Pa še včeraj, v petek, seveda je bil petek, sem bil tam. Nekaj metrov stran. Lučaj od navad, streljaj od klasike. Misleč, da bo tam, izza varovalne ograje, še vsaj nekaj časa. Da bo… Preživela bo zimo. Bo. Mora. Če je zdržala toliko zim, bo pa ja še to. In zdaj? Je ni več.
Pa saj… je sploh kdaj bila?
Hiša na vogalu Žitne in Jezdarske ulice na robu Magdalenskega parka je dolga leta čez dan propadala, proti večerju vse bolj mogočno zehala in zvečer strašila. Ni ravno kljubovala. Ni bila protest. Ni bila potencial. Ni bila… No, ni bila. Saj njen sosedi niso bili dolgo nič boljši. So pa vmes zrasli novi, fino barvni bloki. Več lokalov. Pariz se je umaknil Cantanteju. Padrino, Holmes. Pa Mc in Pekarna. Pa vmes pekarna, fotokopirc, še en lokal. In nato še podhod. Pa nove klopi.
Bolj se je posodabljala okolica, bolj se je objekt desetletju postaral za, zdaj pretiravam, sto let. Hišo je čas zdelal že pred časom. Hiša, ki ti nekako ni dovolila, da bi bil mlad. Vsaj ne predolgo.
Še grafiti so ji pobegnili, slej ko prej. Hiša, objekt, karkoli že je to bilo, je bila bogato klavrna. Veliki, neizkoriščeni, lastniško mučen primer. Čigava je, kdaj spet bo, kje je lastnik… Listina na listino, notar na notarja, odvetnik na odvetnika. Ena tistih nepremičnih zgodb nepremičnine, za katero so si številni želeli, da bi že zdavnaj bila premična. Da bi je bilo konec. Da bi se premaknilo. Karkoli.
Nekaj kakor kimala je sosednjima, nič kaj bolj elegantnima sosedoma. Bila je najbolj klavrna in to v taki konkurenci pove ogromno. Zdravstvenemu domu na Jezdarski, ki so se ga nedavno lotili obnavljati v mestu, kjer (v metodološko bizarno) anketno polovica želi boljše ceste, le par odstotkov pa dobro javno zdravstvo (v prevodu: po lepši in neluknjasti cesti do propadajočega zdravstvenega doma), in Pekarni, tam, kjer je na zunanji strani bil grafit »Gremo na Tržaško po pire«, ki se je tudi vsake toliko vsaj v govorih in debatah premika gor in dol po mestu. A še ostaja. Za zdaj.
Propadajočo hišo sta na koncu na nek decembrski petek 2022 »premaknila« bagra. Do tal. Na jugovzhodnem robu enega lepših parkov v mestu. Ima krasna igrišča, že prej ga je imel, čeprav je imel še zelo različne obiskovalce. V hišicah tudi ponoči, kjer sva s sošolcem februarja 2002 odprla »poletno park« sezono. Magdalenski park je po prenovi sicer izgubil kar nekaj (po)letne klientele, ki je na »nasadu klopi« žulil pivo in času snedel relativnost. Park, ki je imel predzadnje ročne zapornice na železniški progi. Park, kjer se je o igranju košarke govorilo v pretekliku. Park, ki je bil nekdaj pokopališče, nikdar zares sprehajališče. Prej prostor za počitek, premislek, trenutek.
In park s propadajočo hišo na jugovzhodnem robu.
Tisto hišo, ob kateri sem prvič v prvem letniku gimnazije po navalu na »veselega martina« in »slovin« prvič epsko bruhal. Bilo je konec maja, morda je že bil junij. Vse se je tako hitro vrtelo, kot se ponavadi pač vrti ob koncu prvega letnika. Ko je vse novo. In ko še nimaš reakcije na jagodno vodko, tekilo ali česnov kruh. Tista hiša, skoraj ovita v grmovnice, je nudila zavetje v sicer dokaj odprtem parku. Tja sem šel. Ne sam, sošolec je šel zraven, ker smo pač bili taki. Skrbni. Bruhalo se je tako, da se je vprašalo, kako je najbolje bruhati. »Ne vem, saj bo hitro minilo,« me je malo tolažil, bolj pa bodril sošolec, za katerega sem imel kot lolek najbrž kakih 37 vprašanj. In nato nekje vmes odšel. Ko sem končal, je bilo že konkretno temno. Nikjer nikogar. Ali vsaj tako se je zdelo.
Ampak v varnem zavetju grma in tiste hiše si imel nek mir. Najbrž sem kršil kakšen odlog, nekaj iz javnega reda in miru? Ampak dobro. Nismo smetili, nismo razgrajali. Pač… Bili smo dijaki, pisalo se je leto 2001, neumnost je imela še prihodnost.
In tista hiša mi je stalno stala kot nekaka opora. In hkrati kot opomnik. Poleti je nudila senco, pozimi pa nekaj kakor strah. Tam si stopil malenkost hitreje. Sčasoma sem se stavbe bal malenkost manj, nikdar pa tega strahospoštovanja nisem izgubil. Dojel sem jo kot ostalino časa. Kot nekaj, kar bo vedno stalo in propadalo. Zato, ker pač. Ampak naj se še tako dolgo ne zgodi nič. Letni časi so šli mimo, generacije so se menjale, grafiti so zbledeli, pa je komaj 21 let.
In zdaj hiše ni več.
Karkoli že bo tam, bo nenavadno. Vsaj nekaj časa. Ker saj vemo. Spremembe nam pretirano niso blizu. Dokler se nanje ne navadimo. Če se sploh kdaj. Ampak karkoli že tam bo… Upam, da bo imelo karakter. In ne, ne bo ga dobilo z bruhanjem, pentagrami na drevesih, večernimi zmenki. Čeprav je bilo tam vse to. Magdalenski park je nekako… Toplejši, intimnejši, lepši. Ko si bruhal tam, te je sošolec pri propadajoči hiši držal za roko. Ko si bruhal v mestnem parku, si pa slišal: »Čuj, saj vse okej, samo kaj lahko malo tišje kozlaš?«
Karakter včasih pač pride šele z leti. Včasih tik pred koncem. Včasih, ko je že prepozno.
