Pižama + solze = Vertigo!

Zašepetala je, naj zapremo oči. Zaprli smo oči. Nato je začela recitirati. In smo deklamirali. V petek zvečer. V placu, kjer je zlizane ploščice polagala neka pokojna vojska, ko se nihče od nas zbranih še rodil ni in ki je prav te dni dobil – klimo. Fensi-šmensi. Pa je vseeno teklo z nas. Ampak se je zaprlo oči. In krenilo. V vrtoglavico za konec desetletja. Vertigo.

Zabrisala se je na kolena. S kitaro. Podrsala na rob zdrajsanega odra kluba MC Pekarna. Pa ni bila tam dolgo. Ne, ne na robu. Bila je itak čez rob. Valjda. Že kako uro. Že kako desetletje. Čez, onstran. Sunkovito se je dvignila. In migljavo poplesavala. Še bolj, še več, še, še, še. Sem, tja, levo, desno, gor, dol, mimo, okoli, počez. V nekaj kakor pižami. Okej, ni bila ravno pižama. Saj ne veš, kaj je. Ne pri njej in ne pri tej skupini. Ne moreš vedeti. Gledaš, čutiš. Slišiš, vzameš.

Trzala, udrihala, skoraj orgazmirala je s celim telesom. Na lastne štikle. Z lastnim bandom. Poseksala nas je, pardon izrazu. Vse po spisku. Sebe, band, muziko, publiko, plac, mesto. To je muzika seks. To je… Ejakulacija akordov. To je platonsko platnšpilersko onaniranje. Temu se sicer znucano reče, da je »padla not«. Da je v elementu. Da ji je dogajalo. Pa ne le njej. Vsej četverici.

Bobnar Miha Prašnikar se je s čelom skoraj dotikal snare bobna. Da bi ta nek poltempo zamaknjenosti, ki ves čas pazi, da so epileptični kitarski napadi dozirani še do zadnje zdrave mere, skušal nadzorovati. Kolikor pač gre. In nekdo pač mora. Basist Tilen Prašnikar naposled ni videl nas in mi nismo videli njega. Zlasal se je z basom. Čez oči. In čisto levo je Domen Don Holc stal tako kot mora stati nekdo s takim imenom. Kot – don. O, ja. In s sončnimi očali, pač, dokler je še šlo. In izpod njih je mižal še on. Dvojno mižanje. In še kolektivno za povrh. Ko kitara postane post-rock sfingasto polbožanstvo. Oni trije. In – ona. Vsi skupaj – Koala Voice. Ampak ona. O, ona. Dve figi, ki zgledata kot gobi. Ne, nima več spuščenih las. Zdaj zgleda še bolj navihano. Post-adolescentno. Z glavo je risala navidezne osmice. Z boki jih je odmotavala nazaj. S koleni je skakala, delala počepe, drsala, suvala. Redki so bili trenutki, ko je imela obe stopali hkrati na tleh.

Kako bi jo vi gledali? Mi? Vanjo smo gledali kot uročeni, kot povoženi, kot zamaknjeni. Kaj je to? Pa kako? Od kod? Je to še možno? Kdo je že rekel, da bo pandemija prinesla novo normalnost? Pa da nikdar ne bo več, kot je bilo? Em… Vsi? Pa saj nikdar nismo želeli biti normalni. Niti nismo bili. Ta generacija pa sploh ne. Zanje je normalno nekaj nenormalnega.

Po ducat letih, kar so pokukali iz zasavskega Kisovca, to so kraji, kjer tisti, ki se odločijo, da bodo nekaj naredili, ker je želja lačno prevelika, potem grejo in postanejo, no, rogliči in koalice, in odprli val, ki je pomladil slovensko kitarsko sceno za približno vsaj dve desetletji, je Koala Voice na tisti najbolj nehvaležni točki. Po že štirih albumih, kjer so na vsakem ne samo iskali, ampak tudi našli nekaj novega v svojem indie rocku, kar je že giga dosežek sam po sebi, nagradah, regijskih top kritikah in špilih od najmanjših sob pa do trgov in festivalov, je Koala Voice tam, ko lahko butne le še utesnujoče domača realnost majhnosti, ki je nepremično dejstvo in ne majhnost v glavah. Slovenija bo imela še lep čas dva milijona ljudi.

