-
Marcos Tavares: Legenda
Najboljše zgodbe nimajo letnic. Ne veš, ne spomniš se. Tako kot se jaz ne spomnim letnice nekega poznojesenskega dneva, ko sem slučajno videl Marcosa Tavaresa. Bilo je tam nekje pri mariborski Astorii. Šel je pač mimo, mislim, da je bil vikend, gotovo pa vem, da takrat še nisem pisal in govoril redno o fuzbalu. Nobenega razloga ni bilo, da bi se »poznali«.
V rokah je nosil eno tistih kanglic, ki jih razvažajo recimo starejšim. One, večnadstropne kanglice. Kot iz menze. Bil je eden tistih prizorov, ki jih sčasoma ne samo razumeš, temveč ceniš v Mariboru. To je Maribor. Lepo nas je namreč pozdravil, mi smo šli mislim da iz nekega družinskega kosila v mesto. S tistim velikim, toplim, iskrenim, belim nasmehom. Zdravo, zdravo. S tistim posebnim o-jm. Kot vedno. In odšel. S kanglicami.
Marcos Tavares je legenda. Ni edini s to oznako, ki je v Ljudskem vrtu brcal žogo. Ni. Je pa skoraj gotovo edini, z izjemo morda Mladena Kranjca, ki je ta nadimek dobil že začasa kariere. Že skoraj desetletje nazaj. Legenda je postal zato, ker je seveda zabijal, zabijal in zabijal. Ampak to še ni dovolj, ne v nogometu, v bistvu v čemerkoli. Moraš imeti tudi osebnost. In take osebnosti, kot je on, imajo knjige. On jo zdaj ima. Pri sedemintridesetih. Ker toliko je star, kar je itak štos svoje sorte. Še Tavares se smeji. Oh, ta EMŠO. Ko sem ga enkrat skušal, še stotič kot vsi drugi, vprašati, koliko je star, sem poskusil z njegovo finto. Povedal sem mu, da se vsi režimo. Da ugibamo. Da padajo runde. »Meni je ata rekel, da sem star toliko,« se je zasmejal. V slovenščini. Svoji, rahlo polomljeni, osvojil je določen nivo, čeprav ima potencial še za kaj več. Kar je itak zgodba njegovega življenja.
Marcos Tavares je v Mariboru naredil prav vse tisto, kar lahko narediš prav. Ne samo v fuzbalu, vseeno pa še posebej v fuzbalu. Kar ne pomeni, da je čisto vse naredil prav. Seveda ni. Če bi, ne bi bil v Mariboru. Sploh. Ne bi se najbrž nikdar z otroki kepal. Vprašanje, če. Vsaj ne tam, kjer bi zares lahko brcal. In Legenda je knjiga, ki pokaže, kako je prišel ne le do Maribora. In tega ni dojel kot korak nazaj. Pa bi lahko. Ne bi bil ne prvi ne zadnji. Kako je prišel na svet. In kakšen je bil ta svet. Lep, poseben, brazilski. Z žogo od malega. Če ni bilo žoge, je mama združila skupaj par nogavic. Ker žoga je pač ultimativni brazilski potni list. Pot do vsega, ko nimaš nič.
Knjiga Legenda ni predolga, čeprav ima 320 strani. Prvih 150 strani se bere prekrasno, tekoče, bralno. To je tista bralna izkušnja, ki jo iščeš na najširši ravni. Kdor malo bere, si bo rekel, da bo odslej bral več, ker je take stvari, spisane tako strnjeno, obenem pa široko, fajn brat. Tudi če potem ne bo bral. To je drugačna biogafija, kot smo jih vajeni recimo izpod peresa Tadeja Goloba. Pa so njegove biografije res dobro, berljivo, zabavno, ikonično spisane. Ima pa tako izrazit stil, da je na koncu že lahko povsem vseeno, če bereš Petra Vilfana ali Mileno Zupančič. Pa ne v slabem, naveličanem smislu. Slovenske biogafije so hit, eno najboljših je spisal pokojni Dušan Jovanović. Bralni užitek in hit je bil Boris Cavazza, ki ga je popisala Vesna Milek. Nekaj je tudi športnih biografij, toda mene osebno je še daleč najbolj prepričal Franček Jauk, kjer lahko vsi tisti, ki jih zanimajo nepopisana zlata leta Maribora v prvi jugoslovanski ligi, izvejo vse na zelo oseben, spoštljiv, generacijski način. Knjiga o Branku Oblaku je denimo pestra, sploh na začetku, vendar se nekje nato sčasoma izgubi. Marsikaj je še tam zunaj – Dejan Zavec, Goran Dragić …, ampak vsega (še) nisem (pre)bral.
