnevnik. In hkrati je nezahtevna, nekonfliktna, pazljiva. Toda ne za ceno zabave. Vem sicer ni kdo ve kaka zabava. Vem je prej oddih. Če imate ob 18.20 približno dobre pol ure časa, potem je Vem oaza, akvarij, pivo, tek, fitnes, pogovor. Karkoli želite, da je. Če vam zapaše malo oddiha, potem je Vem točno to.
Ja, Vem seveda kasira en konkreten ne toliko protiargument kot kritiko. Da je premalo zahteven. Ja, je. Ni Potjera na HTV. V kvizu Vem ne zmaga nujno najbolj »pameten«, niti ne tisti, z največ sreče. Ampak oni z največ hitrosti. Je kar barbarsko, kdo bo bolj in hiteje vžgal po gumbu. Pri čemer to niso hitri prsti iz Milijonarja. No, ne povsem. Edino, kar oddaji škodi, je pritiskanje na gumb, kadar so odgovori na tisto prvo vprašanje tako lahki, da zmaga tisti, ki je najhitrejši. Ali pa naj bi bil. Ker tudi sam bi, pa ne kot ljubitelj teorij zarot, podvomil, če ni moj gumb nemara bolj znucan od sotekmovalčevih. Ker kako se tolče po teh gumbih! Uuu! Še Marcel Štefančič, ki je nedavno povedal, da stolče štiri do pet tipkovni na leto, še on tako ne tolče. Pa glih tako tolče med drugim za denar. Ne pa nujno na čas.
Toda Kviz Vem, ki je prišel včeraj do svoje tisoče izvedbe na TV Slovenija, je dosegel neko pomirljivo enotnost. Vem, kako se to sliši, o, vem. Kviz Vem je nekaj, kar bi naš aktualni predsednik pokazal kot primer dobre prakse, poštenosti, konsenza, prijaznosti. Ko smo vsi skupaj in četudi se ne strinjamo, gremo. Eni sicer le s tetrapakom soka, drugi pa z bonom za trgovino. Pri čemer Vem ni tako iber marketinško agresiven. Ni. Reklame med Vem-om so absolutno bolj, ker še vedno živimo v tv barbarskih časih, kjer moraš vsakič med oglasi iskati daljinca, da znižaš jakost oglasov. In potem spet višaš, ker si medtem kakopak oglušel. Zato gre tako vprid ogled za nazaj na aplikaciji RTV Slovenija oziroma v arhivu, kjer oglasov ni. So izrezani.
Ampak ni pa isto. Nimaš občutka, da gledaš to skupaj s »pol Slovenije«. Kar je (pre)drzna trditev, seveda je. Toda v času, ko več nič ni takrat, kot bi naj bilo ali je nekdaj bilo, je Vem neka stalnica. Pozabili smo že, kdaj so bile risanke, ker se je vmes toliko zamenjali. Najstarejši gledali pomnijo, da je bil tv dnevnik ob osmih. Mislim, da še črnobel. Sam sem odraščal v času, ko je bil ob pol osmih – da, tudi po nastanku Pop TV. nato se je vse premikalo in tako tudi risanke, potem je prišel Svet na Kanalu A in vsa popoldanska poročila, da sploh ne omenjam vseh možnosti na zamik… In zgodilo se je, da več ne gledamo vsega skupaj istočasno. Kar je težko. Meni vse bolj. Rad bi se pogovarjal s starši, sestro, v.d. tašče, kolegi, sorodniki, kelnarjem o nečem, kar tudi oni poznajo. Da je to vse težje, je druga stvar. Ampak še bolj pa v prazno odleti nabijanje, kaj vse je treba pogledat in ko ima vedno nekdo občutek, da se pogovarjajo v tunguzijščini.
Vem je zato nekaj, kar si narediš nekako sam, nimaš pa nikdar občutka, da ga gledaš sam. Lahko v dvoje, lahko s familijo, ugibam, da ponekod gledajo hudiča celo skupinsko – no, vsaj dokler je to bilo možno. Vem ima občutek, za tiste pol ure, da se nekdo drug ne ravno muči, ampak upa, da mu bo tisti dan nekaj uspelo. In se skoraj nihče ne jezi, no, vsaj ne tako kot lahko razjezi domala vse, kar potem sledi med 19. in 20. uro na kateri koli televiziji z informativnim programom.
