Deska z ananasi je šla prva skozi. Nato obe roki z belimi rokavicami. Črna čelada, rumeni smučarski čevlji, črn dres. Zaplapolali so njeni črni lasje.
Glavo je še zadnjič priklonila. Iz navade. Za zadnje mikrosekunde v športu, ki ji je hudo poškodoval koleno in preizprašal, ali bo kdaj lahko sploh imela družino, ki si jo je tako želela. V športu, kjer ni osvojila še nič omembne vrednega. Tri četrta mesta, tri lesene kolajne.
Zdaj pa… Zakričala je. Z dvignjenimi rokami. Leva, desna, obe, v zrak. Sama je prišla skozi cilj. Na rdeči progi. Pa je kazalo, da ji najbrž modra bolj leži. Zdaj pa… Sama. Nizozemko, ki se je z istim časom prebila skozi preklete kvalifikacije, je tako elegantno prehitela, da se je ta zapletla. Zakričala je. Če bi šlo, bi najbrž kar na deski cepetala. Ker to ne gre, je naredila še zadnji zavoj. V levo, desno, ni pomembno. In padla po snežnih kitajskih tleh. Vrgla se je v objem. Sama sebi. Ko tako objameš samega sebe, si. Bivaš, zmaguješ, živiš. Kamera je iskala njen obraz, našla je nepopisno radost. Včasih te uspeh lahko tudi skoraj nekaj kakor zlomi. Ker te spomni, kaj vse je lahko življenje. Kaj so zmage.
Jokala je v cilju. Jokala je, ko je dajala izjavo. Jokala je, ko je prejela pandico. Še njen oče Peter, trener kitajske reprezentance, ki je bil par metrov stran, je imel solze v očeh. Ni prva, gotovo ne bo zadnja. Ampak te solze…? Nekdo je celo na fuzbalskem klubskem forumu zapisal, da že celo dopoldan zaradi Kotnikove reže čebulo. Med njeno izjavo vsaj kako tono. Ne, ne moreš, da se ne bi zjokal. Pa to ni ne solzavo, ne jokavo. Ne gre za to. Gre za zgodbo. Ker Gloria Kotnik, totalno nepopisan list za najširšo slovensko javnost, je zgodba. In to v športu, kjer tisti, ki premaga sebe, lahko premaga vse. Kjer tekmuješ sprva na čas, nato pa proti onemu poleg.
Za Glorio Kotnik, bodimo iskreni, skoraj nihče ni vedel pred igrami v Pekingu. Pred olimpijskimi igrami je bila kvečjemu številka. Ali pa še to ne. Del potencialnega preko prsta žlahtnega paketa. Ko se je, saj vemo, po gostilniško, ulično, preko prsta štelo medalje, je v najboljšem primeru kolektivno padla v kvoto »mogoče še deskarji kako«. Ker deskarji so zahvaljujoč Žanu Koširju (srebro in bron 2014, bron 2018) nekakšen bonus. Za zraven. Ker je tradicija pač na strani alpskega smučanja in smučarskih skokov. Deskarji so vedno bonus, plus, dodatek. Pridejo skoraj od nikoder. Nikoli »zicer«, vedno zraven.
Z deskarji imamo zato upniški odnos. Nikdar dolžniški. Deskarji niso »dolžni« zmagovati, osvajati kolajne. Niti zdaj, ko jim je na na kulturni praznik 2022 kot edinim uspelo na treh zaporednih zimskih igrah osvojiti medaljo za Slovenijo. Ne, to ni uspelo ne alpskim smučarjem in niti skakalcem. Vedno je prišel premor, vselej je nekje nekaj spodletelo ali pa so se menjavale generacije. Je pa deskarjem. 2014, 2018, 2022. In najbrž niti sedaj, ko so pobasali kar dve kolajni na en sam dan, edini dan, ko gre za alpske deskarje, ki imajo tokrat zgolj eno disciplino (veleslalom), ne bodo postali samoumevni. Nekje tam, zase so.
