Zavzdihnil je. Za vse nas in skupaj z nami. Pa še zanje. »Uhauah!« Nekaj med vdihom, izdihom in infarktom. »Uhauah!« Kaj pa naj reče? Spet. Ta. Košarka. Čez manj kot minuto mu je nato glas že skoraj počil. Zaškripal je, se zatresel, pogrgral. Že v Kölnu, kje je še zaključek v Berlinu! Toda ko komentira on, je kakor da komentira skupaj z nami in za nas.
Seveda ga zanese. Tudi čez rob. Pa saj, kaj pa naj nekdanji igralec, ki je nekdaj kazal sodnikom rit? Se ustavi? Šteje do pet? Vdih-izdih? Naj bo nekaj, kar nikdar ni bil? V teh letih? Ne. Peter Vilfan je nekaj kakor ustvarjen, da je zraven, kadar je tako, ko je še en nor september. Še dobro, po svoje, telesa so nam hvaležna, da so Eurobasketi zdaj na štiri leta.
Človek, ki mu je košarka dala vse in ji to vrača. Z ljubeznijo in obrestmi. Peter Vilfan je komentator tiste komentatorske ere, ki se nezadržno končuje. Odhaja generacija komentatorjev, ki so še poznali »mono izkušnjo«. Ena dnevna soba, en tv, en komentator, ena publika. Zdaj? Stilov je vsaj toliko kot programov, že samo v košarki imamo – ja, tudi pri nas – povsem različne pristope. Kar je po svoje dobro, po svoje pa se še navajamo. Da bo prišla nova generacija. No, prišla. Je že tu.
Za Petra Vilfana se je na to sredo, 7. septembra 2022, ko je Slovenija štela buške proti Francozom zdelo, da je tam kot navijač. Saj je vmes to itak tudi bil in se za zdrs tudi opravičil. Ja, ve, kdaj gre čez rob. Takoj, včasih celo že vmes, skuša se ugrizniti v jezik. Počasni posnetki včasih pač ovržejo zgodbo, temelječo na čustvih. Francozi, naši večni krvniki, ki bodo to najbrž tudi vselej ostali, ker je pač šlo za olimpijske igre, so tolkli po naših. In če kdo, jim Goran Dragić ni ostal dolžan. Je brcnil in dobil ob doseženem košu dosojen prekršek v napadu. Drugega. Šment? Milo rečeno. Vilfanu se je odpelo, odlomilo, odvozilo. Rekel je tisto, kar bi radi rekli vsi. Tja do Kölna. Ampak nato se je pomiril, zbral, sestavil. Peter Vilfan je skoraj šesti igralec. Ali pa vsaj res da vedeti, kako je. kaj je že rekel proti Bih? V tretji četrtini? Da se ponavadi taka tekma obrne v korist tistega, ki ni favorit in lovi rezultat. Bam. Drži.
Ni učbenika, ki bi dal vedeti, ali je to, kako komentira Peter Vilfan (ali v bistvu kdorkoli) prav ali ne. Če bi bil, bi prvi veljal najbrž na TV Slovenija, kjer je Andrej Stare že davno razdelil gledalce na tiste, ki jim je všeč robatost čez mejo, in one, ki mislijo, da bi meje morale biti. Vilfan prihaja iz časov, ko so meje bile strogo zarisane. Slovnica, govor, potem pa vse ostalo. Sprva je bil ob boku Mihi Žibratu, nato sta si bila konkurenca, zatem so se njune poti razšle. Ampak kaj, ko je košarka tak šport, da se je še uglajenemu, poznavalskemu, umirjenemu Žibratu snelo. Jasno, proti Francozom. »Pietrusa je pa zdaj treba kar na gobec,« je bil zdrs, ki mu je bil tudi ob preranem slovesu ne le oproščen, temveč je pokazal, kako mar mu je bilo.
Vilfan ima drugačen pristop. Saj, če je pa, če se dobro spomnim, komentiral NBA Action. Vilfan ni bil nikdar Amerika, je pa deloval, kakor da ve, kaj Amerika je. In takšen je njegov komentatorski stil. Ko sem ga zadnjič pohvalil, že po prvi tekmi z Litvo, so bili odzivi različni. Nekateri, ki o košarki veliko vejo, ker je tudi ogromno pogledajo in so absolutno večji poznavalci, z Vilfanom niso zadovoljni, ker dela napake, se kdaj zmoti pri izgovarjavi, ga zanese, česa ne opazi. Kar je več kot legitimno.
