Nihče se nikdar ni tako predstavil. Kje pa. Takrat pa sploh ne. Komu bi kaj takega padlo na pamet? On pa je vletel na vaje. Seveda je zamujal. Kot vedno. Se je kdaj zgodilo, da je zamudil kar v celoti. Včasih celo kakšno leto. Ampak ne takrat, ko je priletel, iz njega pa so spontano zletele legendarne besede za legendarni komad na legendarnem albumu.
»Moje ime je Davorin Bogović / a ovo sve oko mene / to je crno-bijeli svijet.«
Pisalo se je leto 1980. Leto, v katerem po maju in sprva enotedenskem žalovanju nihče ni vedel, kdaj se bo spet igralo. Prljavo kazalište je imelo za sabo že en album, drugi je bil na poti. K legendam, bajkam, mitom.
Ko je album Crno-bijeli svijet (1980) izšel, Tita že skoraj pol leta ni bilo več. Svet je bil vse bolj črno-bel. Pa hkrati pisan. In zlasan. No, pogojno. Davorin Bogović je tedaj še imel lase. Pogojno. Ne več vseh, na glavi je že nosil tudi klobuk. Vsaj v videu. Ko se je postrigel, potem pa v celoti skoraj obril, ko je imel vse manj las in pristal kot tak na naslovnici albuma, so na založbi znoreli. »Zaradi tvoje nove frizure bomo prodali 40 tisoč izvodom manj!!!« so rohneli nanj. In on? »Pa sem jim rekel, ma kje, ravno zato bomo prodali več! In smo. Pa še jaz sem se zmotil z mojo zelo radodarno oceno!«
Z Davorinom Bogovićem sva se pogovarjala na pretopli in presončni torek, zadaj, na vrtu Štuka. Za dvorano, v kateri bo od 4. do 6. novembra potekal Boom festival 2022. Bogović bo nastopil v petek skupaj z EET, Lilith Cage, Muškat Hamburg in Let 3, nato bodo v soboto žagali še Krokar, King Foo, Lusterdam, Orleki in Prismojeni profesorji bluesa. Več o dogodku lahko najdete tukaj.
Tako, zdaj pa intervju. Med katerim sva šla lulat oba. Nepričakovano skupaj. Kot pač pritiče 62-letnemu neke vrste punkerju, ki je bil punker, čeprav ga, kot pravi, nikdar ni kaj prida dosti poslušal. Zdaj pa posluša zelo rad System of a Down. Mhm. Na koncerte, razen na oder, pa ne hodi več veliko. »Ne da se mi več, gužva, stojiš, koleno me boli… In vem, da bi mi ga raztrgalo, ker bi najbrž takoj začel skakat.«
Kdo ve, morda bo ustanovni član banda, ko se poleti začasno zaradi odločitve na sodišču, kamor so bivše člane privedle razprtije, ni smelo uporabljati ime Prljavo kazalište, vseeno skakal na Štuku. Kondicije mu vsekakor ne manjka. Sramu pa tako ali tako nikoli ni poznal.
Ko ste snemali pesem Crno-bijeli svijet (1980), koliko ponovitev je bilo za »moje ime je Davorin Bogović / a ovo sve oko mene je crno bijeli svijet«? Je šlo iz prve?
»Ne, ni mi uspelo v prvo, hehe.«
Pa ja niste zgrešili pri imenu?
»Ne, to nisem, je pa bila ključna dikcija. Nekako na poseben način sem moral to izgovoriti, da se je res začutilo. Mislim, da sem ponavljal štiri, petkrat.«
In čigava ideja je bila, da se komad tako začne, prav s temi besedami?
»Pa… moja! Pametna ideja, hehe. Želel sem dati svoj podpis na pesem, za katero niti približno nisem vedel, da bo hit, kaj šele evergreen. Ni dneva, da je ne slišim na radiu (vključi se menedžer: in da tega ne vidiš na svojem računu, hehe!).«
Kako vidite, razumete, dojemate danes ta uvod? Da ste se predstavili, omenili kar sami?
»Ne, ni bilo nekega ozadja, nastalo je zelo spontano. Na vsako vajo, na katero sem prišel, ker saj je znano, da sem kdaj tudi, khm, manjkal, vedno pa zamudil, sem vletel z neko glupo ‘špiko’. In tako sem prišel enkrat in rekel točno to.«
Niste tega recimo pisali v zvezek?
»Ah, kje, to je moj čisto poseben haiku. Pesem je pa tako ali tako zelo premešana. Smo se kar naposlušali, češ, da imamo povsem narobe narejeno pesem, trikrat ponovljen refren in podobno. Vse narobe, hehe. Pač, jebiga, nismo znali dobro igrati, smo pa bili ob Buldožerjih najbrž edini, za katere vem, da smo imeli vajo prav vsaki dan. Vse, kar nam je manjkalo, smo nadoknadili z voljo in norostjo. Imeli smo toliko energije, da smo vedno med vajami igrali še nogomet. Znanje smo pa… Nabirali sproti.«
Pa danes… Koliko vas je definiral ta uvod?
