Rit. Najprej nam je roadie pokazal… Rit. Khm. Ja. Rit. Pojasnilo? Ja, ga je ponudil. Zinil je, da si je en od Mrfy zlomil roko. Bojda bobnar Rok Klobučar. In da bo pač nocoj, samo za nas, nastopil on. Nato se je začel slačit. Se obrnil. In slekel. Do gole riti. Ob že tako ali tako skoraj polurni zamudi. Mater, kako star, siten, beden zvenim. »Mogoče pa so s tem pokazali, kaj si mislijo o nas?« se je zaslišalo. Hm.
Ampak vse je bilo vredno. Ja, celo ene nage riti za poldrugo stotnijo od švica dvakrat bolj kot dežja premočenih teles. Ja, vredno. Vredno vsega. Celo predskupine EET. Ene tistih zasedb, ki sicer varjame v svoje žaganje, vendar občasno verjame tudi namesto publike, ki ni najbolj razumela, kam je pevec meril, ko si je po komadih, ki so daleč od radijsko mamljivih, privoščil lestvico lokalnega radia, kjer bi radi bili (osemnajsto) mesto višje. Ah. Nikoli ni prepozno za kitare in rock, stvar duha, mlad si, kolikor se pač počutiš mladega. Ampak EMŠO se tokrat pač ni poklopil. Nič se ni. Niti kadar je predskupina glasnejša. Itak pa noben, no, skoraj noben, ni bil tam zato.
Bili so za nekaj čisto drugega. Prišli so… Pripravljeni. Mlada dekleta, o, koliko faking mladih deklet, najstnic, dijakinj, mogoče, kvečjemu študentk. Ene z majicami do popka. Druge z mrežastimi majicami. Tretje z bleščicami na obrazu. Vse pa z nezaustavljivim pričakovanjem, ki ti ga lahko da pač samo mladost. V MC Pekarni. Za hip sem starikavo poskusil pomisliti na 20 let nazaj, ko sem začel sam hoditi v ta klub, ki je takrat svoja leta še lahko štel na prste (obeh) rok in, večinoma, tudi dekleta. Če bi bil takrat dijak? Bi to, kaj pa vem, bil vrhunec leta? Gladko.
Vem, pojma nimaš, kakšni so danes 20 let mlajši in mlajše, hvala bogu, da so, kakršni so. Mogoče malenkost bolj tako previdni kot samosvoji. »Kaj je tu vrsta?« te vprašajo z nežnim glasom, ko se naslanjaš s pijačo v klubu, kjer, pazite to, je veliki bambus res veliki bambus. Veeeeeliki bambus. Tri deci vina, dva deci kokakole. Na zdravje, rigajte, če gre, prosim doma. In kjer ti varnostnik prilepi obvezni štempl na roko – ja, to moram vedno napisat, to so take proustove magdalenice -, potem pa ujameš pogovor z njegovim sodelavcem varnostnikom, očitno začetnikom, in ujameš navodilo: »Če gre nekdo samo na wc, mu ne daš štempla. Samo če pa ga dolgo ni ven, pa greš not po njega?« Hm. In če ga ne najdeš? »O, ga najdeš!«
MC Pekarna je za take koncerte po svoje blizu tega, da bi bil idealen. Najprej, v osnovi, morda ni, ker nikdar ne bo imel garderobe, kar je na prvi dan, ko je resnejši naliv in občutek pozne jeseni, pač nekaj, kar bi človek imel, ampak MC to nikdar ni bil in upam, da nikdar ne bo. Garderoba je stanje duha. Garderoba je v glavi. In na hrbtu, stopnicah, omaricah. Folk pač obesi oblačila kamorkoli. In moraš. Ni druge. Če je tako nabito polno, domala razprodano, ko neutrudni Ramiz malo pred začetkom še računa, koliko kart še lahko gre v prodajo, potem pač moraš sleči vse, kar ima rokave. In tedaj si prisiljen najti rešitev. In enako velja, če želiš še po kako pijačo ali na wc, pa nisi ravno na robu placa, ki bo vedno imel zlizane ploščice in zatohli brezkisikni vakuum. Pa četudi je MC dobil tisto najbolj luksuzno dobrino. Klimo. Je bila prižgana, ja ja. Ampak pomagalo pa kaj dosti ni. MC je tisti plac, na katerega si pomislil, ko smo bili pandemično doma in vselej na razdaljo.
