Včasih pač samo greš. Laufaš. In si to, kar si. Nič več, nič manj. Laufaš, še preden sploh veš, če ima laufanje smisel. Laufaš na upanje. Laufaš na zalogo. Laufaš na odprta usta. Laufaš naprej, ko bi bilo bolje, če bi laufal nazaj. Laufaš tja, kamor ne laufa noben. Laufaš zgodovini naproti. Laufaš preko sebe in svojih. Laufaš za stvar, ki ne laufa. Laufaš.
Tako je stekel. Iz svoje polovice. Stekel je, kolikor so ga noge nesle. Stekel je, ne da bi ga brigalo karkoli o ofsajdu. Stekel je, še preden je sploh dobil podajo. Stekel je, kot bi stekel kdorkoli od nas. Stekel je, ker kaj pa naj bi. Stekel je zase, za klub, za regijo, za vse. To je tek, ki ne pride niti enkrat v življenju. Ne pride. Pika. To je več kot šprint kariere. To je šprint upanja, ravnice, okolja, časa, zgodb, življenjepisa. To je nekaj, za kar lahko sanjaš, da bo kdaj prišlo. In skoraj nikdar ne pride. Ampak če pride… Narediš tako, kakor si vedno počel. Nisi nič več, nič manj od tega, kar si. Ker to si. To si ti.
In ko je dobil žogo k nogam, jo je brcnil. Brcnil jo je nagonsko. Brcnil jo je tako, kakor si brcnil žogo že od malega. Na dvorišču, na slabem igrišču, po slabi ali preveliki žogi. Brcnil si jo je tako, da si je dal, no, for. Če ne veste, kaj je for… Če bi prevajal, bi rekel, da je to prednost. Ampak ni, ker pogosto ni. Prednost je zgolj in samo, če si hitrejši od tipa, ki te lovi. In pogosto nisi. For ni znanje. For je upanje. For je totalna naturščik poteza. Nič elegantnega ni v foru. For je podaja samemu sebi. For je kot šolski test. For je golo vprašanje: ali jaz ali ovi poleg. In for je v bistvu udarec, ki se ga ne moreš naučit. For je v tebi. In for je pogosto zadnja opcija in kot taka tudi večinoma spodleti. In tukaj bi skoraj moralo spodleteti. For, ki si ga je dal, je bil skoraj preslab. For, ko komaj zadaneš žogo. For, ko boš spoznal, da so pač hitrejši od tebe. For, ko zdrava kmečka pamet dobi svoje omejitve. For, ki ni for. For, ki ni for, ker ne veš, ali si udaril s špičko, nartom ali z golenico. Gre tudi s kolenom ali z glavo, samo za to moraš biti že kar maher. For, ki je zgolj in samo zate.
Nato je tekel. For. Naprej. Do konca. Tekel je, kakor bi tekel vsak od nas. Ko tečeš na polno, brez pomisleka. Tako tečeš, kadar nimaš več česa izgubit. Tečeš z odprtimi usti. Ni več niti šprint, ni kas, ni galop. To ni atletika. Atletika je trening, je dril, je znanje. To pa ne. To je še en nagon. To je nekaj, kar ponavadi počnemo, kadar, kaj pa vem, bi nam kdo maznil telefon ali torb(ic)o in bi laufali za njim. To je tek za tistim avtobusom, za katerim se še splača laufat. To je tek za v bistvu edinim avtobusom v raj, tek, ki pravzaprav ga nikdar ne odtečemo, ker nikdar ne pride. To je tek, ko verjameš, da boš nekam prišel, pa sploh ne veš, če ta cesta kam pelje in če avtobus tukaj sploh vozi.
