Špilala je harmonika. Ja, itak, a n. V Mariboxu, ejga. Ne preveč na glas, ono, NZ na glas. Ne pa spet pretiho. Špilala je harmonika, ki vedno špila ravno takrat. Ko je gužva. Ko se guziš. Ko čakaš, ker vedno pozabiš, odmisliš, odjokaš, da boš čakal. Ker nisi navajen, mogoče na Liffeu, da boš v kinu – čakal. Okej, pa kaka marvelkovka. To pa je to. Zdaj pa… Katere kokice boste? Ne vem. ML. Ti samo baši. Sva kartico za avto potrdila? Pa… Najbrž že. Ker tako je. Hektično. Ko se zgodi… Hostar. Dva. Promila.
Včasih se zgodijo premiere, ki ne da so neponovljive. Ker ta je bila ponovljiva. Kako? Ja, tako. Natalija Bratkovič je vodila večer, v katerega te je uvedla nora gneča, da so še mariboxovci debelo gledali, in pa šot ruma. Okej, mogoče bi lahko bila hostarska kambuča ali pa kak gorenjski brinjewc, ampak podarjen konj pa zobje pa to. Vredu. Skratka. Natalija Bratkovič je bila idealna za tak večer. Pa vemo, kako smo pri nas z govori, pa uvodi, pa… Če bi bil koncert, bi se kdo, z ruškim dialektom, kjer so si to najbrž izmislili, od zadaj huronsko zadrl: »Špilaaaaj!« Tu bi lahko rekli: filmaaaaj. Ampak ne. Ne Nataliji.
Natalija Bratkovič je prišla kot mitraljez. Strejala ni sicer nikogar, ne nas, ne metaforičnih kozlov. Prišla je gor na oder, seveda nekaj minut čez, premiere, take premiere pa sploh, morajo zamujati, pa čeprav je to bila, joj prejoj, moja prva taka komercialka premiera (bil sem na primeri Piran/Pirano, spomnim se bore malo, pa še to iz LJ Koloseja). In drdrala je, kakor da jutri ne obstaja. Skoraj pritekla je na oder, kot da bo še malo odfitnisirala. Kot da je pritekla na stadion za finiš norega maratona, na katerem bi čakali, če bo padel rekord.
Guslala je že kakih 37 sekund, ko je naposled ugotovila, da ji mikrofon ne dela. Dobro, mi v spodnjih vrstah smo jo že nekako slišali, ampak oni zgoraj v Dolby Atmos nikoli-še-nisem-bil-v-njej dvorani pa ne. In Natalija? »Ja nič, dajmo še enkrat«. In je šla. Skozi vrata. In prišla nazaj. Pljunuto enako. Če bi gazila po snegu, bi šla po istih stopinjah. Isti poudarki, isti tekst, vdihi na istem mestu, če ona sploh diha med govorjenjem, ne vem, najbrž diha klarinetistično s trebušno prepono. Vse. Faking. Isto.
Ne vem, ali je to bila neka fora, morda se je nadudlala in napiflala tekst, ampak kaj pa vem, ni mi tako delovalo. Itak Natalije Bratkovič ne poznam, šovov dejansko ne gledam, ampak vem pa, da je pač prepoznavna medijska faca. S kilometrino. Dobro, res dobro dikcijo. In noro energijo. Morda celo še preveliko dozo energije.
In tak je bil uvod. Kot sem ga jaz tipkal. To ne greš brat za sabo. Rohniš, udrihaš, sesuvaš tipkovnico in čakaš, da se bo film začel. Nadaljevanje najbolj gledanega slovenskega filma v kinih vseh časov, no, časov po osamosvojitvi, ko se je 212 jurjev gledalcev stiščalo v kina, da smo na vrh spravili film, za katerega ti (kar je med top 10 pogosto) niso v šoli rekli, ajmo, deca, v kino. To, da je Pr’ Hostar najbolje obiskan slovenski film v kinu po osamosvojitvi, je, če bi vprašali mene (vem, ne boste me), dobra stvar, ker tako kina nismo zreducirali na obšolsko dejavnost. Pa ne, da je z abonmaji in šolskmi obiski kina kaj narobe. Sploh ne.
Ampak Pr’ Hostar je pač bil fenomen, ki ga nihče ni razumel ne tedaj, ne zdaj, najbrž še sami ne. Zame predvsem zato, ker je in bo ostal film – kar velja tudi za nadaljevanje -, ki ga lahko gledaš žanrsko različno. Okej, je komedija, to že. Ampak kakšna? Sam sem jo gledal že prvič bolj kot satiro. Je pa res, da sem film zgledal zgolj enkrat – in to v kinu. Poznam ljudi, ki so film videli kot tragedijo, drugi kot cinizem, tretji kot slab izdelek in poceni humor in ki so te želeli zadavit, če si v istem stavku omenil, ja, Deliverance.
