-
Dolina rož S01E01
Dolini rož je že v enem samem, prvem delu uspelo, kar ni ne Leninovem parku niti Jezeru. Ne Primerom inšpektorja Vrenka, Ekipi Bled, V imenu ljudstva. Ali, če želite, Življenjem Tomaža Kajzerja. Ne. Dolina rož je serija je uvedla nekaj, kar nujno rabimo, pa tako redko dobimo. Prinesla nam je antijunaka, skoraj zlikovca, ampak ne preveč očitnega, temveč uglajenega, ki pa ga radi mrzimo. O, kako mrzimo. Radi mrzimo. Na jetra, živce, organ nam gre. Tako zelo, da bi skoraj radi imeli radi Tarasa Birso. Čeprav je tudi to nemogoče.
Po treh delih Leninovega parka, ki so bili tako prepleteni, da sem prejšnji teden, se opravičujem, sploh tistim rednim bralcem, nekaj vas jel, obupal nad pisanjem recenzije. In to jaz. Ki sem v Špilferderberju še v petek razlagal, kako rad pišem o slovenski popkulturi. Kamor je Leninov park – zahvaljujoč Jezeru – absolutno spadal. Ampak po dveh takih ponedeljkih… Tretjega nisem zmogel. Kot da je Tadej Golob napisal tako knjigo, Klemen Dvornik pa posnel točno tako serijo. Za možgane zlomit. In tipkovnico.
Prav fino bi zato zdaj sedla teorija, ki je gola špekulacija, dejansko pa nabijanje, da je bil Leninov park tako prepreden, zapleten, utesnjen, tesnoben in poletno soparen samo zato, da Dolina rož zdaj deluje kot neke vrste cvetoča, osvežujoča, sveža pomlad. Okej, da bi Golob zlagal neke vrste kolaž letnih časov, ne verjamem, čeprav se nekako tako tudi lahko bere. Jezero je zima, Leninov park poletje, Dolina rož pomlad in Virus jesen. Ne vem. Morda. Pa ne pravim, da je Golob picopek ali Vivaldi. Sploh ne.
Pričakovano je Matevž Luzar – zakaj pričakovano? ker snema res kul, tekoče, tv stvari – posnel bolj »telegenično« serijo. Mini serijo, ker trije deli se res težko kvalificirajo kot serija. Še vedno gre za podalpski noir, ki ima zdaj že nekaj začrtanih, obveznih prijemov. Dolge sekvence, mrki obrazi, notranji neslišni monologi (naracija v offu bi bila najbrž najboljša stvar, sploh v izvedbi Cavazze). Hiter umor, če se da, več njih ter delovni odnosi, ki imajo neizpovedane predzgodbe. Zahrbtni šefi, na pol idilične družine, dobri avti. In zdaj še res bogati ljudje, ki tudi izgledajo kot bogati ljudje. Ker je pač Golob preselil dolino rož v Rožno dolino, ki že dolgo ni več sinonim za najbolj pokozlano študentsko pustovanje v šotoru, temveč za svinjsko drage bajturine, kjer Ljubljana najdražje spi.
Dolina rož je že napisana spjevsko in ljudsko. Krimič, s.p., kot sem napisal pred dvema letoma po izidu. V Luzarjevi izvedbi pa deloma celo nudi prizmo gledalca, ki je Jezero gledal, ker so ga »vsi« gledali, nato pa je skoraj obupal nad Leninovim parkom. Ta bo morda ostal kot najbolj težka od vseh uprizoritev, ker je že ubeseditev taka, da smo, kot rečeno, še zvesti recenzenti obupali.
Edina finta, ki gledalca lahko izgubi, je predzgodba, čeprav je teh Jezero zaradi svoje dolžine (šest epizod) itak nanizalo največ, ne pa dovolj. Še vedno imamo najbrž težave z imeni posameznih likov. Še tisti, ki smo brali knjige. Okej, Taras Birsa. To gre. Tina Lanc? Najbrž tudi. Pri Ostercu in Brajcu se včasih že skoraj zameša, kateri je kateri. Imeni? Bo že težje, ne? Pa dobro, saj nismo razredniki, vem, toda že pri ženi Alenki pade najbrž spomin, da se o hčeri, šefih, forenziku, nadšefih, odvetnikih ne menimo. Imena? Bo šlo? Ko je Ivo Ban vstopil v sceno Doline rož, nisem bil povsem ziher, če je igral že v Jezeru. Je? Aha, imdb, hvala lepa, je. Morda tudi zaradi V imenu ljudstva, kaj pa vem.
