Najprej je nekdo verjel, da bo dobil stavo. Z njim. Butasto, naivno, pa obenem prismuknjeno, luštno, zajebanstsko stavo. In Bryan Adams je, sredi Stožic, izgubil. Bam. Za 20 centimetrov. Ali 20 evrov. Bojda. Okej, videl sem že kar nekaj pogruntavščin, bizarnosti, fint, štosov na špilih. Kako so Coldplay v Stadthalle 2008 zginili z odra in se pojavili kar nekje za nami v milisekundah. Kako se je Pink zabrisala bungejump dol iz cirkusantske kocke v Münchnu 2010. Skoraj nam na glavo. Kako je Prince po že prižganih lučeh v Stadthalle 2010 priletel nazaj na oder, za četrti ali peti bis, ter zakričal: »Kam, pizda, greste?!?!« In krenil v ubijalsko Sly and the Family Stone priredbo. Kako je na The Wall v Zagrebu 2011 iz kota priletela maketa letala in padla zadaj nekam za nastajoči zid, zadaj za Rogerja Watersa. Pa kako je Ozzy Osbourne v Münchnu šprical z vodnim topom. Ali kako so Rammstein v Zagrebu med Pussy sedeli na ogromnem falusu in špricali ven, khm, belo, em, peno.
Ampak redko pa sem videl take finte s publiko. Direktne. Na izmenjavo. Iz oči v oči. Poimensko. Bryan, Jure, Maša, Zala.
Nekdo je spredaj v parterju že takoj, prvi komad, visoko držal napis z mastno debelimi črkami. V angleščini ali v prevodu: stavim, da sem višji od tebe. Bryan je hudiča videl takoj. In se nanj spomnil skoraj poldrugo uro kasneje. Na vnaprej za lastnika plakata dobljeno stavo. Človek bi mislil, da bo rock/pop zvezdo vseeno malo streslo, zeznilo ali ujelo, da se nekdo dela norca z njegove višine. Ne Bryan. Ne Adams. On uživa v tem. »Daj, kje je tisti napis? No, dajmo. Dvigni. Evo. Huh. Človek, daj poglej me, kaj kdo v tej dvorani ni višji od mene? Dobiš stavo!«
Ni zvenel arogantno, jezno, naveličano, užaloščeno. Zvenel je kot nekdo, ki bi rad naslednjič pokasiral še več takih napisov. Vi kar. Še! Ker je njegova glasba, ob tem, da je nežna, prelestna, mehka, objemajoča in še in še in še, tudi zabavna. Ja, Bryan Adams je z leti postal zabaven.
Ampak zmagal?
Zmagal je pa Jure. Zaželel si je drhtečo I’m Ready. In potem ga je nekaj kakor prcal. On. Bryan Adams. Ja, Jureta. In ne, Bryan si ni polomil jezika, čeprav je seveda po angleško zavil za izgovarjavo ne ravno najlažje ime. Joure. Ampak ja. Jure je bil prvi na vrsti. »I’m Ready bi imel? Res? Ti velik romantik ti!« se mu je režal še Adams. Kako se mu ne bi. Pa kje si tega našel, ni dovolj mehkih baladuric? Saj Bryan redno to počne, da prepusti publiki izbiro treh komadov. Danes, ko greš na setlist.com ter lahko vidiš seznam komadov vnaprej (nekateri za potrebe recenzije to počnemo redno in vestno, kar je evfemizem za neučakanost in strah pred nepričakovanim), je sicer toliko lažje ne zakričati naslovov komadov, za katere veš, da bodo še prišli. Run to You ali Straight from the Heart ali All For Love.
Ta del koncerta je morda najboljši, ker je res »prost«. Saj podobno počne Bruce Springsteen, le da dobri stari Šef, The Boss, vzame kar celoten napis, karton, letak, papir, ga pokaže bandu in gremo. Zdaj… jaz sem v Stožicah zakričal Freebird. Tudi na Springsteenu sem. Zakričiš dvoje, ko si na špilu. Freebird in Maribor. Ker sem večno premlado prestar in ker poznam foro iz, kaj, sedemdesetih ali kdaj že, ko je bilo nadležno, da se je na vsakem koncertu (in ne zgolj Lynyrd Skynyrd) nekdo zadrl: Freebird. Adams prakso izvede drugače. Pogleda ljudem v oči in poskrbi, da celo sliši njihovo ime. V precej nabiti dvorani. To je mega dosežek. Ni lahko.
