Originalni ponaredek

Samo res. Če pomisliš na ponaredek… Okej, mogoče je prva asociacija res Rolex. Ampak ni takoj druga Gucci? Pač torbice pa to? Pri čemer mi kot tipu, jebiga, ne morem iz kože, nikdar ne bo jasno, zakaj ena torbica stane, kaj pa vem, 50 evrov, ena pa pet jurjev. Vredu, štekam, logotip in dizajn, saj pri marsičem je tako, od hrane do avtov, pa vseeno.  Pri čemer bolj razumem ceno za pas, saj tega nosimo ves čas, torbico pa se slej ko prej odloži. Ampak kakorkoli. Ja, Gucci je nekaj, na kar pomisliš, da je padlo s tovornjaka. Ali pa nekaj, za kar upaš, da nekdaj ne bo padlo s tovornjaka.

Po enem od najbolj bizarnih sestankov, na katerem sem kadarkoli bil, kjer smo želeli trije gumbci, no, jaz sem bil dripec, druga dva pa za pomoč, narediti medij in sedli z vlagateljem, za katerega kaže, da je imel čisto druge motive, vsaj sodeč po tem, kar zdaj bereš v črni kroniki, je bil v avtu komad Shallow. Ja, tisti Shallow. Bradley Cooper in Lady Gaga. In ta moj kolega, dober kolega, več kot kolega, ampak ne, ne v tem smislu, je prijavil, da je to novi veliki hit, ki se ga bomo naposlušali še desetletja. No, Shallow je zdaj ne ravno pozabljen, ni pa ravno karkoli od tistega, kar najbolj zaznamuje recimo Adele. Le dokaz tega, da živimo v času instantne minljivosti.

Film Hiša Gucci je prišel kot nenormalno dober trailer. Videl sem ga že, ko sem čakal na zadnjega Bonda. In tam je deloval res svinjsko napeto, kičasto, seksi, dinamično, ornk. Kot res hipna, hitra montaža. Kot nekaj, kar bi posnel Scorsese. Ali pa kviki Cirila Komotarja. Ali kaj takega. Trailer, pardon, napovednik je bil tako prekleto originalen. Tako vabljiv je bil, še zlasti z rahlo predelanim štiklom Blondie in Heart of Glass, ki polzi v s tragedijo prepiti mol. In Lady Gaga je že tam tako blestela. Res je blestela. Sploh, ko se pokriža v maniri Gucci vere: v imenu Očeta, sina in hiše Gucci. Ali ko pač zavzame vsak kader s tako silovitostjo, da skoraj ni variante, da bi bil kak kader brez nje. Zato to ni toliko film o familiji Gucci, čeprav seveda je. To je film, ki pokaže, zakaj bi bilo slej ko prej bolje, če Gucci ne bi bil »družinska posla«.

Hiša Gucci najbrž skoraj gotovo ne bo na vrhu filmov Ridleyja Scotta. Bližje bo, kot berem, prav tako letošnji The Last Duel, ki je pri nas bil eden tistih filmov, ki pridejo, te počakajo ravno toliko, da ga zamudiš in nato, em, čakaš. Sicer pa 83-letni Scott bo samega sebe težko presegel. Že Alien in Blade Runner sta žanrska kulta, spomenika, bisera. Thelma & Louise in Gladiator oskarjevska ljubljenca. Blizu je bil The Martian, ampak spet ne tako zelo. Nič novega. Kvečjemu smešnega, ker je bil Matt Damon vse, kar Sandra Bullock in George Clooney v Gravity nista bila. In potem sta tu svojevrstna Black Hawk Down, novodobni antivojni film, ki kaže, ne pa razblinja ameriške komplekse, ter Kingdom of Heaven, ki spada med tiste filme, ki jim ni bilo usojeno biti več, čeprav so res top. In še in še.

Scott je prišel pač na žmah, produktiven tip je, Marcu Maronu je v podkastu povedal, da pač ne bo iskal druge službe. Dela pa rad. Četudi v časih, kakor je izpostavil in kar je polemiziral tudi Guardian, ko se s filmi mularija, pardon, milenijci več ne učijo in so filmi neki relikt časa. Preveliki za večno premajhne telefone. Scott skuša snemati filme za čase, ki jih pač več ni. Zato je s Hišo Gucci posnel filme za tiste, ki so v kino radi hodili. Hkrati pa je namamil vse one, ki so padli na trailer in Lady Gaga.

