Zadnja. Bolonjska. Na glavi.

Pride tudi taki dan. Ko skoraj ftrgaš volan. In z glavo omahneš na hupo. S krikom. Aaaa! Ko preglasiš avto hupo. Ko ti pristanejo špageti na glavi. Z bolonjsko omako. Pa ne tisto generično. Pravo, z debelimi kosi. Ko ti priletijo cote iz okna. In ko ti, ugibam, bivša počoha avto. Pa ne z eno prasko. Celi grafit, avtogram. Ne ostane ti kaj drugega kot… Rorschachov test. Skupinska terapija. Grupni ping-pong. Rezanje žive meje. Košnja s traktorjem. V krogu. Vožnja sobnga becikla. V naravi. S knjigo v roki. Čemenje na čolnu, resignacija na klopci.

Ja, tako je videti zadnja dobra priložnost. Prosto po Happy Ol’ McWeasel v novem štiklu Last Good Chance. Štiklu, ki bo šel predvsem med najboljše videospote. Sploh. Pa, gledano za nazaj, konkurenca ni ravno švoh. Sploh ne. V zlatih časih Videospotnic smo se režali vsemu od Reperja (Slon in Sadež), Žitije Miće Muriqija (Zaklonišče prepeva), Who’s the Real Kekec (Ali En). Oh ja, tisti časi.

Ampak ne bo nostalgije. Ker zakaj bi bila? Last Good Chance je domala film. Vsekakor ima zgodbo. Morda še bolj potencirano kot sama pesem, ki nemara iskreno govori o tem, kako skrušeno je lahko življenje, če je vse, kar poznaš, kako izgubiti. Od poraza do poraza do… Skoraj nikamor. Do, kot se izkaže, grada Štatenberg. In do tovarišev, bratov, sotrpinov. Ki sami pišejo svoje himne o porazih. V povsem nedolžno belih oblekah. V resda prekrasnem okolju. Ampak stigmatizirani.

Tako pač je. Nimajo resda prisilnih jopičev, nihče ne daje občutka, da bi rad zbežal. Ker čemu potem skoraj na stežaj odprta grajska vrata, skozi katera pride Moony. Do, kot piše v lično izpisanih filmskih Tarantino črkah na začetku, The Broken Heart Club. Klub strtih src, torej.

Toda ključen obrat, ki uspe režiserju Nikolaju Vodošku ter zlasti direktorju fotografije Roku Nagodetu, je prav v destigmatizaciji. To ni niti Let nad kukavičjim gnezdom. To je le postaja na poti. Kot… E! Zadnja dobra priložnost. Polna dvomov, kamer, sumov in prerezanih telefonskih žic. Ampak kaj če je to edini način, da spoznaš resnico še iz časov, ko si bil… Resničen.

In zato je Last Good Chance, tipično vizlovski komad, torej z udarnim refrenom, himničnimi back vokali, nujnim breakom z benždom in harmoniko, tako prekleto dober spot. Še en v nizu ne le dobrih, zmešano nepozabnih spotov Happy Ol’ McWeasel, ki so si letvico postavili nenormalno visoko že s prvim za Hairy Grizzly ter jo nato potiskali samo še višje z Good Deeds, Left Behind in Blow, temveč le še en gradnik mariborske estetike, ki je kristalno čisto posneta, ampak vselej nekako zasukana. Kot neke vrste štos-na-svoj-račun realizem, kakršnega je očitno dovolj za izvoz.

Last Good Chance je očitno res zadnja dobra priložnost. Ampak taka, ki lahko traja. In rodi nove. No, četudi na račun tega, da kakšen grad zagori. Ups.

Komentarji

komentarjev