Ta jedka realnost pač ne čaka na nikogar. Na muzičarje toliko manj. Sploh take sorte. Na »mama, ata, jaz grem v muziko!« redko padejo družinski ponosni kriki veselja. Da je, pade kolektivna ugotovitev, to nekaj, kar se zgodi vmes. S kitaro pač… Si… Na poti do… Bridke cankarjanske bučne realnosti. Ampak odgovor na lasten komad »kam bi šla / kam bi šla, če bi lahko zbežala« vseeno obstaja. Narediš si ga sam. Kam bi zbežala? Sem. Točno sem. Na oder. Med ta folk. Premešan. Ko te dregne tip, ki hodi na koncerte od leta, ko si se ti rodil. Ko na enem prvih špilov cca. dvanajstletnik očitno z res kul starši ne more verjeti, kaj doživlja. Ko se dekleta čisto sprostijo, skačejo, gledajo, varno in ponosno delajo, karkoli želijo gledati. Če se pa itak miži. Tu buljiš… Mimo desetletja, ki bo težko kdaj doživelo nostalgijo. Bo pa ostalo. V občutkih. V hipotalamusu. V nas. Desetletje, ko je mladina spet bila mlada. Za hip. Da vsaj enkrat, kot gre tisti angleški pregovor, mladost ni bila zapravljena na mladih.

Pa sem, odkrito priznam, na TAK koncert zamudil. Priznam. Zato, ker živimo v mestu, kjer imam(o) ta privilegij, da se dogodki kakopak prekrivajo. Ko v Sodnem stolpu nastopa post-Ema fenomen LUMA in ko vidiš razliko med golimi začetki in tem, kaj se zgodi, če to delaš desetletje. Ko je na Židovskem trgu Maribor z Jazz ‘ma mlade najbližji izlet v v Evropo ali ZDA. Ko sem se peljal mimo s kolesom na Tabor, čez most, ko po Dravi nosi utrip mesta, za katerega vedno upamo, da bo vse in še več, kar potem itak je, je izza pekarniških sten že bučala Ker tu je vse tako lepo. Ko sem prišel pred vrata, je bila Go Disco. In ko sem se odločil za manj kisika in vrtiljak, vertigo, tornado, orkan, je Manca Trampuš rekla, naj zapremo oči. In krenila v Vertigo. V pesem, ki poje. O vsem. Vseh. »Samo igramo se dokler ne umremo / In potem sonce eksplodira / V solzah in ljudje se razprše.« Svet je začel umirati, ampak o, naj tako umira. V dvoje. Srečko Kosovel bi na tem koncertu najbrž bil tonski tehnik. Odobravajoče bi čakal, da pesem postane konstrukt. »Ta pesem žal ne zna, rešiti oba, ustaviti sveta / Da se spremeni, si povedal mi, to je vertigo.«

Začne se ti vrteti. Saj »je rekel«. Morda zaradi sopare, kakršna mora biti v točno takšnih klubih. Ko band zveni tako prekleto kot celota. Ko sta kitara in bas objeta, ko bobni delujejo kot frdamani timpani. Od vseh koncertov po koroni, pa sem za kakega to že zapisal, je bil ta koncert tisti, po katerem vidiš, da: ne, rock ni crknil. Kitare še niso riknile. O, ne. Nič ne pride blizu temu… Dialogu, izmenjavi. Tega, mulci in mulke, se na internetih ne dobi. In za tak občutek, kot je štikl Vertigo, ne gre skozi tik tok. Moraš čakat. To niso sekunde. To so ure. V bistvu leta. Desetletje. Na zvok sirene, da zapoje ob 22.00. V emsiju jo še vedno, gasilsko, sučejo na roke.

Kadar se zgodi to, kar se je v petek, 10. junija 2022, je koncert odmik, obvod, oddih. Po dveh letih in pol pandemije. Po desetletju, ki se je začelo s krizo in končalo s pandemijo. Po desetletju, ki nam bi naj prinesel reset. Po desetletju s šestimi predsedniki vlad. In vsem vmes. Koala Voice so na odru negirali sami sebe. Da pesem, žal, ne zna rešiti obeh, ustaviti sveta? Je vertigo, seveda je. Ves ta čas je en sam vertigo. Prehitro gre. Prehitro. Sploh, ko komadi tako bobnijo. Ko se zdi, da vsak od četverice igra več kot en inštrument in več vlog. Ko bobni pojejo. To je koncert, ko bi vsak dal tonskemu tehniku za rundo. To je koncert, ki se lahko zgodi bolj ali manj enkrat samkrat.

