Na fuzbal tekmo greš iz večih razlogov. No, večina gre za začetek iz enega samega. Ker navija za svoj klub. Katerikoli klub pač že. Pa ker imajo pač radi fuzbal. Razlogov je še seveda malo morje. Fuzbal stadion je (še) vedno marsikaj. Kraj, kjer tradicionalno bolje spoznaš ateja. In, kar je super, ko gledam mlajše generacije, vse bolj tudi mamo. Pa kjer onadva vzgajata in spoznavata tebe. Stadion je Newtonova reakcija. Plac, kjer (za)čutiš pripadnost svojemu kraju in ljudem v njem. Tisto okolje, kjer si. V množini. Kolektivno ogledalo tvoje individualnosti.
Na tekme se hodi službeno, za preganjanje dolgčasa, za popivanje, za navijanje, za razgrajanje, za proslavljanje. Vse to je, saj vemo, fuzbal. Tista… »stvar«. Neoprijemljivo izmuzljiva, pa tako prilepljena v nas. Fuzbal je lepilo. Ko ga pošlataš… Ne moreš spustit. Fuzbal je tista nemogoča trajna zaljubljenost. Brezizhodno dokončna. Zaradi vsega tega gremo tja.
Nihče, ampak res nihče, pa ne gre na tekmo zaradi – sodnika. Greš pa lahko po tekmi z občutkom, da ne bo več šel na fuzbal.
Ker veš, poznaš, spomniš pa se tekme, zaradi katere si tesnobno začutil, da nikdar več ne bi šel na tekmo. Raje ne. Za lastno dobro. Tekma, po kateri… Ne. Ne bom več. Zakaj bi si to delal? Je vredno? Ne, ne zato, ker bi bil fuzbal sam po sebi nepošten. Ni. Nič nepoštenega ni v porazih. Ali zmagah. V osnovi. Se pa lahko zaradi sodnika zgodi, da tekma ni več tekma. Ko ne gre več za žogo. Za gole. Za nas in vas. Ampak za piščalko. Jebeno piščalko.
In žal, žal, žal, se je to spet zgodilo pri nas. Spet zaradi sodnika, ki bo ali pa bi moral postati generična beseda. Zaradi sodnika, ki mu pojejo isto pesem v Ljudskem vrtu in Stožicah. Ja. V Mariboru in Ljubljani. Ista viža, ista kletvica, isti ritem Ni ga nogometaša, ki bi mu to uspelo. Nak- Kar bi skorajda bil ultimativni kompliment. Pa ni. To je vzajemna inahilacija. Vzajemno samouničenje. Nerazumljeno razumevanje.
Tako pa… Pride večer… Ko se v dolgem, predolgem eseju, na večer, ko te čaka delo, predvsem pa negotova prihodnost, vprašaš. Resno vprašaš. O (ne)smislu. O sebi. Zakaj. Bi. Si. To. Delal. Pa si še vedno to delaš. Ure. Za tipkovnico. Ko umirjaš dih, pulz, sebe. Ko umiraš na tipkovnici. Ko prezebel, pozno, prepozno, predolgo… Upaš, da boš rešil. Nerešljivo. Po zadnjem pisku. S tekstom, ki je nekoherenten. Tekst, ki ne bo imel niti 500 klikov. Tekst, ki ga ne bo prebral predsednik NZS. Ali sodnik. Pa ne pišeš zato, sploh ne. Pišeš, v navalu, zato, da bi rešil. Sebe. In svojo zaljubljenost. Da bi še trajala.
Nihče ne gre na tekmo zaradi sodnika, torej. Ne gre. No, razen najbrž po službeni dolžnosti, torej sodniki, kontrolorji, bodoči sodniki. In njihova žlahta, če seveda sploh še hodi na tekme. Najbrž gre enkrat, mogoče dvakrat. Biti sodnik, sploh nogometni… Nihče jim tega ne zavida. Ampak saj tudi sami vedo, da nihče ne hodi na tekme zaradi njih. So sicer primeri, ko si je kak igralec zamenjal dres tudi s sodnikom. Ampak tak sodnik je moral biti… Res izreden. Toda sodnike se bolj ali manj pozablja. So izjeme, seveda. V dobrem in slabem. Ampak ko so zgodba sodniki, je nogometa konec. Izhlapi. Pogrezne se. Prečke, vratnice se pogreznejo v travo.
