Bila je sobota, 16. februarja 2002. Dvajset let tega. Dvajsetletnice, kot vemo, niso ravno velike obletnice. Nenazadnje, kaj se res kdo spomni svojega dvajsetega rojstnega dne? Najbrž ne, imam prav?
Slovo od najstništva ni ceremonialno. Pač je. Bil je pa vsaj zame takrat čas, ko je šlo vse, nekako, gor. Do »naše« Evropske unije sta bili zgolj še slabi dve leti. In čakali smo, da bo Slovenija prvič igrala na svetovnem prvenstvu v fuzbalu. O, ja. Mundial! Ha! Takrat, ko seveda še nismo vedeli, koliko stane Šmarna gora. Čez zgolj dva dni, v torek po tej nori soboti, so Damjan Fras, Primož Peterka, Robert Kranjec in Peter Žonta priskakali bronasto olimpijsko medaljo na ekipni tekmi. In za vladajoči LDS so bile stvari tako samoumevne, da je Tone Rop konec leta samozavestno prevzel vodenje vlade od Janeza Drnovška.
Trije travestiti. Ali se »prav« napiše tranvestiti? Od takrat dalje vemo. Fran pa tui naje oboje. Magnifico končno zmaga. Ne sicer kot izvajalec, ko ga bogovi štiri leta prej niso uslišali kot Vilija Resnica. Karmen Stavec se epsko razjoče. Za naslovnice. Ne, ni bil še njen lep poletni dan. Niti zimski. In potem se skoraj vsi sodelujoči glasbeniki odločijo za protestno pismo. Da je bila Ema 2022 vse, samo pošteno in korektno tekmovanje ne. Po naše, torej, kuhinja. V kateri je po njihovo neustrezna žirija delala mimo recepta. In to v kuhinji, ki se je nato še pokvarila. Računalnik, ki naj bi telefonsko glasovanje spremenil v točke, se je sesul. Dvajset minut čakanja, vrtenje vrhuncev ter klepetanje voditeljev Miše Molk in Andrea F. Letele so oznake o homofobiji, šteli so samo glasovi žirije, RTV Slovenija ni želela razveljaviti celotnega glasovanja, generalni direktor Aleks Štakul je pričakoval poročilo…
In za povrh še največji EMA škandal, popkulturni šok slovenske scene, kjer sicer to ni bil osamljen pretep. Magnifico je z glavo v čeljust zadel Patrika Grebla, avtor pesmi dveh finalistov, tudi tretjeuvrščene Ane Dežman, ki je vnela z izjavo, da so v zaodrju videli, kako daaaaleč največ glasov dobiva Karmen Stavec, ki je s Še in še po mnenju žirije pristala na drugem mestu.
Danes je torej dvajset let, kar so Sestre zmagale na EMI 2002. Kolikor se spomnim, je bil takrat predvsem občutek, da smo tako odprti, da pošljemo tako odkrit trio na ogled postavit. Celotni Evropi. Leta 2002 je bila televizija še vedno kralj. O, ja. YouTube je bil še tri leta stran. Internet je bil, seveda je bil, ampak splet? Daleč od tega, kar je danes z vsemi aplikacijami in omrežji, čeprav smo takrat imeli irc, MSN in podobno. Besede trolanje nismo poznali.
Ko so Sestre zmagale na Emi, sem bil sam v drugem letniku gimnazije. Iskreno, Eme se ne spomnim. Vsi smo si zapomnili pa, da je Magnifico nekoga »na gobec«. In, še bolj, da gredo Sestre v Talin predstavljat Slovenijo. Samo ljubezen je bil komad, ki je nekako poosebljal brezskrbnost tistih časov, ko smo še vedeli, kam gremo. In zakaj. In skupaj. Kar je Barbara Pešut zajela v svojem besedilu. V njem je srce »veliko, kakor svet«. To so bili časi »nasmeha in iskrice v očeh«. Če so mi približno deset let starejši razlagali, da so bila devetdeseta čisti odlom, no, kakor za koga, so bila to naša »kul« leta. Politično država še ni bila skregana. Gospodarstvo se je bolj balo tujega kot vampirjev v lastnih vrstah. Temu je Barbara Pešut rekla »beseda, ki poznaš jo tudi ti.«
To so bili časi, ko so nam v šoli razlagali, naj gremo študirat, kar nas veseli. Saj niso mogli vedet. Recimo pri nas, ko smo leta 2004 pred vpisom poslušali, naj gremo študirat gradbeništvo. Dodajte dobra štiri leta, ko so bile avtoceste zgrajene, država skregana, vse pa je sovpadlo s svetovno krizo, ki nas sicer ni pohabila, nas je pa za vselej spremenila. Ampak do tja je bilo še daleč. Takrat smo peli »v življenju mnogo je poti / ne išči sreče, kjer je ni«. Nekaj, kar bi peli Hazard. Morda še bolj rane, črnobele žlahtno zimzelene popevke. »Le poslušaj, kar srce ti govori,« je bila spodbuda, ki ni skušala delovati kot poceni pokroviteljski nasvet.
Ker »kar želiš si, to ni greh«, je bilo sporočilo seksi pesmi. »To je ljubezen v očeh,« je bilo skoraj All You Need Is Love sporočilo. Poletje ljubezni, šestdeseta, osvobojenost. In tako je Samo ljubezen delovala. In celo še danes. Zavrtel sem jo včeraj v lokalu, kamor zahajam in kjer so kelnarji tako dobrodušni, da nam pustijo celo takšne hece. Zraven je bil tip, kakih 10 let starejši, vsaj, če ne več. Pa ne bi mu pripisal navdušenje nad takimi aranžmajami. Še on si je pel. Tapkal z nogo. Z nasmehom na obrazu.
