Leninov park #1: Park kot park

»Mater se tebi da. Park kot park.« – Pavle Brajc

Leninov park je že v prvi epizodi… Ne. Počasi. Najprej nujno tisto, kar Leninov park ni. Leninov park ni Jezero. Pika. To je res nujno. Okej, igralska zasedba je ista, režiserja tudi, kamera, fotografija… Ampak, ne, Leninov park ni Jezero. Pa ne že samo po sebi zgolj zato, ker je nadaljevanje. Ali zato, ker se zdaj Tarasa bolje sliši. Leninov park je že vse odkar je Tadej Golob skoraj obupal ob pisanju nadaljevanja – muka. Ali pa dolgčas. Ali pa počasnost. Ali karkoli že.

Leninov park je že v prvi od treh epizod notranje nasprotje Jezeru. Kaj to pomeni? Saj je najboljše povedal kar Tadej Golob. »Prvi del sem pisal neobremenjeno. Nisem pričakoval, da bo prejel toliko odziva. Ko so mi začeli govoriti o problemu drugega romana, sem si mislil: ‘To se meni ne bo zgodilo.’ No, pa se mi je. Knjiga, ki je objavljena, je peta verzija. Prej pa sem večkrat skoraj obupal […] Šele ko sem obupal nad tem, da bo knjiga izšla letos in se lotil nove predelave brez prisile časa in tistih prejšnjih štirih variant, mi je pisanje res steklo.«

Šus doza dvoletja

Skratka, šele ko boste nad Leninovim parkom obupali, bo steklo. Dve leti v tem času ni malo, em, časa. Celo za tako počasen mastodont, kot je slovenska filmska in tv produkcija. Kajti Jezeru je takoj še pozimi 2020 sledila V imenu ljudstva, ki je krimič zgodbe postavila v urbano okolje in bolj dinamičen tempo ter vzela nekaj bolj limonadnih prijemov, a ne na račun kvalitete, ter minulo zimo še Primeri inšpektorja Vrenka, ko se je na daljince prilepila krilatica, da so »in« tako slovenski krimič romani (Avgust Demšar) kot njihova tv ekranizacija. Jezero ni bila izjema tipa Življenja Tomaža Kajzerja, če se osredotočim le na tv serije na TV Slovenija. Za dodatno šus dozo (ja, dvojni pomen) pa je tukaj še film Inventura. Dva strela v slovenski film, ko sta metka presekala zloglasno oznako »slovenskega filma«.

Leninov park ima tudi kot serija enako težo pritiska, kot jo je imel že Tadej Golob. Mogoče, po svoje, še večjo. Kajti Jezero je bila tista serija, ki nas je spomnila, da še imamo dnevne sobe, televizije in nekaj, čemur bi lahko rekli domača popkultura. Jezero je bila prva domača serija po približno giljavžnt letih, ki s(m)o jo enako radi gledali in »ne-gledali«. Jezeru je torej uspelo nemogoče. Nismo se ravno kregali, smo pa imeli mnenje. Kar je bilo enim všeč, je druge zmotilo. Serijo so gledali tisti, ki serij sploh ne gledajo. In oni, ki so zavijali z očmi, ker smo zgrešili desetletje, ko je serija Bron (Most) skoraj izumila žanr skandinavskega noira.

Zato pa je sledil… Virus

Vse to je bil pritisk in TV Slovenija je ravnala, kot bi vsaka hiša. Ali podjetje. Jezero je bil hit. Tako ali drugače. Bil. Pri čemer je bila prav serija nad vsem. Jezero. Nihče ni nadvladal osnove. Nihče ni rekel »ona serija s Cavazzo« ali »serija, kjer nič ne slišiš«. Čeprav je to štrlelo ven, seveda je. Ampak Leninov park je prišel z zamikom, ki je v tem svetu še večji kot pri piscih. Nenazadnje, Tadej Golob je že konec leta 2020 izdal četrti del romanov o Tarasu Birsi in njegovih primerih. Naslov? Virus. Leninov park pa je v paketu  z Dolino rož prišel v času, ko nujno potrebujemo nekaj kolektivnega predaha. Pa smo šele vstopili v supervolilno leto. Na Leninov park je padla teža vsega, kar sproži kratica RTV. Še to. Tega še Golob ni rabil prenašat.