Parkrat sem kolege novinarje, ko sem še dajal ocene sodnikom v poročilih tekem, ki jih trenutno ne pišem, ker pač nimam tovrstnega angažmaja, bi ga pa rad imel, vprašal nekaj, čemur smo se skupaj smejali. Retorično smejali. Vprašanje je bilo sledeče: če igralci lahko dobijo oceno 10, kar se sicer zgodi sila redko, dobri, izkušeni novinarji iz časov, preden so ocene generirale statistike, še pomnijo svoje »desetke«, kaj bi potem takem moral storiti sodnik, da bi dobil »desetko«?
Sodnik torej že v osnovi ne more izstopati. Do osemke, recimo, kot smo se strinjali, še gre. Saj pač opravlja svoje delo. Sledi pravilom in po njih presoja. S svojo ekipo in, tudi pri nas, s pomočjo tehnologije. Če samo narediš to, kar piše, potem ne moreš biti popoln, ne? Nič popolnega ni v tem, če narediš to, kar bi naj v osnovi. In vse to že vemo in je znano. Ampak zakaj potem ta bolestna želja? Kaj se zgodi, kadar sodnik presodi, deluje, stremi k temu, da je zgodba on? Da deluje, res, kot da smo tam zaradi – njega?
Ko se zgodi to, kar se je v nedeljo, 6. marca 2022, v Ljudskem vrtu. In vprašanje.
Kamen ali plastenka? Kaj je priletelo v sodnika?
Vprašanje, ki ga nikdar ne bi smelo biti. Še manj odgovora nanj. Pa bo. Oboje. In ko bo, sploh odgovor, bo grdo, hudo, narobe. In predvsem bo škoda. Predvsem in zlasti za nogomet. Ne samo mariborski nogomet. Za vse, kar nogomet predstavlja. In to, kar nogomet je. Čustvo. Prav to, kar fuzbal loči od praktično vsega in dela za to, kar je, je lahko tudi njegova največja poguba. Nogomet imaš lahko tak rad, da se ti zagabi. Nekaj, kar lahko, nekje podzavestno, rad sovražiš. Pa veš, da je vprašanje v kaosu tako ali tako napačno. Ker je zajebal, očitno, komentator. Upam, da nehote. Ko se zgodi… No, to.
Ker pridejo take tekme. Ko več ne veš ne le, kdo in kaj si. Ampak zakaj si. Ja, tudi to ti lahko fuzbal, ta prekleto lepa igra, naredi. Rani te, čeprav se raniš sam. Kot da si si za vse kriv sam. Pa veš, da si nisi. Ti, ti že. Oni okrog tebe ne. Kaj se boš sekiral. Za fuzbal. Za sodnika. Je vredno? Je to – to?
Meni se je zdelo, da ni. Da se kregam, kričim, rohnim? Da mi nabije pulz? Da ne veš več, kaj si. Novinar? Kako, če ne pišeš več o tekmah? Kar si rad počel, leta in leta. In še boš. Boš? Imaš podkast. Imaš ljudi, našel si jih, ki fuzbal res imajo radi. Vsaj tako kot ti. In za vse to je vredno. Ker je toliko smeha. Morda zato, ker je fuzbal tisti redki, če ne edini šport, ki se ne le igra vsepovsod, ampak v skoraj vsakem vremenu. Zdaj, ko nategujem ta tekst, me v prste na roki še vedno zebe.