On pa je tekel. Kot da teče sam. Kot da je na polju, v gozdu, nekje. Tekel je, kolikor so ga noge nesle. Po razmočenem, zmučenem, grudastem, luknjastem Ljudskem vrtu, ki že dolgo ni imel tako slabe zelenice pozno novembra. On pa kot riba v vodi ali, bolje rečeno, Prekmurec na ravnici. Saj ga je Davinson Sanchez lovil. On je bil tisti, ki je vse zašuštral. Že pri prvem golu, ko je Tomi Horvat na tisti gol, kamor je Agim Ibraimi leta 2014 proti Chelseaju poslal orgazem mimo Petra Čecha, spražil evrogol, miu je zdrsnilo. Dve leti mlajši Kolumbijec, ki je bil leta 2017, ko je prišel v Tottenham, najdražji nakup v zgodovini kar bogatega kluba, 42 milijonov funtov, ga je začel dohitevati. Neizbežno je bilo tudi, da ga bo prehitel. Fant, ki si je ime naredil v Ajaxu, kjer je bil igralec sezone 2016/17, jasno, da si ga je, ter odigral že 43 tekem za Kolumbijo. Ja, Sanchez je že imel svojo Panini sličico. Igral je v Rusiji na svetovnem prvenstvu. Vse tri tekme skupinskega dela in še osmino finala. Za Tottenham igra peto sezono, finale lige prvakov je sicer presedel na klopi. Kot da je to kritika. Ni.
No, tip, ki je tekel za življenje, svoje panini sličice nima in je skoraj gotovo ne bo imel. Slovenija nima že dolgo več panini sličic na štiri leta. Niti tekme ni začel, vse redkeje jih. Za Muro. V slovenski ligi. In tako sta prihajala skupaj. Kolumbijec, ki je mlad šel v Evropo in si ustvaril ime, kariero, bogastvo. In on. Skoraj vselej bi bil razplet enak: Sanchez bi ali ujel in izbil žogo ali pa bi počakal, da se lastnik žoge z njo zaplete. Ali pa jo nabije čez gol.
Ne tokrat. Zgodila se je finta, kakršne se prodajajo od malega, ampak ne gredo v promet, ker so venomer v akciji in se take akcije sčasoma tudi naveličaš. In nanje pozabiš. To je izdelek, na katerega so vsi pozabili. Kot rum ploščica ali bibita. Ne izgine, ne gre pa v promet. Ampak vsake toliko se zgodi nostalgija. Zakaj pa ne bi spet… Tega. Zakaj ne? In tako je storil, kar se pač stori, če priletiš po desnem robu igrišča. Samo največji vztrajajo po desni. Predpogoji so brutalni. Hitrejši moraš biti vsaj od enega, pogosto dveh branilcev. In pametnejši, bolj premeten od golmana. Če imaš panini sličico, je to možno. Če je nimaš… Ti bi ostalo le upanje. Ampak tega si pokuril že, ko je žoga sploh prišla do tebe.
Kar je storil nato, je dobra, stara, znana, že skoraj preveč znana poezija. Verz, ki je znucan, refren, ki je preveč znan. Žogo si je z eno potezo zavrnil. Z desne na levo. Da je Sanchez odletel. Prehiter je bil. Ni vajen, da nekdo potegne ročno. Da je nekdo naredil, no, to. Si jo tako zavrnil. Z desne, hop, na levo. To je obenem genialno, predrzno in noro. Kajti ni videl, da mu bo zmanjkalo prostora. Prelaufati toliko igrišča? Skoraj pol? Pa četudi si rezerva? Pritekel je še Skipp. Zagotovo bosta dva pa zmogla, ne?
Ne. Ker nista več poznala, nista se spomnila, kako je, ko igraš kot na dvorišču. Ko reče učitelj »zadnji gol zmaga«, pa ga ne zanima, koliko je bil rezultat prej. Če bentiš, je jasno. Fasal ga boš. Zato uspejo tisti, ki se sprijaznijo. Ki v dani situaciji reagirajo po najboljših močeh. Zveni klišejsko, ja, ampak narediš to, kar pač lahko. Ne nekaj, česar ne moreš. So pa pač razlike. Mile Ačimović je pač verjel, da lahko zabije čez pol Bežigrada. In je. Milan Osterc je verjel, da gredo podaje tudi v gol. In je šla. Ante Šimundža in Stipe Balajić sta vedela, da lahko Lyonu za prvo ligo prvakov zabijeta dva huda štikla precej od gola. In je bilo: bam bam.
