Najprej, vse najboljše. Vse naj-bolj-šeeee, Val 202! Petdeset let! Zdi se, da so obletnice Vala 202 postale samoumevno (pre)velike. Čeprav… Zame? Večjega od tistega špila Siddharte s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija 16. junija 2002 – u, mater, dvajset let je že ?! – ne bo. Zato, ker je bil moj prvi obisk Križank. Zaključeval sem drugi letnik gimnazije. Val 202 je takrat postal dokončno kul. Tisto ni bil le koncert. Bilo je neke vrste… Kaj pa vem. Gibanje.
Spomnim se tudi, da smo enkrat na povratku z družinskega izleta, ko sem bil še osnovnošolec, nekje tam pri Uncu na avtocesti ujeli neke spomine ali kolaž na Valu 202, ko sem spoznal, da mediji niso samo togi, resni, zamorjeni. O, ne. Kot tisto, ko smo za geografijo »peš« vstajali in vpisovali duhamorne vremenske podatke. Še v času, ko so na poročilih navajali tudi zračni pritisk. Raste, pada. No, Val 202 samo raste. O, ja. In to je na ta četrtek, 16. junija 2022, ko Val 202 praznuje 50 let 50 razlogov za Val 202. Ko nimaš časa, pa ga najdeš. Za tak radio? Itak.
Spetek. Oddaja, zaradi katere nikdar svet ni bil več… No… Tak. Kakršen smo ga poznali. Oddaja, kjer je Tanja Žagar trabunjala o svojem nizkem glasu. Oddaja, kjer je Tomi Meglič govoril, zakaj ni postal skakalec. Oddaja, kjer se je lahko vprašalo vse. Spetek je na novo naredil petke takšne, kakršne so bili, ko si bil še srednješolec. Spetek je bil, občasno še tudi je, žal pa zeeeelo občasno, tisti razlog, zaradi katerega je koncept, ko se dva pogovarjata med seboj, mi pa poslušamo (ob top žvižgajoči glasbi), resda še iz časov lesene žlice. Ampak je tako prekleto vžgal. To smo čakali. Še bi, še. In ja, Spetek me je povabil v goste, ko sem sam dosegel dno dna in mislil, da je z novinarstvom konec. Ja, to je Val 202. Tisti del medijev, kjer veš, da prihodnost obstaja. In da so tam še – Ljudine.
Kajla Kacinu. Ko v času prvega zaprtja Jelko Kacin ni vedel, kdo je Nejc Jemec in je ta zgolj mirno napisal: »Odgovorni urednik Vala 202 sem«. Kolikor vidim, je kasneje Kacin prav lastni punchline zbrisal. Mu je bilo nerodno? Bolj verjetno svetovano.
Franci Pavšer (ml). Ko sem začenjal svojo novinarsko pot, sem na eno prvih poti šel na zaključni turnir osmerice v takrat poimenovani Goodyear, danes pa ABA košarkarski regionalni ligi. Šli smo v Beograd, pisalo se je leto 2005. Star sem bil komaj 20 let. Delali smo, kot se je takrat pač delalo. Po svoje manj hektično. In vsak večer, ko smo vsi ostali že oddali in bolj ali čakali, da bomo dan končali pač v hotelu »interkonti«… Je prišel on. Ne spomnim se, ali je pomahal ali požvižgal. Ampak šli smo. V noč. V zgodbe. In tako je postal, vsaj za košarko, zame neke vrste vodič. Ne zato, ker smo hodili ven. Ampak ker je vedno povedal tako, kot je. In to še vedno počne. Nikdar ne bom pozabil, kako se je v Litvi 2011, ko smo vsi zmačkani sedeli v Kaunasu, mislim da je bil Jaka Lakovič v šlafroku, uprl Božidarju Maljkoviću, ki je čisto na koncu pokazal, kako zelo ga je, žal, povozil čas.