Tekma Maribora in Brava v nedeljo, 6. marca 2022, naj ne bi bila kaj prida posebna. Vsaj ne taka, da bi bila že vnaprej prelomna. Pa saj tudi tista točno dve leti in še en dan zraven naj ne bi bila. O, pa je bila. Po tisti tekmi, 7. marca 2020, je bilo konec neke ere. Zadnja tekma Darka Milaniča. In kmalu zatem še za Zlatka Zahovića. In za več mesecev zadnja tekma za klub. Za vse klube. Zadnja predkoronska tekma. Zadnja tekma, kjer so tudi viole imele protest, očitale premije, metale papirnate 500-evrske bankovce. Tista tekma je res imela vse, da bo obveljala v marsičem kot zadnja. In tudi na tisti tekmi je Bravo slavil. Prav tako z 1:2. Ja, v Ljudskem vrtu. Tudi takrat so vodili z 0:2. In tudi takrat se je Maribor pozno vračal. Zabil je Marcos Tavares, kakor zabijejo kapetani, kadar se pokaže, zakaj so kapetani. In legende. In tudi takrat je bilo po tekmi zelo pestro. Vse je praktično bolj zanimalo, kaj bo zdaj. Kaj bodo rekle, naredile viole. Kaj bo z Milaničem, kaj z Zahovićem. To je bila tekma, po kateri težko spiš. To je bila tekma, ko je bil nogomet več kot pač le nogomet. To je eksistencializem posebne vrste. Ko se preizprašaš. Zakaj. Čemu. Kako.
In tako je prišla tekma dve leti in dan manj kasneje. Spet je prišel Bravo. Klub, ki je tako, ne vem zakaj, tipično slovenski. V dobrem in slabem. To je priden, marljiv, stabilen klub. Nastal iz ideje, ne potrebe. Bolj želje kot nuje. Kot osebni projekt z občutkom za skupnost. Brez tradicije, toda z občutkom zanjo. In tako kot takrat je Bravo vodil trener Dejan Grabić. Zdaj je z naskokom sam med trenerji z najdaljšim stažem. Prišel je iz druge lige s klubom kot prej Ante Šimundža. In ga vodil, kakor si je sam zadal. Nemogoče je preprosto opisati, kakšen fuzbal igra Bravo. Na ŽAK-u ima itak prednost v tem, da igra na majhnem, težkem, počasnem igrišču. Ampak vseeno presenečajo – tudi ko je čas, da že dolgo naj ne bi bili več presenečenje.
In kot takšen klub, ki jo je zagodel med tednom Olimpiji in ki se drži večji del prvenstva v zgornjem delu lestvice, so prišli v Ljudski vrt. Kot ekipa, ki ve, kako »heknit« ligo. Bravo je ekipa, proti kateremu ne moreš igrati. Ne lepo, ne učinkovito. To so taktične tekme. Bravo je fuzbal, ki ga pozabljaš sproti. Moraš ga. Zanje je to edini način, kar je povsem legitimno. Makiaveli bi bil ponosen.
Matej Jug je izkušen sodnik. Njegov življenjepis je precej ugleden. Štirinajst tekem v ligi prvakov, ogromno kvalifikacij reprezentanc, liga Evropa… Se nabere. Ni pa sodil, še, na velikem prvenstvu. Z Matejem Jugom sem nekje v minulem desetletju delal tudi intervju. Ravno ko se je vzpenjal, na kar smo postali pozorni, ko je meteorne skoke delal Damir Skomina. Nedosegljiv. Pustimo zdaj analizo, kako je to uspelo Skomini. Od anekdot o pretepih, kjer je pokazal, zakaj je lahko imel tako oseben, piker, robusten stil. Pa do tega, kar počne sedaj in kako se je poslovil, ko je svoje slovo izkoristil v relativno osebne namene in izpostavil en klub. In seveda tega, da je imel v Vladu Šajnu zanesljivo in prodorno ter skoraj nujno organizacijsko oporo. Šajn, vsaj kolikor sem se z njim sam enkrat pogovarjal, od tega ni bežal, kolikor vem, tudi ne Skomina. Ki mi je, po evropskem prvenstvu 2008, ko je »zaslovel« že kot četrti sodnik, odgovoril na vprašanje, kako bi pojasnil ofsajd. »Ne bi ga,« je rekel takrat v lokalu v trgovskem centru v Kopru, »narisal bi ga.«
Damir Skomina je bil cenjen do te mere, da je postal občudovan. Da, tudi med igralci, kakor so kdaj rekli tisti, ki so se v slovenski ligi borili za obstanek v ligi. Ali pa vsekakor niso bili vajeni evropskih izzivov. Skomina je postal to, kar beseda z malo pisano črko pravzaprav je. Ima sicer dva pomena, šele druga je »zelo velika želja po čem«. Prva je »kratkotrajen neprijeten občutek vzdraženosti«. In drži oboje. In držalo je. Skomina je doživljal vseeno doma, ko je imel v tujini izjemno prepoznavnost ter sodil finale lige prvakov, še vedno nujno dokazovanje. Kot nogometaši. Kaj ti bo liga prvakov, če ne vidiš roke. In podobno. Skomina je s tem še nekako shajal. Ampak vzpostavil je skorajda kult sodniške osebnosti.
