TV & Film

Grozljivka o princesi

So filmi, za katere upaš, ne, skoraj verjameš, da je vse, kar si videl, res. So filmi, kjer ti je jasno, da gre samo za film in tako zgolj imitacija »resničnosti«. In potem je film, kakršen je Spencer. Film, ob katerem skoraj kričiš – in v primeru, ko se Diana grdo fizično rani, dejansko kričiš –, da saj ni moglo biti tako prekleto grozno, morbidno, utesnjujoče, samomorilno, tesnobno, narobe. Pa čeprav je jasno, da gre psihološko historično dramo. Da noben ne ve, če je nekdo v svoji glavi in srcu res tako svinjsko trpel. In zato je Spencer film, ki negira tisto, kar sem govoril še sam. Da je dramam v kinu odklenkalo.

Ne takim dramam. Kjer Diana reši fazane, skoraj tudi sinova. Še Anne Boleyn, iz groba ven. Še njo pomaga rešit. Komur je še kaj pomoči… Lahko ubeži. Ona? Em… Ne.

Na televiziji, okej, nimava dobrega teveja, šparava, najprej bi morala kupiti še nove omare, eh, ne, dajmo pleskat, samo če že pleskamom dajmo še kuhno, v bistvu, kaj če bi se kar preselila, nimava pa našparano še za teve, no, na televiziji zagotovo ne bi opazil, kako je sliko, em, ker nisem stručko, se opravičujem, »potegnilo skupaj«. Takoj. In potem tista »zrnata« slika. Takoj, pa naj bo osrednja junakinja v še tako krasnem, črnem porscheju in pisanem suknjiču, je jasno. Tole je za filmofile. Posnet je v 1.66:1 razmerju, za kar mi internet pravi, da je precej pogosto rabljen, ampak vseeno me je spomnil bolj na, kaj pa vem, Kubrickova Barry Lyndon in Clockwork Orange. Po izvedbi zgodbe pa še na The Shining.

Foto: zajem zaslona / Blitz Slovenija

Pablo Larrain me je sezul že z Jackie. Pokazal je, da so biografski filmi lahko… Drugačni. Bolj avtorski. Filmi, kjer zgodbo že poznamo ali pa vsaj mislimo, da jo poznamo, vsekakor pa poznamo vse ključne dogodke, v primeru Diane pa kakopak še njen tragični zaključek. Že v Jackie je Natalie Portman pokazala, da kakopak obvlada vse tisto, kar moraš, če upodabljaš Jackie Kennedy. Ampak ona ni upodobila le Jackie Kennedy.

Upodobila je njeno celovito zgodbo, četudi časovno silovito skrčeno na silovit atentat na njenega moža, predsednika Johna Kennedyja. Že tam je Larrain posnel film, kot bi bil posnet v sedemdesetih. Ali pa kmalu po dejanskih dogodkih. Zanj je to bil prvi film, kjer osrednji lik ni bil moški. In nato je krenil, produciral Una mujer fantastica (2017), ki je pobral tujejezičnega oskarja. Ter prišel do – Diane.

Iskreno sem pričakoval, da bo film zajebal – tajming. Ker je Emma Corrin v četrti sezoni serije The Crown uprizorila mlado Diano in s tem podaljšala status »kraljice ljudskih src«, še preden je Tony Blair to povedal po smrti princese. Kar je tudi bil dober film, mimogrede.

Ampak potem je prišla Kristen Stewart. In pokazala, zakaj bo vedno obstajala razlka med filmom in tv serijami. Pa sem pogledal, kot najbrž vsi, v zadnjem desetletju precej, precej, preeeeceeeeej več tv serij in tumbal, kako je s filmom konec, še posebej, če bomo šteli, koliko Marvelovih filmov – sam z njimi nimam absolutno nobenega problema, sploh Black Widow me je resno kupil – (ni)smo pogledali. Morda, morda. Ker tudi filmi, ki naj bi rešili same sebe, znajo reciklirati sami sebe in se zgodi nekaj takega, kot je bil The Irishman. Ko se je videlo, zakaj je le Netflix sprejel predrago Scorsesejevo vizijo, ki so jo odklonili še največji studii. Ki so še velikemu Martiju rekli, žal, ne, predrago.

Foto: zajem zaslona / Blitz Slovenija

Spencer je stal skoraj desetkrat manj. Ker je Larrainov skoraj postmagični realizem zasidran povsem drugje. Raje postara celotno sliko kot da bi pomladil obraze. In stavi na lik. In sliko. Hkrati. Ker Spencer je točno tak film. Kakršni so filmi bili, ko so si upali biti drzni. Ko so upogibali čas, prostor, resnico, vendar ostali zvesti umetnosti filma. Ker to je res konkretna umetnost. Napovednik bo marsikoga, kar je vse bolj praksa, zvabil v kino, saj uporabi skorajda vse scene, ko v kadru ni zgolj Ona. In teh scen je… No, malo. Kraljica, Charles… Pozabite.