Nedeljski intervju. Okej, tam so gostovali tudi oče. Pa to ni najbolj pomembno, čeprav je. Kar je pomembno, je da ob nedeljskem kosilu mama vedno navede, kdo je bil gost, pa kaj je povedal, pa… Tudi sam, kadar kuham, skušam ujeti sogovornika, ampak pogosto celo vpliva na samo pripravo hrane. Kako cvrtje? Nak. Ker ravno tedaj zgrešiš lucidno misel.
Živooke. Prve bodo vedno prve, ampak tiste, ko se po celotedenskem mamljivem prcanju s Cesarico od Oliverja Dragojevića na koncu v petek niso ustavili tik pred refrenom? Pa vsa gostovanja, dueti, pesmi, nabori? Nenadkriljivo! Junijske izvedbe so vsaj meni ljubše kot poletne, ampak vsako vzamem takoj. Ker Mihi in Andrej. Ker Ranđoti in Bračići. O, ja.
Zinka & Toplovod. Če ne veste, kdo je Zinka, potem nikdar ne boste razvozlali bistva življenja. No, nič hudega. Vam to pove – Toplovod. Oddaja, ki je citram podaljšala že tako legendarni status. Mihi, ki želi, da ga kličete Mihi, je tam v bistvu le kanal, če se navežem na de saussarjeve osnove komunikologije. Oddaja smo mi. To je audio verzija tistega, o čemer je pisal Anton Trstenjak. To je… Izumljanje tople vode. Na novo. Žlahtno!
Opravičilo poslušalcem. Ko se je Nejc Jemec, odgovorni urednik, opravičil poslušalcem zaradi nedeljskega intervjuja, ki ni dosegal standardov. Ker jih res ni. Zelo, zelo, zeeeelo redko videno. In spisano tako, da gre lahko v učbenike kot primer medija, ki res ceni možgane svojih poslušalcev.
Pot v raj. Mojca bo ostala naša slaba vest. Boštjan nikdar. Ker Bošti bo glas tistega dela, kamor mikrofoni pač ne grejo. Ker bi postali megafoni. Depresivna radijska veseloigra srednjega sloja družbene bajadere je v osnovi radijska igra, toda prilagojena sodobnemu času na način, da smo na torke čakali na nek nov, bizaren način. Nikakor nismo želeli, da bi postali Boštjan in Mojca, najbrž zato, ker smo na poti tja. V raj.
Naval na šport. Okej, že tivolska sirena, ki je iz tiste nore sezone 1996/97, ko sem bil na treh tekmah v »ta mali tivolski«, bo večni poklon slovenskemu športu. Toda zgodbe tega uredništva? Ob 09.15? To se da na glas. To se kava neha kuhat. Športno uredništvo Vala 202 je tisto, ki naredi vse športne dogodke malenkost bolj… Kako bi rekel? Ljudske?
»Gol, gol, gol«. Šele v dokumentarcu ob 50. letnici Vala 202 sem ugotovil, od kod prihaja znameniti trikratni »gol gol gol«. Še na stadionu, kadar pade gol, si ga včasih rečem. Pa gledam veliiiiko nogometa. V živo. Na licu mestu. Vidim več slabega kot dobrega nogometa. Ampak zaradi, kot vem zdaj, Mirka Strehovca je »gol gol gol« tisti vzklik, ki definira še zdaj nedeljske popoldneve in upam, da jih bo v avizu še dolgo, ki pokaže, zakaj je nogomet tako prekleto nezgrešljivo privlačen. Že od leta 1973 in tekme Jugoslavije. Gol, gol, gol.
Nova zvočna podobna, kukavica ostaja! Že približno 1878-krat mi je uspelo nadvestodvajstniti partnerko za – kukavico. Češ, draaaagaaa, pride in potem. Hu-hu. Ku-ku. Haha, kako mi rata, kako se potem loviva! Zdaj po lanski prenovi glasbene zvočne podobe avizov in jinglov, je sicer kukavice manj in ne dela ku-ku tako dolgo, ampak je še tu. Mora biti. Pa baje, tako so vsaj radijci meni rekli, so posneli originalno kukavico. Cel dan so čakali, snemali, upali. Hu-hu.