Samo verjeti moraš. Zakaj? Kako? Ni pomembno, kako je vse skupaj videti. En lep gol je bil dovolj, Tomi Horvat je zabil klasiko. No, lep. Vsak gol je lahko lep. Subjektivna reč. Ampak on je nato storil še edino možno. Ostala mu je levica. Ostal mu je samo še en dotik žoge. Tretji in zadnji. Kaj več in stadion bi se držal za glavo. Kot se je že, tudi zanj, tudi v Evropi. Tako pa je storil zadnje možno. In tudi to ne uspe, skoraj nikoli, ni te sreče, da ti uspe. Že tek je bil… Zadetek na lotu. For? In nato še dribling? Kdo zadane dvakrat na lotu? In potem še to? Še tretjič? Udaril je po žogi. Slabo. Ja, bodimo iskreni. Slabo. Ne vem, ni nujno, da bi strel šel v okvir. Morda sploh ne. Ampak ni pomembno.
Temu je Ante Šimundža rekel, da če narediš v osnovi vse, kot znaš in zmoreš, te bo nogomet nagradil. In kakšna nagrada. Za povprečen strel. Za strel, ki naj ne bi šel nikamor. Za zasilno udrihanje. Ampak od prvega koraka dalje je šlo tole vse prej drugam kot nikamor. Šlo je v zgodovino. Šlo je v Sancheza. Spozabil se je bil. Padel je na naturščikovo finto. Padel je, kot ne zna več pasti. Padel je ne nizek nivo, ampak prenizko sam. Uličarstvo lahko namreč kmalu pozabiš. Ugonobijo ga taktika, zahteve, tviter, folk, mraz, splet nesrečnih okoliščin. Uličarstvo, ki je večinoma že izginilo in je rariteta, ki se jo išče le še na drugih kontinentih, je dobro, ko ga nujno rabiš. Ampak ne deluje na gumb. Žal. In tako je Sanchez padel, ker je padel na finto. Vrgel se je, kot se že dolgo ni. Klizačkega. Ne prav, bolj narobe in ne zares. Kot blok. Kot pač nekaj, česar te ne učijo. Z razlogom. Vrgel se je in postal asistent. Stranska vloga. Sposodili so si ga. Niti javil se ni za to vlogo, pa je bil pahnjen vanjo. Padel je dvakrat. Najprej na rit, nato še na finto.
In žoga je poletela. Golman Gollini je poskrbel, da je. Seveda je poletela. Gollinija je pač preprosto preveč zanimalo, kaj se dogaja. Šel je… Malo pogledat. Če je res, kar se dogaja. Šel je ven. Pomagat. Saj nekaj pa ve, če je branil toliko tekem za Atalanto, da je zbral še en nastop za italijansko reprezentanco. Stopil je ven, preverit, če je karkoli, kar lahko pomaga, pripomore, ukrene. Premalo tekem ima, ne brani dovolj, še on se je zafrknil in ravno napačen let žoge. Leto manj kot oni, ki je streljal, ima. Stal je narobe, stal je tam, da je še on padel na finto. Češ, saj ne bo šla čez. Želel je dvigniti roke. Pa jih je spustil. Obrnil je le še glavo in gledal, kako gre žoga tja, kamor nikoli ne gre. Ne na tekmi takih dveh klubov.
Pa je šla. Tja not. Ni bil niti lob. Ni bil epski strel. Niti zares odbitek. Niti avtogol. Saj ne veš, kaj je to bilo. Konfuzija, zmes vsega, kvantnost nemogočega. To je bilo, kakor leta 1998, ko je sloviti Bobby Robson, ki je videl in vedel vse o fuzbalu, kar je možno, pa je spoznal nekaj novega, ko je Peter Pero Breznik, človek skala, gora od napadalca, fuzbaler neskončnih anekdot, originalni špricermen, uvalil PSV Eindhovnu gol, ki je prišel od nikoder. Nekje tam iz trebuha.