Zame je pri Vilfanu dovoljeno več, kar je nenavadno glede nato, da nekaj podobnega očitam Staretu. Zakaj? Zato, ker se Vilfan tako silovito, čustveno, celotno vživi v tekmo. Že zato, ker je tam. Kdo je kdaj bil na košarki, sploh na večjih tekmovanjih, potem ve, kako je v dvoranah. Glasno, živčno, vroče, napeto. In Vilfan vse to zajame. Prav vse. Zdi se, kakor da ne komentira pogosto nam, ampak malo sebi, malo pa nekomu zraven sebe. Kar je neobičajno, ampak deluje. Seveda dokler so uspehi. Takrat ni težko biti dober komentator, lahko pa kljub temu paraš živce gledalcem. Spet, stvar stila in okusa, vendar Vilfanov stil je pač takšen, da vnovči vse svoje igralske izkušnje, ampak ne na račun gledalčevih. Mi nismo tam, se nam pa zdi, kakor da smo. Vilfanovi vzkliki, medmeti, nagovori bi bili še na prelomu tisočletja grajani. Zdaj že dolgo več niso. Vilfan diha, kriči, obžaluje, čuti.
In predvsem je, kar je dandanes redko še videno in slišeno, ves čas v tekmi. Sledi ji. Pove rezultat, menjave, prekrške, podaje. Večinoma tistega, kar tako ali tako sami vidimo. Seveda se tako komentira, sploh pri metih (in pri katerem koli športu, pravzaprav), toda Vilfan redko zaide k statistiki, zgodbam, anekdotam. Vsaj ne, dokler so tekme izenačene. Zaradi njega so oglasi nemoteči, pravzaprav bi ga morali povabiti na SOF, saj najbrž redkokomu uspe, da se ne odlepimo od sedežev in si dejansko z oglasi, povrhu ponavljajočimi, oddahnemo in jih gledamo kot nekaj, kar nas pomiri. Ja, še enkrat, ker so takšne tekme, takšna je pač ta prekleta evropska košarka, kjer statistiko zamenjajo buške.
Peter Vilfan je, kot je znano, dal skozi težko bolezen, kar je popolnoma osebna stvar in pri oceni ne bi smelo absolutno nobenega vpliva. In ga na tem mestu res nima. Kar pa ima, je občutek, da je res tako zaljubljen v ta šport. Da uživa vsako sekundo. Kot tisti, ki ga še vedno nesramno dobro igrajo in hvala bogu, da nosijo tudi slovenski dres. Vilfan na Eurobasketu 2022 ni brez napak, je pa še vedno v življenjski formi.
Kako drugače zapisati glede na sklepni komentar ob zmagi Slovenije nad Francijo? »Zoran je ukradel žoge Fournieru, ta se jezi, Goran pa je zadeeeel!!! Pet sekund je do konca, Slovenija bo premagala Francijo, v to sem prepričan. In to se bo zgodilo čez tri, dve, ena… V tem trenutku je konec tekme! Spoštovani Francozi, to so evropski prvaki, to je Slovenija, to je Luka Dončić, to je Edo Murić, to je celotna ekipa, ki lahko brez edinega pravega centra premaga ekipo, ki je lani na olimpijskih igrah osvojila srebrno. Bravo Slovenija, bravo naši junaki, bravo vsi, bravo navijači. Joj, kakšen užitek je biti ponovno z našimi košarkarji. Dragi gledalci, nekaj oglasov za pomiritev potem pa gremo nazaj…«
Ključen je tisti stavek. Kakšen užitek je biti zraven. Vemo, kako je s tv pravicami, tudi nas je doletelo, žal tudi v košarki. Ko vsi niso mogli gledati evropskih prvakov. Vemo tudi, da vsi ne izžarijo tega, kadar so zraven. Za Petra Vilfana? Kakor da je dobil priložnost. Da še nekaj kakor igra. Navija za Slovenijo, pri čemer skuša biti objektiven, kolikor gre. Pa seveda ni. Ne more biti. In še dobro, da ni. Seveda to ne zadovolji vseh, prav je, da so okusi različni. Ampak Peter Vilfan komentira v življenjski formi tako prekleto zagrizeno, glasno, z napakami, prevzneseno in doživeto, da si vsi oddahnemo. Ne zato, ker je Slovenija zmagala. Ampak zato, da bo Vilfan še imel glas. Da še bo.
Ker takih? Ki so združili športne uspehe in v svojem športu postali takšni komentatorji? Jih skorajda nimamo. Zato… Naj zdrži Peter Vilfan. Nekoč bomo obujali spomine. Še dobro, da še zdaleč nismo tam. Slovenija gre v Berlin.
Uhauah.