Ja, takšni so bili tisti časi. Tisto leto 2002, ko je šlo gor, pa smo bili tako samozaverovani in že malo preveč prepričani sami vase, da bo pač vse »ratalo«. In da nas bodo drugi pohvalili in cenili. Ne, svet ne deluje tako. Slovenija še manj. Kar pesem sama pove: »Poznaš me bolj, kot se ti zdi / čeprav zatiskaš si oči / ko me gledaš, vidiš to, kar si.«
Pesem je tako, ker je bila spisana za travestitski trio, dobila svoj odkriti, osrednji, bistveni družbeni zasuk. »Dolgo časa si iskal / kar si mislil, da je prav / a na koncu le eno boš izbral.« In ta izbira je bila – ljubezen. Svobodomiselni, človeški, začarani, prismuknjeni podarim-dobim. Kjer je ljubezen »eno in edino upanje«. Iz oči v oči, ker samo tako si lahko brez skrbi, prepričan, da isto čutiš tudi – ti.
Sestre so bile vse, kar vse pred njimi ni bilo. Ali za njimi. Ali pa, kvečjemu, če že, redko, ampak že v drugačnih okoliščinah. Sestre so bile vse, kar bi nekako kot država, ki se je osamosvojila in gledala na zahod, naj bili. Samo nam to zares še ni uspelo. Lovili smo zaostanek, ker smo ga tako dojemali. Ne sicer nujno, ampak smo. In zakaj bi capljali, če bi vse kar prehiteli? Dobro, fenomen Conchita Wurst je bil dokončni triumf Evrovizije, kar je že bila, pa tega ni znala, želela, hotela, zmogla proslaviti na tako odprti sceni. Ampak to je bilo šele leta 2014! Ducat let kasneje, kar so Marlenna, Daphne in Emperatrizz v majhni deželici, nekdaj socialistični, v bleščičastih oblekah in belih štrumpantlih zmagoslavno paradirale. No, saj so se izvirno imenovale Štrumpant’l Sisters.
Talin je bil, vsaj tako se sam spomnil, razočaranje. Dobro, nismo ravno mislili, da bomo zmagali. Ampak da bomo… Ne vem. Dobili neko potrditev. Da smo ne le ujeli, morda celo za delček prehiteli »sceno«. Da nam bo nekdo rekel, e, Slovenci, ti pa so res napredni. Nagrade nismo dobili. Trinajsto mesto ni bilo ravno slabo, dve sedmi mesti (Darja Švajger s Prisluhni mi leta 1995, Nuša Derenda z Ne ni res / Energy leta 2001) sta legitimno dvignili apetite na šovu, ki je na koncu pač tekmovanje. In še marsikaj, tudi geopolitično gastarbajtersko sobivanje.
Tako se je Samo ljubezen, kjer je, saj se vsi spomnimo, Jadranka Juras kot spremljevalna vokalistka dobila ogromno prostora, v domovino vrnila ne kot poraz, temveč bolj kot spoznanje, da je pač »vse na nas«. In ker smo taki, kakršni smo, je naslednje leto Karmen Stavec dobila svoj nasmeh, obrisala solze, zmagala z Nanana, šla v Rigo in pristala na 23. mestu. Ko je Eurosong nato uvedel polfinale, smo za tri leta finalu le pomahali, tja pa se nato le občasno uvrščamo.
Ampak Samo ljubezen je na dolgi rok, česar takrat pač nismo mogli vedeti, postala pesem za nas. Ne za Evropo. Pa ne da bi zmanjševali njen potencial, dasiravno je bil aranžma že za tiste čase zelo klasičen in je stežka »tekmoval« z drznimi ekscesi, ki so tudi nas čudili, predramili, zamajali. Čeprav v tistem Talinu zmagovalna pesem res ni bila nič posebnega.
No, Samo ljubezen je pa ostala. Pesem, katere tekst, ne sicer v celoti, refren pa gotovo, še poznamo, če smo bili v tistem času pač vsaj najstniki. Samo ljubezen je bila nenazadnje dve leti kasneje zame tista pesem, ki je bila »čizi«, okorna, preočitna, pa je vseeno olajšala maturantski ples. Vsi smo znali koreografijo. Pozabite četvorke, gaudemaus igitur, fokstrot. Če kaj, smo znali to. In se iskreno smejali.
Kar je bistvo tega komada še danes. Dvajset let kasneje. Sporočilo pesmi Samo ljubezen je seveda kontekstualno, ampak je obenem toliko širše. Je štikl, kar Silvija ni mogla biti, čeprav je (p)ostala najbrž najbolj znana pesem, ki nikdar ni zmagala na Emi. No, poleg Ti si se bal (Lara Baruca), Veter z juga (Tinkara Kovač) in Jagode in čokolada (Rok’n’Band). Po dvajsetih letih je Samo ljubezen naš legitimni hit. Nihče ne bi z glave znal zadeti letnice – brez guglanja. Še vedno deluje sveže, preprosto, navihano in, ja, naše. In tisti komad, kjer te nekdo res lahko tika. Ne, ker bi te tako lažje »dobil na finto«. Sploh ne. Ampak ker te nagovori. Kot posameznika. In da občutek, da si. Kakršen koli že si. Da si. Da imaš.
Srce veliko kakor svet.