Vrenkove omletaste ikebane

Pa samo na Pohorje so šli. In to do Mariborske koče. Dostopno, zeleno, skoraj ravno. No, ko si enkrat tam gori. Mariborska koča je najbrž najbolj dostopna koča na celi slovenski transvezali. Ko si enkrat na Mariborskem Pohorju, je kar lep čas vse za ovinkom. Se »nena« nadihaš. Ampak kar se zgodi na Pohorju… Se bolj rado dokonča doli. V mestu. Če na Pohorju »morijo« ptiči s svojimi kakci, še bolj pa kake ojštre borovničke, spodaj v mestu »tamani« Nevidni človek. Ampak Martin Vrenko? Inšpektor Martin Vrenko, kriminalistična policija? On ima po dveh letih čas. Počasi. Boljše več trupel in manj napačnih teorij kakor obratno. Kar niti ni tako slabo. Sploh ne. Vrenko je pač tip, ki ne pozna izraza »sugar daddy«.

Primeri inšpektorja Vrenka so se v nacionalkinem paketu domačih kriminalk, v katere se je po Ekipi Bled in zlasti Jezeru (in nadaljevanjih) ter V imenu ljudstva nezaustavljivo »zabrisala«, izkazali leta 2021 kot najbolj gledana serija doslej. Še najbolj resna kritika je padla na račun tistega, kar je nas v Mariboru, ki smo končno dobili tudi serijo, četudi dobivamo filme bolj po obrokih (Kavarna Astorija; Zvenenje v glavi; Slovenija, Avstralija in jutri ves svet) najbolj »zmotilo«. Uporaba jezika. Da če je že Maribor tako lep, topel, zelen in, kot smo slišali sedaj, »kompakten«, zakaj potem tako tudi ne zveni? Zakaj je Maribor lahko le krasna kulisa za oči, ne pa za ušesa?

Ampak sami primeri umorov in struktura so to pač v ceni ogleda na račun zgledne in »telegenične« dinamike nekako požrli. Primeri inšpektorja Vrenka se nikdar niso vlekli, ogled treh primerov v šestih epizodah oziroma v »polčasih« pa se je mnogo bolj dokazal, kakor se je razbitost zgrudila v Leninovem parku in Dolini rož, kjer se je osnovna premisa šestih delov Jezera porazgubila in smo dobili seriji, kjer se dve epizodi veliko ni zgodilo, nato pa se je zgodilo vse.

Primeri inšpektorja Vrenka so pač drugačni. V ospredju so primeri in žrtve in osumljenci. Šele nato pridejo glavni liki in njihova komaj odstrta ozadja. In zato je Vrenko gledljiva serija. Znova. Ja. Je. Dokler se ubada s primeri in ne z vsakdanjostjo. Koga pa ta zanima?

Gledanost ni vse…

Vrnitev serije Primeri inšpektorja Vrenka je tisto, kar bo in mora biti najbolj presojano. Nacionalka namreč vztraja pri žanru in zaporednih zimskih nedeljah, kar je glede na gledanost smiselno, ne pa nujno tudi v oziru le enega žanra. Pa čeprav smo lani dobili tudi Trigrad, ki ni bil toliko kriminalka, kolikor poetično preizpraševanje staroslovenske nravnosti v moderni izpeljavi, kar je bilo cineastično sprejemljivo, za (naj)širšo javnost pa vendarle preozko. Gledanost seveda ni vse, ni pa v takem paketu nezanemarljiva. Ne more pa biti na tretjem mestu.

Da bi rekli, da smo se prenasitili kriminalk na prvih, kaj, šest, dvanajst nedelj v minulih štirih letih? Najbrž ne, podatki gledanosti bodo podali kontekst, ne bodo pa še zares uokvirili resnega popkulturnega okvira, čeprav ko gre za gledanost in nacionalko sta si pogosto samoumevna (zimski športi, kvizi, razvedrilni program, ko konkurenca počiva).

Popkulturni »šus« pač izklesa nekaj več. Nekaj, kar je Jezero s svojim ledeniškim, polzečim, polžastim tempom premoglo in nastavilo, pa potem v Leninovem parku skoraj zapravilo in komaj nekako povrnilo v Dolini rož. In če je V imenu ljudstva sploh v drugi sezoni napredovala pri upodabljanju slovenskega poceni načina dragega »biznisiranja«, a še vedno uporabljala nekaj zelo poceni prijemov (liki, scenarij, usode), je zdaj znova prišel Vrenko kot najbrž najbolj preprosta serija med vsemi.

