Po svoje še dobro, da bomo vedno imeli Antona Borkoviča. Naj komentatorja. No, v narekovajih. Žogo brcno, brcno žogo. Leti naprej, leti. Gremo, gremo. Zaj! Ja, vedno bomo imeli Antona Borkoviča. In zgodbe. Ja, še včeraj sem za enim šankom slučajno ujel spet eno od anekdot. Ki so povedane tako… Doživeto.
Svoj čas sem mislil, da obstaja najboljši komentator. No, da lahko obstaja. Kot neke vrste tv Zevs. Sedi na svojem tronu, nekem posebnem, gotovo mojstrsko oblazinjenem kavču in tam pripoveduje, komentira, spremlja, poroča o fuzbalu. Kot neke vrste polbog. Fuzbal svinga.
Najbrž zato, ker sem se, kot del generacije, ki je bojda vse najboljše zamudila, naposlušal. O Mladenu Deliću. O siru, obrambi, Bolgarih. Pa potem kmalu še tiste, ki so prišli za njim in hvalili vsak svoj vzor. Večinoma iz tujine. To je bil čas, ko so eni gledali HTV, drugi ORF, tretji Italijane. Večina pa, ker so bili taki časi, TV Slovenija. Kolikor in kaj je pač prenašala.
Ker pri nas… Vemo, kako je bilo. Recimo prvo polovico samostojnosti. Andrej Stare in njegova nova očala. Ivo Milovanovič in njegove »igrajo v modrih oziroma temnejših hlačkah«. Potem je prišel sveži Igor Bergant in njegov potres, ki da bi lahko edini preprečil zmago Sloveniji, ki je potem seveda remizirala. In nato so prišle komercialne televizije: prvič se ni najbolje obneslo, čeprav zanosa na SP 2002 mladi generaciji, ki do Kolodvorske ni prišla, na Kanalu A ni šlo očitati. Ko je angleška liga preko, em, Prva TV, počasi prihajala k nam, je prihajal Dejan Obrez. Nato s špansko ligo Goran Obrez. In z italijansko Tomaž Lukač. Takrat smo, no, sem temu še sledil. Potem je prišlo vedno več kanalov, vedno več tekem, vedno več komentatorjev. In nato je prišla še Arena TV ob Sportklubu in Šport TV in zdaj včasih dvakrat premislimo, katera liga je na kateri televiziji. Ali tekma. Ja, velja tudi za slovensko prvo ligo.
Mogoče je to moja izrazito subjektivna presoja, ampak zdi se mi, da je komentator ravno zaradi eksluzivnosti pravic postal… Ne vem. Se premaknil nekoliko v ozadje. Kakor da pač pride s pravicami. Ker je taka narava poklica in poslovnih praks. Ostaneš tam, kjer si. Ne seliš se s pravicami, ki pa slej ko prej se selijo. Čeprav se tudi komentatorji, kakopak, saj to ni v medijih nobena izjema, seveda selijo. Če je nekako bilo samoumevno, da je Dejan Obrez komentiral angleško ligo, brat Goran pa špansko, je bilo svoj čas za Tomaža Lukača, da komentira italijansko ligo, zdaj pa že lep čas tudi ligo prvakov. Potem ko je res predano tri sezone komentiral slovensko ligo, ko je Pro Plus dvignil renome in nivo ne le medijske obravnave fuzbala, temveč posledično najbrž celo fuzbala. Ker so vzeli nekaj in iz tega naredili, pa naj se sliši še tako biznis profano, produkt.
Na neki točki lahko tudi komentatorji postanejo… No, skoraj produkt. Ko presežejo svojo osnovno vlogo. Učbenika, takega pravega, pri nas ni. Stili so različni. Načeloma pri nas gotovo nihče ne govori premalo. Ali pretiho. Joj ne. Predvsem bi veljalo, tako po dolgem in počez, oceniti komentatorje kot poznavalce, ki v prvi meri jemljejo komentirajo resno. Pripravijo se, spremljajo, pogledajo. Vsaj ko gre za večje lige in tekme. Vse ostalo je potem stvar pristopa, stila, osebnosti. In posledično okusa. Pri Andreju Staretu vemo, kaj bomo dobili. In vemo, da se ne bomo strinjali, kaj je (ne)dopustno. Ker prav tisto, kar dela Stareta posebnega, je spolzko. Podobno velja tudi za druge.