Pa čeprav so, če štetje drži, v klubu MC Pekarna igrali že – petič. Vsaj. Ko sem jih gledal nazadnje, bilo je novembra 2017, joj, kako pet let hitro mine, so rekli, da ne čutijo več, da so glas generacije. Kakor, češ, da so bili leta 2014. Pa Koala Voice nikdar ne govorijo o sebi visokoleteče. Kot je rekel Ramiz Derlić iz MC Pekarne: za starejše so bolj pop, za mlade bolj alter. Leta 2017 je bila predskupina – MRFY. Mladost je že počasi na novo skakala čez jarek in ne čez most. Koala Voice je bil prehiter in prepozen hkrati. Naredil čisto vse, no, prav. Več s takšno glasbo v Sloveniji z vsemi njenimi specifičnostmi težko narediš. Koala Voice so šli od Baltika do Nizozemske, bili predskupina Pixies, napolnili Cvetličarno, alo, Manca Trampuš je pela na državni proslavi, kadar so te takšne, da lahko taki kreativci tam seveda sploh nastopijo. Naredili so vse. In kaj zdaj? Kam potem? Kaj se zgodi? Če nisi tista prva, stara liga, kar zaradi EMŠA nisi niti mogel biti. In še to: leta 2017 so delovali… No, drugače kot zdaj. Ko…

Potem… Igraš. Če to res delaš… Še iz enakih razlogov kot na začetku. Potem… Igraš. Špilaaaaj, bi rekli v Mariboru. Nismo rabili. Dvajset štiklov smo dobili. Dvajset. »Maribor, hvala vam stokrat!« je proti koncu začelo lomiti Trampuševo. Lomiti? Ja, lomiti. Čutila je, z vsakim bolj norim aplavzom, ne, saj to niso več aplavzi, tole je grupnjak, da se bo na neki točki zlomila.

Koala Voice namreč zdaj deluje kot tisti edini par iz srednje šole, ki mu je res ratalo. Pa res ratalo. Ne ono, ko že misliš, evo, glej, še sta skupaj, potem pa tam proti nezadržnemu koncu tridesetih slišiš o varanjih, objokanih otrocih, neplačanih svežih kreditih in podobna sranja. Ne. Koala Voice deluje kot četverica, ki je na odru tako prekleto povezana. Kakor da, kot mi je rekel Domen Holc za Večer leta 2018 v Šiški, ko so iskali plac za vaje, Kisovec nikdar ne bo pobegnil iz njih. Tista želja. Ki lahko nastane kjerkoli, v manjših krajih pa zagori kot večni plamen ustvarjalnosti.

Koncert v emsiju je šel nezaustavljivo dalje. Publika je bila newtonov zakon v praksi. Vsaka reakcija na odru je imela svojo enako močno reakcijo v publiki. Po spolu nekje pol-pol, pa ne da bi to bilo pomembno. Starostno, kot rečeno, premešano. Ni bilo nabito, to ne. Je bilo pa dovolj polno, da si se dotikal ljudi. Na relativno introvertno glasbo je bila to ekstrovertirana dogodivščina. Tu ne moreš, da ne bi plesal. Ne gre, da ne bi skušal slediti. Fluidnemu jeziku. Slovenščina, angleščina, hrvaščina. To je band, ki jezika ne rabi, je pa vseeno v Vede premikanja, Ker tu je vse tako lepo in Vertigo, pogruntal, da materinščina ne samo, da bolj pali. Ampak se bolj začuti. In dikcija Trampuševe? Že na plošči, sploh Plata (2021), je sijajna. Ampak v živo? To je bil presek rock špila in top literarnega večera, kjer osupneš, da lahko poezija v živo iz ust in ne s papirja tako trofi.