Je pa tudi njega stiskalo, ko se je zgodil – hit. In ko se v Sloveniji zgodi hit… Tak, velik, resen, ornk popkulturni hit… Je… No. Jeba. Poglejte samo najbolj gledane filme. Ali resne glasbene presežke. Vinci Vogue Anžlovar je zaslovel le še s tem, da je povedal, kakšen lajf je imel po Babica gre na Jug. Vinči, ki so ga v Ljubljani redne stranke rade imele za svojega taksista. Bi radi še bolj nazaj? Kaj je že počel František Čap, režiser Vesne? Jajca, kunci, revščina, ciroza? Ne bom pozabil, kako mi je resda sila svojevrstni Dejvi Hrušovar v Šiški tožil nad tem, da nima prav nič od tega, da je napisal Dan ljubezni, Marie ne piši pesmi več. Ali kako je bilo malo bližje centru na Celovški obiskati Tomaža Pengova nasproti Tivolija, kjer je stanoval? Pa anekdote, kako je Andrej Košak še debelo desetletje po izidu fenomenalnega filma Outsider (1997) vsaki, ki je padla na finto, šel kazat »director’s cut«? In to, da je Tomi Meglič, kar sem ga večkrat vprašal, po bežigrajskem koncertu in after-partyu šel domov. V Gunclje. K staršem.

Najbolj »slovenska« serija, ker…

Zato je Leninov park mini serija, ki bo morda najbolj »slovenska«. Vsekakor bolj kot Jezero, kjer so že kulise Bohinja iz nas naredile, em, Ameriko. Ali, če hočete, Švedsko. Ali še bolj kot Dolina rož. Na Leninov park so padla pričakovanja vseh pričakovanj. Zdaj vemo, kako se je počutil Golob. Ko je metal verzije stran in moral pomagati piliti scenarij za bolje spisano Jezero, ko je vedel, da se nekaj kakor muči.

Ne bi sicer držalo, da Slovenci nismo mahnjeni na nadaljevanja. Ali da jih ne maramo. Le uspešna niso, ker so še iz tistih časov, ko so redka nadaljevanja uspevala. Vesna, Kekec, Poletje v školjki, Gremo mi po svoje, Košarkar naj bo… Čakamo sicer še na kako nadaljevanje, obeta se nam Dedek gre na jug. Ampak dejstvo je, da Leninov park ni padel v dober čas, kaj šele v primeren prostor. Če bi se namreč loteval širših recenzij, takih, FDV-jevskih, bi Leninov park pogrnil že v tem, da nima novih obrazov. Ker pač ti v Sloveniji večinoma palijo.

Kar pa ne pomeni, da ne obstaja alternativa. Seveda je. Ampak Taras Birsa je daleč od.. Ne, ne bom ga omenjal. Niti to ni politična serija, četudi je Golob sam priznal, da je to njegovo najbolj antifašistično delo. In da že začetek v preseku recimo tega navadnega bloka – pustimo, koliko bi bil zdaj vreden kvadratni meter v blokih, ki jih je risal Maks Fabiani – prinaša mladega nacija, ki je resda koncipiran bolj na zamik kakih tridesetih let.

Umor je skoraj enak vsakdanjosti

Ampak Leninov park je najbolj slovenska serija v tem, da je vsaj v prvem delu – in enako je v knjigi – umor »klošarke« na klopci »enakovreden« mimobežni vsakdanjosti. Jezero je vendarle imelo bolj šokanten umor. No, za začetek, le kadaver. Ja. Glava… Kdo ve kje. Leninov park ima soroden začetek, da truplo najde vsakdanjost. V tem primeru »Neo in Val«. In vzgojiteljica. In še več, kasneje Tina Lanc gospo celo prepozna. Gospa Kresnička. In ni povsem nepoznana. Čeprav je bila bedna, dovolj bedna, da je njen umor skoraj trivialen. Če otroci nehajo streljati z vodnimi pištolami, se kriminalistični zagon gre pesimizem vs. optimizem. Kajti ko Taras vpraša Globa (Aleksander Svete), kako je, mu ta odgovori: »Lahko bi bilo boljše«. Taras, ki pač ne pije (več), pa mu odvrne: »Lahko bi bilo tudi slabše.«

Prvi del Leninovega parka, vseeno je to tv recenzija, je predrzen. Zakaj? Sedi na »lovorikah« Jezera in ogromno terja od gledalca, ki tole ne bo gledal v paketu čez nekaj let, ko bo med šestim delom Jezera in prvim delom Leninovega parka le pet sekund z možnostjo preskoka, ne pa dve leti. Kaj terja? Dober spomin, čeprav je ta celo za kriminalke kratek, saj – govorim za mimobežne bralce, vsekakor ne ljubitelje – kmalu pozabimo celo to, kdo je bil na koncu morilec. Tadej Golob že v štartu ni »whodunnit« pisec. Ne. Žanra se je priučil in enako velja za Klemna Dvornika, ki podpisuje prve tri dele, preden bo štafeto, pardon, kavo iz avtomata predal Matevžu Luzarju, ki bo obdelal Dolino rož.