Voditelja Anže Zevnik in Aljoša Ternovšek sta si po svoje dokaj podobna v samem stilu, ločijo ju malenkosti. Oba sta pač šolana igralca. In oba sta, no, moška. Škoda, da nacionalka ne poskusi tudi s kakšno voditeljico – velja tudi za Male sive celice –, saj spomin seže le precej nazaj do Violete Tomić in najšibkejšega člena. Je pa res, da so kvizi še vedno, ko gre za voditelje pri nas, nasploh moška stvar. Ampak v kontekstu Vem-a je najbrž dobrodošlo, da Zevnik denimo ponudi izziv gledalcem in ob navodilom za prijavo na kviz omenja imena prosto po spisku (»Marina, Zafa, Nikolina,« prijavite se), Ternovšek pa sprašuje tekmovalce, če poznajo to in to besedo.
Kar je najšibkejši člen kviza. Ne, ne Ternovškovo testiranje, ki sicer deluje kočljivo, kakor tudi delujejo vprašanja tipa »opišite se« (vsaj zame, moja punca denimo rada posluša, kaj imajo tekmovalci za povedat o sebi). Pač pa sam besednjak, saj kviz uporablja, kot je zapisano v odjavni špici, »prosti slovar žive slovenščine Razvezani jezik«. To je edino, kar lahko ujezi, saj ne samo, da včasih pomislimo, okej, tega pa nihče ne reče ali piše, temveč naj bi RTV Slovenija pač skrbela za jezik, karkoli že to pomeni.
Sicer pa je primerjava Zevnik vs. Ternovšek čisto stvar okusa. Ki se povrhu lahko tudi zamenja, ja, je možno. Meni je sprva šel Ternovšek na živce, no, malenkost bolj, zdaj me ujezi, če Zevnik preveč mede finaliste, ko jih v tistih 60 sekundah »šeta« po križanki in napoti na novo geslo, še preden bi sploh vedeli, kaj se dogaja.
Kviz Vem je tako po 1.000 oddajah nekaj, kar je garalo, da je postalo tako… Skoraj povprečno. Vem je nekaj, ko predahneš. Ne, ni tako premeten kot Potjera. Ne terja (pre)več, kakor bi bilo med šesto in sedmo priporočljivo. Je to dobro, slabo? Prav, narobe? Ne vem.
Vem samo, da je Vem nekaj, kar s punco res rada gledava. Tudi za nazaj. Prav omejitve povsem nezahtevne oddaje so nekaj, kjer morda najdeš nek interni štos. In nenazadnje malo piliš tudi svoj besedni zaklad, znanje, hitrost. Pa da ne bo pomote, Vem ni nekaj, kar bi nas naredilo megapametne. Ni tako narejen, sproti pozabimo, kar smo izvedeli. Itak ni televizija medij, ob katerem bi doktorirali.
Je pa Vem v tisoči oddaji pokazal, da je ponosen na to, kar je doslej dosegel. Pa ne, ker bi dosežek bil sam po sebi tako velik. Ker ni. Nenazadnje oddaja deli denar. Seveda ne zastonj, ker tudi tekmovalci pridejo tja zastonj. Sam vem, da če bi izpadel takoj, bi spil celi tisti sok. Ono, evo vam… Hehe. Ampak itak ga potem ne bi. Ker bi zmrznil. Toda poanta oddaje je, da nikdar skoraj ni preresna. In to je v teh časih nemara dobro. Zato pride toliko bolj prav v krajših dnevih.
Kviz Vem je tisti del, ko se nacionalka lahko upravičeno postavi z gledanostjo. Pri čemer je škoda, da ne razvija lastnih tovrstnih oddaj. Ker je z igranimi serijami zdaj že pa res vsem in še, kar je najtežje, sebi dokazala, da zna in zmore. In ve. In Vem ve. Zato… Ne bom rekel, da še na tisoč oddaj. Vsekakor pa je Vem primer, ko se je v skoraj mrtvem terminu, kjer je bila nacionalka mrtva, pokazalo, da se vztrajnost obnese.