Če že, potem tja, Anže. Podkast sultan je bil, je in bo samo en. Tudi zdaj, ko njegova mreža, ki hvala bogu nikdar ni prerasla v korporacijo (pa bi lahko), že lep čas počiva. Koliko? Leto in pol? Podrobnosti, Glave in, jasno, izvirni Apparatus. Brez Anžeta Tomića bi bil medijski prostor pri nas… No, pol manj bi ga bilo. Kdo ve, kakšna bi bila podkast scena. Ne prej, ne kasneje boljšega ni bilo. Pa še pomagal nam je. Vsem nam. In zdaj dela z Marušo v Odbita do bita. Če že, če ga je že kdo snedel, potem… Val 202. Absulutno.
Proti etru, spet ta dež. Val 202 je imel kar nekaj oddaj s top imeni, ampak boljšega od tega ne bo. Ni šans. Pa še top oddaja je, Nina Zagoričnik je v takšni kondiciji, da lahko mi z »manjšim emšom« kvečjemu zardevamo.
Luka in Žoga je okrogla. Kadarkoli vidim, srečam, ogovorim Luko Petriča, okej, bolj on mene, je svet mnogo manj stresen. Mnoooogo manj. Luka Petrič je totalna flegma, ampak v tistem žlahtnem smislu. On se sekira tam, kjer je to vredno. Pa se, ob mnogih športih, izdatno posveča fuzbalu. Tej »vedi« o nestrinjanju. Čeprav sam delam že sedem let fuzbal podkast, je Žoga je okrogla priletela kot nekaj, kar je Val 202, še bolj pa nogomet, potreboval. In dobil.
Popevka tedna in »Beavis in Butthead«. Beavisa in kolega sicer že lep čas ni več v avizu, kadar gresta skozi Popevki tedna. Ker so potekle pravice ali nekaj takega. Ampak jaz se še vedno, če ujamem ob 09.35 ali 16.35, zasmejim. S tistim glasom ja. Vrednim Popevke tedna, zaradi katere je zlasti slovenska glasba vse to, kar je. Hvala, Andrej.
Kulturnice. Tista oddaja, ko bi skoraj preklopil, pa si v zadnjem hipu premisliš. In si nagrajen. Ja, ker stara šola je včasih pač najboljša šola. In to je stara šola. In najboljša. Kultura na kulturen način.
Ankete. Katja in ostale… Ko gredo na ulice, naredijo iz anket remek dela. Greš dol na ulico. Z vprašanjem. Ne kakršnim koli vprašanjem. A-a. Z vprašanjem, ki ne bi moralo biti ne bolj direktno niti manj ozko. To ni za hiperempatične, vljudne ali politično hiperkorektne. Vprašaš »naključne mimoidoče«, kaj menijo. O spa-jih za moške. Ja. Spa-ji za moške. Čisto resno. Pa naj bi bili Slovenci nekako pregovorno zadržani. Razen do tujcev, seveda. Njim bi povedali vse. Vprašaš moške, ženske, stare, mlade, samske, poročene. Prvega in zadnjega, ki prideta mimo. In kaj dobiš? Če si član ekipe Nebuloze, dobiš najboljši možen štof. Dobiš presežek.
Nebuloze. Ker se zlivajo ena z drugo: Nebuloze bodo Mihijev drugi eksperiment, neke vrste kontrolna skupina v primerjavi z drugim, drznejšim, radovednejšim Toplovodom. Nebuloze ob torkih najprej zintrigirajo twitter, po osmi pa še širno poslušalstvo, ki ne more, da ne bi. Nak, ne gre. Ne more, da ne bi kontrirala, se vključila, oglasila, preglasila. Nebuloze že v imenu povedo, kaj so. Pa jih vseeno skušamo vsi skupaj vnovič, vsak torek, pretentati. Zaman. O, kako zaman.