»Oh, bilo je predvsem zelo, zelo spontano.«
Je bil svet res črnobel? Ker vaša muzika takrat ni bila, sploh tiste v ska obleki.
»No, saj nismo bili ska band, posneli smo pač tri ska pesmi. In še to je slečeno do amena. Je pa bilo tako, da smo vedno ostali band, ki je še za zajebancijo in zase igral kot ‘taborniški’ band in imel napeve tipa ‘mi pijemo’, iz česar smo potem naredili ja, tisto pesem. Šele nato smo slišali The Specials, Madness, Bad Mannors in podobne. Mi smo sicer zelo pozno skapirali, kaj je ska, hehe.«
Joj, ne že spet!
Sami ste že omenili Mi plešemo. Kaj naredite danes, ko slišite ta komad?
»Rečem: joj, pa ne že spet, haha.«
Danes je to predvsem žur komad. Je takrat imel kakšen drug (pod)pomen?
»Mi smo začeli z ‘mi pijemo’, potem pa je cenzura to pričakala na nož in smo dobili žig, da gre za šund. Na kar se je plačal posebni davek, zato so bili albumi dražji, ampak kljub temu se je Crno-bijeli svijet prodajal kot blesav. In na račun tega smo prodali še več naše prve plošče Prljavo kazalište (1979).«
Si znate razložiti, zakaj se je ravno tedaj zgodil novi val? Da je še Goran Bregović na Doživjeti stotu prav tako v letu 1980 povsem spremenil zvok in v Ha ha ha pel »svi marš na ples«.
»Mislili so, da je skrivnost uspeha v tem, kaj igramo. Pa so kopirali. Ampak skrivnost je bila tudi v tem, kako izgledamo in kako se obnašamo ter koliko smo stari. Mi smo bili še totalni klinci. Je pa res, da recimo Prva ljubav so bili klinci, ki so se furali na klince, mi pa smo bili klinci, ki so se furali na odrasle. So poskušali tudi drugi, so so, ampak niso dosegli tega, kar smo mi.«
Kako hitro so minila vaša leta od 1977 do 1985, ko ste bili član Prljavega kazališta?
»Uh, pa to je… Preletelo! Tako hitro so šla leta, sploh ker sem bil doma verjetno 50 dni na leto. Imeli smo celo kdaj dva koncerta v enem dnevu, spomnim se Donjeg Miholjca, ko smo igrali celo opoldan na matineji. Ludnica! Pa ko smo šli iz Beograda na Pelješac v Orebić v enem samem dnevu! O!«
Pardon, da sučem ploščo, ampak kaj je za vas pomenila smrt Tita?
»Predvsem smo čakali, da minejo tisti dnevi, ko nihče ni upal igrati zaradi žalovanja. Rekli so, da bo trajalo teden dni, potem je ta teden minil, nihče pa ni upal biti prvi.«
Zakaj pevec? Ker sem najlepša izgledal!
Davorin, kdaj ste vedeli, da boste pevec?
»Od malega. Ker sem vedno rad pel, moja mama je slišala moje petje na poti iz šole že na daleč. The Beates, The Kinks in podobno. Kako sem pa postal pevec? Izbrali so me, ker sem v bandu najlepše izgledal.«
Hahaha. Ja pa ja. Kako se je pa to izglasovalo?
»Smešno vam, jaz pa sem takrat imel punco v vsaki ulici! Imel sem svetle lase, dolge lase. O, ja. Še danes lahko rečem, da sem najlepše izgledal, predvsem pa nisem poznal nobenega sramu. Res. Nobenega.«
Niti v šoli? Nič treme pred tablo?
»Eh, kje, kakšna trema. V osnovni šoli sem vse znal, zato ni bilo težav.«
Kaj pa v srednji?
»Srednja šola je bila pa prvi poligon za zajebavanje. Sploh, ko sem začel peti v Ciferšlusu, prvem bandu, iz katerega je nato nastalo Prljavo kazalište.«
Okej, dajmo najprej razrešiti prvi mit: v koliko srednjih šol ste hodili?
»Prvi letnik sedma gimnazija. Drugi letnik sedma gimnazija – trikrat. Drugi letnik potem še kemijska. In tretji letnik na kovinarski šoli.«
Samo malo, kolikokrat ste bili v drugem letniku?
»Dovoljkrat, da mi je žal kemijske, ker sem bil edini fant v razredu. Ampak predvsem sem takrat raje in veliko bral. Včasih celo knjigo na dan. Joycea, Kafka, Kinga. Karkoli.«
Kaj pa domače avtorje?
