Žogo je dobil v izdihljajih tekme. In izdihljaljih kariere. Enaindevetdeseta minuta njegove petnajste sezone. Dve minuti do konca tekme Maribora pri Aluminiju, še deset tekem do konca njegove zadnje sezone. Na tistem igrišču, v tej ligi. Tam, kjer so zmage Maribora minimumi, služba, nuja, remiji so resen zdrs, porazi pa katastrofa. Tam, kjer ne zmanjka vstopnic, kjer ni VIP sedežev, kjer ni ne kokic ne burgerjev. Tam. Tam nastanejo in ostanejo legende.
Bila je enaindevetdeseta minuta tekme šestindvajsetega kroga. V izdihljajih zanj dolge, bogate, nore, epske, rekordne kariere. Petnajsta sezona, pa komaj druga tekma. In petnajsta minuta na igrišču na le sedem podlage. On. Sprejel jo je dobrih dvajset metrov od gola. Daleč od njemu ljubega gola. Od mreže, ki mu daje kruh, kariero, smisel. Ampak… Nihče drug ni več vedel, kaj bi storil, da bi se vijoličasti ognili porazu. Nihče drug se ni izpostavil. Nihče drug ni šel na glavo. Nihče drug ni… Ne. On.
Žogo je dobil in z njo takoj krenil. Kot tank. Kot sila. Kot kobra. Čim bolj proti golu. Pritekel je Luka Petek. Trčil vanj. Odbilo ga je. Odbitek od zgodovine. Pomagati je skušal izkušeni Klemen Bolha. Dovolj izkušen, da bi naj bil vedel, kdaj, kako, čemu. Pa je samo odletel. Mimo. Od legende. In v blok je skušal še Tin Martić. Prepozno, žal, prepozno. In prvi in drugi in tretji. Vsi skupaj, vsi zaman.
Ko je zamahnil Marcos Tavares v četrtek, 10. marca 2022, popoldan, v tistem mrazu in vetru, ko je sonce šlo čakat pomlad, na tistem domala kultnem igrišču, kjer je vsakič po svoje drugače, zdaj mehko, zdaj trdo, zdaj lepo, zdaj grdo, je zamahnil po zgodovini. To je bil njegov 158. gol v prvi ligi. Že dolgo je rekorder, prejšnji in dolgoletni Štefan Škaper je postal dokončno anekdota nekih drugih časov. Ampak hkrati je bil to njegov prvi gol letos. Na drugi tekmi. Ja, komaj drugi. Doslej je dočakal eno operacijo in en nastop. In eno knjigo. Marcos Tavares naj bi bil že… Preteklik. Pa ni. Ne še. Zamahnil je tam, kjer je lani zastreljal enajstmetrovko. V ključnem trenutku na koncu neuspešne sezone, povrhu na debiju Simona Rožmana. Zdaj je bilo, kakor da je poravnal račune. Pa ne da bi jih bil moral. Sploh ne.
Marcos Tavares ni dolžen nič. Nikomur. Ta gol je bil… Kvečjemu kot dolg drugih do njega. Samo malo prostora je potreboval. Ampak ta ni prišel sam od sebe. Ne. Prišel je z voljo, fiziko, trudom. Ni pa več kot prej. Bili so goli pred njegovo knjigo Legenda. In ta je prvi po njej. Gol, v katerem je toliko moči. Njegova biografija, zgodba fanta, ki je dal toliko skozi in bi lahko končal vse prej drugje kot tukaj. Na hladen četrtek v Kidričevem. Kjer bi Maribor lahko rutinsko začel zapravljati točke. In naslove. Maribor že dve leti ni odpiral klubskih vitrin. Evropa je vse bolj nekaj, za kar se uporablja preteklik. Večina soigralcev iz lige prvakov je odšlo. V šumi je bil edini z nastopom v ligi prvakov na igrišču. Ja, edini.