Bistvo je v povsem obskurnih stranskih likih. Te, kuharje in stražarje in paznike in osebje, ex-služinčad, ti izvajajo rutino, bistvo, proces, večnost krone. Na ta, common folk, nabaše Diana. Ko bi vsi radi, da se bašejo. Film je kakopak film o prehranjevalnih težavah, ki so, ko gre za Diane, znane. Nikdar pa pokazane tako surovo, pa je že Emma Corrin tiščala glavo v školjko. Tukaj bljuva ven svoj upor. Proti tradiciji, ki jo je uvedla kraljica Viktorija, če sem si prav zapomnil. Po kateri se je v Sandrighamu na tridnevnem božičnem druženju v hladni hiši, ki bolj spominja na zapuščeni, a delujoči ter zglancan hotel, kjer je strašil Jack Nicholson, moraš zrediti za poldrugo kilo. Moraš. Ker če ne… Si kao »podbacil«.

Kako narobe. Film, ki ga kraljeva družina gotovo ne bo gledala. No, mogoče Harry. Scene, ko je Diana mama, so prekrasne, sploh na božični večer. Tam je Larrain prikazal svojo čutnost in mojstrstvo, v filmu, ki meji na grozljivko, vsekakor pa je psihološka drama, ki bi ji sam rekel psihič. Našel je upanje, ki pa ga scenarij tako surovo zakolje, ko Diana nekaj kakor vpraša svoja fanta, če so v šoli že jemali glagolske čase in da poznamo preteklik, sedanjik in prihodnjik, toda tukaj, v tej družini, v tem svetu, kjer ne smeš biti človek, samo institucija, prihodnosti ni, preteklik in sedanjost pa sta ena. Stvari morajo biti take, ker so od nekdaj bile. Ja, samo zato.

Foto: zajem zaslona / Blitz Slovenija

Zdaj… Dianin karakter je ob koncu prikazan kot zgrešena pot. Od radožive, veseljaške, radostne deklice, ki se je rada igrala s prijatelji in imela rada svoj dom in starše, očitno še posebej očeta, do tega. Ključna simbolika in metafora sta v strašilu na polju. Slačenje in oblačenje tistega strašila je neke vrste doppelganger. Bolj je Diana lepa, ko se »mora« preoblačiti, to za pred večerjo, to za med večerjo, to za po večerji, to za odpiranje daril, bolj je v bistvu grda. Če je bil Jackie grdo lep, je Spencer lepo grd. To je film, kjer je lepota grda, ne kar tako, ampak grda v smislu, da si škoduje. Diano je njena podoba, ki so ji sledili in občudovali vsi, na koncu skoraj dobesedno pokopala. Ona pa je želela biti kot vsi drugi. Njen karakter bo tozadevno vedno razklan, saj ne vemo, če je res šla tako na slepo v takšno inštitucijo, kot je krona. Naivno je verjela, da bo princesa princu. Ni bila. Camille nihče ne omeni, prikažejo jo, namigne se nanjo. Larrain od gledalca terja osnovno predznanje, sicer bodo še sami kozlali v scenah z ogrlicami.

Spencer je film z vsemi nastavki grozljivke. Stranski liki, sploh Timothy Spall kot major Gregory, so grozljivi. Njihova brezobraznost, brezličnost, brez-vstavi-po-potrebi je obenem brezmejno rigidna. Tole deluje kot zasukani nürnberški proces. Ker oni samo opravljajo svoje delo, dobili so navodila. Bolj Diana skuša delati stvari po svoje, slabše in huje je. Dialogi, ki so redki, ampak izčiščeni in izpiljeni, režejo bolj kot klešče za ograjo. Ena izmenjava s kraljico je dovolj. Še hujša s Charlesom za snooker mizo. Krogla kakopak pade na tla, ne da bi kdorkoli sploh prijel na tla. Diana izgubi v par potezah, Charles jo izmaliči. Niti skozi kvalifikacije se ni prebila, čeprav je kronana prvakinja. In tako skuša najti nekaj utehe v malih ljudeh. V kuharju (Sean Harris), ki deluje kot good cop napram bad copu Gregoryju. Saj do neke mere je, ampak vse pove že napis v kuhinji. Pazite, vse slišijo. Oni. They. Če to ni grozljivo, ne vem, kaj je.