Izštekani. Kaj naj še povemo o Izštekanih, kar že ni bilo? Jure Longyka je zgradil inštitucijo, ki je dala slovenski glasbi, kar ji skoraj nihče ni. Težo. Klasiko. Poklon. Siddharta 2003 bo zame najbrž prelomnica, četudi gremo lahko precej nazaj in k Sokolom s komadoma, ki sta pristala na moji zlizani cedeji Sokoli ’88 – ’93.
Jezikanje. Kot ex-študent slovenistike sem nekaj takega sanjal. Da bo nekoč nastala zabavna oddaja o sloveščini, književnosti, jezikih. Saj vem. Oksimoron. Je. Ampak Tadej Košmrlj in Uršula Zaletelj, katere povratek se že zdaj neučakano čaka, evo, še en oksimoron, zmoreta povrhu ob petkih jezik prepogibati način, da so še ankete na ulici tako prekleto mamljive. Vi ne bi na ulici odgovarjali, kaj je Homerska primera?
Otroški kvizi. V času prvega zaprtja zaradi koronavirusa so bili otroški kvizi nekaj najboljšega sploh. Ko je Val 202 pokazal, kako lahko na hecen način resno tretiraš (naj)mlajše. In si zagotoviš publiko še za vsaj naslednjih 50 let. Kvizi za otroke so bili nadtop. Sploh.
Antikviz. In če smo že pri kvizih… Samo Valu 202 uspe, da nekdo pokliče tja, se predstavi, upa na nagrado, potem pa zine: »Sem Jaša Lorenčič Lorenčič in nimam pojma«. Če to ni dosežek, potem ne vem, kaj je. Srede, o te srede.
Maruša Odbita Kerec. Nisem prepričan, da sem Marušo spoznal, ko sem gostoval v Spetku. Morda. Ne vem, megleno je. Vem pa, da glas Maruše Kerec naredi dan nekako bolj tekoč, optimističen, lagoden. Njen glas so žareče oči. Njene besede so ihteče povedi. In njena volja… Maruša Kerec je oseba, za katero veš, da res rada govori in še raje to počne na Valu 202. Nova generacija na dveh nogah.
Dan 202. Najboljše? Siddharta v Križankah 2002. Nič ne pride blizu. Ne tisti verziji Le Mavrica. Ko še Rh- ni obstajal. Leto in dva meseca pred Bežigradom. Ko je Jani Hace komaj prišel v band. Dan D špil je bil dober, a je bila tiskovka na strehi še boljša. 70-minutni kolaž leta 2012 v Tivoliju pa dokaz, da niti Keane ne morejo priti blizu domačijskemu občutku, ko si mrmraš Poletno noč. Ni ga banda, ki bi presegel takšen venček. Tujega banda.
Latrina. Oddaja, ki je ni, pa bo. Vedno obstajala kot tista, ko je greznica rumenega čtiva zadišala. Samo »Mihi« je lahko prepričal Ivana Lotriča, da je glas posodil… No, temu. Petkova Latrina je bila uradni konec tedna, tistega, prvega dela. Latrina je bila nežni prehod iz tedna v vikend. Kot da bi se vlegel na posteljo s povsem tigrastim vzorcem.
Decibeli. Album Mi2, posnet v živo, no, dvojni album, je v prvem delu iz Radia Slovenija. Ni »Izštekan« koncert, je pa tista verzija pesmi Odhajaš, ki sklene prvi plošček, vsaj meni rešila kakšno leto. Dve. Tri. Ker ja.
Petkova centrifugagagaga. Haha, ko sem pa zvedel te dni, da se je peš snemalo avizo za Petkovo centrifugo? Haha. Ne bom pozabil, da sem centrifugo prvič mislim da ujel leta 2004 kot zeeeelo mladi praktikant na poti na Bled na sprejem Čop&Špik dvojca. In mi je Janko Rath, Večerov fotoreporter, odčital lekcijo: »Vidiš, tak se dela radio!« Nisem mogel verjeti, da je taka lucidna zajebancija iz dnevne politike možna.