Vrenko je sprejemljiv, gledljiv in dostopen, ker rešuje bolj ali manj res le primere. Saj. Je v naslovu, ni?

Vrenko in njegova leta

Ja, Vrenko je pač serija, ki noče biti nič več kot to, kar je. Primeri. Inšpektorja. Vrenka. Glavni lik, ki je glavni pač zato, ker nekdo mora biti glavni, ampak ni pa zares prevladujoče glavni, ne rešuje sebe in svet. Ne. Vrenko hodi na šiht. In v kafič. Ni ravno najbolj sproščen, ni pa vselej napet. Mnogo bolj ima še vedno rad službo, vsaj tako se zdi, ni pa vse, kar ima.

Še kadar serija hoče biti in želi dati »glavnim« likom nekaj ozadja, bi bilo bolje, če bi se res čimprej osredotočila zgolj na glavni primer. Ni ravno moteče, ne skali serije, jo pa upočasni in pelje v slepe ovinke. Nikdar zares v seriji ne vemo, kaj tako muči Martina Vrenka, da je po svoje nekako zategnjen, čeprav ne vemo, kaj točno je. Zagrenjen ni, poklapan tudi ne, radosten spet ne, na štose ni, bi pa vse to lahko bil. Vrenko je Demšarjev lik, ki je na ekranu simbol stabilnosti in preudarnosti. Če mu življenje že da limone, pa si da naročiti limono v svojem dvojnem viskiju in prenaša eno in isto pevko v enem in istem klubu, kamor še vedno zahaja, saj tam pač dela njegova draga Mojca (Katarina Čas).

Vrenka ne definira njegova motoristična in »lederjaknasta« kriza srednjih let. Niti ne vemo, koliko je zares star, vsaj v seriji ne oziroma vsaj sam nimam takega občutka, da bi uganil njegov EMŠO. Vrenka vidno in zdaj že kontinuirano najbolj teži odnos z očetom Borisom (Janez Hočevar Rifle), ampak to priznava šele, ko crkne žarnica, zbeži pa, ko oče pove, kakšne orhideje je mama imela rada. V tem smislu je nerazvit lik, vsaj ko ga spet srečamo in se ne spomnimo ravno, kaj smo o njem izvedeli predlani. V tem oziru je Taras Birsa bolj izpiljen lik, četudi sila introvertiran (dokler koga ne useka), je pa res, da sem Golobove knjige bral, Demšarjevih pa ne.

(Ne)novosti druge sezone

Drugo ključno vprašanja pa je in bo: kaj novega prinaša druga sezona?

Še najbolj opazna razlika v primerjavi s prvo sezono je zamenjava mlajšega Vrenkovega kolega. Dostopni Jurij Drevenšek se je kot dobra ritem kitara Marko Breznik poslovil (»Štipendija. Amerika.« je najbrž najbolj kratek možen opis bivšega sodelavca), prišel pa je Lovro Zafred v liku Tadeja Krajnca. Problem? Pa… Martin Vrenko (Dario Varga) se enkrat zmoti in ga zamenja. Ja, po imenu. Marko… Em… Tadej… Al’ kaj si že. Ampak če je to najbolj opazna razlika… Potem Boris Jurjašević, ki je režiral že prvo sezono skupaj s Slobodanom Maksimovičem, večjih izzivov nima. Špica je enaka, fotografija tudi, dronovski kadri Maribora takisto. In če smo se kaj od produkcije TV Slovenija naučili, smo se tega, da izrazito pač ne bodo odstopali od zastavljenega. Tako je bilo z Jezerom/Leninov park/Dolina rož in tako je sedaj.

Se pa Zafred, rojen Mariborčan, kar vidno, nelagodno in »zapeto« lovi. Priložnost, ki jo je resda v zapeti srajčki in s post-hipsterskimi naočniki zaenkrat zapravil. Neizrazit je, razen ko v pogovoru z mnogo bolj markantnim Črtom Ujčičem (Nebojšo Rakom) vpraša »kaj pa je narobe z Mariborom«? Bojazen ni le, da ga bo so-šef Vrenko zamenjeval za Marka, še večja je, da si njegovega imena ne bomo zapomnili gledalci. Vrenko je namreč serija, ki nima veliko »odboja« od bližnjih likov. Z Mojco se komaj kaj pogovarjata ali pa v povsem odvečnem kadru le molče ob jazz melosu sedita, z očetom se krega o žarnici in ga ne šljivi 5%, še s pričami/osumljenci se pogovarja zelo izbrano. Vrenko tako raje posluša kot govori, zlasti od sodelavcev; Tone (Toni Cahunek) in ekipe.