Janja Vidmar je spisala prvi del, tisti o Braziliji. Pa knjiga ni strogo ločena, čeprav ima skrbno razdeljena, dolga, naslovljena poglavja. Na predstavitvi je Vidmarjeva včeraj dejala, da je nenavadno pisati o povsem drugačni izkušnji iz drugega konca sveta. In gledati ljudi, ki jih ne poznaš. Iz sveta, ki ga ne poznaš. Iz zgodb v jeziku, ki ga ne poznaš in so bili potrebni tudi prevodi iz portugalščine. Ampak kljub temu je Vidmarjeva ujela predvsem Tavaresovo dikcijo. Zdaj, redki so intervjuji z njim v materinščini (izjema je bil na TV Slovenija leta 2014, kolikor se spomnim), zato ne vem, kako mu tam teče jezik. Ampak v slovenščini si vzame čas. Premisli, zloži skupaj iz besednjaka, ki ga pozna, največ, kar zmore. Klasični napadalec. Devetka.
In tako je spisana tudi njegova pripoved. Ki ni le njegova, je zgodba njegove družine in okolja Porto Alegreja. Težkega, neizprosnega, negotovega okolja. Saj ne, da Maribor ni imel težke dobe. Seveda jo je imel. In tako se je takrat tudi brcalo, do prvega državnega naslova v Sloveniji se je prišlo z garanjem, odrekanjem, tudi neuspehi. Ampak tega, kako je Tavares odraščal… Vedeli smo, da je prišel iz favele. Da je dovolj dobro brcal, da je igral za Gremio. In da je prišel do mlade brazilske reprezentance. In da se je družil z – Ronaldinhom. Ja, tistim. ta mu je dajal nasvete, takšne in drugačne. Ronaldinhove življenjske amplitude so mnogo večje in silovite, pa že Tavaresove niso majhne. Kako je možno, da je bil član mlade brazilske reprezentance? Nosil tisti dres? Rumeni? Z modrimi hlačkami?
Potem pa je brcal v – Maleziji. Ma-le-zi-ji. Kaj te to je, bi rekli v Mariboru. Služba, kruh, želja po več. V okolju, kjer že lokalna, no, globalna vera prepoveduje vse tisto, kar je njega tako mamilo. In ni težko videti, zakaj. Človek je bil dober fuzbaler. Ker sam nisem bil, sem pa igral s takimi, ki so kasneje to postali in bi nekateri lahko postali še več, pa smo bili stari 15 let, ne vem, kako je. Sem pa videl. Kaj ti lahko naredi tisti občutek. Ko si res dober. Ko driblaš starejše. Ko daš taki gol, premagaš starejšo ekipo v NK Maribor, da je bila v nogometni šoli cela štala. Kako so eni bili uličarji in so v taktičnih zahtevah hitro pogoreli. Vse to veš in vidiš, nimaš pa pojma, kako je. Če si v nečem takem, kot je nogomet, ker vsak zna žogo brcnit, res dober. Potem ni meja. Potem se ti fučka za šolo.
Kar pa ne pomeni, da Tavares ni imel vrednot. Človek je vrednota na dveh nogah. Le da to ni prišlo zlahka, hitro, takoj. Ne. Za žogo je bil pripravljen skočiti pred avto, za šolo pa… Bo rešil na popravcih. V okolju, kjer si imel malo, pa še to so ti kaj kmalu lahko maznili. Ko je že večkrat mislil, da gre na bolje, se je vedno kaj zalomilo. Dokler ni nogomet prinesel naenkrat preveč. Prej se je cijazil po avtobusih. Si sposojal kopačke, tiščal papir v prevelike, jemal podložke ven iz premajhnih. Upal na pravi dres. Že zaplata trave je bila radost. Brcal je, ko ne bi smel več brcati na dvorišču in mali fuzbal. Potem pa je prišlo toliko denarja, da je pomagal zgraditi hišo. Z brcanjem.
