Žvaka

Vsi ga poznamo. Ne, ne Marcela. Okej, no, to tudi, seveda. Ker tudi oni ga poznajo, ki ga nočejo poznati. In bi zdaj naredili vse, da ga ne bi bili nikdar (s)poznali. Ampak ne, ne govorim o Marcelu Štefančiču. Ne. Govorim o tistem pregovoru. Uvoženem, resda, ampak trajnem. Katerem?

Nije žvaka za seljaka.

Seveda je pregovor, kar je treba najprej priznati, žaljiv. Je. Do pač. Seljakov. Beseda, ki ima negativno konotacijo tako v izvirniku kot na širšem (nekdanjem skupnem) prostoru. Ampak to zdaj ni pomembno. Ni bistveno. Omenjeno je le v konktestu, da je pregovor uporabljen s polnim zavedanjem. Da lahko tudi (u)žali.

Napisan pa je zato, ker je tako kot-ata-na-mamo prikladen. Marcel Štefančič je na dan zmage, 9. maja 2022, žvečil. Ne vem za vas, ampak jaz še vedno, v tistih redkih post-česen ali post-trije-piri zaprosim, ako je nimam, za – žvako. Zame bo vedno – žvaka. Kot v rabi: »Pardon, alo, sori, stari, kaj maš kako žvako?«

Marcel Štefančič je imel žvako. Zmagoslavno žvako. Zdaj… Nimam pojma o osnovnem bontonu tv voditeljev, ki niso športni asi ali pop/rock/hip hop zvezde, ampak nekako bi ugibal, da žvaka pač… Ni za vsakega. Da, hej, skladno s pregovorom, nije žvaka za seljaka. Ker res ni. No za Marcela pa je. Zakaj? Ker on ni seljak. On je tisti, ki lahko žvaka, medtem ko se pogovarja z zmagovlcem volitev. Kdorkoli drug? Bi fasal… No, pregovor. Nije žvaka za seljaka.

Za Marcela pa je, ker je pokazal tako sebi, v bistvu pa še bolj javnost ter oba gosta (poleg Roberta Goloba še Slavoj Žižek) in z video kolumnami redni kolumnisti. Marcel lahko žvaka. Marcel lahko tako žvaka, da se to vidi. In da kdo lahko reče in vpraša: kaj res žvaka? Ja, žvaka. On lahko žvaka. Ne zato, ker bi to delal namenoma, nalašč, na silo. Ne. On pač žvaka. To mu pomaga, da drdra svoje stavke, skače v besedo, gradi svoje pogovore kot prebijam-četrti-zid predstave ali koncerte, kot je bil denimo Beyonce v Zagrebu, ko je ponujala le delčke, ali 50 Centa v Tivoliju, ki ni zmogel več kot delčke. On pač žvaka.

In na dan zmage, ki je bil res dan zmage, 9. maja 2022, ko bi naj bilo vse poraz, je on tako presneto žvakal, ko je dejansko lahko ne le vprašal Roberta Goloba, kar je želel, temveč je tudi dobil praktično skoraj vse, kar je želel, torej bolj ali manj direktne odgovore, četudi je bilo nekaj floskul, konceptov, pogojnikov, ampak dobil je dialog, kakršnega si je nemara ves čas celo želel, no, na takšen dan zmage je Marcelu Štefančiču celo zmagoslavno padla žvaka iz ust. Medtem ko je tako vzneseno spraševal Goloba, če ni že res čas, kot sam napoveduje, da pridejo na ministrska mesta dejanski strokovnjaki in to celo taki, za katere smo že slišali.

Morda je to učinek, ki ga ima mi-plešemo-la-la-la Robert Golob na slovensko politiko oziroma bolj na njeno javno prakso. Na soočenja in intervjuje. Ker sam ne pada na fore, padajo drugi. Padel, dobesedno, in nato izpadels je Zmago Jelinčič. Izpadli so skorajda vsi v tistem istem soočenju, kjer je sicer boj na izpadanje delegiral Igor Pirkovič. Izpadla je obstoječa oblast. Izpadla sta dva bivša premiera iz parlament. In padla je ven žvaka Marcelu Štefančiču.