Glasbena želja. Ne bom se spomnil ne leta ne datuma, bila pa je po moje sreda. Ko mi je na tvit željo Andrej Karoli izpolnil glasbeno željo. Tako. Ko daš sam sebi focn. Z nemškim popom. Aplaus Aplaus! Moj bog… Kako že gre tista ameriška? Pazi, česa si želiš?
Liki. Kadar sem ujel Like, se mi je zdelo, da bi lahko bil… Čebelar. Oskrbnik gradu. Inštruktor padalstva. Ena tistih vsebin, ki so, pa mislim, da niso možne. O, pa so. Liki ali kadar vsak človek lahko postane sebi in drugim zgodba. To niso usode. To so povesti. O dobrih ljudeh. Slovenska duša post-realizma 21. stoletja.
Sopotnica. Danila Hradil Kuplen – saj se strinjamo, da s takim imenom avtomatsko postaneš radijec, ne? – je ob sredah taka Sopotnica, da mi je samo žal, ker se v sredo popoldan večkrat kam ne peljem. Ker ja, tole je treba poslušati v avtu.
Ti-ri-du-ri-du-ri. Vsak avizo/jingle postane sčasoma… No, stvar navade. Ampak ta Vala 202 za prometne informacije? Ah. Ta pa… Mi, s Štajerskega konca, se takrat, verni ali ne, pomolimo. Naj ne reče štajerska avtocesta, naj ne reče štajerska avtocesta, naj ne reče štajerska avtocesta… »Nujna informacija: na štajerski avtocesti je nastal…« Pa najprej bentiš, potem pa… Ugotoviš. Da boš še malo pač na Valu 202.
Frekvenca x. Je tista oddaja, zaradi katere bi dan moral imeti 105 ur. Ne, ker bi bila dolga, ampak zato, ker bi rad slišal vse oddaje. Prav vse. To je kvaliteta kvalitet, to je tisto, kadar rečejo politiki »vlagali bom v znanost in razvoj«, pa ne vedo, da vse to, z večjo, hudo večjo kvaliteto, govori že Frekvenca x.
Jutranji koncerti. Ne bom pozabil, kakšen šus je bil, ko sta gostovala pri Andreju onadva. Mhm. Zala in Gašper. Na poti do trenutka, ko še nista bila to, kar sta potem postala. Srede so, enkrat mesečno, dan za jutranji predah. In ponos. Pa se je začelo s sposojeno klaviaturo… In Neisho…
Ime tedna. Kadar ujamem, me iskreno zanima, kdo, kaj, zakaj. In da Ime leta postaneš/ Uh! Ampak najboljše? Tisto, ko nominiranci prejšnjega tedna povedo, kdo, kaj in zakaj za »ta teden«. Top.
Rožnata dolina. Najboljši podkast, ki ga nikdar niste slišali. In najboljša stvar o tem, kako mladi morajo biti predolgo mladi.
Zgodbe. Pridejo in … Ne, ne grejo. Ostanejo. O, pa še kako! Sploh zdaj ob 50. letnici. Ko so naredili še zgodbo s – tajnicami. Ja. Ki imajo, mimogrede, takšno barvo glasu, da bi gladko povozile marsikaterega špikerja.
Forum 69. Samo na Valu 202 je možno, da nekdo prečesa tiste najbolj samoumevne in vseznalske forume. In pove z »glasom ljudstva«. Vse. O vsem. In vseh. Haha. Torek, ta torek…
Odbita do bita. Četrki z Marušo in Anžetom in gosti so vedno… No, morajo biti takšni. Neverjetno ostaja, kako zelo Marušo vse zanima in kako Anže vedno vse ve, ampak gostje premorejo pa, ne vem kako, vedno oboje. Ena najbolj poslušanih oddaj pri nas, mimogrede, vsaj kolikor vem.