Jure je dobil I’m Ready. Potem je bila Maša, ki je vmes nasrala Bryana, da ji je ime – Laško. Ali nekaj takega. Smešno? Pa malo pa je, ja. Sploh ko je Adams venomer ponavljal, da bi bilo dobro, če bi se spečali z Juretom. Verjetno finta z vsakega koncerta, samo Jure bo vedno lahko trobezljal, da mu je Bryan Adams (z)rihtal bejbo. Nekdo prej si je sicer zaželel tako redko igran komad, da sta Adams in kitarist Keith Scott tuhtala, če je v c ali h molu. Druga ali tretja prečka? Sta raje kar obupala. Vsega se vendarle ne da. Po Maši, ki je dobila Reckless, je bila pa še Zala, ki si je zaželela za finiš Please Forgive Me in jo dobila – skupaj z vprašanjem, če je sama na špilu, ne ni, mož čuva otroka. »A mož čuva otroka? Bravo, mami! Ampak… Jutri pa bo po takem koncertu treba pet ravno ta komad, ne?« Haha, dobra, Bryan. Prosim, odpusti mi.
Vsa imena je Bryan Adams precej zadel. In imel tisto pristno komunikacijo s publiko. Ne kot zvezda, ampak pač. Bryan Adams. Je bil, je in bo zvezda, seveda bo. Vsi milijoni albumov. Vsi hiti. Vsa čast in slava. Toda Kanadčani so pač drugačni. Ko sem bil 2013 v Stadthalle na – ja, od vseh bandov – Nickelback, so se ga 31. oktobra (ja, noč čarovnic) tako nasisali, da je koncert postal srednješolska zabava. Okej, draga zabava, pa vseeno.
Ampak še to. Koncert Bryana Adamsa je v času, ko je sto evrov za karto postala norma, vse bolj pa minimum, dostopen. Zelo. Parter? Tam. 50 evrov. Kot bi nekako, če bi se pač glasbena industrija ustavila, bilo »normalno«. Razlika med 50 in 100 evri na špil je dvakrat večja, pa ne le matematično. Cenejša kot je karta, boljši je vajb. Ne nujno, ne pravim, da za 150 evrov ni žur. Seveda je. Kakršnega si pač narediš. Sploh pa mlajša falanga, ki sem jo žal izpustil (Harry Styles, Ed Sheeran, Billie Eilish).
Bryan Adams to dela za tiste, ki bi še radi, da je koncert še točno to. Koncert. Ne investicija. Bryan Adams ni instagramovski moment. Vsaj meni se ne zdi. Bryan Adams je moment zate, za vaju, za vas. Greš, plešeš, poješ, fajn se maš. Seveda fotkaš, snemaš, tvitaš, tiktokaš. Itak.
Koncerti Bryana Adamsa so torej zicer.
Fiks je. Totalni fiks. Da bo njegov koncert vžgal in pobožal. Vedno. Nikdar si sicer ne bi bil mislil, da bom še tretjič na njegovem špilu. Kot si nikoli nisem mislil, da vselej v taki družbi. Ali da bom sploh kdaj. Pa čeprav je bil sinoči že šestič pri nas v Sloveniji. In dovolj sem se z leti naposlušal, da je bil njegov najboljši špil itak tisti v Izoli leta 1996, ko je prišel k nam, ko se je zdelo, da po Kurtu Cobainu ne bo nihče več niti povohal naših krajev. Kaj šele v Izolo in Bonifiko, nad katero je še Damir Skomina očitno nedavno obupal. Ampak okej. Če je lahko prišla v Izolo leta 1992 tudi Benfica? Zakaj pa ne. Sledila dva Tivolija (2003, 2006) in zdaj še trikrat Stožice (2014, 2018, 2022).
Bryan Adams da točno tisto, kar ve, da mora. Ne deluje repetitivno, čeprav se mu že štiri leta in ena pandemija pozneje niti malo ne pozna. Bryan Adams pizda res rad koncertira. Ni narejeno. Kljub napihljivemu avtu, ki se vozi nad glavami in krajša čas v nagnetenem parterju. In navzlic pompoznemu uvodu, kjer gromki glas in bliskajoči napis data vedeti, da je tip uslišal klice k nebu in »zrockal« in »skitaral« občestvo.
Bryan Adams je star, če morda ne veste, 63 let. Ja. Faking 63. To so leta, ko bi se naj pa kaj vendarle že poznalo. Ne njemu, zapriseženemu veganu. Ponavlja, da laufa na rastline. In to kako. Človek ima neverjetno energijo. Pri teh letih ni več veliko uveljavljenih izvajalcev, ki bi »štepali« koncerte enega za drugim. Torej: sobota, nedelja, ponedeljek. Adams je pa združil ravno zdaj trojček. Sobota dunajska Stadthalle, nedelja Stožice in ponedeljek Italija.