Pa saj se ne sekiral. Pobral jo je, Golob se je nasmejal. Ampak niti za hip ni to zmotilo lucidnih misli. Pa je ravnokar, sodeč po številkah, vsaj 30 tisoč Slovencev videlo, kako mu je ven iz ust padla – žvaka. Haha. Malo smešno, malo nagnusno, malo mimo, malo teatralno. Nekako tu vmes. Pa se ni obremenjeval. Okej, škoda, da je ni dal nazaj v usta. To bi bilo šele epsko. Tako pa jo je odvrgel in samo šel dalje. Piči, gas pa dolge luči.

Ker to je pregovor za Marcela. Gas pa duge luči. Marcel ni za zadnji naj ugasne luč ali, v prevodu, motaj kablove, gasi internet. Ne. Seveda bo to povedal in je povedal. Ampak potem je naredil. In bil najbolj Marcel doslej. Vsaj tako je bilo videti. Več je lahko naredil kot v eni uri na Televiziji Slovenija. Teater in internet sta pač bolj brezmejna kot tv format. Če bi mu žvaka padla ven na teveju… Uh. Tako pa… Ampak to si je treba zaslužiti in Marcel si absolutno je. Tudi zato, ker je takšen, kakršen je. Stroj. Mašin-žaga. Pa kritike, pa analize, pa sociologija, pa ekonomija, pa politika, pa šport, pa muzika… In stil. O, stil. Marcel Štefančič ima takšen stil, da so vsaj mene, ko sem začel tam nekje takoj po 2000, svarili, da ne bom imel takšnega stila kot on. Ne zato, ker bi bilo v njegovem stilu karkoli slabega. Eh. Ampak zato, ker je tako prepoznaven. In edinstven. In to si je prislužil, kar je povedal, izpisal, izstisnil, izživel.

Marcel Štefančič je vsake toliko, tudi ko nastaja takšen tekst, ki nima nobene želje biti hagiografski, torej fanboy, man-crush nabijanje, vsaj zame luč, ampak v predoru, ki ga kopljem in v njem švicam, propadam, se mučim že tako dolgo, da se ti zdi, da si postal vmes žival. Pa ne človeška ribica. In da bo ta tunel, kot tisti Pitve na Hvaru, če se je kdo kdaj peljal iz Jelse na južno stran otoka, itak premajhen, preozek, da bo v njem cela drama, pa take prakse, da… Se ti zdi, da te nihče ne bo pohvalil, ker si kilometer tunela skopal z žlico. Po možnosti z leseno, ker se ti zdi, da si 50 let za leseno žlico.

Dan zmage z Marcelom je bil zmagovalen, ker si je vzel čas. Ker je pokazal, da format v bistvu ne šteje. Dokler so kamere in mikrofoni koliko toliko solidni, stream pa boljši od kakega kak-te-ni-prenosa fuzbal streama, ni pomembno prav nič drugega kot – vsebina. Seveda je lahko mnogo političnih izpeljank: Golob je dobil še eno kontekstualno umestitev in priznanje, Marcel si je to med drugim lahko privoščil v javno financiranem gledališču, la la la. Ja, marsikaj bi se dalo napeljati. Ampak tokrat še ni šlo za to, čeprav je legitimno vprašanje, ali bo Marcel z oddajami vztrajal. Sam menim, da bi to bilo dobrodošlo. Ne zato, da bi s tem karkoli dokazoval. Ne. Kako hudo boli, je dokazala nacionalka pod tem vodstvom sama, ko je včeraj imela »retrospektivo Studia City«. Kot slab ponaredek, ki prizna, da je ponaredek, ampak trpi, ker ni original. Marcel je adidas tri črte, tisto drugo sinoči je bilo adiads pet črt.