Ampak da ne bo pomote: Lady Gaga je vrhunska. Še boljša kot v A Star is Born. Pustimo zdaj, da se ji je marsikdo smejal, ko je rekla, da je šla v »method acting« tako daleč, da je bila v svojem liku kar 18 mesecev, od tega pa 9 mesecev govorila v naglasu in izpostavila, da je bila ves čas Patrizia Reggiani, žena Maurizia Guccija, ki ga igra kakopak Adam Driver, ki ga je Scott ponucal že v The Last Duel. Ampak Gagi to niti malo ne škodi. Res ne. Tako silovita je na filmu, od začetka, film je bolj o njej. Zgodba o tem, kako bi postal zgodba. Kako se iz prikolice, kjer delaš za fotrovo firmo prevozništva, kar pomeni, da imaš sicer najbrž mafijske veze, prebiti do milijonov, slave in, predvsem, moči. Gaga kaže, da tokrat ne gre samo za pot slave. V A Star is Born je postala zvezda, ki ni vedela, kakšen je cilj in razplet. Tukaj pa kot Patrizia ves čas ve, kam lahko poseže. Iznajdljiva je. V časih, ko si pač, kot pač pove filma, nekoga spoznal za šankom. Misleč, da je kelnar.

Kar v filmu kakopak bega, je uporaba naglasa. Skoraj vsi govorijo pač angleščino z močnim italijanskim naglasom. Ampak to ne bega najbolj, saj so igralci pač klasa, dasiravno Jeremy Irons še najbolj šepa kot Maurizev oče, bolj negotovi so časovni in lokacijski preskoki. So to še sedemdeseta? Okej, gotovo so osemdeseta. In potem devetdeseta. Edini datum, izpisan na zaslonu, če se spomnim prav, je kakopak 27. marec 1995. Vse ostalo je bolj po občutku. Ali pa znanju, če pač veš, kateri komad je bil hit katerega leta, kar sicer ni spet tako zagonetno, saj ima film res prepoznavne komade. Ampak spet… V času wikipedie, kdo še kaj ve tako iz glave?

Najboljša stvar je, da najbrž večina ne pozna tako v nulo zgodbe Guccija. Morda malo bolj Giannija Versaceja, če nič drugega tudi zato, ker je bila druga sezona American Crime Story tako prekleto srhljiva in kvalitetna, da je povozila predhodnika (o O.J. Simpsonu) in pokazala, zakaj je kljub trudu in maski in vsemu tretja sezona (o aferi Billa Clintona z Monico Lewinsky) potegnila krajšo. V bistvu bi lahko vlekel kar nekaj podobnosti med Hišo Gucci in tretjo sezono Impeachment: American Crime Story. Predvsem v načinu pripovedanja in toku, ki je izrazito počasen, občasno prepočasen in hkrati na neki točki ne veš, o kom točno film/serija sploh je. Tako ali tako je Hiša Gucci bolj biografija, ampak čigava, Patriziina ali Maurizeva? Če je bil Bill Clinton (Clive Owen) umaknjen in le občasen, se tudi serija ni znala odločiti, ali bo poudarek na Monici Lewinsky (Beanie Fieldstein) ali blodnjavi Lindi Tripp (Sarah Paulson).

Enako je Scott postopal tokrat. Film je sprva skoraj romantična komedija, prizori so izjemni, Gaga izgleda tako mamljivo, tolsto, vabljivo, italijansko, prepričljivo, nazorno, seksi… In še in še in še. Kot njen prvi album. Vsega je toliko, ampak nikdar zares preveč. Dokler seveda ne bi še in še in še. Film je dober v tem, da je v bistvu samopreroški, kar je razvidno, saj imajo dialogi in scene dovolj premorov, vzamejo si toliko časa, da lahko sproti tuhtaš. Scott je morda naredil napako le, da je ostal na pol: med tistimi, ki zgodbo poznajo, in onimi, ki je ne. Dobro, da gre za umor, nekako še morda vemo. Je razkril tudi trailer, če nič drugega. Zato tukaj ne more biti spoiler alert ali pa bi bilo čudaško, če bi bil. Film je tako moral najti zgodbo drugje.