Ta gol je prišel pa iz polj. To je eko gol, ne da bi dobil sredstva za eko gol. To je gol z vonjem vasi. To je gol, ki ne pade, se ne zgodi. To je gol magičnega realizma, to je gol, o katerem bi Feri Lainšček lahko pisal. To je gol, iz katerega bi Vlado Kreslin naredil hit. To je gol, ki je takšna zmes kot gibanica. Prekmurska. Ne veš točno, kaj izstopa. Vse. To je zajeten gol, to je gol, ki bi ga vzel pol, kot gibanice, pa ne moreš. Celega ali nič. To je gol, ko levo in desno od tebe dva Prekmurca, en tipka na telefon in javlja stavnicam, kje je žoga in kdo ima več ali manj možnosti, druga pa je tam, ker se spodobi, kričita, rohnita, domala padata v trans, delirij, nezavest. To je magični realizem. To ni kot tisti gol Mitje Vilerja, ko je raztrgal mrežo. Zanj smo nekako pozabili, da je to imel v sebi. Včasih tudi levi beki dajo evrogole. Kaj pa za tega? Za napadalca? Ki ga je največja prekmurska navijačica Keku dajala v uho, da je bilo, ugibam, selektorju malo tudi nerodno. Za igralca, ki je edini lahko dal taki gol in se je njegov trener skoraj smejal, kakor se je kolega novinar, ko sem vprašal, če je to tudi edini tak način v taki fazi tekme, v zadnjih sekundah. »Res je, da mu marsikateri nasprotnik ne odgovarja,« je lucidno povedal Šimundža. Priznal, samozavedajoč se, da igralcu nekaj manjka. Saj sam ve, bil je napadalec, ki je marsikaj znal, a česa tudi ne.
To je bil gol, po katerem je vse bilo takoj drugače. Tip je razkrečil roke, pritekli so vsi z golmanom vred. Sodnik je odpiskal, Tottenhamovcem ni bilo jasno ama nič. A ni prišel Antonio Conte zato, da bo poslej vse drugače? Človek čarovnik? Niso s prejšnjim trenerjem Nunom Espiritom Santom nabili Mure s 5:1? Kaj je potem to? Nek spodleteli trik? Ni Maribor mesto, kjer pomahaš s krompirčkom in se ti začnejo uresničevati želje? Ni Mura pokurila »enega, lepega, pa zdravo« kredit na White Hart Laneu, ko je Žiga Kous sprašil strel, ki ga nikdar več ne bo? Ko je Tottenham to streznilo, ko sta vstopila Kane in Son ter pokazala na milijonske razlike in je bilo po 1:1 na koncu 5:1?
Ne. Ni šlo za Maribor. Še manj za Tottenham. Šlo je za Muro. Kar naenkrat je Ljudski vrt, da, celo hram fuzbala, edini po Bežigradu, deloval smiselno. Ne idealno, vseeno ni enako kot na Fazaneriji, ki jo bomo eni vedno pisali »na Fazaneriji«, čeprav je slovnično ustrezno v Fazaneriji. Ne. Neka patina je tam, kjer vse ves čas izziva, sprašuje, boža z upanjem, da bi bilo še kaj več. Ko se srečata neverjetni ponos in neskončne želje. Ko imajo tako radi klub, da so ga z naivno ljubeznijo že dvakrat poslali cugrund. Klub, kjer so našli človeka, ki ne živi pri njih, pa je tako njihov. Ante Šimundža se na delo vozi iz Hoč. Murski Soboti ne pravi dom. Verjetno ji pravi »Murska«, kot govorimo mi v Mariboru. In ne Sobota, kot se ji ustrezno reče. Morda pa ne več. Ne vem. Ampak vse sloni na njem. Kot da je on tisti, ki maha s krompirčkom.
