V uri pa pol je bilo konec. Fertig. Dvajset let čakanja? Za poldrugo uro šusa? Ja. Ura pa pol in – zdravo. Gótovo, ajde, seos, hvala, se vi’imo. Ampak to je bila poldruga ura, v katero je bilo speštano… Vse. V polnem Štuku. Z Alo!Stari. Tistim bandom, ki je prehitro prišel prepozno. Ampak ko je prišel? Je odšpilal himnični špil. To je bil špil generacije, ki ji ni bilo dano, da bi bila generacija. Špil, ko se pevec vrže med folk, pade skoraj na ksiht, se pobere in kriči. Špil s fajn mosh-pitom. Špil, ki je bil presežek.
Koncert Alo!Stari je bil razprodan. Seveda je bil. V sredo, dva dni pred špilom, dokončno. Kot se spodobi in kot je prav. Alo!Stari je postal arhetipski mariborski band. Potem ko je Tine Matjašič na kavču pogruntal, da ima kaj za povedat. In to s tipi, ki so načeloma svoje sanje že izšprudlali. Trash Candy, Multiball, Low Value. In še in še. »Čez noč nam je uspelo – po 25 letih!« je začel ponavljati Matjašič, ko je pojasnjeval, kako je prav Alo!Star v kleni mariborščini in s pop punkom uspelo prodreti ne le v lastnem mestu, ampak gori, doli, naokoli. Ko v Rovtah pojejo »fse bi dal za toto moje faking mesto«, potem veš. Ratalo ti je.
»V ‘fse bi dal za toto moje faking mesto’ je zate in zame Maribor. Ampak nekdo pa najde v tem tudi svoj kraj. Preneseš energijo nekega mesta. Pozitivna pripadnost je, zame ne gre za lokalpatriotske tenzije. Ker poveš, da so se tebi zgodile lepe stvari. Ki se lahko zgodijo povsod,« mi je Matjašič povedal, ko smo bili aprila skupaj na njihovem špilu v Slovenskih Konjicah.
Ampak potem pa pride Štuk. Tista še vedno reprezentativna rock dvorana za rock špile. Pa čeprav je Matjašič seveda sredi Štuka v Star zapel: »Poštna puna ful je folka / Štuk pa Modrijane jebote polka!«. In gostil Emkeja, ki je še v Tekochee Kru v Na šihtu pel »ne vem za vas, samo meni je že muka it’ na Štuka / tak ko mi je bedno gušit materi za čuka«.
O, Štuk.
Štuk je kraj, ki ga bo vedno zajebavalo dvoje. Ne, ne to, da se reče »na Štuka«, kar lektorji radi popravljajo v »v Štuk«. Prvič, nikoli ne bo premagal nostalgije. Ni šans. Saj je noben ne more. Kdor ni bil na zadnjem špilu Lačnega Franza, ne, ne tem v 2022, ampak onem leta 1994, ali si ni plačal špricerja v tolarjih, nima pojma. Smo zamudili, jebiga. In, drugič, ravno zaradi te nostalgije bo vedno v nekem bizarnem razmerju, kjer nikdar ne bo dohitel preteklosti, ker se to itak ne da. Štuk je primarno študentski lokal, ki najbolje pokaže ob torkih, kako dandanes študenti žurajo. Ni edini, je pa masovni.
