Mudri, Mudri, Mudri… Tako so mu skandirali. Pred tekmo. Vmes. In po. Ovacije. Mudri. Je kdo že prej dobil nadimek v Ljudskem vrtu? In tako zgodaj tako nagrado? Pred tekmo je dobil sliko, šal, krepak stisk rok in poklon Ljudskega vrta. Vijol’čni bojevnik 2021. Po komaj šestnajstih tekem za klub. Nato je v slabi uri stisnil nemočnemu Taboru dva komada. Enega z glavo, zbran, na mestu, nos za gol. Drugega, ko so ga Kraševci samo gledali, kot da se ga nihče ni želel lotiti. Koliko, trije, štirje? Zunaj kazenskega prostora. Bam. Neubranljivo v kot. Šel je do juga, do viol. Kot ikona. Kot bojevnik. Kot rešitev.
Na svoji komaj sedemnajsti tekmi v vijoličastem.
Še v bližnjem lokalu po tekmi se je govorilo najprej samo o njem. Da takega pa že »dugo ni blo«. Da »smo lahko srečni, da ga mamo.« In predvsem, da »nam neo že poleti pobegno« in »samo da bo zdrav«. Ali kot je nekdo retorično vprašal: »Kaj se kdo spomni, kdaj je imel drugi strelec Maribora po 23. krogih samo tri gole?«
Odgovor? Ne. Ampak še bolj pomembno je drugo vprašanje. Je kdo že postal vijol’čni bojevnik, najbolj srčen igralec, ki ga po osnovnem naboru kluba, pri čemer je pogoj vsaj deset tekem v koledarskem letu, izberejo navijači, v tako kratkem času? Ja, nabor je bil letos prvič deležen konkretnih kritik. Nagrado se podeli na prvi domači tekmi v drugem, »spomladanskem« delu sezone. Ampak kaj, ko v zimskem prestopnem roku pride do odhodov. Tudi nosilnih, vidnejših, izjemnih igralec. Nemalo je bilo takih, ki so želeli glasovati za Blaža Vrhovca. Najbrž bi tudi bil najbolj primeren kandidat. Sploh zdaj, ko se je že dolgo uveljavilo, da se izbira res najbolj srčnega, borbenega igralca.
Ampak Ognjen Mudrinski je res izjema. Pa ne taka, ki bi morala potrjevati pravilo. Sploh ne. Prišel je v zadnjih sekundah prestopnega roka. Vsekakor ne kot garancija za gole. Ker tega v fuzbalu pač ni. Prišel je kot veliko upanje Marka Šulerja. Ta je bil po svojem prvem prestopnem letu kot športni direktor zdelan. Zato je najprej upal, da bo Mudrinski pokazal tisto, kar morda manjka. Tisto draž. Tisti šmek. Tisti vic. In je prišla njegova prva tekma v Kidričevem. In že takoj je dobil priložnost. Mimo. Bam. Z leve. Nato še drugo. Z desne. Tudi mimo.
Joj ne. Je to to? Še eno preveliko pričakovanje? Šulerjev veliki feler? Manjkalo je še samo, da bi zastreljal eno z glavo. Da bi bil hat-trick zapravljenih bolj ali manj zicerjev. Nato je prišla še tekma z Muro. In tudi tam je zapravil najlepšo priložnost. Druga ni prišla. Še manj za Simona Rožmana. V dveh tekmah, kar sta sodelovala, Mudrinski ni zabil. Rožman je odšel. Mudrinski se je pa najbrž vprašal, v kakšen Maribor je prišel. Dve tekmi, pet prejetih golov, dva poraza.
Nato je takoj zabil na tretji. Celju. Zatem še Domžalam v remiju. Ter samo nadaljeval. Goli so se začeli seštevati. Resda je imel po prvih dveh tri tekme suše. Ampak ko je Kopru zabil oba gola v tekmi, po kateri je Maribor splezal na vrh, je dobil (samo)potrditev. Pa Bravu. Pa Aluminiju. Pa Celju. Pa Radomljam. In Taboru. Sami taki goli, ko je zabil ali edini ali prvi. Ne nujno vselej, ampak večinoma je prav on tisti, ki ne samo, da naredi razliko. On je ta razlika. Kar drugi nekako skušajo, pa jim zmanjka, on izpelje. Ne nujno iz prve. Četudi ga je Radovan Karanović znova dokaj smiselno predčasno zamenjal, saj v četrtek v Kopru že sledi nova tekma, taka za vrh, povrhu v ritmu dveh medtedenskih dodatnih krogov, bi lahko imel na računu še več golov. Imel je še dve konkretni priložnosti. Prvič bi moral z glavo zaključiti bolje, drugič morda bolje, da ni zadel. Ker bi gol zrušil s tistim močnim, sunkovitim, nepričakovanim strelom. Ampak ko je zgrešil prvo priložnost v 16. minuti, kaj je sledilo? Gol čez manj kot dve minuti.