Janja Vidmar ta del popisuje tako slastno, toplo, ampak obenem ves čas z dovolj distance, da je moč slišati Tavaresov glas, njegove izkušnje. Nič od tega doslej nismo vedeli. Nismo poznali. Ni rad govoril. Pravi, da obstajata dva Marcosa Tavaresa. En pred NK Maribor in en po. Kar seveda drži, toda knjiga s tako silovitostjo vpelje – Leticio. V njegov svet je prišla kot nekaj nedosegljivega. Ni šlo zlahka. Lahko se je družil s komerkoli, imel denar, skoraj slavo, prijatelja Ronaldinha… Zanjo, mlado mamico, povrhu starejšo od njega, je štelo vse kaj drugega. Ta del je morda glavni za dojemanje knjige, kot je bila zastavljena. Tam se zgodi prelom. Ni pa spisano kičasto, poceni, preočitno. Sploh ne. Spisano je z življenjsko »Jezus je pot« filozofijo Tavaresa. Zanj je pač pomembna pot. Tam se najde vse tisto, kar je v življenju najlepše in največje. To ostane. Kot opisuje tudi že otroštvo in odraščanja z dvema bratoma in staršema, ki sta se trudila, a jima je tudi spodletelo.
Ko sem letos bral biografijo košarkarja Giannisa Antetokounmpoja, ki je ena najbolj noro uspešnih zgodb, kar jih je, tole skoraj preseže Zlatana Ibrahimovića, kjer se je kasneje izkazalo, da je bilo malo še »naloženo« zraven za efekt, česar na koncu sploh zameriš ne, spet dosežek svoje sorte, eno od že kar nekaj spisanih, sem nekaj kakor nehal jamrat. Ker ko bereš tisto, kako je fehtaril za božič po ulicah Aten, ki ga nikdar niso take sprejele, kot je on Atene, čeprav je tam rojen kot otrok afriških beguncev… Močno. Pri Tavaresu ni tako silovito, ker ni izjav, vsaj ne direktnih. Tiste bi knjigo gotovo naredile še močnejšo, ampak to je knjiga, spisana s Tavaresovim glasom. Vsekakor pa je tam prelomnica. Ne toliko, da mu brez žene, ki je to postala po dolgotrajnih, tudi komičnih poizkusih, ne bi uspelo. Je bil že na dobri poti, preden jo je spoznal. Toda ne na stabilni poti. Fant, ki je brcal za brazilsko reprezentanco, je rad žural. In to kako žural.
Ko je v Mariboru v Ljudskem vrtu visel transparent, ki je po številkah na dresih izpostavil tiste, ki so jim bolj pomembne frizure in tetovaže, obenem pa ni bila skrivnost, da so ga nekateri radi žurali, sem ga v intervjuju vprašal, kako vse to vidi kot kapetan. Premislil je. In potem rekel, da je tudi sam dal to skozi, ampak da je bila razlika. On je žural… No, na nekem čisto drugem nivoju. Epski žuri, kakršnih v Mariboru skoraj ne moreš imeti. Tu imaš separe, v Braziliji, v Porto Alegreju je imel Ronaldinho cela nadstropja. Pač večji preskoki iz revščine, večji so žuri. On je to pustil za sabo, ker je slej ko prej moral. Pa ni šlo zlahka, niti s prve. Se je tudi zalomilo, ampak je dobil priložnost, da pokaže, kaj in kako.
In je. Skoraj komično je preko Cipra prišel vse do Maribora. Tako, da je priletel v Gradec, čeprav je bil še pod pogodbo. Čakal ga je – Zlatko Zahović. Odpeljal ga je v Poreč, da je v Medulinu igral na zimskih pripravah proti Šibeniku. Kot igralec na probi. Redko se take finte izidejo. Še redkeje, če ima nekdo vidno preveč kil. Ampak Zahović – in Branko Horjak, takratni trener, legenda, katerega klubski strelski rekord je dolgo lovil in nato podrl – je videl. Da ima. Tisto nekaj. Kile gor ali dol. Čeprav so te šle lažje in pogosteje gor kot dol. To Tavares večkrat prizna. Ob takih žarih in želji po hrani ni težko videti, zakaj.
