Ena mapa. Debela mapa. Žalostna mapa. V njej pa… Velik, zajeban, nehvaležen, življenjski adijo. Ena mapa. En komad. In nato, par mesecev kasneje, ena popevka in ena zmaga. Trpka, a zaslužena zmaga. Ker ta komad res zveni kot trajni komad. Kot slovo. Poletju, ljubeznim, zakonom. Adijo ti, dobrodošel jaz. In prav je tako. Če kdaj, je tokrat nagrada kljub razgibani konkurenci zadela pravega. Če smo že pri tisti primerjavi med medaljo in metkom.
Pa čeprav sem pesem, sprva, ko sem jo pač ujel, nekako… Tlačil. Nekam tja. V shemo, kjer pač taki komadi (ne)prostovoljno pristanejo. Ampak sčasoma je pesmi uspelo, kar ni lahko, pa kljub tik-tokovski nalezljivi realnosti parsekundnih napevov. Ljujezen gre v uho in se boji iti v srce.
Emkejeva Ljujezen je frišni slovenski komad leta. Izbor Radia Maribor in Radia SI, ki je letos doživel drugo izvedbo. V državi, kjer smo uvedli nazaj tudi glasbene nagrade v kategoriji popularne glasbe, imenovane zlata piščal, ampak še dolgo ne bomo imeli tradicije nagrad. Kar pa ne pomeni, da so takšni izboru vnemar. Sploh ne. Prej so dobrodošli, še zlasti, če je nabor tako eklektičen, kot je tokrat. Pa čeprav bi o radijsko-glasbeni politiki zlasti Radia SI lahko debatirali. In bomo. Ampak tokrat je v ospredju – komad.
Komad o… No, saj je vse… Če ne odpeto in odrimano pa prikazano. Emkej ima pod pajsko debelo, predebelo mapo z napisom ločitveni papirji. Ljujezen je. Kreativno ljujezen. Takšen pač je. Od nekdaj. Samosvoj, poseben, trmast, nepropadalčkan. Tip, ki ima tisti prefrigan pogled, ki pa se na koncu izkaže za kreativno poštenega, delavnega, pač z žilico za izstopanje in nastopanje. In v Ljujezen je uspel narediti iz zajebane osebne izkušnje hit. In vmes pobasal še nagrado. Zakaj? Ker ima pesem zgodbo. Pa četudi tako, da nanjo zgolj namiguje. In to je velik dosežek. To je nekaj, kar danes umanjka številnim komadom. Nekaj, s čimer se lahko poslušalci identificirajo, če le malo prisluhnejo tekstu. In Emkejeva mb tempirana dikcija, ki se je upočasnila z vrnitvijo v domače mesto, je pravšnja za tako poslušanje.
Emkej je nekje vmes seveda postal mainstream rap popevkar. Itak. Tip ima 10 popevk tedna na Valu 202. Ja, deset. Pa še osem drugih takih, ki so bile nominirane. Emkej je prišel do točke, ko je prerasel zgolj rap osnove, kar je seveda spolzek teren, ker se lahko zgodi, da še sam več ne veš veš, kam zares »pašeš«. Ti pa to vestno dajejo vedeti drugi. No, Emkej, tisti pubec, ki so mu še ne dolgo tega pravili, da ima rdeče oči in iz ust mu srmdi, dalje fura svoje, še raje pa je to potem rekel sam sebi, vse to ve. Z ekipo, ki v Mariboru dela nek čisto svoj melos, za katerega se zdi, da mu v tem mestu namenjamo skoraj premalo pozornosti – glede nato, kake uspeše žanjemo.
Ljujezen je v osnovi precej skuliran komad. Ni sicer zenovski, noče imeti recepta, kako preboleti in »it dalje«. Ne nudi nasvetov, izžareva pa izkušnje. »Jaz grem naprej po poti, rad bi samo malo mira / stopim mimo, prvo prehitim, pol se obiram / jem vegi, hodim v naravo, se hidriram / ne maram onih, ko so redno jezni / rad bi, da si me zapomnijo po ljubezni,« so verzi, ki bi se jih lahko pretopilo tudi v knjižno uspešnico, najdeno pod razdelkom samopomoč.
