Sliši se dosti… Štiri leta in pol. Pa hkrati… Ne. Ampak šele ta teden, ko se nekako spravlja vse skupaj k derbiju, ko pa je »zaj že res cajt, da te enkrat ruknemo Olimpijo«, sem štiri leta in pol postavil v kontekst. Sam sem na tekme začel hoditi tam nekje, star sedem ali osem let. Kar pomeni, da bi recimo bil star že enajst, dvanajst let, znal bi že več kot le osnovne računske operacije, osnove herbarija in abecedo, pa še vedno ne bi bil videl zmage Maribora v Ljudskem vrtu na ligaškem derbiju.
To je bolj razmišljanje o tem, kako dojamemo čas. No, fuzbal čas. Kako? Zelo… No, vsak po svoje. Morda nisem niti pravi za tako razmišljanje, ker novinarji vendarle gledamo ali pa vsaj naj bi na dogajanje bolj celostno. Da ne zapišem tiste zloglasne besede na o (objektivno). Ker že novinarji nasankamo, kadar se prerekamo, če večni derbi sploh še imamo, ko pa je bila večnost pretrgana med leti 2004 in 2009. Ampak dobro. Bo pa derbi, kadarkoli bodo žogo brcali vijolič’ni in zeleno-beli. Maribor in Olimpija.
Bila je dolga era v časih Zlatka Zahovića, ko Maribor res ni imel težav z derbiji. Olimpija je zmagala prvič šele na devetem derbiju ob povratku zmajev v prvo ligo. Na prvo zmago v Ljudskem vrtu so čakali kar debelih pet sezon. Ducat gostovanj, brez zmage. Potem pa je prišel derbi, ki ga Ljubljančani, Damjan Bohar in Ante Šimundža ne bodo nikdar pozabili. 0:3. Bizarno. Prišel je Milan Mandarić in naslov po doooolgih letih vrnil v Ljubljano. Ampak vmes so vijoličasti tolkli svoj niz. V Stožicah. Enajst. Tekem. Brez. Poraza. In to v nizu, ko je Olimpija osvojila dva naslova. Maribor pa se je dvakrat uvrstil v ligo prvakov. Tega epskega niza, ki nikdar ni kdo ve kako izstopal, ni bilo konec še niti takrat, ko je Olimpija začela svojega v Ljudskem vrtu.
In na tej točki se nekako zdi, kakor da porazi bolj zarežejo. Kot zmage. Nenazadnje je bil dotlej le en stari derbi, ki je presegel vse. Ko sta se v zadnjem krogu še za Bežigradom udarila tekmeca. In je bil… No, remi. Dovolj za Maribor, premalo za Olimpijo. Ampak tisti derbi 19. maja 2018? Praktično za naslov, ker sta bila moštvi tako poravnani, da je odločal ne le izkupiček iz tekem, ampak potencialno kar gol razlika? Na štirih tekmah?
Po tistem derbiju, ko je Olimpija osvojila drugi naslov, je nekako obveljalo, da je Darko Milanič dobil svoj odgovor. Proti Igorju Bišćanu je spoznal, da na »kdo da več«… Ni imel dovolj kapitala na igrišču. Ampak derbi je ostal. V spominu. Tudi gol Andresa Vombergarja v izdihljajih tekme. Za 2:3. Za goste. In niz je bil odprt. Za zgodbe. Že na naslednjem derbiju v naslednji sezoni je Tomislav Tomić z granato zabil za zmago. 1:2. In potem še tretji derbi, ob koncu sezone, vse pripravljeno za zgodnje slavje Maribora. Le še vprašanje časa, kdaj bo Maribor petnajstič prvak. No, tisti vikend še ne. Do polčasa je bilo… 0:3. In tako tudi ostalo. Letelo je z vzhodne tribune, mimo glav Zlatka Zahovića in Darka Milaniča, da je sledila bizarna tiskovna konferenca, kjer je Drago Cotar, predsednik NK Maribor, med drugim prijavil, da ni enako, če bakla leti mimo glave recimo golmana, ki da je tega vajena, ali pa klubske legende.