Morda še najmanj močen del je prav mariborski del kariere. Na predstavitvi je Boštjan Narat, ki je popisoval nogometni del, deloval nekoliko sramežljivo v Kazinski dvorani. Kako ne bi. Tam je bilo kar nekaj (športnih) novinarjev, ki so Tavaresa videli precej večkrat v živo in poznali precej več zgodb. Spremljali bolj redno. Se spomnili iz glave marsičesa, česar statistika ne ponudi. Ker ta je itak lahko dostopna, kot je povedal Narat. A se je izvlekel s tem, da obstaja kar nekaj načinov, kako opišeš – gol. Ali pa tekmo. Ja, drži. Obstaja. Morda je ustrezno, da je mariborska kariera manj sistematična, ker je šla tako rapidno navzgor. Četudi ne sprva in čeprav je trajalo, da je sploh prišel do Ljudskega vrta, ki so ga prav takrat prenavljali.
Ko je prišel, je bilo usojeno. Zadel je tudi Nilton, človek, ki je svetoval, naj pripeljejo Tavaresa. Kar tako, na besedo, je prišel najboljši strelec kluba, lige in evropskih kvalifikacij. Vseh časov. Mejniki so spisani bolj iz osebnega stališča, ne toliko po sezonah. Naratu manjka več pristnih izkušenj, čeprav je distanca prišla prav, kadar Tavares razlaga o odnosu do navijačev. Maribor razume. Ve, kakšno okolje je. Zna jezik. Ve, kako je stanovati na Pobrežju, ta del knjiga dobro zadane. Manj uspešna je le pri morda bolj markantnih golih. Kot je bil tisti, ki ga je dal Gorici, ko je padel Škaperjev rekord, čeprav je izjava Janka Veseliča, kako se mu lahko zahvali, da je prav on Škaperju ubranil par zicerjev, tako neverjetno prikupna, da je prav škoda, ker takih izjav ni več.
Marcos Tavares se točno spomni, kdaj je postal kapetan in kako je to postal po Zoranu Pavloviću. O soigralcih, sploh Vilerju, Milcu, Handanoviću in trenerjih piše zelo spoštljivo. Prav tako o soigralcih, čeprav ne izpusti, da je bil tudi nekdo v klubu, ki je tolkel po njegovi sliki. Bil je kapetan moštva, ki je znal tudi poskrbeti zase. Težko mu je zameriti, preveč uspehi govorijo zanj. Sploh pa je poseben odnos z Zlatkom Zahovićem, kjer prvič na tak način dobimo uvid v način dela, kakršnega je poosebljal in prakticiral Zahović. Tavares je bil neizprosen, Zahota je pustil tudi čakat, kar pa ne pomeni, da mu je tudi sicer šlo dobro v biznisu. Ne, prizna, da s hostlom, tapasom in kriptovalutami ni šlo. Uči se. Ne gre vse zlahka. Ampak ga vse to ne pokoplje. Ker ima ves čas oporo. Žene in vere. Družina. Vrednote, ki jih ne le govori, ampak živi. Ve, da ni popoln. Če bi delal vse prav, kdo ve, še sam se vpraša, kje bi končal. Najbrž pri največjih svetovnih klubih.
Ampak knjiga se zaradi izjemnega prvega dela bere kot zgodba brez obžalovanj. Kot popotovanje. Kot garanje. Vedel je, da ima talent. Ni ga povsem izkoristil, ga pa zagotovo ni zapravil. Učil se je, kadar je res vedel, da bo to naložba. Za Leticio je skoraj bolj garal kot za gole. Želel si je, da bi igral s sinom, to je na samem začetku knjige, po kar težko prekosljivem uvodu Zlatka Zahovića, kjer je sicer nekoliko domišljija dobila res brezmejne možnosti, kjer Romario govori slovensko in podobno. Malo verjetno je, da bo uspelo. Pa ne zato, ker bi spodletelo sinu.