Ampak v tem eseju želim izpostaviti nekaj drugega. Želim izpostaviti Tomaža Lukača. Njegovo komentiranje lige prvakov je z leti postalo… Več kot le prepoznavno. Prav sinoči, ko je Inter grizel, a se samopokopal proti Liverpoolu, je znova pokazal, da lahko približaš vsako tekmo gledalcem. Lukač vselej »pade noter« v tekmo. V fuzbalu preprosto uživa. To se sliši. Kako? Nemogoče je pojasniti, ampak se. Lukačev prodorni glas bi lahko bil njegova hiba, pa ni. Ker ne kriči ali podkrepi vokala samo zato, ker lahko. Ali ker bi bilo prav. Ne, zato ker to začuti. In daje možnost, da gledalec to naredi skupaj z njim. Lukač me tako vsakič znova spomni, zakaj je včasih bolje gledati tekmo – doma. No, tako tekmo, kjer imaš bolj malo možnosti, da boš šel v živo na stadion. Ker se ti zdi, da tekmo bolje začutiš. Akterje, dogodke, zgodbo.
Slovenski film in televizija praktično ne poznata naratorja. Sila redko se ga uporablja, kar je po svoje škoda. Tomaž Lukač pa je neke vrste ta manjkajoči narator. Že v skupinskem delu mu uspeva iz tekem, ki še niso dramatične in nujno odločilne, delati zgodbe. Ko gre na izpadanje, pa dela drame. Take. Napete. Kjer se praviloma ne postavlja na nobeno stran, vsaj sam ne dobivam tega občutka. Lukač ne rabi niti povedati, da mu je »vseeno«, kdo zabije gol. Ker poznam kolege novinarje, ki se pohvalijo, da »niso za nikogar«. Kar ni enako. Predpogoj za dobrega komentatorja takih tekem je nevtralnost, ki sem jo pri Lukaču cenil že v prvi ligi, čeprav vem, da se nihče ni strinjal, je pa imel po svoje tudi to srečo, morda celo privilegij, da je polovica rekla, da je naklonjen Mariboru, polovica pa, da je itak za Olimpijo.
Tomaž Lukač je glasen, včasih tudi preglasen, ampak takrat, kadar je to popolnoma upravičeno. Več kot le dobrodošlo. Komentira za one, ki redno spremljajo fuzbal, in one, ki uživajo bolj ali manj občasno v dobri tekmi velikih klubov. Lukač zajema z mogočnim glasom dogodke, ki so tega vredni. In večinoma deluje predvsem, kar se najbolj ceni, iskreno. Če tekma ne bo najbolj kvalitetna, bo to povedal. Nima česa izgubiti. Morda je drugače v naši ligi, pa vendar. Gledalci čutimo, kadar komentator »drži štango« vsebini samo zato, ker pač mora. Zaradi odkupljenih pravic. Seveda tudi Lukača kdaj zanese, koga pa ne, ampak deluje, kot da mu je, po domače povedano, pol oproščeno.
Vem, da Lukač ni večinsko sprejet za naj komentatorja. Ker nihče ni. Ker nam je to nekako vsajeno. Sploh pa Lukač ne komentira nacionalnih zgodb, ker nas pri ligi prvakov pač ni (več) zraven. Drugače je, denimo, komentiranje košarke na olimpijskih igrah. Uh. Zelo. Ampak tudi tisto ima svojo specifiko in terja neko povsem svojo oceno. Medtem ko sem se včeraj, ko je tekma Liverpoola in Interja šla h koncu in je bilo vse bolj jasno, da je vprašanje samo še, kako bodo Milančani izpadli, vprašal ravno to. Kako. Lukač včasih reče točno tisto, kar se mi zdi, da sam razmišljam. In to tudi pove. Izpade, kot da je tako preprosto. Pa ni. Potrebuješ občutek, znanje, talent.
Zato sem izpostavil Tomaža Lukača. Ne trdim, da je najboljši. Ne. Lahko bi se zatekel k tisti, da je najboljši pač po moji presoji/okusu. Pa ne gre zato. Gre za željo, da bi spet sledil takim tekmam. Ki sploh niso ravno neke klasike. Ko nekdo začuti stvar in je to, kar je. Nič več, nič manj.
Saj zato pa je, na povsem drugem koncu, Anton Borkovič požel svoje warholove minute. Ker je bil iskren, predan, zagnan. Ne primerjam ga z Lukačem. Želim samo povedati, pohvaliti, izpostaviti, da je Tomaž Lukač z leti postal… Liga prvakov. Kot komentator. Ja, zato ker jo pač on komentira, ko ima pravice Kanal A, ki si jih tako ali tako deli s Sportklubom. In marsikoga tudi moti. Ampak upam pa si trditi, da bi redko kdo oporekal mnenju, da je Lukač res predan komentator. Vreden tega, da se to tudi pove. In zapiše.