»Ah, skoraj nič. Prebral sem Zagrepčanko, delo Branislava Glumca, pa mi roman ni bil všeč. Ker Zagrebčanke niso take.«
Rock zvezda? Ne v Dubravi
Kaj vam je prišlo prav za pisanje besedil?
»Boljše mi je šla proza, kasneje pa sem začel tudi s stihi. Saj jih rabim tudi zdaj za novi album, hehe. Končno sem pa dobil od frenda kitaro, ki mi jo je obljubljal dvanajst let! Stratocaster, ampak lažji od pravega, z ožjim vratom in strunami bližje prečkam. Pa Croatia Records mi je zdaj dal Vox ojačevalec – 50 wattnega. Čudo, kaj vse ima! Vse Vox zvoke, ki si jih lahko zamisliš!«
Kitaro ste se naučili igrati sami?
»Seveda, ampak ne bi trdil, da igram ne vem kako dobro. Absolutno pa se mi več melodij porodi ob električni kitari. Najprej imam vedno melodijo. Včasih pred mobiteli sem se snemal kar na diktafon na prvem dvorišču, sem šel kar dol iz tramvaja in raje počakal na naslednjega. Tako je bilo zlasti za prve albume. Iz časov, ko so mi vsi obljubljali pesmi. Tudi Rundek, hehe, ko mi je pesem, napisano zame, enkrat pokazal na kitaro, jaz pa sem ga vprašal, če me zajebava! Zato sem začel delati komade sam.«
Davorin, če vam omenim besedno zvezo »rock zvezda«, kaj vam pomeni?
»Uh! Ko vidim Američanke in rečejo, u, jebote, včeraj sem žurala kot rock zvezda, potem pa pomislim, naj pridejo pogledati, kako rock zvezde živijo pri nas in naj potem, če upajo, rečejo, da so se nažurale kot rock zvezde! Glejte, jaz sem iz Dubrave, kjer ne smeš biti nikakršna zvezda.«
Niti če si Hladno pivo?
»(začuden) O, bog. Hehe. V Dubravi moraš biti ‘naš’. Ne smeš izstopati. Pa ne, da te ne bi podpirali, saj te, ampak moraš ostati neke vrste sosed. Saj drugim rečejo, veš, naš sosed je pa ta-in-ta. Sicer pa jaz nikdar nisem iskal takega statusa, človek, jaz nisem Sandi Cenov.«
Gledal me je celo, kako hodim!
In kako ste potem dojeli, gledali, sprejeli serijo Crno-bijeli svijet?
»Kot dobro serijo.«
Ste pogledali vse epizode?
»Nisem, manjka mi še marsikaj. Zdaj gledam tretjo sezono The Boys, pa si lahko misliš, zakaj nimam časa še za kaj drugega. Jebote, kaka serija! Najbolj krvava, kar sem jih gledal. Za Crno-bijeli svijet sem režiserju Goranu Kulenoviću skoraj pisal scenarij tako, ko sem mu razlagal zgodbe in ga peljal po posameznih lokacijah, kjer se je v tistih časih največ dogajalo. Nekaj od tega vzel, morda je kaj preformuliral. Ivan Ožegović, ki je v seriji igral mene, je pa stvar nasploh resno vzel. Dobila sva se na kavi in tam sem krepal od smeha. Midva hodiva, on pa naenkrat počaka in pusti, da sem hodil pred njim. Ker je študiral, kako hodim! Staaaari! ‘Skinil’ me je, v nulo!«
Koliko je serija resnična? No, saj je denimo nedavno preminula pisateljica Hilary Mantel, ki je pisala izjemne zgodovinske romane, da zgodovina ni enako preteklost.
»Se strinjam, vedno gre za interpretacijo. Serija je dobro narejena, zato pa je imela toliko gledalcev. Saj vem, da se potem marsikdaj zasliši: človek, jaz sem tudi živel v tem obdobju in ni bilo tako. Ampak gre za umetniško interpretacijo in tako mora biti. Saj ni bil dokumentarec.«
So vam rekli, zakaj ravno to ime za serijo? Po pesmi in albumu Prljavega kazališta?
»Ne, si pa mislim, da je ostala pesem v spominu. Kar je normalno. In slišim, češ, da sem jaz navrgel, da je to vse naokrog črno beli svet. Pa nisem, takšen je bil. Saj danes je še vedno črno bel, vprašanje je le, kaj je daljše: črno ali belo.«
In? Katera prevladuje zdaj? Črna ali bela?