Ampak Štuk je seveda bil mnogo več. Bil, bil. Sploh za to generacijo, ki je že slišala, da je najboljše zamujala. Potem pa dobila Štuk v paketu s Trustom, ko je ta odprl vrata in smo rinili na tisti konec. Štuk je imel na prelomu tisočletja inklinacijo k hip-hopu, na plesišču tiste kocke in skakanje po njih. V predplacu se dolgo ni zgodilo nič, dokler »nismo b’li fsi tam«. Štuk je bil plac, kjer si peljal kolega ven kozlat, pa je tako kozlal, v takem curku, da si kozlal še sam. Štuk je bil plac, kjer se je tvoj dober sošolec žvalil s tvojo gimnazijsko simpatijo, da sta se ti potem nekaj kakor oba opravičevala, ker saj nisva midva kriva, ampak popust na špricer z bog ve kakim vinom. Štuk je bil plac, ki v mojih dijaških letih ni nudil toliko epskih špilov, kolikor je bil tisti prostor, kjer si sanjal, da bi se to enkrat zgodilo. Saj so bili tudi špili, tudi dijaški. Pa je Siddharta nafilala Štuk tako, da si prvič vedel, da obstajajo še katere druge kot Eva sardine. Pa še kaj se najde.
Predvsem je pa tako Štuk bil prostor, ki je bil pretekli prihodnjik. Večni nekdanji potencial nekdanjosti. Vsaj zame, vsaj za rock sceno, ki v domači reinkarnaciji pač ni dobivala sodobnih bandov. Noben moje starosti ni nafilal Štuka. No, skoraj. Se najdejo izjeme, ampak so točno to. Izjeme.
Zato je bil Alo!Stari špil, ki je bil nekako slovo od nostalgije Štuka za tiste, ki smo pač mahnjeni na kitare. Alo!Stari je band, skoraj narejen za Štuka. Za dvorano Tabor/Lukna, kaj šele Ljudski vrt najbrž ni, čeprav Nea vem kam na stadionu nesramno deluje – in to v plejlisti, ki je večinoma železna, zlizana, znucana, ziheraška. Lažje je past dol z plejliste v Ljudskem vrtu, kakor se vanjo uvrstiti. In Alo!Stari, ta mešanica devetdesetih in zeitgeista, se je.
Ni težko videti, zakaj.
Nagruntali so, kako svoj retro šmek, ki so ga drgnili leta in leta, zasukati tako, da bodo trofili domače uhe. Kar ni lahko, sploh ne. Ali z besedami basista Mateja Kosmačina in bobnarja Tomaža Medvarja aprila v tistem kombiju: »Nič nam ni bilo dano. Noben drek, ki ga je vsak od nas očitno z namenom požrl, ni imel dobrega okusa. Ne boš verjel, ampak dreki imajo res različne okuse. Imej band, pa boš videl.« Sem imel band in vem, drek ima lahko res različen okus. Saj ne, da tega ne bi bil vedel tudi sicer, pa vendar.
Alo!Stari je v petek, 25. novembra 2022, v Štuk prišel po nekaj kakor nagrado. Ali pa vsaj zmagoslavje. Nagrajeni za to, kar jim je v, kaj, treh letih na skoraj dvajset podlage tudi uspelo. Najslajše in najtežje je uspeti prav v svojem mestu. Ni lahko. Štuk, ki sprejme do 800, 1.000, 1.200 ljudi (nočete izkusiti one zadnje opcije), je ravno prav preveliko premajhen, da vidiš, če ti je ratalo. Saj ne, da Alo!Stari, ki so nafilali Kino Šiška s podobno kapaciteto, tega niso vedeli že prej. Itak, da so.
Ampak števila ogledov, lajkov, piarja ne more nič tako preseči kot dober špil. In to je bil dober špil. Morda še preveč dodelan za punk band, kot mi je rekel izkušeni radijski maher. Ali pa da te skoraj v izvirnosti poseka predskupina, kot mi je dopisal še bolj izkušeni dj kelnar. Last Dropout je pač del paketa še iz Štajerske čage 2019, ko so nastopili skupaj. Last Dropout kot reunion, Alo!Stari pa na čisto prvem špilu. Ampak band, kot je Last Dropout, bo pač vedno dober štos. Zelo dober štos. Ampak štos.