Še dvajset dni in star bo 38 let. Spet bodo zaokrožile anekdote, vici, štosi. O tem, koliko je star. Pa saj to je tisto! On in cifre. Koliko golov ima? Ogromno, rekord. Koliko tekem? Ogromno, rekord. Koliko let ima? Ogromno, rekord. Ko je stopil na igrišče, je bil edini, ki je igral v ligi prvakov. Edini.
Ima vse. Ima rekord lige. Ima največ nastopov in golov za klub. Ima rekord evropskih kvalifikacij. Ima, hej, knjigo. Edini v ligi. Iz lige, v ligi, za ligo. Knjigo. Izdana v zadnji sezoni, po kateri se bo lahko bolj ali manj sam odločil, kaj, če sploh, bo še počel v NK Maribor. Vrata so mu odprta. Nekje okrog stadiona, kdo ve, bo najbrž spomenik. Sam sebi bi lahko stisnil petko. Odigral dvojno.
Knjigo že ima, torej. Prebrana, prečitana, prehvaljena. Potem pa to. Eno so knjige, drugo pa zelnica in rezultat v šumi. Gol, ki v živo, na nek četrtek, v zimi kariere pokaže in na zimski dan, ko se pomlad zdi nedosegljiva, le vedno manj tekem v ligi ti daje občutek, da bo enkrat maj, zakaj ima knjigo, rekorde, kapetanski trak. Na tekmi, kjer če Maribor zmaga, je to pač minimum. Če ne zmaga, je drama. Če izgubi, so alarmi.
In potem se je, ko sem ga vprašal, če mu je kaj žal, da je že napisal knjigo, nasmejal. S tistimi neskončno belimi zobmi. Nasmeh, ki je skoraj vedno tam. Ne na silo, ne zato, da bi kaj skrival. Ne. Marcos Tavares se smeji, kadar ima razlog. In zdaj ga je imel. Ne pa za krohot. To vendarle ni mega uspeh. Zanj je to bil gol, ki je bil nujen. Za ekipo, ne zanj.
Ampak vseeno. Marcos. Ni knjiga izšla malo prehitro?
»Ah, ja,« je premislil, »bom napisal drugo.«
Toda še bolj je izstopalo, kaj je dodal malenkost kasneje. Manj kot dvajset sekund. Že pred tem je rekel, kako hvaležen je, da sploh igra. Po operaciji kolena. »Ampak res sem vesel, da lahko igram in rad bi se zahvalil trenerju Radovanu Karanoviću, da vame zaupa, velika stvar je to azme, že proti Radomljam sem se zahvalil, tudi danes se mu zahvaljujem.«
Ponižen je. Prav to ga loči. Tu se lahko začne. Nek mali fant je bojda blizu press tribune rekel, da je Tavares, no, debeli. Saj najbrž ni želel biti žaljiv. Pač ti dresi, sploh pa beli, so oprijeti. Sploh veste, kako tanki, oprijeti, majhni so ti dresi? In kako suhi nogometaši? Ko stojijo skupaj, se poznajo dekagrami. Ko jih vidite vsakega posebej, so… Drobni, suhi, srne, antilope. Tavares še vedno ni daleč od tega. Ni pa v top formi več. Saj sam ve, vsi vemo, jasno je, operacija, leta, vse naredi svoje.