No, Pr’ Hostar je ostal tudi fenomen zato, kako je nastal in s kako malo ne-denarja. Kot tisti hec, ki je dolgo hec, potem pa, ko bi naj bil že resna stvar, je še bolj hec. Ker ne veš več, kdo se s koga norca dela. Pr’ Hostar je tisto, česar pri nas nismo vajeni. Domače in množično uspešno. Ampak da ne bo pomote: Pr Hostar ni cockta, barcaffe ali Dončić. Ah, kje. Pr Hostar nikdar ne bo dobil megapotrditve, čeprav bi jo lahko in bi jo moral. Pri čemer nihče ni trdil, da bi Pr’ Hostar moral dobiti nagrado vesna. Ali kaj takega. Ah, kje.
Ne, Pr’ Hostar je šel svojo pot, nastal kot spletni fenomen in zgazil vse drugo – z influenserji vred. Ker ni ga influenserja, vsaj v tej državi ne, ki bi lahko tekmoval s stereotipi, socialnimi notami, mešanjem kultur, poceni in ogabnimi štosi. Ni šans. Pr’ Hostar je le pokazal marsikomu, da je film pač tudi, če ne kar predvsem narejen za gledalce. Zato pa je bil obenem še tak marketinški fenomen. Takšen, da se lahko skrijeta obe največji tv hiši. Pr’ Hostar je bil tisti film, ki si ga pač šel pogledat in nihče ti ni mogel nabijati slabe vesti. Še najmanj kak kritik, sklad, minister ali plejada režiserjev, ki najbrž niti lastnim sorodnikom ne rečejo, češ, posnel sem film, dajte pojdite pogledat. Ker tako se začne. Mi nimamo pol milijarde za kampanjo. Slovenija je premajhna, mi smo država, kjer, marketingarji vam bodo to potrdili, letak še vedno zgazi digitalije, najbolj pa še vedno dela od-ust-do-ust. Nismo pa edini, spomnimo se, v kaki zadregi so bili oskarji, ko so gledalci drli na Bohemian Rhapsody in hvalili film, ki je pač obrtniško sestavljen in ima to srečo, da je scenarij, glasbo, režijo in igro naredil že Freddie Mercury.
In tako smo, šest let kasneje, ker pri nas pač vse traja leta, če si želiš nadaljevanja, ampak ironično, ta vselej pridejo, smo neka posebna vrsta, ki raje snema dejanska nadaljevanja kot rimejke, torej dodajamo cifre (2), prišli do Pr’ Hostar 2. Do filma, za katerega se spet zdi, da po njem ni potrebe. Ob klasičnem vprašanju: kaj naj še povedo, česa niso? In to po prvem filmu, ki je bil, bodimo iskreni, zgodbeno krhek in šibek, saj smo se preveč smejali, da bi sledili zgodbi.
Drugi film je tozavedno malenkost bolj usmerjen, je pa res, da ima kar nekaj faktorjev x in nenaden perpetuum mobile, pri čemer je Tristan (Niko Zagode) res neprepričljiv kot »menedžr«, ampak očitno dovolj, da zbobna skupaj ekipo, ki je zaspala v hotelu, igrala pikado, skušala zanositi ipd. Pr’ Hostar 2 je vsaj v tem vidiku idealen prikaz, kako zaspati na lovorikah in kako pride vsakodnevnost vedno pred koncepte. Pikado in pir je pač bolje od hostarskega turizma. Lik Tristana je tokrat še bolj v ospredju, Niko Zagode pa nastrelja še več hostarske hrvenščine. Tristan je sicer še vedno zelo tranzicijski lik, ki bi v 90. letih najbrž postal minister, danes pa se pač potika po hotelih in upa, da bo nekje zaslužil hudo manj od tistega, kar bi lahko. Tristan je tip, ki misli, da je 10 jurjev pač ogromno denarja. Ker razlaga o dolgoročnem, razmišlja pa kratkoročno. Upanje na kredit, kaj češ.
