-
The Tindler Swindler
The Tindler Swindler je »true crime« dokumentarec, ki bi lahko bil film, pa ne more biti. Ampak nič zato. Še bolje. The Tindler Swindler je dober true-crime zato, ker deluje kot film, ki se zaveda, da ne more biti film, ker je realnost še bolj nora. Ker je vse noro. In na koncu ne veš, ali lahko rečeš vsemu in vsem točno to. Da so, no, nori. Vse z aplikacijo Tindler vred.
Za nas, ki smo lani gledali najbolj noro Tarčo sploh, morda celo Tindler Swindler ni tako šokanten. Ali presenetljiv. Ker pri nas smo gledali kot del političnega dogajanja tipe, ki so plavali z želvami, repali poleg avionov in se gladko obriti nastavljali kot zmagovalci sodobnega časa. Zato The Tindler Swindler ni takšen šok. Ne more biti. Že zato, ker vemo, že od nekdaj, da obstajajo ljudje, ki te bodo nategnili. Večplastno. In/ali dobesedno.
Film pripoveduje zgodbo o izraelskem prevarantu Simonu Levievu, ki uporablja aplikacijo za zmenke Tinder, da locira posameznike, s katerimi čustveno manipulira, da bi zagotovil finančno podporo svojemu razkošnemu življenjskemu slogu. Tako pravi kratka obnova zgodbe, v kateri junakov ni. Kvečjemu bi lahko zmagala aplikacija Tindler. Če bi bil klasično politično hiperkorekten, potem bi rekel, da bi se serija morala spraviti na aplikacijo. Ampak Netflix je to že obdelal v The Social Dilemma. Medtem ko Marku Zuckerbergu pada število naročnikov prvič v zgodovini Facebooka in vse stavi na svoj »metauniverse«, niso aplikacije nič manj vseobsežne. Za vse tipe ljudi.
Sam imam sicer kar nekaj vprašanj za ustvarjalce, najde se kakšna luknja v par preskokih, ampak zgodba je tako nora, da iskati razum… Pri vseh. Predvsem pa film pretehta politično (ne)korektnost vsakega od nas. Ravno zdaj, ko gledamo po štirih delih res fajn narejene serije Pam & Tommy, kako da je Pamela Anderson rekla Tommyju Leeju, češ, ti boš kralj, tebi bojo stiskali petke, jaz bom pa kurba, je to toliko bolj očitno. Pam in Tommy sta leta 1996 postala prva, ki sta obrnila internet na glavo. No, ne onadva, ampak tisti, ki so v internetu videli, no, denar.
In prav to je srž, jedro, bistvo problema. Denar. S tem je antijunak The Tindler Swindler pač pritegnil. Ker pač to pali. Denar je seksi. Denar te naredi seksi. Kapitalizem ima pač dve opciji. Ali svajpneš levo ali pa desno. Ker ve, kako deluje človeška narava. Pod pretvezo, da za vse odgovarja vsak sam.
Ne bi rekel, da je The Tindler Swindler med najboljšimi dokumentarci. Sploh ne. Za kaj takega poglejte štiriurni We Need to Talk About Cosby, kjer se Amerika preizpraša, kaj naj naredijo s tistimi, ki so jih nekdaj oboževali, potem pa se pokaže njihova druga, grozljiva plat. Enako se je zgodilo seriji Cheer, kjer je bilo še bolj nagnusno, kaj se zgodi z enako privlačnim junakom serije, ki je povrhu odkljukal prav vse tisto, kar se danes rado vidi kot slavje multikulturnosti.
The Tindler Swindler je po svoje revanščističen. Ampak mu ne uspe povsem. Kar pa je spodbudno, je to, da je spet novinarstvo tisto, ki zagrabi tam, kjer drugi ne. Kar se kaže tudi v Inventing Anna, čeprav sem doslej pogledal le en del. To je tip novinarstva, četudi vemo, da imajo Skandinavci res neizprosne medije, ki ga še novinarji radi gledajo. To je prikazano tako, da bi marsikdo rad to delal, čeprav se ne vidi marsičesa, zaradi česar smo na koncu reveži. Ki nam na Tindlerju ne bi uspelo.
Ampak kakorkoli že. The Tindler Swindler ima skoraj podoben šus, kot ga je imel recimo Volk z Wall Streeta. Le da je bil tisto biografski film. To pa dokumentarec. Ki je imel res na svoji strani dva neverjetno močna lika. In newtonovsko silo na drugi strani. Bam.