Dobro se stara Adams. Ne kot vino, prej kot viski. Ker je bil klasa že na začetku in samo še toliko večja. Z leti je postal nekako… Samoumeven? Recimo na Rock Radiu. Tam bo fiks. Po občutku? Enkrat na uro. Ali več. Run To You, Heaven, Summer of ’69, When You’re Gone, Cut’s Like a Knife. Pa še se najdejo. Adamsovi komadi so se dobro postarali ravno zato, ker ostajajo nekako narejeni za radio. Da so vedno to, kar hočeš. Saj v avtu ali doma so včasih, em, nadležni. Ne pridejo v vsakem trenutku ravno najbolj prav. Ampak tako? Zloženi skupaj? Bam!
Sploh pa v živo so še bolj… Hiti. Ker imajo ta »live« občutek. Kakšna solaža, zahvaljujoč Keithu Scottu, je drugačna. In nekaj komadov je precej slečenih. Vidi se, kaj v osnovi ti komadi so. Saj ni nič novega, Adams zdaj to že nekaj časa počne. When You’re Gone, recimo, zapoje sam s kitaro. Enako Straight From the Heart, ki z ustno harmoniko samo odkrepi njegove besede, da je komaj napisal star 18 let. Če tak komad napišeš pri osemnajstih… Ni čudno, da si pri 25. letih že velika zvezda z albumom Reckless (1984). In nato samo »štancaš« hit na hit.
Bryan Adams bi, ugibam, nekje vmes lahko zapadel v krizo. Saj, kdo pa kdaj ni. Nekako je po letu 1996 in zadnjih res ornk hitih na prehodu v novo tisočletje (18 till i Die, Back to You, When You’re Gone, Cloud Number Nine…) izpadel iz prvokategorniškega kitarskega pop rocka. Ne le po svoji »krivdi«. Žanr je pač zbledel, zradiral ga je zasuk v sceni. Začel je postajati nostalgija, čeprav ne zato, ker mu kaj drugega ne bi preostalo. In preobrazil se je. Danes tip s kitaro pač ne vžge tako več. Lahko, ampak ne pa nujno.
Ko prihaja na oder zdaj, no, zdaj, že kako desetletje, pride gor kot dobri stari rockabillyjevec. Torej, petdeseta. Sijajna gold top debelejša kitara. Taka. Za preigrane, že malo zguljene prste. Pa skoraj polizani lasje. Daleč je pričeska z lasmi, ki grejo v oči. Tista, David Beckham ali Nick Carter. Daleč so razmršeni lasje. In še nekaj je naredil. No, ni naredil. Članov svojega banda praktično ne menjava. Razen morda enkrat na desetletje. Keitha Scotta pa sploh ne. Keith Scott je tisti kitarist, za katerega še mi, rock kitaristi, ne bi nikdar slišali. Če ne bi bili pametni, rekli na avtocesti potencialni punci (»Ker kdo te ve, kdo je kitarist Bryana Adamsa!?«) pa dobili nazaj krik »Keeeeiiiith Scooooooootttt!«. Jebemti Keith Scott. Kako še vedno nažge, napali, navije, nafržmaga, nacilja te kitarske solaže, motive, pejsaže. Noro.
Ko si tretjič na Bryanu Adamsu, lahko počasi že izbiraš svoje top momente. Moj je prišel čisto na koncu, ker mi bo komad All For Love pač vedno predstavljal skakanje s tenis loparjem, ki je simbolično ponazarjal električno kitaro, ter prepiranje s sestro in mamo, medtem ko smo skoraj objemali televizijo, ker smo imeli MTV, kdo je boljši: Sting, Rod Stewart ali Bryan Adams. Ampak izbere se lahko karkoli. Sploh »lučke« moment. Adams je sicer zapel še enkrat »shine a light« pred Straight from the Heart, zgolj košček, da so vsi prižgali svoje mobitele. In en model faracajg, ja, še so, slava jim. Vsi so prižgali, ampak faking vsi. In videti to? Dva, trikrat? Brez nekega poceni štosa, dajmo dajmo dajmo, lučke. Od vseh božičnih dekoracij, je pač ta bila najboljša. Pa še Christmas Time je zapel. Kar poje redko. Res, res, reees redko. Ali se turneje končajo že pred decembrom ali pa so v Avstraliji. Ne pa tokrat. In še drugič so Stožice dobile njegov božični komad. Tik pred koncem. Akustično.