Zato Dolina rož ne more delovati tako učinkovito brez ogleda Jezera in Leninovega parka. Ni pa usodno. Da se, kar je izjemno. Zakaj? Ker je zgodba zdaj obrnjena. Taras Birsa ni več glavni. Šel je. Dal odpoved, preden bi ga suspendirali zaradi Leninovega parka, streljanja, delanja na lastno pest itd. Tak pač je. Ne bodo njemu po glavi srali, raje se sam sebi, tako vsaj lahko nadziraš količino dreka, ki ti pade na glavo, kot je enkrat rekel Magnifico.
Če bi Dolina rož bil vodna tehtnica, ne bi bila več nagnjena le k Tarasu, brez katerega lahko kadri tudi povsem padejo. Zdaj ima protislovje, tekmeca, kakršnega v Lančevi, ki je bila v Leninovem parku tehnično njegova šefica, ampak tega nikakor ni zmogla – iz vsaj dveh razlogov, mladosti in rjuh -, ni imel. In povrhu je zdaj prav on osumljenec. Nemudoma. Ker je vzel pač prvi primer ob prvem klicu, kar je morda v seriji žal opuščeno. Od gostilne ob lokalu pa pisarne in vsega, kar Golob opisuje. Škoda. Tu je viden davek polovične doze epizod.
Toda kljub temu je zgrajena napetost. Na več ravneh. Mora biti, ker sicer alpski noir (pro)pade. Preveč glacialen, ledeniški je. Kot zgodovina, kjer se desetletja ne zgodi nič, nato pa v kakem letu vse. Taras Birsa je sicer svojevrstni upornik, ampak le do neke mere. Vsekakor ne bo nikdar zares zapustil cone udobja. Ko dobi debelo kuverto keša za prvi primer, mu je celo nerodno. Kasneje bi denar celo rad vrnil. Pa čeprav ga tako žena kot hči spomnita, ena z besedami, druga s pogledom, da pač prispevke mora plačat. Kar pove tudi Jakobu Ahlinu, svojemu nasledniku. Da mora plačevati prispevke, označi za žalostno.
Ja, Taras. Dobrodošel. Tako je na svobodi. Dvajsetega v mesecu, zdaj je, koliko, že 425 evrov, tu nekje, plus minus? Ja, vsakega dvajsetega. Minimalno, se razume. Lahko tudi več, če imaš. Taras ve, da se lahko zanese na ženo in tudi se. Saj se bo moral, če bo želel dobiti kdaj novega volvota, ker ta že malo škripa, sodeč po napovedniku za drugi del pa se mu obetajo še precej slabši časi. Volvota na sp? Z enim primerom? Sveži zasebnik, detektiv? Vso srečo.
Ampak Taras pač ima ravno to. Srečo. Alenka ga ni zapustila, raje gleda filme. Pa je vedela, še Lančeva je vedela, da ve. Ampak zdaj, ko bosta še babi in dedi… Ločitev? Vendar vse to je v ozadju. Ker v ospredju je vedno primer. Čeprav ni, Taras ne gleda več v gore, čeprav pozna še vse rože in ptiče iz Nepala, ker je nekdaj bil na Daulagiriju, strahu in trepetu Himalaje. Taras ne ve, kje bo našel nove vršace, vidimo pa, da se v mrmranju v brk zelo bori sam s sabo. Sebastian Cavazza je poosebil lik. Dovolj ga je izdelal, da lahko stopi bolj v ozadje, kar tudi je vsa poanta Doline rož.
Leninov park je želel dati več življenja ostalim likom, a ker so bili primeri tako prepleteni, se je Brajčev infarkt pretvoril pač v tek in prijateljstvo, da ima Taras še stik z delom, ker ga v tem primeru tudi mora imeti. Da bi Brajca skrbelo, če ga Taras, ki ga goni na Rožnik in mu kupuje superge, vidi s čikom? Niti malo. Da bi Lančeva govorila o tem, kako ji je zveza kao propadla? Nak. Taras še doma bolj malo govori.
Zato je Dolina rož serija, ki je potrebovala zasuk, obrat, prelom. Karkoli. Ker sicer bi se nam od Tarasa zmešalo. Umolknili bi. Ali pa imeli afero. Kaj pa vem. Tako pa je Taras končno dobil izziv, ki ga je z odpovedjo seveda sprožil sam. Navrgel je – Ahlina. Saša Tabaković ga igra morda še preveč zajebano in oholo, ampak s tem ni zaenkrat nič narobe, samo da »method actinga« ne bo preveč, kot smo videli z malim nacijem v Leninovem parku, ko je kljub vidnemu trudu šlo nevarno blizu karikaturi. Če bo Dolina rož želela uspeti, kjer Leninov park ni, bo morala več graditi na ozadjih. Seveda je podlaga knjižna predloga, toda prvič se mi je porodila primerjava s Primeri inšpektorja Vrenka, kjer so primeri, liki in osumljenci dobivali bolj trdna ali oprijemljva ozadja. Ahlin ga zaenkrat še nima, kar ima, je mukotrpni šah z Birso. Makiavelistično se ga loti, pod avtobus bo vrgel magari vse: njegove sodelavce ali družino. Vseeno. In v tem je Ahlin nujen, kvaliteten, brezbrižno pizdakast lik, kakršnih pri nas manjka. Ampak če želi biti uspešen, mora imeti svoj lok.