Botrstvo. Če bi en razlog obstajal, zakaj naj obstaja Val 202? Botrstvo. Tisti projekt, ki ni projekt, ampak naša kolektivna vest. V dobrem in slabem. Akcija, ki naredi reakcijo. Presežek presežkov, ki ima povrhu oporo v dolgoletnem občutku za humanitarno nrav tega radia.
Glasbeni S.O.S. Glasbeni SOS sem tudi sam uporabljal ohoho krat. Predvsem za domače štikle, ki jih navoha to uredništvo. Morda kdaj sicer ne dela v nulo, ampak sicer pa… Najdeš. Ker si, in to je najbolje, zapomniš, koliko je bila približno ura, ko si slišal ta top komad.
Druga jutranja kronika. Odkar sta dva voditelja, je še bolje. Nisem si mislil, da bo, malo me je presenetilo z lanskim letom ali kdaj že je bilo uvedeno, toda dela, o kako dela. Druga jutanja kronika deluje, vsaj meni, kot boljša verzija TV Dnevnika večer prej.
Špilferderber. Ko sem bil gost, je bila oddaja še boljša. Haha, smeh na stran, toliko le, da vidim, če ste še tukaj. Ja, Jurij Drevenšek je dobil priložnost generacije za generacijo, ki priližnosti bojda niti ni imela. Koncept se malenkost še išče, toda prav je, da taka oddaja je, ker predvsem pokaže neki 1985 cca. Generaciji, da ima glas. In zobe, kot bi rekel Niko Zagode.
Mala malca. Ujel zgolj dvakrat doslej, ampak še en dokaz, da Val 202 resno vzame tudi (naj)mlajše. Žiga in Peter raziskujeta, iščeta, brskata in se pogovarjata na način, da tudi poslušalca iskreno in pristno pritegne.
Dokumentarec 50. let. Je z režijo in scenarijem Boruta Krajnca že v prvem delu pokazal, kaj in zakaj Val 202 predstavlja vse to, kar je. Zakaj je tako »občuten« med ljudmi. Kako je dobil in častil legende. Od Vilija Vodopivca do Francija Pavšerja. In pokazal tisto neko posebno nrav, ki biva na hodnikih Vala 202.
Majica in logotip. Val 202 ima top barve. Črna in rdeča. Kot neke vrste spoj tistih na Slovenskem nezdružljivih barv. In logotip je tudi… Perfekten! In njihove majice so točno zato, če so vam prav še seveda, meni niso, haha, nekaj, kar se nosi s ponosom, odgovornostjo in privilegijem!
Adijo, tuneli. To, da je bil Val 202 – ugibam, da ob Prvem – prvi, ko nisi preklinjal zaradi trojanskih tunelov, je bilo nekaj tako svobodnega, da vam težko razložimo, zanamci. Ja, šel si v tunel in je zašumelo. Pa ravno, ko so povedali nekaj… Zaradi česar si še bolj pizdil kot zaradi gužve na cesti.
Frekvenca. Nimam pojma, koliko je frekvenca? 96.9? 99.9? Ne vem. Vem pa, da tudi ko na starem radiu »peš« vrtim… Nekako trofim. Že po glasbi. Veš. Aha. To je Val 202.
Glasbaaaa. En sam razlog? Glasba. Ker… Kje to najdejo. Radio, ki je vedno svež, pa zna vedno pobožat. Tudi z Master of Puppets. Poglejte samo številke za leto 2021. Med top 100 komadi, največkrat vrtenimi, je 87 slovenskih skladb. Prva tuja? 28. mesto.
Twitter profil. Tisti radio, ki zna retvitati nehagiografske tvite. O, ja. Take, da nikomur ne rabi biti nerodno.
01 475 202. Okej, idealno bi bilo 01 825 202, da bi se res »izpisalo« Val 202, ampak to je ena redkih cifer, ki si jih slej ko prej zapomniš. In to v času, ko si cifer ne zapomniš že dolgo več. Ko še svojo komaj vemo…
