-
Leninov park 2/3
Če do zdaj ni bilo jasno, potem je zdaj. Tarasu Birsi se meša. Pegla, ruši, snema. Ne, ne pomaga tek na Golovec. Kaj ti bo tek, če žena potem skuha kavo zgolj sebi. Ker ve, kaj je storil. Kot ve tudi šef, ki ga meče vpričo direktorja ali odvetnika pod avtobus, vlak, buldožer. Mlada sodelavka mu znova in znova pove, da »je konec«. In še ko bi naj si malo oddahnil na pikniku, par čevapov in nič pirov, ker pač ne pije… Nak. Nič od tega.
Najprej skoraj njega infarkt, ko žena in ljubica-sodelavka odigrata epski Wimbledon lucidnih zbadljivk. Ampak on še zdrži. Zato pa sodelavca »rukne kap«, ko je šel mulcem pokazati, kaj je to fuzbal. Mhm. Da umorov in kopičenja trupel niti ne omenjamo.
Ko ima Taras Birsa pol manj časa za razrešitev primera, le tri, ne več šest delov, kakor v Jezeru, je samo še bolj zaposlen. Kot da bi najraje zakričal »dost mam«. Ampak potem bi jih fasal samo še zraven. Ni prvič, da se mu trupla v primeru kopičijo. Taras Birsa še naprej spoznava, da je v bistvu skoraj John McClane. Tudi on je imel čiiiiisto druge načrte. Samo zabava, obisk žene in njenih. Ne more iz svoje kože, to ne. Ampak on je šel samo na božični žur.
Saj. Taras pa tudi. Bohinj je bil, ne da bi to sploh vedel, zanj skoraj usoden. Bohinj je njegov Nakatomi. Okej, mogoče ne v celoti. Mu je pa obrnil življenje. V času, ko je že mislil, da je prišel v neko drugo fazo. Taras si je krizo srednjih let predstavljal precej drugače. Mi pa tudi.
Migajoč svet zaradi miganja
Taras Birsa se je v drugem delu Leninovega parka samo še bolj prilegel Sebastianu Cavazzi. Mrkemu, tihemu, predelovalnemu karakterju. Vmes včasih ne veš točno, kdo igra koga. In ne vem sicer, zakaj, ampak ne deluje več tako fit kot v prvem delu. Kot da je v dveh letih, kar je od Jezera, dobil še kakšno zraven. Pa ne le leto.
Boli ga komolec. Ker… Khm. Brez skrbi, komolec ga zajebava še globoko tudi v četrti knjigi Golobovi Virus. In, brez skrbi, ne bo kvarnikov, če še niste brali. Dasiravno se že na tem mestu porodi vprašanje, ali bo svojo ekranizacijo dobil tudi Virus. Ampak če slučajno mislite, da je par naci zastav, kaka odrezana glava in infarkt veliko… Potem Virus ne bo za vas.
Ampak, skratka, Taras Birsa je tokratni lik, skozi katerega Leninov park dobi svoj kontekst. Ravno zato, ker začne pojenjati. Vemo, kot sem pisal prejšnji teden, da se je Tadej Golob zelo mučil z drugim primerom za Tarasa. Leninov park je bila muka. Tudi, priznam, pisanje tokratnih »recapov« je muka. Zgodilo se mu je več, kot je kadarkoli pričakoval. Ne le Tarasu, tudi Golobu. Oba sta izmučena, Tarasu se to že pozna, ko sopihajoč teče po Golovcu. Če primerjavo s formo izpred dveh let, je nazadoval. Ob ljubljanski severni obvoznici je bolje tekel. Kar ne pomeni, da ne miga. O, ja. Še kako. Le da ravno zato, ker je v Jezeru »migal« (kolegico Lanc), se mu zdaj maje tudi znani svet. Pa ne samo zaradi miganja.
Taras je bomba. Tik-tak.
Včasih se, kadar gledam policijske ali pa krimič tv serije, sprašujem, kaj, za vraga, počnejo vsi ti kriminalisti in detektivke, kadar ni umorov. Ker gotovo so tudi taki dnevi, kaj dnevi, tedni.