Dokler bo takšen, kakršen je, pa čeprav je z leti dobival izboljšave, nenazadnje večji oder na kontra strani, kabino za tehniko in boljše luči, bo MC najbolj primeren plac za takšne koncerte. Ne idealen, pride pa blizu. Mrfy so bili v tem istem placu že tri leta nazaj. Bil je april 2019, pripravljalo se je k pomladi, ampak je prav tako neutrudno zunaj deževalo, noter pa se je stiskala malenkost drugačna publika. Ja, tudi tedaj lepa, zagnana, z y kromomosi, ampak… ne tako mlada. Ali pa me spomin pač vara, četudi sem pisal o koncertu. Takrat je Mrfy deloval primarno kitarski band z zelo solidnim prvencem. Ampak že takrat je bila razlika med ploščo in koncertom kar konkretna. Zdaj? Zdaj je pa brutalna.
Mrfy je vmes postal band, ki se ga omeni ob Koala Voice, Joker Out, delno Alo!Stari in še kom, ko se poudarja mladi rock val, ki je pokazal, da bi lahko monoliti slo-rock klasike dobili ne ravno naslednike, tudi dediče ne, v bistvu je nemogoče reči, kaj točno so. Ker za to gre. Preprosto so. Mrfy je naredil vse, kar se mora in lahko naredi. Bili so predskupina Siddharti, kar ni lahko. Z leti Siddhartine dominacije morda še težje. Pa Izštekani, pa Zlata piščal za novince leta, pa nastop pred Skunk Anansie, pa sodelovanje Gregorja Strasbergarja – Štrasa v 1 na 1 z Bojanom Cvjetićaninom, pa sklepna točka na Dan 202 ob 50. letnici Vala 202 s skladbo Prjatučki, lani četrto najbolj predvajano skladbo na Valu 202 in nagrajeno z zlato piščaljo za skladbo leta 2022, pa nato še kar dva koncerta v Kinu Šiška… Ni, da ni.
Tako pride band do točke, ko še redko kaj sploh ostane. Kam še? Okej, Joker Out so šli v Križanke. Ne le razprodali mesece vnaprej, nak, na dan, ko so šli tja, z novim albumom, ki je izšel teden prej, so prijavili, da gredo čez leto dni v dvorano Stožice. In prodali že par tisoč kart. Kira finta. In izdali skladbi v srbščini, ker bi radi pokukali še kam. Koala Voice so se prav tako obrnili malo sem, malo tja, letos pa ravno v začetku junija prav tako v MC Pekarni zvrteli možgane in srca na izjemnem koncertu. Ni lahko obhajati enih in istih placov. Ker jih kmalu zmanjka. To so povedali vsi bandi, s tem so imeli krizo tako Siddharta kot Mi2. Dokler niso prišla nova prizorišča in je vsak malo večji kraj v Sloveniji ugotovil, da si lahko tako ali drugače, z javno ali privat podporo, privošči do tri večje dogodke na leto.
Ampak Mrfy pa delujejo… Ne, ne skromno. Joj ne. Delujejo pa za takšne odre. Za nagnetenost. Za zvestobo. Za pričakovanje. Če prideš tako na oder, ko vehementno mahata in sta (sama s sabo) zadovoljna že roadie in »tonc«… Ki sta prinesla različne pijače fantom. Iz zaodrja, ki je v MC Pekarni oddaljen, koliko, tri male stopnice in pol metra? Ampak ja. Ni moteče. Je celo, em, zvezdniško, karkoli že to pri nas pomeni.
Mrfy že pred koncertom delujejo nekaj kakor oksimoron. Begajo. Ne veš, kaj bo. Pol publike so pridna, nedolžna, mila dekleta. Vsaj pol, če ne več. Potrpežljivo so čakala, da je prišla skladba Always (Če te najdem). In da je na oder priletel on. Štras. Ampak… Samo malo, da ne bom delal krivice preostali trojici. Ker ti tipi? Tri, štiri dekleta pred mano so kitarista Tomaža Zupančiča snemala v eno. Obstajal je samo on. Kamera nanj, pogledi vanj, upanja zanj. Rock zvezda? Pa ja, zakaj ne. Enako je bilo z basistom Lenartom Merlinom, da za bobnarja Roka Klobučarja sploh ne govorimo. Tip je prevrgel činelo pri, kaj, četrtem komadu? Pa ima tipski, tipičen, tradicionalen, skoraj Ringo Starr komplet. Pa je ruknil. In se prvi slekel. Nato še druga dva. Le on se ni. Štras. »Vsi se slečite!« je kasneje priletelo s publike. On pa… Kot zanalašč. Ne.