Ampak to ni generični krompirček iz friteze. Ne. To je krompir, ki si ga pobral sam. Zase. Iz njive. Avtor gola nekaj o tem ve, domači imajo resno kmetijo. Tudi Damjan Bohar je vedel, ko je prilezel do resne kariere tako, da je za bencin pobiral krompir. To je krompir, za katerega ne rečeš kar tako, da si imel krompir. Nekaj je tudi na tem. Ni pa to krompirček. To je krompir, za katerega si garal. Več let. Iz sezone v sezono. Boljše in slabše letine. To je krompir, ki si ga olupil in dal v pečico. Ali pa olupljenega v folijo. In je krompir, ki ga ne dobiš kar tako. Za zraven. Kot del menija. Ne, to je krompir, vreden časa. In še, ko ga dobiš, moraš počakat. Potrpet.
Kot je on. Vstopil je s klopi. Ni več prvi napadalec. Ta je prišel iz Kopra, ker da bo spet prvi strelec. Pa mu ne gre. To, kar dela na Bonifiki, še ne bo nujno delalo na Fazaneriji. Pa sta se vrnila Mitja Lotrič in Nik Lorbek. Oba iz tujine. Kao predobra za tu, ne, ker bi tako sama mislila ali reklamirala, ampak ker sta želela videti, kako je, če greš še kam. On pa… Ni šel nikamor. Ne še. Šel je po Prekmurju, igral tudi za Beltince, kar ti črnobeli oprostijo. Nafte mu ne bi. Bil je v Avstriji, tam, v nižjih ligah, kjer nogomet postane res le še kruh, in tuhtal, če ima vse skupaj smisel.
In je stuhtal. In čakal. To je tip, ki pride na pumpo s tabo naredit intervju. No, ti z njim. ampak zdi se ti, kot da je on prilagodljiv tebi. Ob avtocesto. Ker bo tako lažje obema. Tip z empatijo. Pa takih v fuzbalu veliko ne srečaš. In potem, ko se skoraj 45 minut pogovarjaš, posnameš in greš domov, tipkat, povrhu s frizuro, za katero si plačal in bi raje imel nazaj lase kot denar, ugotoviš, da so te zajebale bluetooth slušalke. Ki so ostale prižgane, mobitel, kamor snemaš, ker reč res dobro snema in se hitro naloži na računalnik, pa je ostal povezan z njimi. Zakaj včasih crknejo te slušalke s povezavo od glave do žepa? In zakaj včasih ostanejo povezane z avtom, parkiranim kakih vsaj 20 metrov stran. Ne veš. veš samo, da si posnel 45 minut tišine v avtu. In greš tipkat po spominu.
Ko se enkrat pomiriš in sprijazniš, da si si novinarstvo sam izbral in da je to trpljenje, sploh če se ga greš na tak način, na upanje in ideale, ne pa na realnost in prilagodljivost, ti ne ostane drugega, kot da napišeš sms. Ne pokličeš, ker ti je, pizda, nerodno. Prosiš, če bi lahko pogledal, če štima vsaj koliko toliko od spomina. In se spomniš na mentorja, ki je rekel, kako je delal pogovor z Ingemarjem Stenmarkom in pisal na roko, kolikor je le šlo. Mi pa jamramo zaradi – bluetootha.
In je razumel. Še prebral je, skrbno in prijazno. Kot fuzbaler, ki je vse drugo, kar ne bi pričakoval od fuzbalerja. Ne, ne govorim o stereotipih. O zabitih fuzbalerjih. Ne, govorim o sodobnem prvoligaškem fuzbalerju, ki živi, kolikor imam stika, pa teh niti ni tako malo, v nekem svojem svetu. Kjer je fuzbaler cel teden razen tistih 90 minut. Ko gledamo vedno več mučenje in je treba uvažati, da bo vsaj nekdo pokazal, pogosto, kako se ne zna. Ne vsi, seveda ne. Ampak ko se nagledaš toliko slabega nogometa, kjer trenerji sanjajo taktiko in govoričijo nebuloze, realnost pa z vsako drugo podajo konča v avtu, nehaš verjet v smisel vsega tega. Ko je fuzbal zdrknil v pozabljeno obskurnost. Ja, fuzbal. Ko ne gre reprezentanci in ko je liga zeh. Ko se sprašujemo, kdaj smo recimo v Ljudskem vrtu gledali slabši derbi. Od zadnjih štirih. In je izbire v izobilju.