Sam sem portret Kotnikove ujel šele pred igrami v portretu na MMC. Pa je šla že na svoje četrte igre! Vem, da se v komentarjih pod članki pogosto najdejo neumnosti, žaljivke, kavčanje. Ampak pogosto se – sploh pri kolesarstvu, tudi pri košarki in smučanju – najdejo domala stručkoti. Izveš zares še marsikaj, kar zmanjka bodisi v članku ali med komentiranjem tekem. Pri Kotnikovi pa so šli nekateri, ne pa vsi, komentarji bolj v tisto drugo smer. Saj vemo, katero. Od tega, da se eni grejo turizem pa do, še bolj bolečih, kot je presojanje njenega videza. Ker kot da je videz kriterij za nastop na olimpijskih igrah.
Ne, simpatičnosti nima prav nič s tem. V nobenem športu, tem s čeladami in kombinezoni pa sploh ne. Vem, da taki komentarji niso omembe vredni, ampak včasih dajo vtis. Žal, ampak ga dajo. In tako je prišel torek, 8. februar 2022. Pol osem zjutraj po našem času. Kvalifikacije je dala skozi. Tekmovalka, ki tekmuje od leta 2005, je v Vancouvru 2010 prehitela le tri tekmovalke in obstala na dnu kvalifikacij. Sedemindvajseto mesto. Štiri leta kasneje je bila v Sočiju komaj kaj boljša. Štiriindvajseta. Prehitela je vsega devet tekmovalk in pospravila spet, še preden je šlo zares. V Pjongčangu, kamor je prišla po hudi poškodbi kolena 2016, se je leta 2018 kot predzadnja končno prebila iz kvalifikacij. In nato takoj izpadla proti kasneje četrti Zavarzini.
In nato je… Rodila. Konec januarja lani. Pri enaintridesetih. Že prej je, kakor je pravila v intervjujih, potrebovala premor. Izgorela je. Poškodbe, utrujenost, zdelanost. In za kaj? Za koga? Zase. Šele koronavirus je stisnil pavzo. Če ne bi… Kdo ve. Ugotovila je, da je to pravi čas za rojstvo otroka. Ko so jo spraševali, če je materinstvo naporno, se je sicer nenavadno čudila. Zanjo so to prej počitncie v primerjavi s tem, kako je živela prej. Drugače kot nekateri športniki. Ne slabše (ali, če želite, bolje). Ampak drugače. Kot je povedala v res toplem, odkritem, redko tako direktnem intervjuju za Mično, je oseba, ki ne zna reči ne. Zato so se kopičile težave. Ker je rinila in rinila, se je bala, da ne bo mogla zanositi. Pestile so jo zdravstvene težave, zdelana je bila fizično in psihično.
Zakaj to tako izstopa? Da lažje razumemo krik in solze. Tekmovalke, ki sama zase pravi, da se je predlani še vlekla na štart tekme kot živi mrtvec. In to tekmovalka, ki je rinila k tridesetim in je imela za pokazati… Kaj? Na svetovnih prvenstvih ni prišla nikoli do izločilnih bojev. Tisti Pjongčang je bil izjema. In to v zimi, ko je končno prišla do polfinala. Trikrat. In trikrat končala kot – četrta. Enkrat tudi na Rogli, kar verjetno še posebej pekli. In ko je prišla domov, mesec dni ni spala. Izgorelost in zrenje v prazen nič. Vedela je, kje so težave. V tehniki gotovo ne. Ker sodeč po videnem v Pekingu, ima Kotnikova video, influenserske vožnje. To je za tečaj. Kot tisti promo videi za skupinsko elegantno smučanje. Če bi želel posneti video in navdušiti koga za tak šport, vzameš kamero, greš do hriba in posnameš – Glorio Kotnik.