In enako seveda velja za familijo Zupet. Bogato familijo. Kakšna bajturina, a? Stari Zupet še miga, bolj spodaj kot zgoraj, khm, zato ima mlado ženo in poročno predpogodbo ter hčer Klaro, ki ima več kot očitno dovolj skrbi in še več časa, da jo tako zelo skrbi za očeta. Seveda gre za keš. In Iva Krajnc Bagola vrhunsko tudi pokaže, da je keš. Ona je keš. Čisti keš. Od nekdaj. Rojena v keš, živi za keš, diha keš. Morda je nekoliko enodimenzionalna, vsaj zaenkrat, ampak to ne pomeni, da ni večplastna, kakor je Krajnc Bagola pojasnjevala tudi v intervjuju za MMC. Kakopak: fatalna je. Kaj je fatalnost? Uf. Kot mi je rekel Damir Skomina, ko sem ga vprašal, kako bi pojasnil pravilo ofsajda. Ne bi. Narisal, pokazal bi. Pokažeš s prstom, čeprav se to ne spodobi. In, evo. Birsa kakopak skozi to vidi. Ve. In ne, ne zmede ga niti Klarino sončenje. In taka obleka. Prelahko? Očitno.
Dolina rož je ubrala časovno preskakovanje, kar pa ni moteče. Morda je celo dobrodošlo, saj se in medias res znajdemo v sobi za zasliševanje, kjer je Taras Birsa kar naenkrat osumljen. Ampak to nekako nima tako šokantnega učinka, kot bi ga nemara moralo ali naj imelo. Ne. Šoki so, to zdaj že vemo, prihranjeni za konec, tisti notranji, analitični, psihič šoki, ki podpisujejo slovenske tv kriminalke. Začetki so krvavi, trojni umor, dva v postelji in en za mizo, Zupet, pa njegova žena z ljubimcem v postelji. Ampak kaj nas bolj zanima? Zakaj je čistilka, ko je prišla pucat in prva našla trupla, šla najprej gor? V spalnico? To je zanimalo Ahlina, trikrat sta to vprašala Osterc in Brajc. Tu, tu je največ napetosti. V samih primerih.
Kajti zaenkrat še ni povsem jasno, koga želi Taras Birsa v ekranizacijah reševati. Sebe ali primere? Ali vse hkrati? Ali nič? Zdaj je bolj v pasivni kot aktivni vlogi. Privat državljan, ja, primerjava z Rokom Snežičem je zeeeelo daljnosežna, ampak na zaslišanju se je očitno počutil podobno. Češ, zakaj me zdaj tu zajebavate?
Taras Birsa v izvedbi Sebastiana Cavazze ostaja lik, ki je konflikten. Najprej sam s sabo. Ker je empatičen, ampak do neke mere. Verjame, ne, upravičuje svoja dejanja. Vse je zgrajeno na morali, ki noče biti superiorna, ampak (ne)hote je. In zato nasrkajo tisti okrog. Če je tak Taras, morajo biti tudi drugi. In tak je Ahlin, zato mu pa gre na živce.
Ko pridejo ljudje s trdnimi prepričanji, ga, po domače, stisne prpa. Tega ne pokaže, močen je, ampak ni pa vsemogočen. In to ve, zato pa da glavo med roke, ko ga privedejo kot osumljenca za primer, ki ga sploh ni želel. Pa smo spet pri Die Hard. Taras nič od tega ni želel. Pač delal je. Če bi lahko, bi se ga napil. Pa ne pije. Teče. Z Ostercem, da ga ne bi še en infarkt. Hkrati pa mu štopa in ga bodri. S čevapi. Kaj bodri njega?
Dolini rož je v enem delu uspelo pošteno pretresti osnove, ki smo jih poznali do sedaj. Škoda, da jih ni še bolj.
Najbolj rožnate
3. Silence je v špici darilo ušesom.
2. Za rumeno moraš imet stil
1. Prvo, pa muško. Balkan bo balkan.