In tako ji ostane le pomočnica Maggie, njena zaupnica, pa jo seveda umaknejo, odstranijo in povejo, da je ženska povrhu še rekla, da se je Diani odlomilo. Maggie je edini izhod v brezizhodnem filmu. Diana počasi prihaja do spoznanj, podobno kot Jackie, da veliko izhodov niti nima. Prvi izhod je jasen. Saj zato ji dajo knjige Anne Boleyn. Joj joj. Odrezane glave. Laži, spletke, prevare. In Henrik osmi. Raje nova cerkev kot zvestoba. Bomo šli mi po svoje, prvi brexit. Diana ima nastavke pro-brexita. Ampak po svoje. Diana je Diana. Morata biti pa dve Diani, kot ji reče Charles (Jack Farthing, ki premore še več zlobe kot v krasni seriji Poldark). Prava in tista na fotografijah. Diana ve, da Charles nima pojma, katera je prava. In da nikdar ne bo vedel.

Foto: zajem zaslona / Blitz Slovenija

Kristen Stewart je tako prekleto sijajna. Ko zamuja, ko se tušira, ko poplesava, ko se izgubi, ko se najde. Brez nje film trpi. Kar je Larrainov genij. Vemo, da bolj, kot bomo gledali Diano, manjše možnosti ima. Tale film gre itak samo k enemu koncu. Do tja je sicer še daleč, ampak fanta bosta ostala brez mame, mož bo poročil ljubico, družina pa bo samo še bolj močna. Ker ve, kaj je valuta. Kot pove kraljica: kaj ti bodo vse tiste fotogafije v revijah, če pa šteje samo tista slika, ki je na bankovcu. Auč. Bamf. Na gobec.

In Stewartova je ves čas tako prekleto lepa. In suha. O, kako suha. Ampak najde, nekje najde tisto moč, tisto, kar jo dela Diano. Ampak prav to je nemogoče. Kako biti nekaj, kar je prepovedano. Ne moreš priti za kraljico na večerjo in na fotkanje, ne gre, ne moreš, a se ti je skeglalo. Ona pa bi raje šla v drive-in. Pa poslušala kasete ne godalnega kvarteta. Kakšen trk. In ves ta konflikt v tisti brezizhodni, hladni, svetli in mračni hkrati graščini. Tam, kjer zavese ne le zagrnejo, ampak sešijejo. Da ja ne bo kdo česa videl.

Zato je Spencer film, ki ga je nemara Diana, ugibamo, videla v svoji glavi. To je bilo njeno trpljenje, njena muka, njen poraz. Ampak nekje je še našla tisto trohico upanja. Nekaj sebe. Ko je delovala, kot ji je rečeno, v bistvu pa zagrožena, kot da se bojuje proti celotnemu britanskemu imperiju, od katerega je ostajala vse bolj in bolj le še tradicija, in njeni vojski.

Foto: zajem zaslona / Blitz Slovenija

Spencer je vojna in je grozljivka. In Diana ubere tak ton v igri tudi z otrokoma. Ker nikdar zares ni igra, Harry in William morata darila odpreti zvečer, ne zjutraj, kot ostali otroci, kar sama povesta. Ampak v igri je ona general in onadva vojaka. Takrat je igra še smešna. Ko William vloge zamenja, ni več smešno, ampak grozljivo. Vojakinja se domala zlomi pred sinom generalom. Vse pa ubije ugotovitev, kakšna je njihova usoda. Nekdo od teh treh bo kralj. Ve se, kdo. In Diana je svoje naredila, zdaj mora biti le še kip, spomenik.

Spencer je film, po katerem rabiš, da prideš k sebi. In upaš, da bo vožnja z avtom s spuščeno streho (em, decembra?) in hitra hrana ob Temzi trajala čim dlje ali pa vsaj še malo. Ampak zato moraš pobegniti. Kar pove vse. Diana naposled pred sabo ni mogla pobegniti, film pa nam daje možnost, da še vsaj malo upamo. Da bo rešila poleg fazanov, na katere naj bi streljal sin, še sebe. Da bi po grozljivki sledila pravljica.

Urbanke

• Sally Hawkins je kot Maggie-na-gobico nekoliko podobna Shelley Duvall iz The Shining

V kinu med tednom gužve ni, kar je lahko prednost pri ogledu. Vsaj v Mariboxu. Tole se res splača pogledat v kinu.

• »Pojdite zdaj. Samozadovoljevala se bom.« – Diana končno najde način, kako se znebiti pomočnice

• Skriti hit? Kužki. Če kdo, kužki. In fazan.

Komentarji

komentarjev