Primeri + liki = bistvo

Kjer je serija precej mamljiva in hitro oprijemljiva, so sami primeri in liki. Bolj kot imena si zapomnimo njihove vloge. Direktorica Ema Žnidaršič (zelo suverena Pia Zemljič), sodelavka Marta Jenko (mimobežna Nina Ivanišin), študentka/punca Kristina Luzner (prodorna Ana Urbanc)… Zanimivo: same ženske. Vse so soorganizatorke kongresa inštituta, ki je mimogrede na temo ekologije, kar, ugibam, ponazori pač sprehajanje po Pohorju in brisanje ptičjih kakcev (čeprav, količina kakca bi bila bolj za sokola). In vse kmalu potencialne osumljenke, ko se Peter Divjak po teku čez Koroški most (po levi strani, gledano proti centru) in nazaj naposled znajde nekje na samem, kjer prejme močan udarec in ga najdejo nato precej, preceeeej nižje doli na Lentu. Tek čez Koroški most in dokončno hin na Lentu? Zveni sicer kot marsikateri dijaški petek.

Uroš Fürst je kot Peter Divjak sila prepričljiv in morda najbolj dodelan lik, ko gre za samo izvedbo pa tudi scenarij. To obvelja le še za kelnarja Luko Kocjančiča (spektakularno bujno minimalističen Tarek Rashid), ki se ob koncu prvega dela po pobiranju črepinj in štajerskem lej-kaki-so-ovi aufbiksanju s sodelavko Majo Kappel (Sara Dirnbek), »zapali« za zlomljeno Kristino, ki je nekdanja punca Črta, ki ga seveda zmoti, da je kelnar ponudil Fazana in pravo vino, ki je itak lahko samo iz Kungote. In ga – spoiler alert, pozor kvarnik – itak potem zaštihajo. Ja, dva najbolj impozantna lika sta tako sproščena, ker vesta, da ne bosta dolgo. Kar ne pove ravno malo, ne? Odnosi med samimi sodelavci so bolj razkriti skozi kasnejše kriminalistične analize kakor pa neposredno med njimi, kar je lahko kritika, ki pa v kriminalki pač ni tako ostra, kakor bi bila sicer. Ni pa prvič, da v naših serijah pač povedo, kaj se je zgodilo, kakor da bi to dejansko videli. Ampak dobro, kriminalke vedno najprej prečistijo s preteklostjo.

So pa najbolj močne, kadar preteklost ujame sedanjost. In tako je bila prav sklepna scena v gostilni najbolj močna, pristna in po svoje preprosta. Druščina, šokirana nad umorom Divjaka, se po zaslišanjih očitno pač sprosti v gostilni: »Na čast in v spomin profesorju Divjaku«. Dobro pri Nevidnem človeku je, da zaenkrat vsi ostajajo osumljenci in četudi o njih sila malo vemo ter so definirani z le nekaj pogledi in (pra)zgodovino, je prav sklep v gostilni prinesel svojevrstni perpetuum mobile, kjer se že malo bolj kaže, kdo je kdo. In kakšen. O, ja. Napeto je. Ne morda kot štrumpantl. Prej kot čigumi, ki morda ni več tako sladkega okusa, ni pa še zbledel.

Štihanje pomaga

Primeri inšpektorja Vrenka so se vrnili samoprepričano na podlagi prve sezone. Razlogov, da bi veliko spreminjali, prav veliko res niso imeli. Zakaj bi? Menjavali, na glavo obračali najbolj gledano serijo? Ugotovili so, vsaj v prvem delu, da sami primeri pač bolj vlečejo in da so osumljenci mnogo bolj privlačni. Še vedno je zelo potrošen, neuporabljen in bled lik Katarine Čas, ki vse bolj deluje kakor legitimacija neke Vrenkove življenjske poti, ki pa vedno znova ob trku z očetom naleti na preizpraševanje »kje sem, kdo sem, kam grem«. Pa četudi je Vrenkova magdalenica pač omleta, ko se spomni, zakaj se je odločil za poklic kriminalista. Jasno je, glede na naravo umorov v Sloveniji, da bi »realistična« serija pri nas zgledala precej drugače. Bolj »socrealistično«, cankarjansko, »slovenskofilmovsko«. Demšar je ponudil povsem drugačen nivo, precej višji, urban, nenazadnje intriganten.

