Za konec se je še izšpagala. Mhm. Špaga. On pa je sprašil še salto. Potem ko sta se že ovila kot dva špageta, tista edina, redka, unikatna dva špageta. Ki jih doma ne moreš skuhat sam. Itak, da ne. To sta bila najboljša in najkrajša špageta, ki smo jih jedli na slovenski televiziji. Katerikoli. Kadarkoli. Kakorkoli. To je bilo tisto izmuzljivo, presežno, neponovljivo doživetje. Pekoče, vražje, sunkovito, silovito. Orgazem, na katerega nisi računal. In ga ne bo več. Skoraj ziher.
On je zgledal najprej res kot vrag. Fant, ki je sicer bolj ali manj rocker, pa ima tiste Luka Mesec kvalitete. Priden, sposoben, zagrizen, pameten poba, ki ga imajo tašče rade. Lasasti zet. Če bi to bila pustna sobota, bi Bojan Cvjetićanin zmagal. In potem je prišla ona. Maja Keuc. Tista vokalistika, ki ima praktično vse, pa se zdi, da ji manjka samo še res dober štikl. V obleki, ki se je diskaško in za 3D kino očala svetlikala. Oba sta začela z nizkimi toni, ker to je pač takšna pesem. In šla sta bližje in bližje. Vedno bolj. On kot vražje trdo jeklo. Ona kot magnet vseh magnetov.
Ko se je z ramo naslonila nanj, sta se zaklenila. Kako malo je treba včasih. Njena roka na njegovem ramenu. In njegov oster pogled. To je oblečen seks. To je eksplozija mladosti, energije, čustev, nagonov, slasti in strasti. To je glasbena erekcija, plesna penetracija, koreografska ejakulacija. Ona je šla v kolena, on je le tapkal z nogo. Ni treba več. Ne ve. In oba sta drdrala v taki italijanščini, da mi je še gospa, ki ji je italijanščina materinščina, na twitterju napisala, da je tole nenormalno dobro. Ker da se še Italijani matrajo s tekstom.
Glava ob glavi. Hrbet ob hrbet. Divji kriki. Je kaj bolj primernega? Ona je naredila krog. Taki. Bazičen. Nič ni bolj osnovnega kot to. Naredila je krog okrog. Okobal se ga je lotila. Z divjo čupo ga je… naskočila. On se je nagnil malo nazaj, ona pa tudi. Zaklenjena. To je to. Več se ne da. Ne da? Se. Cvjetićanin je pel. Ona z glavo nazaj. Trebušnjaki pop. In je sunila, se dvignila nazaj, k njegovemu obrazu, ves čas priklenjena nanj. Ja, še vedno vklenjena. V špagetast objem. Duet dobi en glas skorajda. Ampak tu še ni konec. Nato gre na kolena on. Pred njo. Njegov razkav glas para zgodbo, njena epska razsežnost čustva.
In potem, ker kot da to še ni dovolj, še… Ne. Kaj? Je to res? Še ona naredi špago vseh špag. In on… Salto. Ja. Salto. Če so olimpijske igre, naj bodo torej olimpijske igre za vse. Umetnostno drsanje, ki se samoukine od vročičnega in ognjenega nagona. Led se stopi. Takoj. Namesto drsalk režejo glasilke. Trojni aksel glasilk. Potem pa res. Kolo, salta, špaga. Gimnastika pop. Ko dobiš v eni točki ZU pri športni in glasbeni vzgoji. Okej, sta to res še onadva? Dvojniki? Če sta dvojnika, kar nekateri že trdijo, da sta, nič zato. Hvala bogu. Naj se naredi vse, da stvar dela.
In vse to… Potem ko sta se itak že ovijala kot špageta. Dva nesramno dobra špageta. Taka špageta, ki jih ješ enkrat v življenju. Neponovljiva. Saj lahko poskušaš. Po receptu. Ki ti praviloma ne rata. Ni tako kot na sliki. Ne. Ker pač ne. Maja Keuc in Bojan Cvjetićanin pa sta skuhala najboljše tri minute na Emi. Sploh. To je bil naš Eurosong. Naše tri minute. Naših dvanajst točk od vsepovsod. Naša zmaga. Četudi ni naša. In četudi ni zmaga. Ampak to so bile najbolj eksplozivne tri minute v zgodovini slovenske televizije. Ne le razvredilne, ne le nacionalne.