Ampak prav to je tisto, kjer je pri nas skrenilo. Skomina je vzpostavil svoj renome, svoj pristop, svojo karizmo – na podlagi odločitev, dela, dejanj. In ne obratno, četudi se je včasih tako zdelo. In povsem logično je, da so ga kolegi sodniki občudovali. Kdo pa ga ne bi? Skomina je imel že pričesko takšno, da bi jo kdo kopiral. Bil je… Zvezdnik v svetu, kjer naj zvezdnikov ne bi bilo.
Ker, še enkrat, nihče ne gre na tekmo zaradi sodnika.
V Mariboru pa se utegne zgoditi zdaj točno to. Da nihče ne bo šel na tekmo zaradi – sodnika. Ker ne bodo smeli. Ker jim je prekipelo. Ker niso zdržali. Maribor je imel, tako je bilo čutiti tudi med publiko, 2.500 gledalci, pač slab večer. Ni šlo. Tri zmage po porazu na uvodnem derbiju po zimskem premoru niso same po sebi zagotovilo za še četrto. Tudi ne sedem tekem brez prejetega gola v Ljudskem vrtu za še osmo tako tekmo. Ne. Fuzbal nima drobnega tiska. Niti garancije.
Vijoličasti so bili pač… Niso bili. Zastreljali so tisto, kar bi »morali« zabiti. Rok Kronaveter je končno dobil spet resno priložnost. In… Lahko spoznal svoje omejitve, Klub sto (golov) gor ali dol. Ognjen Mudrinski je imel tekmo, kakršne ima. Le da tokrat tretja, četrta, peta priložnost niso prišle. Zbral je asistenco, ampak ko je bilo že zelo pozno. Maribor pač ni znal proti Bravu, ki deluje kot »znanstvena« ekipa.
Nič ne opravičuje tega, da se s predmetom zadane (stranskega) sodnika. Ali kogarkoli. Nič. In ne. Ne bom rekel, ampak… Povem samo, kam stvari vodijo. Nihče ni pizdil, ker je bil Maribor zadaj 0:2 v Ljudskem vrtu. Nihče žvižgal Bravu za slavje po drugem golu. In nihče ni iskal strelovoda. Ta se je naredil sam.
Maribor je bil slab, zasluženo izgubljal. Ampak M.J. iz Tolmina je paral živce in delal napake. Vsi jih. Vredu. Prvi je kratko potegnil njegov pomočnik Tomaž Černe, ki je dobil predmet iz zahodne tribune Ljudskega vrta. Neopravičljivo. Je.
Kazen bo, ugibam, huda.
Ampak potem gre tekma naprej, stranski stisne zobe. Maribor zniža na 1:2. Borba za žogo po golu, Maribor želi naprej, po vsaj točko. Borba, trganje, izzivanje. Kaj stori M.J.? Kljub prerivanju? Da karton samo Žuglju. In potem, ko spet začne leteti iz tribun, se odloči, da je tekma prekinjena. Pokaže proti slačilnicam.
Je šel prvi tja? Ne. Gledal je. Mariborčani so ga prosili, naj vendar dokončajo tekmo. Najprej je bil prepričan v svoj ultimativni narcisoidni prav. Nato pa, ko se je ohladil, premislil še enkrat. In si, ko je videl, da bo moral tudi nekako iz stadiona, premislil.
Kot rečeno… Nič ne opravičuje tega, da se cilja sodnike in meče stvari v igrišče. Nič. Je pa nogomet stvar vseh. Ne le sodnikov. Mene ob takih scenah mine. To nas pelje nekam, kamor noče nihče. Na koncu pa klub plača kazen, sodniki gredo pa dalje. In še najbolj žal mi je stranskega sodnika v celotni zgodbi.
