V Ukrajini sem bil poleti 2007. Za slab mesec. Zakaj? Zakaj pa ne. Časi, ko se je pač potovalo. Ko si pač šel. Kot da bi vrgel kocko na karto. Malo sem, malo tja. Najprej sva s kolegom v Lvivu spala pri neki starejši, molčeči gospe. Nekdo je poznal nekoga, ki je poznal nekoga. In sva pristala tam. Ona je cele dneve brala knjige, midva sva odhajala dopoldan in se vračala proti večeru. Govorila je malo. Ampak ni se pustila motiti. Brala je debele špehe. Ni imela kopalnice, vsaj ne take, kot si jo predstavljamo mi. Lviv, premešan od zgodovine, ki je tam količila zastave, je bil uvod v veliko državo.
Prihod v Kijev z nočnim vlakom je bil prihod v tako lepo, tako krasno mesto. Sploh parki. Toliko cvetja. Toliko lepote. Kopanje v Dnepru je bila izkušnja svoje vrste. Dolge plaže, neskončna brezskrbnost. Muzeji, Taras Ševčenko in predvsem dolgo poletje. Vožnje z “maršrutkami”. Opažanje, da se vsi prekrižajo, kadar se peljejo mimo cerkve. Katerekoli. Vedno. Pa katakombe, pa boršč, pa pivo, pa tako pitna vodka, da razumeš, zakaj. Kijev je žarel. V svojem tempu. Taka je Ukrajina. Vsaj takrat je bila. Vse bo, le morda ne tako hitro, kot si želel.
Krim je bil svojevrstna zgodba. Takrat še ukrajinski. Ampak že po prihodu tja po letu, ki je stal približno toliko kot bi precej daljša vožna z vlakom, je prišel vojak in prepovedal fotkanje simbolov. Hm. Čudno. Taksist naju je v Simferopolu gladko nagnil. Češ, ja, ja, za toliko in toliko vaju peljem vse do Jalte. Mhm. Ja pa ja. Pripeljal naju je do postaje, vokzalne. In… Marš na polje. Evo, to je Jalta. Ha? To ni Jalta, človek. Jalta je ob morju, mi pa sredi Krima. Ja ja, tam, bus, srečno. Dobro. Se zgodi. Jalta ni ravno mega lepa, ni pa grda. Sobo sva dobila nekje daleč od obale. Ampak med borovci. Mene je spominjala Jalta, ne vem zakaj, na Portorož. Spet pri neki gospe. Ki se tudi ni pustila motiti. In brala špeh. Dolarje so imeli raje kot evre. Rabili so jih. Vedno. Kdo pa jih ne? Lastovkino gnezdo je bilo kičasto, ampak kot je moralo biti. Sevastopol, kamor sva želela za kak dan, dva, je bil napaka. Pač. Pristaniško, vojaško mesto. In vožnja do neke vukojebine, kjer bi nas spalo malo morje. Na tleh. Hvala lepa.
Šla sva tako do zadnje postaje. Odese. Neskončna vožnja z busom. Kjer so vrteli na teveju na dvdju Pirate s Karibov. Mislim, da celo verzijo, ki še ni prišla v kino. Ali nekaj takega. Nočna vožnja in zgodnji prihod na glomazno postajo v Odeso. Kinkanje, nespečnost. Vhod v poln trolejbus. In krik nekega tipa ob meni, naj šofer odpre vrata. Jih je. Takoj. In že ko je šel ven, še gledal sem ga, mu skušal dati prostor. Sem otipal… Nič. Snedel je denarnico. Pa ravno malo prej dvignil denar. Huf. Na policijsko postajo sva hodila nato skoraj vsak dan. Prvič sva čakala vsaj tri ure. Nato so naju poslali v pisarno, kamor je prišel obilen tip. Vprašal, če kadiva. Ne. Kako ne? Nato vprašal, zakaj ne govoriva rusko. Ker pač ne. Meni je šlo malo na smeh, ker sta pred nama noter bila dva francoska turista. Kako so se potem oni zmenili? Kakorkoli. Pomolil je predme prazen list papirja. Že dolgo več ni bil bel. Rumenkasto tobačen.
“Piši,” je rekel. Ha? Kaj? V katerem jeziku. Začel sem pisati, po moje neko mešanico vsega. In me je ustavil. “Ne, ne, cirilica!” Brat jo, velike in male tiskane, znam, pisat pa… Nekaj je momljal in se nato pretegnil. Tiščalo ga je v pasu. Na mizo je položil pištolo in si oddahnil. Ni me bilo strah, prej je bilo kot v nekem bizarnem filmu. Polnem stereotipov.
Ampak to izkušnje ni pokvarilo. Niti malo. Odesa je bila izjemna. Ne bom pozabil nizozemskega gosta v hostlu (ne vem, če sem se kdaj bolj smejal – skoraj dva metra visok tip, ki je imel najmanjši avto sploh, čeprav je štopal že iz Beograda na Laponsko; ali pa Škot, ki je po par pivih rezerviral hostel v Švici in ugotovil, da je “female only & non- refundable), ki je ves zgrožen prišel iz centra in rekel: “Sedim, mizo zraven sede družina. Oče, mama, pa približno 13 let star otrok, gotovo še osnovnošolec. In si ata in mama naročita veliko pivo, ta mali pa malega.”Okej, v osnovi ni smešno, so pa bile cene. Ne ker bi bile tako brutalno nizke, ampak ker je bilo pivo cenejše od česarkoli drugega. In čisto spodobno. Pravzaprav zelo. Tam, v Odesi, na slovitih stopncah, je padla tudi ena najbolj norih stav v življenju. En od naju s kolegom bo šel po vseh štirih. Po stopnicah, kjer je Sergej Eisenstein posnel tisti epski kader v Križarki Potemkin. Človek, ki je izumil svojevrstno režijo. Še v času nemega filma. Mojster. In tam… Bilo je odvisno od mene. Če jo bom poklical, bom po stopnicah racal jaz. Če ne bom, bo on. Izziv je bil velik. Hudo velik. Ampak sem zdržal. In je šel on. Smeh, koliko smeha. Še snemal sem ga. Na tako lep dan. Črno morje je bilo neskončno. Nihče naju niti ni pretirano obrajtal. Pač. Dva nora Evropejca.
In če kaj, se iz Ukrajine spomnim topline ljudi. Pa četudi sem bil okraden. Taka… Ravninska brezskrbnost. Seveda si čutil razlike. Tam na policiji so se nama režali, ko sem rekel, da greva domov z “litakom”. Kaj je to? Ker v Odesi večina govori rusko. Razlika do ukrajinščine ni velika, spet pa ni majhna. Čutil si. Da niso tako enotni. Kot mi, recimo. Čeprav imajo “hrivne”, kot pravijo svoji valuti, so na Krimu vsi govorili “rublji”. Četudi so bile grivne.
In predvsem se vožnje iz Pragerskega prek Budimpešte do Lviva spomnim kot… Resda nočne. Ampak nič kaj daljše kot z vlakom iz Maribora v Sarajevo. Ali nekdaj v Split. Ostala pa je, 15 let kasneje, predvsem zame Ukrajina kot država, kjer je bilo veliko smeha. In predvsem ravninskega dojemanja časa. In da so ljudje. Kot mi. In zdaj… Spijo v podzemnih postajah. In bežijo. Nedaleč stran od nas. Ja, Ukrajina je blizu. Bližje. Pa ne samo po kilometrih ali urah.