Ampak še pred Pekingom so bile prioritete očitno drugje. Doma. Poglejte njen facebook ali instagram profil. Kaj se da videti? Mlado mamico, ki rada deska. In ne obratno. Ampak to, da rada deska, si je morala prigarati. Ne, Gloria Kotnik ni zaposlena v vojski ali policiji, kot je priznala. Zakaj bi bila? Uspehov ni imela. Le tisti prekleti občutek, da si v nečem res dober. Ko veš. Ko trmariš. Da se bo izšlo. Ampak Kotnikova je prišla do zida. Več kot čezse ne gre. Ko je šla na tekme, se je šla tudi biznis in nagovarjala potencialne naročnike za podložne plošče, ki jih uporabljajo deskarji. Ne vem za vas, ampak meni se »združiti prijetno s koristnim« sliši nekoliko drugače. Sploh pa v takem športu, kjer te ena napaka gladko odnese. Adijo, nasvidenje, zdravo.
Kotnikova je vedela, da je dobra, ampak sčasoma je tudi spoznala, da zgolj biti dober ni dovolj. Ne enkrat, niti dvakrat. S tem prideš šele do finala ali malega finala. In vse skupaj traja. In traja. In traja. Vsaj tri ure. »Za cel dan potrebuješ energijo,« je to opisala Gloria Kotnik za Mično. Znašla bi se tudi drugače, če ne bi tudi poslovno prodirala v deskanju. Ker je del družine. Velenjčanki so privzgojili delovne navade in vzgojili v prepričanje, da brez izobrazbe ne gre, tako je tudi študirala menedžment. In še novembra je nato, zdaj tudi kot mama, ki je bila kvečjemu do dva dni zdoma, razlagala, da si želi vrnitve. Da je to lep šport, pa čeprav je zaradi njega trpela. Ampak znala je še v pravočasno stopiti. Ne odstopiti. Stopiti na žogo, desko, sneg.
Ni veliko mladih mamic, ki bi še tik pred odhodom upihnile prvo svečko s svojim otrokom, nato pa odšle na olimpijske igre. Gloria Kotnik se sicer v Peking sploh ni uvrstila. Nak. Tja je bila povabljena. Med 32 najboljših. Dvakrat je bila sicer letos – dvajseta. Hm. Ne zveni znano? Da bo spet eno samo garanje, ena sama muka, eno samo trpljenje, na koncu pa imaš za pokazat – tri lesene kolajne? Pomagalo je najbrž bolj to, da je z očetom hodila na prizorišče iger in tam vpijala olimpijski duh. Gledala priprave in se pripravljala tudi sama.
Ne vem za vas, ampak marsikomu, vsaj meni, bi se strlo srce. Bi, pa ne moreš. Bi, pa nisi. Bi, pa ne gre. Kaj če je to bilo – to? Ker pri 32. letih… Dobro, tudi pri 36. še gre, ampak razmišljati v štiriletnih ciklih… Za kaj takega moraš imeti ne le voljo, temveč jekleno, titanasto voljo ter ogromno poguma in neskončno samozavesti. Živeti štiri leta za en dan? Ha? In milijon stvari lahko gre narobe. Začenši, kaj pa vem, z virusom. In potem oprema, tekmice, vreme, proga… Tri slabe ure za štiri leta truda.
Morda je prav to, da je Gloria Kotnik tik pred rojstnim dnevom sina izvedela, da gre na igre. Kako? Ker je nekdo drug v prvem krogu nekdo vrnil svoj del kvote. Še tu ji ni uspelo v prvo. Ampak v drugo. Odšla je na igre, ker je Sloveniji nenadejano pripadla kvota, se pripravljala na Rogli, pilila kondicijo. Ampak kako? Kako spraviš dve zimi v par tednov? In iz tekme v tekmo ne napreduješ? Vsaj ne s koraki, vrednih, ja, tistih občutkov. Ja, tistih. Da si v nečem prekleto dober.