In, še bolj, kakšen adrenalin mora potem biti, kadar se ti dejansko zgodijo. Bum, dras, šus. Tarasu se pa je, na neki točki, zgodilo vse. Ravno ko je mislil, da se je vse že zgodilo. V tem oziru je Leninov park hkrati prehiter in prepočasen. Tempo je počasen, premolkov ogromno, neizrečenega še več. Ampak več je tišine, več se dogaja Taras komaj sledi, kaj vse se dogaja. Ne le njemu. Če bi se želel sprijazniti s krizo srednjih let in slovesu od alpinistične mladosti, potem zagotovo ne bi »migal«. In ne bi brundal, mrmral, jedko in cinično, kadar se pogovarja z ljudmi.
Ker bodimo iskreni: Cavazzi je uspelo narediti dvoplastnega Tarasa. Po eni strani je povsem in vse bolj lik introvertiran. Ampak hkrati pa Taras deluje, kar se znova pokaže, kakor da se komaj še zadržuje. V tem je Cavazza brezkompromisno uspešen, saj uspeva zapolnjevati neizrečeno z grimasami in neverbalno igro. V tem je dober, tukaj je kasting več kot očitno uspešen. Taras je bomba. Tik-tak. Bolj je tiho, slabše je. In če kaj pove, je samo še huje.
Notranji boj(i)
Serija Leninov park je še bolj kot Jezero serija paralelnih zgodb. V ospredju je seveda umor in vse, povezano z njim. Le da nikdar ni povsem v ospredju umor. Včasih se zdi, kakor da je umaknjen, skoraj pozabljen. Kje je že gospa s klopce? Aja, otroci, soseda s psom, mladi neo-naci.
Tako pač piše Golob, to je pač standard žanra, ki mu pri nas pravimo alpski noir, v katerem se zdaj, ko je sneg skopnel, vidi, da sloni na neizrečenem in notranjem boju. Kar nam je, priznajmo, Črtomiri in Bogomile, pisano na kožo. Kar pa ne pomeni, da je to »televizično« in privlačno. Ne nujno. Včasih prevlada občutek, da se je vse akcijsko že zgodilo, mi pa gledamo analizo nečesa, kar je komaj dogodek. Recimo to, da Taras Birsa kolegico Tino Lanc poboža po obrazu. To vidimo mi, to gledajo oni, to vidi Tarasova žena Alenka in to celo vidi Tinin fant. To vidijo vsi.
V tem je Leninov park specifičen. Morda malenkost bolj naiven. Ali pa še preveč. Mnogo lažje je denimo zasačiti policista v prostem času, če si najet fotograf, ki jih fašeš. Mnogo lažje mala deca v peskovniku najde tulce od metkov. Ali pa mrtvo gospo. Naključja so mnogo bolj gotova kot resno policijsko delo. Nihče ne najde Brajčevega psa, čeprav ta lajtmotivno najde prav vse pomembne scene in deluje kakor napredni pes iz avstrijske serije Komisar Rex. Zgolj po naključju Osterc s pogledom vedno višje po steni v pokrovu luči zagleda pištolo. In enako sta nekako po naključju našla z Brajcem novo truplo.
Partija neizprosnih rafalov
Za Leninov park sem po prvem delu podvomil, ali bo uspel v pol manj časa narediti to, kar je uspelo Jezeru. Zaenkrat se bolj nagibam, žal, k ne. Zakaj? Ne zato, ker serija ne bi stekla, tudi Jezero ni. Ampak tam smo se na to navadili, dojeli, da si serija jemlje čas. Tukaj pa se zdi, kakor da se bo v zadnjem delu zgodilo vse in še več, kar se poprej ni. S tem Klemen Dvornik tvega, ne more pa biti nič kriv, ker je serija delana pač po knjižni predlogi in tudi knjiga je, no, naporna. Polna ubadanja same s sabo. Kar je, priznajmo, ena od bolj tipičnih lastnosti, še zdaleč ne nujno slovenskih.