Pa vendar. Do žoge, do nogometa, do športa je tako prekleto ponižen. Še vedno. Prav to ga dela – legendo. »Zelo sem vesel, da lahko po operaciji sploh igram nogomet in zabijem kakšen gol. Zabil sem, ampak škoda, da nismo zmagali,« je pristavil in tako jasno dal vedeti, kaj je cilj. Naslov. Ne njegove številke. Ker ve. Da so tudi sezone brez lovorik. On ima toliko sezon kot ima klub državnih naslov. A ko je prišel, je imel Maribor 7 lovorik. Zato je jasna izjava: »Moramo se izboljšat, trenirat, še več, več, več.«
Je imel občutek, da so soigralci računali, da ga bo prav on zabil? »Na vsaki tekmi sogiralci želijo, da dam kakšen gol. Ker, hvala bogu, dobro treniram. Danes je prišel ta trenutek, ko sem ga zabil. Vedo, da je to moje delo. Zelo vesel sem.«
In to po tekmi, ko se je občutek potencialne rutinirane zmage sprevrgel v muke v šumi. Ko je gladkih in prezgodnjih 0:2 postalo pogrebnih 3:2. Za Aluminij. Za že dolgo zadnjo ekipo lige. In po preobratu so naciljali še v prečko, vohali 4:2 in sploh prvo zmago to pomlad. Še trenerja, za katerega je delovalo, da bo nezamenljiv, so zamenjali. V ponedeljek. Pa saj. Maribor je zanje taka stranka. Že septembra je bil. Sedem tekem, Aluminij brez zmage. Osma tekma? Prišli so vijoličasti. Mislili, da bo 20 minut dovolj. Ali zgolj to, da se bodo pojavili. Nak. Ne tam. V Ljudski vrt so namesto treh točk prinesli tri komade.
Marcos Tavares je pokazal, kaj pomeni biti kapetan, legenda, spomenik. Ta gol, ki sam po sebi ni nujno poseben ali kdo ve kako pretirano lep, je v sebi nosil tisto, kar pri Tavaresu toliko bolj poznamo. Tisti, ki smo tu za take tekme. In na takih tekmah. Ko se resno vprašaš. O smotru. Ampak… Si nagrajen. Ne moreš ceniti gola za ligo prvakov, če ne ceniš gola za 3:3 v šimi. To so goli, kakršen je bil, ko je padel Škaperjev rekord proti Gorici. Ko je preigral vse in še sebe. Ali pa gol izpred dveh let, ko je Maribor izgubljal z Bravom, viole so očitale igralcem premije. Zadnja tekma za Darka Milaniča in Zlatka Zahovića. Narobe je šlo vse, kar je lahko šlo narobe. En manj, dva gola zaostanka. Proti Bravu. Kaos na tribunah. Edina dobra stvar s tiste tekme je bil njegov gol. Pokazal je združljivost brazilskega in mariborskega karakterja. Nepopustljivost. Tavares je vzel žogo in preigral vse. S sabo in fuzbalom in trmo vred. Če je bilo treba kogar odriniti. Karkoli. Samo da je pokazal. Ko bo šlo vse cugrund, bo on še tukaj.
In je zabil gol.
In ga je tudi danes.
V tistem mrazu. V tisti sili. Ne iz obupa, temveč iz ponosa.
Tavares je rešil Maribor poraza. Morda za točko, ki utegne na koncu priti še kako prav. Maribor je v zadnjih štirih sezonah dvakrat imel toliko točk kot prvi, pa ostal brez naslova. Ampak naredil je še več, Tava. Spomnil je hkrati tudi, kaj dela Maribor, no, Maribor. Kot najtrofejnejši slovenski nogometni klub. Kot sinonim za borbo. In ponos. In čast.
So tekme, ki ti spolzijo, zdrsnejo, propadejo. Ko so vijoličasti prišli septembra, ni Aluminij premagal nikogar še v sezoni. Domov so šli z 0:3, poklapani, negotovi, Simon Rožman pa z nogo in pol na poti k nazivu bivšega. Takrat smo špekulirali, kaj bi lahko nastalo iz Ognjena Mudrinskega. Zapravil je dva zicerja. Tretjega ni dočakal. Zdaj pa smo spet ugotovili, kdo, kaj in zakaj je Marcos Tavares. On je takrat tam, ko klubu tudi ne gre.