Na oder je prišel v nečem, kar bi lahko bil pulover. Taki. Skoraj kvačkan. Očitno zlate barve. In z bleščicami. Prosojen, ampak ne zares. In ko je prišel na oder, je prišel s tako dozo karizme, da je presegel vsa pričakovanja. Zagotovo pa je nadgradil koncert iz 2019, pa je že takrat govoril, da »o, saj skoraj zvenim kot Kreslin« in zaradi naliva zunaj krenil v epsko priredbo »Naj pada zdaj dež«, kakršne MC ni videl in vprašanje, če jo kdaj bo. Zdaj ni bil nič manj ekstrovertiran. Le počel je to… Bolj z mimiko, gestami, telesom, kitaro in, še najbolj, glasom. Od najnižje do najvišje lege. Od tišjega petja pa do totalnega kričanja. Delal je, kar je hotel. Pa ne samo on. Celoten band. Karkoli bi lahko igrali. In karkoli tudi ne. Z Video Games, drugim štiklom večera, priredbo, ki jih bo še dolgo spremljala, so ustregli, pobožali, nastavili. Kot da bi bil koncert neke vrste daj-dam.
Mrfy so združili dva albuma – Story (2018) in Use (2022) – v preplet nečesa, kar je indie rock v svoji osnovi in podstati, ampak dodajajo toliko različnih ščepcev. Od dvojnih synthov pa do resnega kričanja. Kar izdatno pooseblja Zaljubljena, zlomljen, ranjen, krvav, trohneči komad. Kakšna verzija. Kitare, bobni, petje. In publika. O, publika. Vse so ta dekleta faking znala. Ne samo znala, vedeti so, kdaj je treba umret v refrenu. Kaj se ta mularija uči sploh še česa drugega? »Kaj kdo ve, kaj so praštevila?« je nekje vmes vprašal Štras. Kot da bi bil test. Češ, saj v šoli počnete še kaj ali ne?
Koncert Mrfy je zdaj primeren Štrasovim čustvenim nihanjem na odru. Štras namreč počne vse. In še več. Pusti prepevati publiki. Zahvali se. Po drugi strani pa gre skoraj kričati v obraz. Zabriše se na tla. Zavija z očmi. Kot da bi gledali epileptični napad čustev brez pene na ustih. Tobogan je tak komad. Bizarno zasanjan, post-psihadeličen, kot neke vrste mini živčni zlom, kjer band počne vse živo. Eklektika – v pozitivnem smislu. Potem je bila tu mogočna verzija Anakin, ko se je podredil, polomil na lastnem komadu z: »A se ti ne zdi, da sva enaka?« Ne. Malo verjetno. To je klasa zase.
In potem je prišel bis. Prvi. In drugi. In bi še četrti. Po drugem, ko je že šla skozi San Francisco, čakalo pa se je na Klic, ki se ga, žal, ni dočakalo, saj je bila BBY izpeta, kot da jutri ne obstaja, je nekdo v prvi vrsti vzel enega od mikrofonov, ga obrnil in prijavil: »Mrfy!!! Kličemo vas, Mrfy!!!« Pa je prišel. Še tretji bis. S čikom bobnarja v ustih. Post-milenijska, generacija z brezbrižnost, ki je pa nikakor ne gre zamenjevati za nečimrnost.
Mrfy bi lahko imeli še tja, peti, šesti bis. Tako so namamili občinstvo. V tisti sopari, kjer se koncertno gara. Tak občutek je bil, občutek pripadnosti, neponovljivosti, sorodnosti. Tu in zdaj. Mi. Nekaj, česar ne more poustvariti nobena tehnologija. Pa se je snemalo, instagramalo in to. Že, že. Ampak »švica« se ne da spraviti v zaslon. Še v tekst ne. Bila je nekaj kakor borba. Vprašanje pa je, borba za – kaj? In koga? Vsak zase? Vsi za njih, oni za vse? To pa ostaja vprašanje. Kot ostaja ta koncert. Mrfy so prešvicali MC, kar je velik kompliment. Ga stresli, objeli, skričali. In pokazali, zakaj so to, kar so. In še več. In bodo ostal za neko celo generacijo sinonim za tisto neponovljivo obdobje. Ko ne veš, če je bilo vse to res. Pa je bilo. Ali kot so dvakrat zapeli v Prjatučki: »Spet bo zagorelo, ker nam vedno tli na dnu srca!« O, ja. Tli.