Pr’ Hostar dva promila se bolje izkaže v prvem delu, ker lahko vidimo, kaj ljudje počnejo in kako dejansko živijo, če ne pride nihče z idejo. Kar ne pomeni, da so neambiciozni. Pač… So. Živijo. Kakorkoli pač že. Nesrečo pa imajo, da so v krajih, kjer je delavnost pač vrlina in kjer se ideje poplakne z ravno dovolj in ne preveč piva, da se zastavi načrt. Tristan je tako lik, ki ga imajo nekateri v sebi, drugi ga potrebujejo, tretji pa jih kličejo »šef«. Zato je Pr’ Hostar 2 najbolj zgodba o tem, kako znova zagnati nekaj, kar že v prvo ni zdržalo, pri čemer je osnovni plan kratkoročen, cilj pa dolgoročen. Kar meji na Butalce, jasno. In v tem je scenarij (Dejan Krupić, Goran Hrvačanin) znova kleno rudimentaren, bazičen in osnoven, ampak izpeljan z režijo (Luka Marčetić) in zlasti igro na način, da spet lahko gledamo hostarsko satiro. Dialogi so izpeljani, kakor redkokje, niti v obrtnih tv serijah se ne izmenja toliko šal, dvojnih, trojnih v eni komunikacji. Pa gre, recimo pri Ja!Chef, za licenčno, četudi scenaristično adaptirano zgodbo.
Pr’ Hostar si želi predvsem vpeljati ruralni, avtentični, gorenjski, hostarski safari. Kar… Reducira ljudi na živali, vemo. Film se tega ne le dotakne, direktn omeni in tako vsaj pokaže, da pozna mejo. Sploh pa je obrat v filmu takšen, da ni nujno povsem jasno, kdo je tisti, ki opazuje, in kdo oni, ki je opazovan. Ne, res ni. Pr’ Hostar je fenomen tudi zato, ker se gorenjskim gaunarjem smejimo brez težav (in podnapisov, saj še pomnimo Traktor, ljubezen, rock’n’roll, ko smo prekmurski film gledali s podnapisi, ne?) tudi na Štajerskem. Dobro, eni smo preživljali cela poletja v Stražišču, zato teh težav nimamo, ampak Hostar je dober v tem, ko slovenščino prikaže takšno, kot je, čeprav jo seveda še malo nafrizira, naloka in nafutra, da izpade še bolj stereotipno.
Ampak uporaba moških končnih v ženskih ustih (»Noseč sem«) bo pač ostalo nekaj, kar potrebujemo in redkokatera ura slovenščine bo kadarkoli naučila o dialektalnih posebnostih slovenščine toliko, kot Pr’ Hostar. Ne le ustno, tudi pisno, saj se je zapis »a n« kar prijel, dasiravno bo vedno zgledal kot zatipek. Filmu še naprej uspeva slaviti slovenščino ravno s tem, ko je ne dela za nekaj, kar ni, ampak se oklepa tistega, kar je. V tem smislu je film celo več kot upravičen. Ja, tudi nadaljevanje.
Najboljše pri Pr’ Hostar 2 pa je, da mine skoraj še hitreje kot prvi del. Koliko mi je že rekel Krupić, ki je sedel ravno zraven mene, bolj desno v četrti vrsti, kamor so njemu in še dvema tipoma prinesli nacho čipse, pivo in kokice (kar je prav, da se razume, je pa neobičajno, ker se ti je za hip zazdelo, kot da si na letalu), da je film dolg? Uro in 17? Uro in 22 piše uradno. Pa čeprav se ponavljata varnostnika, pa čeprav se zdi, da smo zgodbo že videli, pa čeprav so nekateri kadri tako predvidljivi, da se jim smejiš ravno zato, kot smo se vsi smejali Tristanu, ko je tako redno zmasakriral besedo »menedžr«, vse pa nadgradil z mojstrsko hrvenščino, v kateri bo zrihtal »sljužbo«. Kraljevski proljev za salatu, kakor sva se za Urbani.si pogovarjala leta 2016.
Pr’ Hostar bo film, tudi v nadaljevanju, ki ga najbrž nihče ne bo znal pretirano obnovit. Kako se je končal prvi del? Eeeee. Drugi? Bomo kmalu pozabili. Česar ne bomo, je to, da smo se imeli v kinu preprosto fajn, s čimer ni absolutno nič narobe. Kaj narobe. Nujno je. Pa četudi je sestavljen iz money-shot skečev. Ker s tem je vstal in obstal. Pr’ Hostar tudi ni film, kadar pomislimo na »slovenski film«, ker pač ima ta zveza svojo brutalno konotacijo. Ali pa ni prvi. Ni Kekec, recimo. Ima pa cel kup rožletov. In kakega bedanca.
Na koncu pa je tu še vprašanje safarija. Ker to je safari. Gledati hostarja, sploh v kinu, je znova safari. Čeprav…
Še vedno nisem povsem prepričan, kdo koga opazuje. In kdo je dejansko na safariju. Vem pa, da je bila top kino izkušnja.
Hm.
P.S. Film v kina pride 27.10.2022.