In je prišel dan, ko se vse obrne. To je tisto, zaradi česar je šport lahko tako kruto lep in lepo krut. Tokrat je šlo skozi kvalifikacije…. Ne, skoraj ni šlo. Za 25 stotink… Pa bi šla domov, četrte igre, tretjič obstanek v kvalifikacijah. Dve vožnji, ki bi obstale v vestičkah, ki jih, po našem času, sredi noči ne bi videl nihče. Gloria Kotnik bi bila še naprej mlada mamica, ki rada deska, ker ima deskanje rada.
Ampak nato se je začelo. Njene vožnje so bile tako neverjetno elegantne. Njen spust iz štartne rampe je domala kot počasni posnetek. Kot da ne premore eksplozivnosti tekmic. Kakor da gre preveč previdno. Ampak ne. Po času tretjo Mikijevo v kvalifikacijah je odneslo. Kotnikova je lepo, smelo, preudarno prišla do cilja in se prebila v četrtfinale. Tam je bila morda celo njena najbolj pomembna predstava. Četrtfinala so pač takšna. So in niso. Če greš dalje, so pozabljena, če ne greš dalje, niso niti omenjena. Skoraj v nobenem športu. Še če narediš ekipni presežek… Se počasi pozabi. Proti Langhorstovi je morala pokazati vse, kar zna, pa še vse, česar ne. Njena vožnja ni bila na glavo. Ne, bila je »z glavo«. Nobena ni želela tvegati preveč, zato pa sta bili tako prekleto skupaj. 13 in 15 stotink. In na koncu – 15. Kotnikova se je prijela za glavo. Kako se ne bi. Naredila je dolg zavoj po ciljni areni. Črne hlače, rumena obutev, črna čelada, bele rokavice in – ananas na deski. Naslonila se je na tablo, kjer visijo olimpijski krogi. Nekaj kakor odkimavala z glavo.
Pa je to bilo šele četrtfinale.
V polfinalu je nasprtoti stala Daniela Ulbing. V tem športu edina, ki se jo je dalo premagati. Ker Ester Ledecke, spet zlate, se pač ne da. Ne samo v deskanju, v Pjongčangu je sesula Anno Veith, ko ji je snedla še zmago v superveleslalomu. Ja, alpskem smučanju. Ampak Gloria Kotnik je bila že paf zaradi same sebe. Tako je vsaj bilo videti. En dotik morda preveč z roko na rdeči progi, za katero je delovalo, da je pri najbolj izenačenih vožnjah za stotinko počasnejša, in… Nič od finala.
In potem, ko veš, da si eno možnost za medaljo, fiks medaljo, že izgubil… Moraš še enkrat. Tja gor. Nazaj gor. Po »mogoče pa bo«. Le 21 stotink je bila Ulbingova hitrejša. 21. Človeku bi dalo tuhtat. Kako si blizu in kako daleč. Saj vemo iz Tokia lansko poletje. En prodor, en met, ena banane. Pa si od gotove medalje na koncu… Četrti. Ponosno, veliki četrti. Ko nisi niti verjel, da boš kdaj zraven.
Ampak Gloria Kotnik je šla še enkrat tja gor. Spet na rdečo progo. V mali finale. Malo verjetno je, da se je spomnila na izjavo, kako potrebuješ energijo, moč, zbranost za cel dan. Za vse te ure. Za vso to dramo. Najbrž dvigne adrenalin. Morda tisti občutek, hej, saj nimam česa izgubit. Ali pa, še bolj korajžno, kaj mi pa morejo. Gremo, dajmo, stisni.
In Gloria Kotnik je šla še četrtič na torek, 8. februarja 2022, na vrh proge v Džangdžjakovu. Na še sončen, ampak mrzel dan. Na vrhu v senci, nato po soncu. Vrh proge ji je vidno ležal. Spet je vozila kot da vozi za promo vožnjo. Češ, tako se lepo vozi. Tekmica Michelle Dekker, ki je imela v dveh kvalifikacijskih vožnjah identičen čas! Je lahko, gre še bolj na tesno? Prvi vmesni čas: 13 stotink prednosti za Glorio. In še ena krasna vožnja čez prelomnica. Ko se sneg pokadi tekmici v obraz. Z rokami se je ravnotežno poganjala, čop je plapolal.