»Hm. Ne vem. Ampak še takrat je bilo zame komaj kaj črnega. Glej, uvedli so nam par-nepar, pa kaj boš, kupil si še enega fičota! Ni bilo detergenta, pa kaj, šel si čez mejo v Gradec ali Trst. Znašli smo se.«
Na peti rekrutaciji se je zgodilo
Epizoda, v kateri ste vi oziroma vaš lik najbolj(e) predstavljeni, se konča z opisom, da ste se največkrat izognili služenju vojaškega roka v JLA. Ste res bili rekorder?
»Ja. Je rekord. Vedno so te sicer zajebali na četrti rekrutaciji. In strašno je bilo to vsakoletno podaljševanje in čakanje. Na peti rekutraciji so se me končno osvobodili, ko sem povrhu izumil najbolj novo strategijo. Prišel sem lepo oblečen, se lepo vedel, dal vzorno kri in urin, kar sem prej konstantno odbijal in ko so me iskali celo na morju. In končno sem v peto prišel do očesnega pregleda. In izvem, da če bi že na prvi rekrutaciji prišel do očesnega, itak ne bi mogel služiti. Jaz pa sem stalno lazil v sobo 203 k psihiatru. Vojni poveljnik v naši občini mi je sicer dolgo grozil, da me bodo poslali na albansko mejo, jaz pa sem se zainatil, da ne bom v vojski niti en sam dan.«
Nimam ravno legitimnosti za to vprašanje, ker so služenje za mojo generacijo že ukinili, pa vseeno: zakaj niste želeli v vojsko?
»Ker je bilo nepredstavljivo, da bi tam nekim primitivcem salutiral. Niti na pamet mi ni padlo. Raje bi se ustrelil v koleno. Ni pa bil, veste, tisti očesni pregled kot keks. Mučno je bilo. U, jebote. Razširili so mi zenice, dali lokalno anastezijo, ker so mi vstavili leče in sem šel v mračni prostor, kjer je bil pred mano neki aparat, iz katerega so šle neke žice in so v moje oči, ki jih nikakor nisem mogel zapreti, spuščali bliske. Po pet minut! Človek! To ti je udarjalo v možgane. Najprej ene barve, potem tema, spet barva, spet tema. Skupaj pol ure! Ko sem prišel ven na ulico, sem komaj hodil, nič nisem videl. Do Branimirove, kjer sem potem izvedel, da nisem sposoben za služenje vojaškega roka. Gledal sem kao žalostno. Dokler nisem prišel ven. Skakal sem, pel, norel. Vsi so me gledali, kaj mi je. Saj veste, kako je bilo sicer, fantje so jokali, če niso mogli v vojsko. Jaz tudi, ampak od sreče.«
V seriji je tudi zelo nazorno prikazano in izpovedano, da je bila Slovenija s punkom spredaj. Kot je pel že Johnny Štulić v Balkan: »Brijem bradu brkove / da ličim na Pankrte«. Koliko ste poslušali Pankrte, morda Buldožerje?
»Sploh Buldožerje, oboževal sem jih. Na Boom festivalu leta 1975 sem jih tudi prvič videl, sem pa že prej slišal Cocktail, nepozabni album Marka Breclja. Človek, zložili so me! In dan pred badnjakom sem prvič videl album Pljuni isti u oči. In ga kupil.«
In potem buljili v kotiček za nirvaniste?
»Haha, ja! Fenomenalno! Album kot strip? Fenomenalno! Od njih sem se naučil veliko, zlasti iz Brecljevih besed, da je recept samo en: vaja, vaja, vaja. Ampak več stika sem imel z Reko, ker smo imeli hišo na Krku. S Perom Lovšinom pa sva ostala dobra znanca, ker sem bil tudi gost, ko smo imeli mini turnejo po Sloveniji, ko sva reklamirala novega teleoperaterja.«
Vse je lahko, ko si mlad
V Prljavem kazalištu ste leta 1983 na četrtem albumu Korak od sna peli »sve je lako kad si mlad«. Kaj pa, ko si star(ejši)?
»U, ko si star? Je še vedno sve lako, kad si mlad, hehe. Dolgo sem poslušal, da ko bom star 60, bo dober dan tisti, ko me zjutraj ne bo nič bolelo. In zdaj, ko bom kmalu 63 let, me vse boli, ko grem zlagati skupaj pohištvo iz Ikee.«
Kakšen koncert bo na Boom festivalu na Štuku?
»Nevaren! Komaj čakamo, vadimo kot zmešani in se ga res veselimo.«
In kaj vam pomeni Boom festival?
»To je to. Končno sem dobil remaster festivala 1973 in noro verzijo Gvendoline od skupine Srce. Kakšen genialec je (bil) Janez Bončina Benč! Leta 1975 sem bil prvič v živo v Zagrebu, leta 1977 pa sem tudi prvič pel na Boom festivalu v Novem Sadu.«
In še to… Ko rečem Maribor, je prva asociacija?
»Prva je familija. Druga pa… Pot v Avstrijo, hehe, jebiga.«