Kaj je torej alpski noir?

Leninov park se tako uvodoma vleče, ker smo pozabili, da je Jezero potrebovalo kar nekaj časa, vsaj tri epizode, da je steklo, pa še tedaj ne povsem zares. Zato je predrzen, ker si po uvodnem kadru umora dovoli piljenje alpskega noirja, kakor se je zdaj prijelo naših krimič tv serij. Ampak kaj alpski noir je? Poleg kadrov narave, ki so tokrat skopi, saj Argentinski park / Park slovenske reformacije pač nudi le nekaj dreves in je v primerjavi z drugimi parki (ne zgolj v Ljubljani) zelo skromen, gre pri alpskem noirju, kot ga nudi naša režija, predvsem odsotnost (iz)povedanega.

Od gledalca terja veliko. Več. Preveč? Morda. Prvi del namreč ni udaren oziroma je udaren na koncu, ko Dvornik pokaže, šokira, preseneti z morilcem s čelado, ki ob doooooolgi šetnji čez Metelkovo ob komadu Mrfy (Zaljubila) preseka vse, kar smo videli dotlej. Z nenavadno prepoznimi oglasi vred. Šus na koncu je kompenzacija za večino tega, kar smo videli prej. Ne samo zato, ker je strelec s čelado mojstrsko »scary«. Ampak ker ponudi končno nek izhod iz znanih likov.

Leninov park se namreč v prvem delu zgodi na majhni kvadraturi kriminala in usod. Tarasu Birsi namreč kljub Jezeru in opisom, kaj vse je nekoč še zmogel (pitje, plezanje), manjka predzgodba, v kateri bi razumeli, dojeli, spremljali njegovo molčečnost. In enako velja za ostale, pri čemer tokrat svojo razširitev dobita Tina Lanc (Nika Rozman) in Pavle Brajc (Gregor Čušin). Ampak na račun česa? Prva epizoda namreč resno koketira z idejo, da lahko serijo gledamo prav skozi Brajca. Prvič, pooseblja vročino, edini se resno poti v dnevih, ko Arso napove do 38 stopinj. Čeprav so listi na drevesih še globoko nekje med aprilom in majem. In naključni ljudje na Slovenski še v dolgih jaknah. Ampak okej.

In, drugič, Brajc je zdaj neke vrste Taras. On si želi samo, da bi imel mir. Da ne bi klicali njega, če bi lahko koga drugega. In ravno zato mu, pardon, spizdi kuža. In zato je prav on tokrat tak kot Taras v Jezeru, ko je »moral« na novoletni žur v Bohinj, pa potem »slučajno« nabasal na umor. Brajc deluje kot potencialni neplačnik RTV prispevka. Zakaj? Ne vem. Zgolj ugibanje, likov je zelo malo, Leninov park se posledično ubada sam s sabo. Kar ni nujno slabo. Stavi pač na to, prosto po Golobu, da nas ti liki zanimajo. Še najmanj, tokrat, Taras Birsa.

Ni težav z zvokom in to je…

Težava Leninovega parka tako zgodaj je v tem, da tokrat ne bi bilo težav, če bi Sebastjan Cavazza imel težave z zvokom. Ker govori tako prekleto malo. Kar je ironično – glede nato, kako Golob niza like skozi dialoge. Taras Birsa je tako odboj. Ni več fokus. Skoraj ukinejo ga, večno ga bodo ukinjali. V Tarasu je vse, pa hkrati nič. Bolj koristen bi bil za neke povsem druge čase. Če so ti sploh kdaj bili. Ko že misli, da ve, v kaj se spušča in da vsaj ve, kdo pravzaprav ni več, ko mu Tina reče, češ, a nisva rekla, da ne bova več, se mu nov konstrukt podre. V tem oziru je Golobova, še bolj kot Dvornikova, izraznost silovito moška. Taras bi nekoč bil »pravi ded«. Pa ve, da ti časi ne obstajajo več, ampak je vendarle pravi ded. Še mu rata. Čeprav ves čas skozi Cavazzine grimase ve, da zmage ne bo. Cavazza v Tarasu Birsi gradi lik z navodili, ki so relativno preprosta. Sploh ni problem v navodilih. Težava je v tem, da že vnaprej ve, da mu to, kar bo sestavil, ne bo všeč. Niti malo.