Te mine, iz vikenda v vikend. Sploh ko je mraz, tekme na teveju, ti pa tam. Posnetek pride 30 sekund kasneje, ker toliko rabijo eoni in to. Ne vidiš, zebe te, zmotiš se. Pa si tam. Še kar. Za tak denar, kot pač si. Noben ti ni kriv, sam si si. Če že. Pa niti časa nimaš, da bi o tem tuhtal. Kar te samo še dodatno razpička. In se voziš iz daljših gostovanj, gre ti cel dan. Vikend, sobota ali nedelja, ko bi lahko počel kaj lepšega. Ali bolj donosnega. Ko gledaš neko sceno, ki se ti začne gabit. Nisi favš. Ne, nisi. Naj imajo, nič narobe, samo za to? Take plače za to? Za podaje v avt, za bizarne avtogole, za nič od nič? Za ligo, kjer je vedno manj točk za prvaka? Pa jo imaš rad. Pišeš. Živiš. Gledaš, kako samo pri nas ni res dobrih zgodb, pa jih je kaj povedati. Kako takih intervjujev ob pumpi več ni, ker ni denarja, če se greš tako novinarstvo. In ti? Še podkast snemaš, že pet let.
Vidiš, da gre na dol, povrhu pa se ti še zdi, da imajo vsi nekaj več od tega. Kako slovensko. Vem. Ampak kaj ti pomaga, da te Mitja Viler omeni, kako si začel pisat o finti Rulo. Pomaga ti dober občutek. Tu začneš, to si. Nisi šel v novinarstvo, da si boš kupil, kaj pa vem, lep avto. Ali se kopal samo v turkiznem morju. Nak. Saj enim to celo v novinarstvu uspe, tebi pa ne. In to zna biti kruto, drma te, ne veš, kaj bi. Spolziš, dolguješ, izgubljaš.
Potem pa se zgodi to, kar se je v četrtek, 25. novembra, tam nekje po pol deveti zvečer, zgodilo v Ljudskem vrtu. Ravno tukaj. V mojem mestu. Kjer je Mura osvojila naslov. In spomnila, kaj je bistvo nogometa. In kaj je naravno in kaj ni. In takšen je bil ta gol. Ki je prinesel to zmago. Nad Tottenhamom. To je bil eko, bio, naraven gol naturščika. To je bil gol za vse nas, ki smo že bili v tretji ligi življenja. To je bil gol, po katerem morda večjega gola ne bo. To je gol, ki ne pride, ki ga skoraj ni, to je gol, ki ga sanjaš, ki ni resničen, ki ni možen.
To je gol, ki je spravil velik klub in velikega trenerja v zadrego. To je gol, ki je v zadrego spravil vse, ki smo dvomili v naš fuzbal. To je gol, ki je vreden več kot vsa socialna omrežja. To je gol, ki je v mrazu na stadionu spomnil, zakaj je mraz na stadionu lahko lep. To je gol, ki nasmeji polno novinarsko sobo, ki bo, tako kot stadion, kmalu spet opustošena. To je gol, ki ga ne bomo pozabili. To je gol, zaradi katerega je nastal ta tekst. To je gol, ki iz četrka naredi skoraj celo leto. To je gol, ki ni samo za dva ena in tri pike. To je gol za nas, ki smo še tam. To je gol za leta truda. To je gol, ko si plačan v občutku. To je gol, ko moraš imeti krompir, ampak tak, ki si ga nabral in olupil in spekel sam.
To je gol, ki ga je zabil Amadej Maroša.