In našel jo je v stranskih likih. Tam blesti. Al Pacino je kot Aldo Gucci skoraj ponovil, joj ne, ampak ja, tretji del Botra. Spet je Michael Corleone, naredil bi vse, da bi šel ven, čeprav nikdar ne bo mogel, ker je vse v družini. Ampak tako kot tretji del Botra, ki je bil morda nepotreben in še danes štrli, je tudi Hiša Gucci obstala nekje na polovici, saj ne poznamo zares zgodb posameznih likov. V Botru smo kakopak jih, tukaj pa niti genialno razočaranje in dretje, kakršnega zmore pač le Pacino, ne deluje tako učinkovito. Ne zlomimo se skupaj. Če so pa itak vsi z Aldom vred rekli, da je njegov sin Paulo Gucci tako tumast, zabit, izgubljen. On pa bi bil dizajner. In slaven. Vsekakor je daleč od bratranca Maurizia. Ampak če Driver ves čas igra nekako z distance, kakor da noče biti ta lik, ki slej ko prej tudi postane, je lik Paola Guccija tako krasno naiven, stereotipen, direkten, metodičen in tumast. Jared Leto bo marsikoga nasral, da to ni bil on. Ali, še bolje, da je pa celo bil. Ampak bolj kot sam videz je prepričljiva njegova konstantnost. V kakih drugih časih bi njegov »boof« ali pa monolog o tem, da dreka in čokolade kakopak ne gre zamenjati, ker resda sta videti enako, ampak okus je pa precej drugačen, pristala višje. Ne ravno med legendami, ampak ja.

Hiša Gucci ima še drug tak lik, ki pripade vedeževalki Pini, kjer Salma Hayek – v realnem življenju poročena z milijarderjem in šefom firme, ki ima v lasti, ja, Gucci – enako naivno, poceni in kot pokličite-me-zdaj vedeževalka prerokuje naivnim ženskam. In Patrizia to je. Ampak prepričljivo naivna. Sploh ko mlademu Mauriziu v knjigarni reče, da ona ne bere več, ker je branje dolgočasno.

Film Hiša Gucci je tako vsebinsko v osnovi biografija, ki ne prinaša nujno novega vidika ne modne industrije, niti zamer, niti kriminala. V bistvu je film, kakršni so filmi nekdaj bili, morda niti ne tako dolgo nazaj, čeprav, ja, tole spada bolj v devetdeseta. Nikdar ni zares predolg, sam sem na uro pogledal skoraj po malo manj kot dveh urah (film je še 37 minut daljši), bi pa lahko imel še malo predzgodb likov, če si že privošči pripoved o svetih kravah, ja, dobesednih, ki so sprva lepe, nato pa še okusne.

Huša Gucci je film, kjer se boste res, em, nagledali Lady Gaga. In videli, da res zna igrat. Zelo zna. Morda je težava le v tem, da deluje, sploh ob koncu v tistem blatu, ko naroča pogubo, kot da se še preveč trudi. Da vsi ostali, Pacino, Irons, Driver, Hayek in celo ključni Jack Huston, ki igra odvetnika Domenica de Soleja, nekako to počnejo na rutino, ona pa navdih. Kar ne deluje konsistentno. Ampak nič zato, film bo našel gledalce, ki bodo prepričani, da so začutili spet dober film in to je povsem legitimno.

Sodeč po obisku v soboto, 27. novembra, v Mariboxu v dvorani 6, ki je bila sploh za te čase res lepo popolnjena in to z gledalci res različne starosti, bo film našel svoje gledalce. Bi pa bilo zanimivo vedeti, kaj jih je pritegnilo. Mene je gotovo najprej trailer. Posrkajo te seveda tudi imena. Morda pa pač vse, kar je povezano z Guccijem.

In je film, ki se ga splača pogledat v kinu. Ja, saj vem, to napišemo vsi, ki gremo vsake toliko v kino in sami sebe zajebavamo, da bomo odslej hodili bolj redno. Ampak v tem filmu so kadri, kjer so ljudje res, no, ljudje. V vsem svojem blišču. Ali naivnosti. Zato je Hiša Gucci neke vrste galerija, kjer je Scott kustos, igralci pa obešene slike. Razstava, ki smo jo morda že kje videli, ampak nikdar nismo tako pozorno gledali.

No, buljili. Kar pravzaprav tudi je – Gucci.

Komentarji

komentarjev