Kajti navodila se spreminjajo. Taras tokrat ni šef, pa saj ne, da je kadarkoli bil. Cavazza je že v Jezeru bežal od lika, zato je tekel, varal, sikal, delal. Najboljši lik v seriji tako ostaja žena Alenka, ki jo Jana Zupančič fenomenalno upodablja. Tudi ko se sooči s fotografijami, kjer vidi, da naj bi jo bil mož varal. Alenka je in ostaja stabilnost. Alenka vedno nekaj dela. Saj tudi ona bore malo pove, raje obrezuje cvetje ali karkoli že. In z manj, skoraj nič, pove vse. In s tem da Tarasu tisto kajlo, ki jo itak išče. Če mu že šef Drvarič (primerno zateženi in ljigavi Branko Šturbej) da vedeti ne le, kdo je šef, ampak tudi da on ni šef. Ker je zdaj gospodična Lanc tista, ki bo vodila primer.

Morda, za prvič, zgodba ni ti pomembna. Ne bom analiziral, kako sta po abecedi zvonila na domofon potencialnih očividcev. Ker v Sloveniji očividcev itak ni. Če že, kaj slišimo. Ampak… Radko Polič Rac v vrhunski vlogi da vedeti, da bi to lahko bila tudi petarda. Prej se spomni tega kot pa večer prej voditelja Odmevov, onega, porkaduš, ki je nekdaj vodil šport (kaka kajla Bergantu, mimogrede). Leninov park je imel luknjo v tem, da je tako samoumevno najti mladega nacija, ki živi pri mami (Silva Čušin) doma uber alles. Saj Taras bi ga na gobec, ampak kaj, ko ga muči komolec.

Koriander!

Leninov park se je začel prepočasi, ker je nasilno moral ustaviti vsa pričakovanja. To ni le drzno, je predrzno. Leninov park noče biti hit, ker je to že predhodno bil. Dvornik je ubral sicer vmes zelo okorno montažo in mestoma nepotrebno predolge kadre, v katerih bi »zvezda« epizode postal Brajc, njegov kuža in njegova primerjava, da mu je ušla tudi žena, ampak da upa, da se bo za razliko od nje kuža vrnil. Ko bo lačen. Pri Tarasu pa bi skoraj prevladal njegov vonj – glede nato, da ga večno muči želodec. Ker če Alenka zgoraj pri (ex STA kafiču) restavraciji želi rose in vse, kar pač priporoča sluzasti kelnar (vrhunsko neizrazit Luka Marčetič, ki postaja novodobni Primož Petkovšek), je Taras takoj zaznal – koriander. Detektiv, ki je nucal šest delov Jezera, da mu je storilka rekla: »Če sem čisto iskrena, sem mislila, da boš prišel prej.«

Leninov park zatorej nima že v štartu šans, da bi ponovil uspeh. V Sloveniji to pač ni možno. Okej, razen v politiki. Samo tam moraš biti ves čas enak, pa prepričati folk, da si bolj moderen. Leninov park pa je in bo, ugibam, še v Dolini rož točno to, kar je od začetka. To je serija, v kateri 45 minut nekdo namesto nas bolšči. Nekdo, ki ve, za kaj (se) gre. Nekdo, ki je dober v tem, kar počne. Nekdo, ki verjame, da je dober ne samo v tem, kar počne.

Taras Birsa je v prvem delu Leninovega parka degradiran, ampak ga to ne moti, ker vedno lahko samega sebe degradira še bolj. Kot je rekel Magnifico: nihče se mi ne more na glavo posrati tako, kot se lahko sam sebi. Ampak takrat imaš lopato že pripravljeno. Tudi Taras jo ima. Razlika je le, da je Taras kriminalist. In ne hitmejker. To je lik s čelado, ki se prošeta po Metelkovi na koncu dolge epizode, po kateri smo se nekateri spomnili, da je bilo Jezero počasno, ampak si je vzelo čas. Kako bo Leninov park pri tem, da sta Lančeva in Birsa dobila le dva od petnajstih stanovalcev, vse to zmogel v treh delih? Da ne omenjam še vseh drugih izzivov, ki jih je ena ura, pusta dialogov, prepustila javnosti. Zakaj ni več kemije med Tino in Tarasom? Je to vse? Je to razlog za varanje? Neizrečeno? Je videz skupaj z delom vse?

E, to je enigma. Leninov park mora narediti v treh delih to, za kar je Jezero potrebovalo šest epizod. In nato sledi še Dolina rož.

Morda pa je tako tudi najbolj primerno. Vendarle smo v petem koronskem valu in supervolilnem letu.

Leninova klopca

3. Tip Tine Lanc. Kasting? Vrhunsko povprečje!  

2. Zgrešeni klic? Klicalo je leto 2000. Kaj je reklo? »Daj mi telefon nazaj«

1. Taras: »Spet bo 38 (stopinj)«. In oba v – jaknah.

Komentarji

komentarjev