In vse to je vsekakor serija ohranila, morda celo nadgradila. In posneta je spet tako, da like dobro ločimo. Ne ugibamo, razvozlavamo. Za Vrenka ni potrebe, da se gre v knjižnico/knjigarno. Četudi si imena težko zapomnimo. Saj, še Vrenko si jih. Si pa zapomnimo primer. No, pa to, da je po kmetu (Matjaž Javšnik) znova najbolj pristno deloval še en iz delavske klase, kelnar. Ampak to debato smo že dali skozi. Maribor je pač še vedno bolj fajn videt (štihanje a la skoraj štajerska ikebana pomaga) kot slišat, očitno. Se pa to gleda. Se. Napeto in razvedrilno. V tem pogledu so Primeri inšpektorja Vrenka klasična tv serija, ki več kot izpolni svoj osnovni namen. Je tv serija, narejena za gledanje. Ne za prerekanje in razglabljanje. In to je vsekakor nekaj, česar pri nas primanjkjuje. Ali pa vsaj predolgo je.

***
Vrenkovske

• Saj razumemo, da so policisti/kriminalisti zelo obremenjeni s papirologijo, ampak to konstantno prinašanje papirjev Oskarju Brajdiču? Čemu? Človeku, ki bi najraje igral šah na računalniku. Pa morda kakšno pasjanso. Sicer pa je Vincent Lotos V. Šparovec zelo prepričljiv.

• Oto (Peter Boštjančič) je zagotovo najbolj načitan »klošar« vseh časov. In z najbolj izbrano izreko. Vredno čokoladnih rogljičkov.

• Izbira in kadri Vetrinjskega dvora? Fino. Paše. Sploh zdaj, ko čakamo novega najemnika Kluba Wetrinsky. Dobri tudi kadri desnega brega (Studenci).

• Najbolj mariborska stvar v epizodi? Izmenjava mladega inšpektorja Krajnca z naduvanim Ujčičem.

Krajnc: »Kak dobro ste poznali profesorja divjaka?

Ujčič: »Še kar, saj kdo ga v naših krogih ni poznal, je bil naš Luka Dončić. Vsi smo bili zelo presenečeni, da jim ga je uspelo pripeljati, pa brez zamere, v en Maribor.«

Krajnc (napadalno): »Kaj je kaj narobe z Mariborom?«

Ovi (v zadregi): »Ne ne, Maribor je čudovit, kompakten, vse imate na ‘dohvat ruke’.«

• Ne da bi pogrevali debato o (ne)pogostosti štajerščine… Čeprav priznati moramo, da je tokrat dialekta absolutno več in da so se igralci (sploh igralci) vidno in bolj trudili. Ne pa vsi, še najmanj Katarina Čas, ki res deluje, kakor da smo v domžalskem lokalu, kamor vodijo vrata iz Lenta, obenem pa se Dario Varga po prvi sezoni pač ne bo zabrisal v štajerski árgo.  

Ocene »štajerščinosti:

Tarek Rashid (Kelnar) – ⭐️⭐️⭐️⭐️⭐️

Pia Zemljič (Ema Žnidaršič) – ⭐️⭐️⭐️⭐️

Nina Ivanišin (Marta Jenko) – ⭐️⭐️⭐️

Lovro Zafred (Tadej Krajnc) – ⭐️⭐️

Lotos V. Šparovec (Oskar Brajdič) – ⭐️

Peter Boštjanič (Oto) – 0/5

Katarina Čas (Mojca) – 0/5

Top trije kadri

3. Kelnarjev: “Gospodična, smem nekaj predlagat? Fazan. Suho štajersko vino iz Kungote. Bote probali? Ne bo vam žal.”

2. Kelnarjev: “Bi dal ti roko dol?! Pubec… šminkerski?!

1. Vrenkov pogled, ko vpraša, kaj je to “sugar daddy“.

Komentarji

komentarjev