Ampak vsaj porazov Maribora je bilo konec. Trije so bili dovolj. Maribor je resda suvereno odhajal iz Stožic, toda niti v tistem nizu enajstih tekem brez poraza ni nikdar trikrat zapored zmagal. Še več, niti v dominantnih časih v 90. letih in prvi polovici naslednjega desetletja se to ni primerilo. Nikdar. Prav tako ne v času Jugoslavije, ko resda vijoličasti nikdar na desetih tekmah niso slavili za Bežigradom, Olimpija pa zgolj dvakrat v Ljudskem vrtu.
Vem, morda je konfuzno in statistično. Kar se zgodi zlasti z analizo zadnjih petih derbijev v Ljudskem vrtu. 0:0, 1:1, 1:1, 1:1, 0:0. Pet remijev. In vmes tekme, ko so različni trenerji odgovarjali na vprašanje, zakaj smo gledali tako (pod)povprečne derbije. Še zlasti pred praznimi tribunami zaradi koronavirusa. In ko sta naslov osvojila najprej Celje, nato pa lani še Mura. Obisk se posledično do danes ni pobral. Več kot 10.000 ljudi na katerem koli stadionu je bilo nazadnje, ko je Olimpija slavila v Mariboru z 0:3. 11. maja 2019. Skoraj tri leta tega.
Pa tudi zdaj Ljudski vrt ne bo mogel razkazati celotne kapacitete. Ki je po prenovi zahodne tribune tako ali tako manjša. Zdaj bo pa še manjša, ker bo južna tribuna zaprta. Ker… Pač. Saj vemo. Ampak bo pa znova priložnost, da Maribor po 17. novembru 2017 vidijo zmago vijoličastih. Zadnja zmaga je bila minimalna (1:0). Gol je zabil… Jasno. Marcos Tavares. Ima 25 golov na kar 57 derbijih.
Trenutno Maribor že lep čas vodi. In znova ima priložnost, da prav proti Olimpiji naredi bistveni, ne še nujno odločilni korak proti novemu, šestnajstemu naslovu. Radovan Karanović je v Ljudskem vrtu vodil en derbi (0:0) in še enega v Stožicah (poraz 1:0). Pravi, da je to le še ena od tekem, čeprav bo vedno posebna. Da se prvenstvo ne bo odločalo na derbijih. Kar najbrž res drži, celo v štirikrožnem sistemu. V Maribor se bo vrnil Aljoša Matko. Vijolčni bojevnik. Fant, ki mu je klub res šel na roko, mu prisluhnil, stal ob stran ob osebni stiski. Da mu ne bo lahko, verjame Nemanja Mitrović, nekdaj kapetan Olimpije, ki je v Stožicah na svoj račun, ko se je vrnil v vijoličastem, slišal prav tako že marsikaj.
Ne, to ne bo običajna tekma. Ker nikdar ni. Prvenstva se dobivajo z obrambo in na malih tekmah. Ja. Se. Ampak vtis, status, zgodovina, kult, epskost, legendarnost… Prav za to pa so derbiji. Ali pa so vsaj dolgo bili. Ta derbi ne bo takšen, kot bi naj bil. Saj nikdar ne vemo, kaj vse se bo zgodilo. Sam celo na derbiju čutim neko tesnobo, kot da bo nekaj šlo narobe, zdaj zdaj. Potem pa se vedno zgodi nekaj… Ne vem. Nek faktor x. Tisto, zaradi česar je fuzbal, no, fuzbal. Ta derbi, po osmih brez zmage, ni bolj pomemben od naslova. Težko. Je pa derbi za vse tiste, ki so bodisi pozabili, kako je videti zmaga Maribora v Ljudskem vrtu proti Olimpiji. In še bolj za tiste, ki tega še sploh niso videli.
Če že tuhtam bolj o svojem mestu. Tako… Neobjektivno. Ker na dolgi rok… Tisto, kar Maribor dela fuzbal mesto, je tisti občutek, tiste nelagodne face, da saj naslov in vse in prav, ampak če v štirih letih in pol ne »pokneš« Olimpije? Ker derbiji niso zato, da bi se igrali. Ne. So zato, da se dobivajo. Za res pravo zgodbo pa tudi izgubljajo. In potem znova dobivajo.