Ko je šla skozi Wild Dancer, pesem, za katero vedno zapišem, da sem jo v živo prvič slišal v miniaturnem, ampak popolnem Glasu podzemlja leta 2014, ko je Trampuševo naslednjo jutro čakala matura, je Holc začel igrati skoraj kot Tom Morrello iz Rage Against the Machine. Tapkal je. Drug drugemu so na odru kimali. Se občudovali. Bili zliti skupaj. Vem, zveni osladno, pa ni. Ostro je. Koala Voice ni sacher torta. Ne. Prej tabasco. Pri Wild Dancer je pesem v živo še vedno to, kar njen naslov pravi, da je. Njena doorsovska repetitivnost poskrbi, da se skače.

In potem je prišel še bis. O, bis. Dva komada. Ne več na gas. Ne več na polno. Da ne bo kot pred dvema tednoma. Ko je Marko Soršak – Soki iz istega odra prosil, lepo prosil, moledoval, naj vendar, za božjo voljo, publika dovoli konec koncerta Elvis Jackson. Koala Voice so to naredili drugače. Na drugo finto. Niso šli z najbolj udarnima komadoma. Ne. Šli so z Zlomila si mi srce za na plato, ki se skoraj samougonbi. Ter poslovili z Brainstorm. Nežnim kitarskim praskanjem. Kot dotik rahlo pogrizenega nohta na dotika željno kožo. Komad s katerim je vsak konec možnost za nov začetek. Ni nujno, da je. Ima pa potencial. Band se je priključeval. Začela se je risati svetloba. Tam, ob pol dvanajstih zvečer. V pesmi, ki, prosti prevod, pravi, da »mi praviš, da so moji možgani zlomljeni / kot odrasli možgani, ampak preprosto ne delujejo / kot mesto, v katerem nikdar nisem bil(a) / kot poved z milijon besedami.«

In potem, ko se komad zaustavi. Ko strune postanejo film. Sledijo le še štiri besede. Teh ne bom prevajal. »It’s gonna be alright«. Začela je Manca Trampuš. Sledil je Miha Prašnikar. Za njim Tilen Prašnikar. In potem cela MC Pekarna. Zdaj, ko to pišem, imam naježeno kožo. Peli so vsi. Smo vsi. Vse bo vredu. Vse. Bo. Vredu. Se lahko koncert bolje konča? Kot sporočilo, nagrada, napotek? Da bo vse vredu? Po kanonskih akordih, torpedih od komadov. Potem tole. Božanje. Zdravilo. Omilitev. Tole je kot ležanje… Kasneje. Peli so. Peli smo.

Vsi.

In nato… Se je Manca Trampuš, tako je bilo videti, zlomila. Ni šlo več. Konec. Tresk. Solze so ji stopile v oči. Kitaro je že odložila. Paličice in trzalice so bile pospravljene. Le še četverica. Objeta. Štirje v vrsti. Kot večni prijatelji. Mi smo pa peli. Vsi. Da bo vse vredu. Medtem ko ti folk na angleški tekst v Mariboru, ko si prišel iz Kisovca, poje nazaj tvoj refren. Se ti prikloniš. Je kaj večjega? Ne stožice, ne tivoliji, ne wembleyji. Ko dobi pevka solze v oči. In to potem, ko je že rekla: »Vi ste čist nori usi skp!«

Pa so peli, »samo igramo se, dokler ne umremo«. Morda pa je to, kar pravi Vertigo, življenjski nauk in nauk o življenju. Samo igramo se. Kadar igrajo Koala Voice. Ko veš, da bo vsake toliko spet vse vredu. Ko te četverica iz odra, ki zdaj preprosto špila in se špila, poboža in objame. Tisti spontani trenutki koncerta, kjer se je vmes Trampuševa čudila, ker so šli v drug komad od napisanega. Ja, še so taki koncerti. Kjer šprica spontanost. Kjer se švica. Kjer se pleše. Kjer se joče. Kjer je vse tako lepo in kjer »nič me ne boli«.

Mogoče ena pesem ne zna rešiti oba in ustaviti sveta. To ne. Zna pa en koncert v poldrugi uri spržiti vrtoglavico z rešitvijo za vsakega od nas. Ker… Bo vse vredu. Ker… tu nič me ne boli.

Komentarji

komentarjev