Zato je preplet službe z osebnim življenjem morda najboljše, kar uspeva seriji Leninov park. Kajti Jezero je delovalo kot izlet, kot avantura, kot izhod. Leninov park pa pokaže, kaj se zgodi, ko pride »realno življenje«. Kaj? Žena ti ne skuha kave. Ti pa kasneje predlaga film – ob tem, ko se ti v faco zlaže, da fotografij tebe in ljubice pač ni videla. Fant bi se s tabo ljubil, pa ti – ko Lančeva reče, da je pač zdelana – reče, da »te bo ta job ubil«. Kar je, mimogrede, skoraj preroško.
Službeni pikniki zaradi ene afere niso več zabavni, ker imamo skoraj, žal, patriarhalno gledano, kokošnjak, četudi sta Jana Zupančič (Alenka) in Nika Rozman (Tina) vrhunsko odigrali partijo neizprosnih rafalov, ker pač druga o drugi vesta preveč – jasno, še preden se spoznata. Ko Alenka misli, da bo dokončala Tino z vprašanjem, kaj si želi, glede nato, da še nima otrok, faše bumerang. Torej, kaj si ona želi, pri čemer jo je Lančeva še zvito in ubijalsko vikala. »Še en špricer…« je kisel odgovor.
In nato je tu še Brajčev infarkt. Morda prelomni trenutek za Tarasa. In vse okoli njega. Seveda z Brajcem vred. Fuzbal, čevapi in pivo seveda gredo skupaj, ampak ne nujno brez premora. Ne moreš vse hkrati. Ne več. Brajčev infarkt je dobro odigran, Gregor Čušin mojstrsko in še skoraj preveč prepričljivo telebne. Ampak s tem, ko telebne in mu Taras kasneje kupi superge, je vse kulminiralo. Spozna namreč, da brez žene zdravnice morda ne bi bilo nič. Brajcu ne bi ratalo. Kdo bi bil kriv? Morda on? Ker za to gre pri Tarasu Birsi. In za to sem tokrat v recenziji osredotočen nanj. Ker smo hčer (v seriji ena, v knjigi imata z Alenko dve) videli bore malo, jo bomo pa zato naslednji teden, je obenem tako nenavadno, ko skuša z malim Valom govoriti kakor z odraslim in mu še Lančeva, ki je zaenkrat daaaaaleč od tega, da bi imela otroka, reče, da je otroka skoraj preveč travmatiziral, ko ga je skoraj izsiljeval, da je dobil, kar je hotel.
Raje tala focne
Ko se Taras za nekaj odloči, ni vredu lik. Je zlikovec. Ima svoje temne plati. In teh se ne more znebiti. Škodijo mu, pravzaprav. Morda ne rešitvi primerov, škodijo pa njemu in njegovi ideji o tem, kaj je prav in narobe. Kajti tega Taras prav zares ne ve. Zato je pa raje tiho. Če bi namreč dajal sodbe… Raje tala focne. Kar lahko veliko pove o naši družbi, če je to še rešitev, smo zakorakali usodno nazaj
Ker saj na neki točki mu mora počiti film. Nikdar mira. Povrhu pa še lopovski šefi, ki jih najbolj skrbi, kako bo vse skupaj videti. Tukaj ostaja glavna rezerva Leninovega parka. Kajti jasno pokaže, no, bolj namigne, kje se dogaja tisti najbolj izmuzljiv kriminal in kakšna družba prepogosto smo. Branko Šturbej se še naprej dobro znajde kot Bojan Drvarič. Gladko prenaša Tarasove udarce pod pasom, kadar ga vsakič znova, kadar ni zadovoljen s slišanim, zreducira na »sošolca«.
Ampak Drvariča Taras še obvlada, zatakne se mu pri direktorju, kjer je Pavle Ravnohrib kot direktor Svetozar Kralj uprizoril enega tistih večnih, zateženih, resnih tipov, ki da še imajo moč. To so tisti, ki rečejo »vsi samo čakajo, da naredimo kakšno napako«. Tipi, ki vedno uporabljajo prvo osebo množine, zanima pa jih samo ednina. Potencial za kaj več, če se samo spomnim hrvaške serije Uspeh, je jasno viden. Ampak to ni politični triler. Je krimič.