V vsakem primeru pa je rafal, ki je sledil s Slavojem Žižkom, ko sta se pogovarjala dva, za katere se zdi, da se težko pogovarjata, ampak da govorita in brblata in guslata, kar seveda ni res, niti slučajno, dokazal, kakšno moč lahko ima pogovor. Kadar to počnejo veliki. Kadar se tega lotijo mojstri. Kadar žvakajo znalci. Ne gre za prepričevanje istomislečih, za pihanje enakomislečih milnih mehurčkov. Eh, ne, čeprav ima (ne)hote in (ne)vede tudi takšen učinek. Ne. Šlo je za moč dialoga, tudi za svobodo, pisano lahko tudi z velikim s, ampak kaj za to. Vsaj za en dan se je dan zmage zdel zmagoslaven. Češ, vedno se najde način. Pa ne tako, da potem doma snameš vsa ogledala in se gledaš le še skozi pofiltriran selfie. Ne. Tako se to naredi. Ni to »cela Slovenija«, sploh ne, že številke tega ne potrdijo. Je pa to Slovenija. Pa če komu paše ali ne. Je.

Marcel Štefančič je imel za tisto prvo od dobrih dveh ur, ki sta se končali z Bella Ciao, seveda z Golobom skupnega – Janeza Janšo. In se je iskreno začudil, malo nasmejal, na veliko pa razširil roke, ko je Golob rekel nekaj kakor, da se bomo zdaj vsi znašli in da bo zdaj bolje. No, Marcel je z vneto, marljivo, izkušeno, profi ekipo izgubil službo. »No, eni imate pa slavo,« mu je pristavil Golob in pokazal, kakšen mojster komunikacije je. Če ne bi bil, ne bi bil to, kar je. Žaganje drevja je seveda primarno nekaj, za čimer marsikdo žaluje. Ampak ponudi lahko marsikaj. Od papirja do omare za knjige. In to sta naredila Golob in Štefančič.

Dan zmage z Marcelom je seveda imela vse nastavke še in že pred prvo minuto, da bo legendarna. Da bo nekaj, kar bo ostalo kot del medijske krajine tudi kasneje, ko se kaj že pomeša, kaj pozabi, ampak ostane pa nekako v kolektivni zavesti kot »ko je Marcel mel City v teatru«. In imela je post-legendarni status tudi ob koncu, ko je v odjavni špici pisalo Vége. Ker je pokazala, kaj vse premoremo. Koliko potenciala. In koliko spoštovanja. Ko so na koncu skupaj stali Golob, Žižek in Štefančič in ju je slednji spraševal, če lahko spet nastane nova LDS. In Golob je poslušal »največjega slovenskega filozofa«, kot ga je označil Štefančič, sekundiral pa Golob. Ko sta Štefančič in Žižek končala, je dobil vprašanje še Golob in samo končal v smehu: »Če vidva mislita, da imam jaz tukaj kaj za povedat…«

Ja, Golob je bil morda ključni stranski igralec, ki bi se lahko znašel tudi v kategoriji glavnega. Ker je pokazal, kako prekleto razume sodobne medije, pojavnost, metode. Ne pravim, da je zaradi tega nadcar. Ne. Sploh ne. Le v tem kontekstu je debata o resnih stvareh imela pridih celo impro lige ali, še bolj, stand up specialke. Marcel se je seveda tudi nekoliko lovil, mestoma je kaj bilo okorno, malo je bilo nenavadno brez glasbe, špice, prispevkov, ampak video premori s kolumnisti so bili ne le dobrodošli, ampak tudi vsebinski, Marcel pa je sam vmes, preden je vezista Goloba po uri »igre« zamenjal golman Žižek, ki izvaja proste strele in penale, kar priznal, da se mora nekaj kakor malo nadihati.

Ker takšen šus je to bil, ja. Dve uri spoštovanja, vsebine, dialoga. In dokaz, da je včasih forma res samo forma. Studio City je in bo več kot le ime. Ki se bo kdaj vrnilo ali ne. Moralo bi se. Ampak tudi če se slučajno ne, prihodnost in status in nujo in bistvo ima. In bo, dokler bo takšen, vedno imel.

Ker je dokazal. Če nič drugega, eno samo stvar.

Da nije žvaka za seljaka.

Komentarji

komentarjev