To, kar sta Maja in Bojan sprašila, izšvicala, izkričala, izrohnela, izplesala, izšpagetala in izšpagala na Emi 2022 ob priredbi štikla Zitti e Buoni, poredno glasnega zmagoslavnega štikla Eurosonga 2021 do zdaj že več kot uveljavljene skupine Måneskin, je bil ne le presežek. Ne samo za nacionalko ali celo konkurenco. Pa vemo, da imamo pri nas Znan obraz ima svoj glas. In mojstre tipa Klemen Slakonja, ki so nakucali milijonske oglede za priredbe, imitacij, točke. Smo država artačev in godlerjev. V tem smo, jebiga, dobri. Smo. S klicajem. Smo!
Slovenci nikoli ne bomo zmagali na Eurosongu. Bomo pa zmagali, če bodo kdaj razvili Eurosong Covers. Ni prvič, da je spremljevalni program povozil vse tekmovalne točke na Emi. Že odkar je Klemen Slakonja na Emi 2011 v kolaž strnil vse dotedanje zmagovalce v 16 let skomin. Pa še kdaj prej. In kasneje. Slovenci smo narod priredb, imitacij, variacij. Če kaj, nam to gre.
Kar je lahko tudi malo spolzko. Ker tako si pač vedno zadaj. Čeprav vemo, da so včasih lahko priredbe močnejše od originala. Sam bom vedno trdil, da priredba ne more biti boljša od originala, ker brez originala priredbe sploh ne bi bilo. Ampak lahko pa, no, fseka. In to, kar sta naredila Maja in Bojan, je fsekalo. To je bil tisti nenormalen obrat. Ko pokažemo, da znamo. Ja, znamo. Ampak kot priredba. In tu je problem, tu je težava. Zakaj zmoremo tako dobro, leto kasneje, da skoraj posekamo original? Da je tako navdušenje, da ima en triminutni video do jutra več kot 50 jurjev ogledov?
To bo večna enigma Eme. In vse, kar je povezano z njo. Od izvajalcev, piscev, aranžerjev, koreografov, medijev. Zakaj smo za tri minute tako veliki, da sami sebi dokažemo, da znamo? Da smo le leto zadaj od najboljših? Da znamo skupaj nekaj pohvalit? Pa vemo, glasba načeloma ni tekma, Eurosong je vse od geopolitike do LGBT triumfa. Ampak saj ne gre za to.
Maja in Bojan sta poskrbela, da smo pobirali brado iz tal. Ne le onadva. Celotna produkcija. Te luči? Ste nori, smešni, še tu? Od kod? Kje je opozorilo za epileptični napad? Kamera, ki ujame vse in še več in preveč? Scena, ki je vražje prevroča? V februarju? In vse, ves čas, v drdrajoči italijanščini.
In to je bistvo, ki ga moramo povzeti po Emi 2022, ki je v duhu časa pokazala, da na mladih še svet stoji. LPS so zmagali, ker so pač mladi, prismuknjeni, navdihujoči in imajo tisto nekaj. Čeprav je vidno, da jih je zdelala trema – poglejte si razliko med »rednim« nastopom in potem ko so že zmagali. Dan in noč. In nekako vemo, da tak komad več pomeni interno, torej za našo sceno – kot za Evropo. Ker pač nima tistega prepričljivega trenutka. Ker včasih sploh ne gre za jezik. Glasba pač deluje drugače. Bolj univerzalno. Moraš imeti »tisto nekaj«. Kaj to je? Ne ve povsem dobro nihče. Veš, da je, ne veš pa, kdaj spet bo. To vesta tudi Bojan, ki ima z Joker Out v Umazane misli in Gola resna hita, čakamo pa na naslednje, ter Maja, ki še vedno čaka na ultimativni svoj komad, kjer bomo peli skupaj z njo – ne le gledali, kako prekleto dobro zna peti sama.
Ema 2022 je tako prinesla sicer obupen scenarij, ki je imel tako slabe vice, da niso mogli biti niti tako slabi, da bi bili dobri, in medlo vodenje, ki pa se je znalo umakniti in prepustiti bistvo glasbi, kar je tudi poanta celotne prireditve, ampak dalo nam je v treh minutah skuhane najbolj vražje, pekoče, orgazmične špagete. In kos pice, ki jo pač poješ nekje mimogrede. Samo take špagete? Še bi.
In kaj takega, to se pa strinjamo v državi, kjer smo pogosto potalani na 50:50, bi vsi poslali na Eurosong. Takoj. Nekaj tako prepričljivega, eksplicitnega, mogočnega, sekssi. Samo kaj, ko so eno priredbe drugo pa avtorski komadi.
Ampak če nič drugega. Smo dobili nepozabne izšpag(et)ane orgazmične tri minute. Pri nas.
Noi siamo diversi da loro. Mi smo drugačni od njih.