Bryan Adams ne rabi igrati novih komadov, ni pa slabo, če jih. Zaigral je kar štiri komade iz aktualne plate So Happy It Hurts. Pesmi, ki so ena za drugo, kakor velja tudi za album, dobrovoljne in dobrohotne. Pozitivne, dvigajoče, energične. Bryan Adams ve, da ima več kot dovolj balad. Zato ga je čudilo, da so ljudje želeli balade, ko jih je vprašal, kaj naj zaigrajo. Pač ima ta dva dela. Najbrž te Bryan Adams namami s Summer of ’69, ki v živo izpade kot res dober in kolektivni žur. Potamani pa te z baladami. Nekdo si je od vseh komadov zaželel Have You Ever Really Loved a Woman. Kar nekaj nas je zavilo z očmi. Ne vem za vas, meni bo komad vedno nekako dišal po Oliverju Dragojeviću. Dišal, ne smrdel, da ne bo slučajno pomote.
Ampak prav ta njegova dvojnost, kombinacija bolj kitarskih in mehkejših komadov, je tisto, kar koncertu dodaja, ne odvzema. Ima spisek toliko hitov, da lahko kakšnega tudi gladko izpusti (Let’s Make a Night To Remember, The Best of Me, Cloud Number Nine). Duetov v živo nima, nasnetih gotovo ne. Saj trik s Tino Turner poznamo, ne? Kaj ga kdo ne? Če pa je veeeedno isti. »Naslednji komad je It’s Only Love, ki sem ga posnel z veliko Tino Turner. In zdaj, samo za vas, samo nocoj, tukaj jeeeeee…. Ne, ni je. Je pa Keith Scott«. Ampak to je ena tistih redkih potegavščin, ki jo radi slišimo. Prikupna je. Kot »dad joke«. Humor starcev, ki je smešen zato, ker, no, ni.
Bryan Adams ni starec. Vsekakor ne z izjemnim vokalom. Pišuka, kako mu gre petje. Vse linije, vse verze, skoraj vse je zadel perfektno. Zvok morda ni bil povsem popoln, jebiga, to že skoraj ponaredolo sodi, če je špil v Stožicah (je bil pa čisto okej zvok, vsaj dokaj spredaj v parterju), ampak zato pa je vokalna linija še vedno ravno dovolj razkava, pa obenem točna, izpiljena, prodorna. Pa ti komadi niso lahki. Višje lege niso izi, če so pretežke, se Adams ne muči več z njimi. Ve, kje so glavni deli. Ve, kjer »mora«. In tam briljira. S priredbami, kot je Can’t Take My Eyes Off of You vred. Ja, nenavaden izbor, ampak prekleto dela, sploh v bisu.
Na koncu Bryan Adams na odru vedno ostane sam. Z lučkami, komadi, ljudmi. Tako, kakor je pač začel. Ne zato, ker bi rad bil v ospredju. Ko je bilo vsega konec, ko smo vsi-za-enega-eden-za-vse mušketirsko zapeli, da smo vsi za ljubezen, je vzel telefon in nas slikal. Kot da bi rad domačim pokazal, glejte, kje sem. Že tretjič v Stožicah. Ja, tretjič. V osmih letih. Bil bi še prej, če ne bi bilo korone.
In vem, kako siruklasto, čizi je napisati, da najbrž ni zadnjič. Bilo bi škoda, če bi bilo. Dokler je tako. Dostopno, nasmejano, razplesano, zabavno. Ko ne more skoraj nič biti narobe. Ker ni. Bryan Adams torej ve, kako ohraniti v koncertu osnovo. Od uvodne Kick Ass. Ne toliko z velikimi zasloni, pirotehniko, čirulečarule. Ne. Zato je tisti napihljivi avto tako smešen. Ker je poceni štos. Pa dela. Ko si tako srečen, da že skoraj boli. Ampak saj vemo. Tudi ko se zelo smejimo, lahko boli. In ko smo zelo, zelo, zelo srečni, lahko jočemo.
Bryan Adams? Je točno taki, kot mora biti. Je profič, ki pa to naredi tako, da nikdar ne rabiš reči, da je profič. In poudarjati, kaj vse je bil. Vse povedo, pismo res vse, njegovi komadi. Še je tisti moment, da se uščipneš, mater Summer of ’69 že na kakem žuru vžge, ampak to? To je pa v živo, to je on, vaaau. In to je dobro. Zelo dobro. Da ti občutek, da so nekatere stvari vseeno še take, kot misliš, da bi naj bile. Pa ne zato, ker bi morale biti ali ker bi bile spremembe odveč. Ne.
Bryan Adams je samo še bolj Bryan Adams. In to je fajn in lepo. Zelo.