Ampak tudi tako je v soboto že ujel Maksa Barišiča na vrhu te naše nesrečne lestvice strelcev. Lani je bilo za prvega strelca dovolj 14 golov. Ja, štirinajst. Zgolj. V šestiintridesetih krogih. Mudrinski zabija s tempom, ko je že gola statistika impozantna. Šestnajst ligaških tekem, enajst golov. Še malo in bo odgovoren za tretjino golov, pri čemer je, ne pozabimo, prvič zaigral šele v osmem krogu.
Ognjen Mudrinski je predvsem tisti tip igralca, ki igra fuzbal, kakršen se je še nekoč igral. Mudrinski je kot tisti tip iz firtla, ki te je šikal, driblal, kvalitetno maltretiral že na šolskem igrišču. Kot neke vrste uličar. Oni, za katerega si vedel, da nekaj ima, nisi pa mogel staviti, da mu bo ratalo. Če bi mu… Bi verjetno bil pri tridesetih verjetno kje drugje kot v Mariboru. Po mestu se že šušlja, da bi ga Maribor želel obdržati tudi po koncu te sezone in ne vrniti v Jagiellonio, kjer ima pogodbo sicer vse do poletja prihodnje leto. Ampak glede na to, kaj kaže trenutno… Je vreden vsakega evra. In še kakega zraven. Je tam, kadar je res treba. In, še več, začel je predstavljati svojevrstno identiteto kluba. Nekdo je dobro napisal, da take karizme in sprejetja Ljudskega vrta ni imel nihče od Tavaresa in Iličića naprej.
Morda naredita svoje nostalgija in instantno dojemanje dosežkov, ker si danes na vrhu, jutri pa te ni, ampak Mudrinski je vendarle že v tako kratkem času pokazal, kako postati cenjen v Ljudskem vrtu. Najprej dosežki na igrišču. Borba. Tisti trgaj in grizi. Ne samo, ampak tudi, kadar ne gre. Mudrinski bi imel gladko lahko še več golov na računu. Nima jih, ker včasih potrebuje več priložnosti. Ampak ne obupa. Saj ta kvaliteta je cenjena povsod, toda v Mariboru še toliko bolj. Nihče ne zameri, če ne gre. So bili aplavzi tudi ob izpadih. No, evropskih. Ali pa aplavzi za ene, žvižgi za druge. To Ljudski vrt, ki tako čaka na fuzbal, da vseeno na pustno soboto in naposled res mrzel večer pride 3.500 gledalcev, pač ceni in zna. Ker loči.
In Ognjen Mudrinski predvsem dokazuje, da navkljub »novodobnosti« še vedno šteje tisto, kar narediš na terenu. Kaj in koga in kako predstavljaš. Nič ne pomagajo instagram, frizure, tetovaže, obleke, kavice, avti, punce… če potem na igrišču ni všečkov in blišča. Mudrinski deluje, da mu za kaj takega ne bi moglo biti bolj vseeno. Kot je tudi v videu iz Beleka, ko je gostoval in deloval kot res preprost tip. Pač. Napadalec. Ki rad zabija. Kot vsi napadalci. In to iz tekme v tekmo. Ker če kaj, imamo v našem fuzbalu težavo s konstantnostjo. Zato pa imajo prvi strelci na koncu malo golov. Mudrinski je imel tri tekme, ko v ligi ni zabil. Ja, to je najdaljši niz. Ampak ima tudi niz treh tekem, ko je skupaj zabil štiri gole. Kot je ta teden zabil na dveh tekmah po dva komada.
In tako pokazal, kako vijol’čni bojevnik postaneš in ostaneš.