Ampak Emkej v Ljujezni pokaže le pot, kako je našel ta svoj… Karkoli že to je. Chill, mir, priznanje. »Vem, da si jezna, samo kaj naj / Vem, da si jezna, samo kaj zaj / Sama si si kriva, da si tak zaj / Sama si kriva, da je tak zaj,« se bere sicer mnogo bolj neposredno, kakor se sliši s spremljevalnim ženskim vokalom (Polona Leben). Vendar niti za hip ne dobimo občutka, da bi Emkej razščiščeval, obsojal ali, po naše rečeno, pucal za nazaj. Marsikdo od nas je že kdaj grdo nadrajsal v življenju. Ko nas pokopljejo želje, pričakovanja, razumevanje. Lahko bi na dolgo in široko pisal tudi jaz o tem, pa zakaj bi, če nekdo nekaj takega stišči v, kaj, tekoče štiri minute.
Emkej je napisal enega boljših rap ljubezenskih komadov pri nas. Tudi zato, jasno, ker ima ob sebi take mojstre, kot je Vid Turica, s katerim sta naredila tekoči spoj ultimativnega štajerskega flowa, in Žan Hauptman, ki s klaviaturami pravzaprav dela celotne atmosfere občutij in počutij. Ampak bistven je njegov pristop. Ne samo k videospotu, ki le še podkrepi zgodbo, kar je Emkejev vidnejši pristop. Pač vizualna so že njegova besedila, kako ne bi bili še videi. Ljujezen je komad o ločitvi, ampak ne zgolj in samo ločitvi ter vsem, kar ta prinese, najprej slabega, včasih še slabšega, občasno celo nič dobrega.
Ljujezen niso puzli, čeprav bi lahko bili. Pa niso. To ni mozaik, v katerem bi iskali tuj odsev lastne (ne)sreče. Emkej ni raztreščen, hkrati pa ni nekdo, ki bi dramaqueenasto hlepel po pozornosti, pomoči, uslišanosti. Ne. Preprosto… Je. Kar v tej državi, kjer meodosebna nesoglasja prepogosto pristanejo v črni kroniki, nudi povsem drugačen vidik. Nujen vidik.
In obenem Ljujezen, ki sem jo sam kar nekajkrat čisto naključno ujel – zlasti na Radiu SI in Valu 202 –, zlasti zdaj, ko je poletje res že odšlo, res zveni kot post-poletni štikl, kot neke vrste mahanje temu, kar je bilo vroče in sijoče. Ni pa skominanje. Daleč od tega. Obenem pa je – po lanski zmagi Alo!Stari za najboljšo izvedbo (Vse bi dal) – to nov dokaz, da ima Maribor živahno, fajn, napolnjeno sceno. Še desetletje nazaj bi komaj našteli dva banda ali izvajalca, ki bi izstopala na nacionalni ravni. Pa zdaj?
Imamo… To. In povrhu sodelovanj. Alo!Stari in Emkej. Kdo ve, kaj vse še bo.
Nekaj pa je jasno. To, da je Ljujezen po izboru poslušalcev najboljši komad leta, je dobra stvar. Zelo dobra stvar. Za marsikoga dobrodošla. Ker je jeza… Včasih… Lahko tudi… Ljujeza.
Nominirani so bili še:
Neisha – Lajf je tvoj
Žan Hauptman – Sledim
Mi2 – Čavun
Hamo & Tribute 2 Love – Zato ker je mraz
Jaša Šaban – Roka v roki
Čedahuči – Odprta knjiga
Fed Horses – Argentina
Anja Hrastovšek – Tja bi šla
Saša Lešnjek – Kaj bi svet brez upanja