Leonu Andrejki se je v izvrstnem komentiranju, ki ni bilo ne premalo in ne preveč čustveno, ravno prav, na Televiziji Slovenija trgal glas. Vedel je, kaj gleda. Čudež. Dekkerjevo je premetavalo, kot premetava deskarje, kadar skušajo na vsak način, siloma znižati zaostanek. Drugi vmesni čas? 56 stotink! Še zadnja prelomnica. Še zadnja strmina. Še pet vratnic in… Dekkerjevo odnese! Stran od Kotnikove, ne more je ujeti. Še troje vrat. Še dve. Še ena. Strmina. Priklon. Roka naprej. Ciljna črta. Roke, sklenjeno v zraku. Krik. Zadnji zavoj. Padec na hrbet. Roke na obraz. Solze v rokavice. Nato je sedla, zbrala moč, pa se še enkrat vrgla na tla. Objela sama sebe. Se vlegla na bok. Cel trup se ji je tresel. Iskal kisik, besede, občutke. Ko je vstala, je šla povsem izrčpana s svojo anananasto desko.
Jokat. Jokat. Jokat.
Ko je prišla pred mikrofon in kamero, je komaj kaj izdavila. Kaj naj pa reče. Kako strneš toliko let v nekaj sekund? Ne strneš. Izjočeš. Ko je slišala »iskrene čestitke in globok poklon« od novinarke Televizije Slovenije Maje Hrvatin, ki je že v Tokiu dokazala, v Pekingu pa pokazala, da ve, kaj je zgodba, je zamaknjeno prikimala. Obrisala si je solze. In na vprašanje, če je že zbrala misli, sapo jemajoč izdavila: »Ne… V bistvu… Neverjetno res… Sploh ne morem verjet…« Postala je. Komaj še izdavila. »Vesela sem in to podarjam res tistim, ki so mi ves čas stali ob strani. To je za moje najbližje.«
Nato ni zmogla več. Ne moreš. Takrat tudi gledalci ne zmoremo več. To je, po fuzbalsko, rezanje tone čebule. Šport, ki je zlomil koleno in prestavil pred vprašanje, ali bo lahko imela družino, ki si jo je tako želela, kakor je ponavljala v intervjujih, ji je zdal dal vse. In vzel skoraj vse besede. Zmogla pa tiste, ki bodo ali pa bi morale ostati.
»Največji dosežek v življenju me čaka doma.«
Ni mogla verjeti. Le dodala je še, da je ta medalja za ves trud. »Ne morem verjeti, res ne…« se je poglobila sama vase. »Vse, kar se dogaja… Preveč čustev, preveč vsega.« Ostalo ji je le še, da stisne pandico, uradno maskoto, ki jih je bojda na Kitajskem že zmanjkalo, ker da so taki hit. Tudi takrat je jokala. In ko je prejela olimpijski bron kot prva deskarka – in to na dan, ko je Tim Mastnak takoj za njo osvojil srebro, malo pa je manjkalo do zlata – je medaljo poljubljala. In izdihovala. Vse tisto, kar se, ugibam, nakopiči v človeku, ki verjame, da je v nečem dober in v tem vztraja tudi, ko nima za pokazati nič razen tistega prekletega občutka. In imena, ker z imenom Gloria… So kdaj stotinke, sreča, upanje in tisti nori občutek, da si v nečem dober, pač na tvoji strani.
Gloria Kotnik je tip športnice, v katere zgodbo bi se skoraj bilo vredno zaljubiti. Ker je športnica, ki je zaljubljena v šport zdaj, ko ve, kaj je življenja ljubezen. Mi pa, kaj je to, ko verjameš, da si v nečem dober, pa se lahko zanašaš zgolj in samo – nase.
Ja. Gloria Kotnik je – supermama.