Edino, kar je Mateju Jugu na to hladno, naporno nedeljo uspelo v Ljudskem vrtu, je to, da je izbezljal, da je Maribor čustveno mesto. Ampak vse to smo pa ja že vedeli. Zato ni potreben Matej Jug. In tega ne potrebuje nihče. Ne Ljudski vrt, ne NK Maribor. Ne, ni Matej Jug kriv, da so navijači šli prek meje. Zato so krivi oni sami. In kriv ter kril bo vse to klub. V njihovem imenu. In obratno. Kazen bo. Ker mora biti. Ker tako nogomet deluje. Je in bo. Ampak vedno več je vprašanj, kje so ukrepi za tiste, ki delajo napake? Nogomet je sam sebe začel grizti, kadar ni bil več transparenten. Prav to je naredilo Aleksandra Čeferina. Ampak naš nogomet ni transparenten. Zakaj sodniki ne odgovarjajo za svoje napake? Saj ni, da jih je premalo. Ker jih je več kot zadosti. Že skoraj preveč jih imamo, takih, ki »morajo« soditi, da držijo evropsko formo. Ampak kaj, kadar oni terjajo vse – za lasten obstoj?
Ker najhuje, kar je rekel Matej Jug na tej tekmi, je bilo tisto, kar nam je povedal Radovan Karanović. Da je ob drugi prekinitvi trenerju Maribora povedal, kako se bo tekma nadaljevala samo, če bodo prisotni varnostniki. Ker njega skrbi samo to. Njegova varnost. Kar je razumljivo. Toda kaj, če je sodnik tisti, ki sproži jezo? Kaj potem? Kje je potem vse ostalo? Navijači, nogometaši, vsi?
Matej Jug je z ekipo v zadnji tekel, ker se je zbal zase. Ne bi se smel. Narobe je. Kot je to, da letijo predmeti. Ampak kar tokrat njemu res škodi, so nasploh reakcije. Nihče ni, še enkrat, šel nikdar na tekmo zaradi sodnika. Nihče v Mariboru ni bil jezen, ker je Bravo zmagal. Delovalo je, kot da rezultat sploh več ni pomemben. Ker je znan vnaprej. Poraz. Za vse nas. Je to še smiselno? Je to še – to?
Zakaj potem hodimo na tekme? Je nogomet… To? Kjer sodnik maha s kamnom, kjer ga je strah, kar ga ne bi smelo biti, pa je bil prej tako prekleto ponosen, aroganten, narcisoiden? Najhujši je ta(k) fatalizem. Nedosegljiv. Sodnik ne bo nikdar kriv. Prav v tem je bistvo. Nikdar. Ne odgovarja nikomur. Razen zaprtim krogom. Ki izstavijo račun. Za sabo puščajo opustelost, razdejanje, armagedon. Misleč, ah, saj nam nihče nič ne more. Če pa jim kdo kaj hoče, pa… Bodo že sankcije. In prav, da so. Morajo biti. Tako ne gre. Nismo barbari.
Ampak prav to je tisti paradoks fuzbala. Vedno bi si lahko rekli, ah, saj je naslednja sezona, kaj se bomo sekirali. Kaj šele za eno tekmo dolgo pred koncem sezone. In zakaj bi ranili nekoga samo zato, ker nam nekaj ne paše? Nič ne opravičuje dejanj v Ljudskem vrtu na to nedeljo. Nič. Ker opravičilo ne bi zaleglo. Ker so tisti, ki niso dolžni opravičevanja nikomur. Sodniki so, bodimo iskreni, dobro plačani. VAR jim je prinesel možnosti, kakršne lahko marsikdo le sanja. Mi, ki take stvari pišemo, zagotovo. Pa nisem favš. O, ne. Niti malo. Naj. Saj garajo, biti uspešen sodnik je dolga pot.
Toda začarani krog je na dolgi rok, ko to spremljaš dovolj dolgo, takšen, da se ti res vse zagabi. Imaš dovolj. Napišeš res dolgi tekst pozno zvečer. Za koga? Za tisto ljubezen do nogometa. Za katero oni vejo, da bo ostala. Za ljubezen, ki je lahko pogubna.
Ampak sam sem predobro izkusil tako ljubezen. In vem, kaj je rešitev.
Zato. Hvala, adijo.