Imeti najbolj predvajan komad na Valu 202 ne prinese bazena, avta, hiše na Obali. Ne. Vsaj ne takoj. Vsekakor ne takoj v naslednjem letu. Prinese pa poseben prestiž, čast, obliž, renome. Ker je vse to. Val 202 s svojo glasbeno uredniško politiko vztraja. Izbira tako, da… precej izbira. In izbral je. Žana Hauptmana.
Val 202 ponavlja le svoje popevke tedna. 168 predvajanj za najbolj predvajan komad ni ravno številka za »petkrat na dan«, ne? Zato je izbor pesmi Sledim toliko bolj pomenljiv. Žan Hauptman je bil na Emi šele osmi. Na Val 202 pa je »zmagal«. In to je pomembna zmaga. Za novo mariborsko sceno. Ki je. Tu in zdaj. In na katero je mesto lahko ali pa bi moralo biti upravičeno ponosno.
Komad Sledim je dober. En tistih komadov, ki neizogibno pobašejo domiselne komentarje na YouTube. »Takle komad ne zmore zmagat na Emi. Žal. Je predober.« Žanova glasba vsekakor ni za tekmovanja. Vsaj ne takšna, kjer pride do prepirov. Med žirijo in občinstvom, med mlajšimi in starejšimi, med žanri in okusi. Da je Sledim največkrat predvajana skladba, pove veliko tudi o Valu 202. Ker ni ravno najbolj enostaven komad. Vsekakor ne. Refren deluje bolj kot verz, modulacijski preskoki so polni, bas kitara Vida Turica močna, že sam uvod ni ravno tipično radijski. Še val202-jevski ni najbolj. Diši po harmonijah sedemdesetih, klavir je že mejno »jazz«, vokal pa ravno toliko razpoznaven, da deluje kot dodatni inštrument v celokupni, kvalitetni močni produkciji.
Predvsem pa kaže, kakšen Žan Hauptman je. Muzičar. Sodeluje tu, tam, vsepovsod. Z Lacha after jami je na Festivalu Lent pokazal, da se ne le najde, ampak ohrani publiko, ki prihaja z nekimi čisto drugimi, svežimi, novimi EMŠI. In to ni lahko. Hauptman je ime, na katerega Maribor mora biti ponosen. Tudi zato, ker zna prekleto dobro igrati »air klavir«. Poglejte spot. Tip po luftu »igra« klavir. In stopi za mikrofon. Brez strahu. Z občutkom. Miže. Ker bolj kot miži, bolj njegova glasba dehti.