Eh, ta že zabija celo za kadetsko slovensko reprezentanco. On je hotel, pa ni mogel, ker so pač taka bila takrat pravila. Danes niso več, Fifa je vmes spremenila, če bi bila taka, kot v času Tavaresa, Ivan Rakitić denimo nikdar ne bi mogel igrati za Hrvaško, temveč za Švico. Ampak ničesar ne obžaluje. Zdaj tekem ne igra, gleda jih. S tribune. Poškodba v času, ko že ve, da bo pomembno po karieri imeti čim bolj zdrave noge. Operacija, vredna posega. Četudi ne bo dal 200 golov v ligi. In najbrž ne bo zaigral s sinom v prvi ligi. Čeprav… Kdo ve. Pri Tavaresu je vse možno. Je bilo toliko norih golov. Reševanj. Derbijev. Evrope. Od Cipra do Islandije. Od lige Evropa do lige prvakov. Na najbrž doooolgo zadnji tekmi Maribora v ligi prvakov je zabil še tam. Ker so mu rekli, da bo in ker je tudi sam rekel, da bo. In je. Takšen je. Kar reče, naredi. Ali pa vsaj naredi vse, da bi.
Zato je Legenda res knjiga o legendi. Je tudi lahko ne ravno priročnik, vsekakor pa smerokaz, kako priti do takega statusa. Še začasa kariere. Četudi je Tavares popolnoma nesposoben z navigacijo in orientacijo, kar je še nekaj, česar marsikdo najbrž ni vedel. To je knjiga, kjer lahko veliko izveš in še več začutiš. Več od golov, kar je že tako ali tako noro velik izziv. Dokaz, da je fuzbal pač to, kar je. Za Marcosa Tavaresa je bil vozilo na poti do sem. Do Legende.
Ker Marcos Tavares je v Mariboru legenda zato, ker je to, kar je. Ali pa je to, kar mi želimo, da je. In prav vedno tudi je. Ne tako dolgo nazaj mi je Mitja Viler – Rulo na koncu intervjuja za Ofsajd, kar sem tudi pustil noter, rekel, naj v mestu večkrat pogledam gor in pozdravim. Seveda je imel prav. Ampak pri igralcih Maribora je vse pogosteje tako, da če jih pozdraviš, ker pač misliš (ne pa upaš, da ne bo pomote), da so si te zapomnili iz tiskovk pred in po tekmi, gredo mimo, ne odzdravijo in podobno. Pa nič slabega v tem, pač takšni so. Nič narobe. Ni pa fajn, saj veste, če pozdraviš in gre nekdo mimo. Kot da te ni. Saj nisi užaljen, ker češ, da nisi prepoznaven kot novinar. Vsaj jaz ne trpim za tem. Si pa besen, ker to ni tisto, kar naj bi ta klub predstavljal. Pa pustimo sodobne čase, instagrame in podobno. Razumeš zasebnost, slab dan. Ne razumeš pa, da gredo pogosto kar mimo.
No, Tavares – pa Viler tudi, da ne bo pomote – je vselej pozdravil. Čisto vedno. In stopil pred medije takrat, ko ni šlo. Ko je Maribor dal vse tri gole v Zavrču, pa izgubil. Je prišel on. Da, tudi njega so slekli, tudi to je v knjigi. Ni šel v podrobnosti. Ni pa izpustil. Ve, kaj sestavlja življenje, okolje, status. In tega ni zapravil. Ne tu. In ima knjigo, kakršno bi imeli najbrž številni. nekateri si jo gotovo tudi zaslužijo. Ampak največji uspeh bo, če bodo knjigo prebrali prav Mariborčani. Še posebej tisti, ki bi radi živeli od brcanja žoge. Tudi tisti, ki to počnejo v članski ekipi prav zdaj. In vsi tisti, ki klub vodijo. Da vidijo, spoznajo, začutijo spet, kaj ta klub zares predstavlja. Ker Tavares je spomnil, kaj je Maribor že bil. In kaj spet morda nekdaj bo. In že zato je legenda. Vredna knjige.
Vredna človeka, na katerega sta je zanašala ekipa in mesto. Ker ko je šlo le še na upanje, je padel tisti stavek: »Ga bo že dal Tava!« Tudi če to umanjka v tistem delu o Mariboru, bodo vedeli tisti, ki fuzbal redno spremljalo. Ampak knjiga še zdaleč ni napisana (samo) zanje. Sploh ne. Napisana je za vse. In prav zato je dobra. Zelo dobra. Legendarna? Tudi. Pokazal bo čas.