Zdaj pa to. Maribor je imel 0:2. Po dvajsetih minutah. V šumi. Ampak ta šterntalski veter nekaj nosi. Veter nepredvidljivosti. Maribor je Kidričevu bližje, kot je Kidričevu kateri koli tekmec. Zato pa tako igrajo. V nedeljo niso igrali, propadli so v Stožicah. Šest komadov, abonirani na visoke poraze proti Olimpiji. Ampak čakajo na take tekme. Na tiste, ki se borijo za nekaj povsem drugega. Pač takšni so. Tako to je. Aluminij bo raje šel na glavo in po točke proti (naj)boljšemu Mariboru. Radomlje, konkurent za izpad? Zabili so jim štiri gole. V šumi. Gladko.
Zdaj pa taka tekma. Luka Janžekovič, faktor x, magija od nepredvidljivosti, ultimativni kapetan Aluminija, je podaril prvi gol. Nastavil žogo. Peta minuta. Nato je v 20. minuti gol zabil še Rok Sirk. Nisem njegov pristaš, sploh ne. Ampak gol je bil prekleto lep. Tak. Skoraj v rikverc. Za tak gol rabiš a) občutek in b) jajca. Bam. Dras. Čeprav je Radovan Karanović zamenjal postavo, predvsem predelal obrambo, je kazalo, občutek je bil, da bo dovolj.
Nerad primerjam naš fuzbal s svetovnim. Joj ne. Ampak bilo je kot večer prej v Madridu. Ko je PSG vozil, sankal, nasmodil Real. Dokler… Ni ena poteza, ena napaka vsega obrnila na glavo. Maribor ni imel neposredne napake, čeprav je Ažbe Jug odletel v prazno pri predložku. Ampak vse je storil Martin Šroler. Eden tistih Hrvatov, ki ne govorijo, ampak delajo. Veliko jih je v našem prvenstvu. Čez 40. Ogromno. Za štiri enajsterice. Ampak Šroler je reagiral mojstrsko. Večina igralcev bi tak zdrs golmana nabilo čim prej proti mreži. Ne on. Narolal je, zarolal je in zabil. Ter nato kmalu v
Knjigo je že napisal. In marsikdo jo je že prebral. Pa ni še vse spisano. Ni. Ni v najboljši, optimalni formi. Vse to naj bi bila le še poslovilna turneja. No, turneja. Pač. Čakanje na veliko slovo. Ker to bo epsko slovo. Ampak do tega, da si tak, spomenik v izdelavi, legenda tu in zdaj, se pride točno s takimi goli. Kot je bil ta. Na dan, ki za moštvo ni bil dober. Popoldan, ko lahko skrbi trenerja, ki se sam sprašuje, kako je njegovo moštvo lahko tako razpadlo. Hm. Prišel bo dan, morda zelo kmalu, ko bo moral tudi sam poznati odgovor. Vprašanje bo jasno, kam bo letelo. Do športnega direktorja, ki sestavlja kader, za katerega je že trdil, da je najboljši v ligi. Lestvica ne laže, Maribor je še vedno prvi, ampak prednost je trenutno bolj varna in sigurna kot zaupanje v globino kadra, kjer že ena sprememba povzroči skrbi, več njih pa probleme.
In zato je ta gol toliko bolj izstopajoč. Maribor je rešil poraza. Dal je točko. Ampak prav v tem se skriva ključno vprašanje. Kaj in kakšen bo NK Maribor, ko ne bo več Marcosa Tavaresa? V dveh nastopih si je priigral tri resne priložnosti in zabil en gol. Odstotek je silovit, prezenca tudi.
Ampak če kaj, je lahko Marcos Tavares na ta 158. gol še kako ponosen. Mi, ki smo na ta popoldan bili v Kidričevem, kjer novi trener Robert Pevnik samozavestno verjame, da bo Aluminij zmagal na petih od zadnjih desetih tekem, čeprav so v 26. krogih slavili le štirikrat, tega gola v tisti mrzli sapi sprememb ne bomo pozabili. Ne tako zlahka. Ker je bil gol, ki je pokazal, kaj imajo največji. In zakaj so največji.
Zato je Marcos Tavares to, kar je. In bo ostal. Večni borec. Nepopustljiv. Tava. Tavagol.