Alo!Stari pa pač ni več štos. Preveč jim je ratalo, premnogo se je zgodilo, da ne bi skušali vse pozornosti povrniti z dodelanostjo, zaslonom, plešočim dinozavrom, introm in – desko. Ja, tako kot v Šiški je tudi v Mariboru nekdo šel domov z boardom. In, ironično, to bi bil kolega Dajčman, ki je bil naključno izžreban, pa je seveda desko vljudno prepustil komu drugemu; mladi zagnani deklini, kot se je izkazalo. Pavza med punk koncertom, da nekdo zadane board je… Vsaj neobičajna. Dobro, nadomesti vsaj dva do tri komade, ki najbrž bandu še manjkajo do avtorskega uro in pol trajajočega špila, kar pa je itak prevelik izziv, saj je glasba preveč na šus. Probajte peti z Matjašičem, pa boste videli. No, kar se boarda tiče: neobičajno je pač v toliko, da če je komu to bil prvi špil (in možno, da je res bil), morda utegne pomisliti, da se take reči tu in tam zgodijo. Ne, se ne.
Ampak to niti malo ni očitek. Sploh ne. Prej je kompliment, saj je Alo!Stari na odru pač pokazal vse, kaj zna, ima, zmore. Še tisto, česar ni izdal, vsaj dva ali tri komade (Lej ti ovega, Če bi lahko še enkrat, Danes nea grem domu). Imeti poln Štuk, ki se sproti oči bolj ali manj nove komade in »kupi« refren do konca? Zmaga. Ob tem, da je bil res epski mosh-pit, kjer je kar pošteno (s)pogalo? Dupla zmaga. Na špilu, kjer tri, štiri dekline naredijo doma transparent, ga prinesejo in pokažejo: »Alo Stari, danes smo diplomirale!« Dobro, malo je nenavadno, da diplomiraš v novembru, pa vseeno. V zameno je Jurij Drevenšek vodil nagradno igro za board, gostoval pa je, kot je sam priznal, lepo pijani Emkej, ki pa je zmitraljezal svoje verze v Nea guši, ki v živo bolj trofi, ter blestel v Veš kaj bi ti mogo, ki v podlagi z Alo!Stari samo pridobi na ostrini.
Alo!Stari najbrž ne bo nikdar označen za prelomni, epski, zgodovinski špil. Ker časi pač niso več taki. In že zato, ker je prišel pozno, ne pa prepozno. Špil, kjer je Matjašič klečeče molil v Jaz bom hin, kjer sta bila Matic Mlakar in Jernej Metež na kitarah »zaklenjena« in kjer smo dobili protesniško sporočilo »naj se nikoli ne zlomijo!« v Valovi. Koncert, kjer je en tip jadral po skoku z odra čez pol dvorane, padel na vrat, folk zaprepaden, on vstane, pobere začuda nezlomljene špegle (!), pomiga z glavo in zmagoslavno dvigne roke. Toooo! Špil, ki je komaj drugi, ki sem ga sam gledal na Štuku z balkona, pa je bil tudi tam gori tako doživet, da mi je nekdo potem rekel »kaj se nisi dol fukno, tak ko si not pado?! Koncert, kjer je Matjašič med »elevator music« v Danes se mi nea da opozoril folk, naj vendar pazi, ko bo metal piksne piva, pa je valjda zadel enega v sence. Večer, ko si videl toliko znanih fac, one iste face, ki si jih videl točno v predplacu, ko si mislil, da se nikoli ne boš žvalil ali pokozlal. Pa si se. Ono, drugo. Pa tudi kdaj ono prvo.
Ampak to je bil špil, ko si mislil, da boš samo kozlal. Pa se zgodi. Da te špil… zažvali.
In špil, kjer sta Vse bi dal in Nea vem kam zadoneli tako, kakor lahko samo na Štuku. Dvajset let kasneje. Po uri pa pol. Ko tak smrdiš od švica, da greš raje vljudno domov. Ampak si potem doma vseno povohaš majico. Da si zapomniš. Da so špili nekoč še znali biti tako prešvicani, da si navdušeno smrdel. Čuj, fuj!