Ni več pasivnih spremljevalcev
In tudi zato naj bi bila najboljša stvar, da preiskavo vodi – Tina Lanc. Čeprav nikdar ni občutek, da dejansko ona vodi preiskavo. Razen ko nahruli Brajca in Osterca, ker sta našla truplo in nista najprej poklicala – nje. Zanju stvar navade, zanjo navada, ki je nikdar noče, ker ve, da bo vedno »ta mlada«. Zaenkrat je nihče ne, če že, potem naključja. In klasično terensko delo, zato pa hodijo po Metelkovi, blokih, delavnicah, dragih pisarnah z lepim razgledom. Še tja gresta Osterc in Brajc, medtem ko je vse bolj jasno, da Taras Birsa vse zamuja. Če pa že, pa kaj sproži. Zato je toliko bolj nezgrešljiv, a malenkost tudi nekonsistenten lik.
Leninov park je uspel razširiti like oziroma niso več pasivni spremljevalci Tarasa Birse. Ravno obratno, zdaj je on tihi spremljevalec. Pahnjen skorajda v stransko vlogo, kar bi mu po svoje moralo goditi. Zelo. Pa mu ne, ker tam te definira že ena poteza, eno varanje, en problem. Taras mora reševati zraven še sebe, čeprav ni več prepričan, ali bo še šlo, glede nato, da vse slabše tudi meri s pištolo.
In ko smo že pri pištolah… Kot je zabeželeno v komentarjih pod prvo epizodo na MMC: ni običajno, da bi kriminalisti tako za pasom, niti poleti, razkazovali svoje orožje. Sploh glede nato, kaj izvemo v Virusu, ko gre za nekatere člane ekipe in njihovo (ne)streljanje. Sploh pa ne bo rešil vsega s pištolo, nad odvetnikom se pač ne gre z mečem, temveč s peresom. In tu mu hrbet krije Lančeva, kar bo za zgodbo še kako pomembno. Branko Jordan je kot odvetnik Boris Petan ena taka lepa, prava, konkretna pizda. Pizda, ampak sposobna pizda, zato tudi ne nasede Tarasovi »iznajdbi«, da so fotke njega in Lančeve gladki fotošop. Sploh, ker Tina Lanc ve, kakor odvetnik, šef in Taras, da bi na sodišču njeno pričanje padlo. Kako naj brani sodelavca, ki je mlatil mladega tipa s fotoaparatom, če pa sta bila, em, intimna?
Preteklosti je konec
Taras ves čas ve, da ne bo zmogel vsega sam. Zato se zanese na Igorja Malusa, lik v izvedbi Metoda Pevca, katerega igranje je, četudi malo izven forme, še vedno prebrisano. Pravzaprav večina stranskih likov koristi Leninovemu parku in to je napredek od Jezera, kjer so praviloma odvzemali in ne dodajali. Tukaj dodajajo misterioznost, zatohlost, zaplankanost, preračunljivost.
Se pa zaenkrat še vedno vse zgodi drugje in nekoliko šablonsko na koncu, ko jih mali neo-naci faše od tipov, ki pač gotovo nimajo radi, da jih obiskujejo kriminalisti in spominjajo na neke čisto druge čase. Ampak takrat Tarasa Birse ni zraven. In tudi od umora starke je to zelo odmaknjeno. Zato pa, kot rečeno, je Leninov park hud izziv. Za Klemna Dvornika morda še večji kot za Tadeja Goloba. Ker je iz enega domala banalnega umora nastalo toliko podzgodb, kjer ne bi bilo dobro, če bi bile povezave preočitne, hkrati pa ne smejo biti preohlapne.
Ampak Leninov park se s tem ne ubada. Zdaj je trčil do konca neujete preteklosti. Čas je za sedanjost. Tretji del bo pokazal, če sta bila prvi in drugi vredna počasne, glacialne gradualnosti. Dolina rož pa nato zatem v prav tako treh delih, kakšna je razlika v sami avtorski predlogi. Do takrat pa… Še malo posedimo na klopci.
Leninova klopca
3. Prejšnji teden je imel svojo vlogo Luka Marčetič, tokrat Jan Cvitkovič. Tako. Metelkovsko.
2. Racev citat pisan za Raca
1. Še Taras ve, da se novinarstvo, no, fotoreporterstvo ne splača…
