Slej ko prej padejo vzdevki. In si torej nekdo. Nekdo drug, nekdo večji, ime, faca. Sinonim. Ni ravno, da si nekogaršnje ime, no, priimek, »izposodiš«. Prav zares pa ga tudi ne ukradeš. Je tvoje in ni tvoje. Nekje vmes.
Dobro, moje ime je bilo tedaj, ko nas je bilo v Sloveniji s tem imenom za prste dveh rok, tako redko in tako mamljivo, da so mi dajali noter seveda črko n. Saj se še kdaj zgodi. V kaki piceriji, če rezerviram na ime in ne na priimek. Bilo je nedolgo nazaj, pridem in vidim na tablici napis: Janša. Pa ravno tega… Ampak okej. Je bila pica ravno tako izjemna. Sošolec Robi, recimo, je bil v osnovni šoli Baggio. Legitimno, upravičeno, zadostno. Po Robertu Baggiu, ki smo si ga sicer kolektivno zapomnili po penalu, ki ga je v ZDA v finalu mundiala nabil tam nekam na drugi konec Kalifornije, ampak številni pa smo ga poznali po vragolijah in, jasno, frizuri.
Za večino nas sošolcev je bil Robi pravi Baggio (ne, frizure ni imel take, to so bili časi, ko smo bili večinoma ostriženi na gobico), že zato, ker nas je »šikal« do onemoglosti, mene pa znerviral že pri raz-par-či, dokončal pa ob vkliku učitelja telovadbe (»zadnji gol zmaga ali pa še pet minut največ!«), ko mi je stisnil gol vedn na enak način. On z eno nogo v levo, jaz obe narazen, žoga pa med nogami. Klasični tunel, klasične »uhice«. In sva se lovila po dvorišču. Oba sva trenirala pri NK Maribor, a sva tam bila tekmeca, ker je bil leto mlajši, kar je šlo v šoli skozi, v fuzbalu pa ne.
Ko smo v parku skakali na Rožnem gričku, smo se tam pri borovcu, kjer smo se po začetnem spustu z »zaletišča« ustavili, zajeli sapo in se nato silovito odrinili, pogosto kregali. »Ne, jaz sem Espen Bredesen!« Bilo je dolgo po Primožu Ulagi in Franciju Petku, ki smo jih mulci z letnico 1985 zamudili, in še tik pred Peterko. Prav kregali smo se. Kdo bo Espen. Najbrž, ker je imel tak pogled, tehniko, nekaj. čeprav neki epski skakalec pa tudi ravno ni bil. Torej, ni bil Matti Nykänen ali kaj takega.
Takrat seveda nisem bil pozoren, ampak vzori so bili kakopak prevladujoče tuji. Kričali smo tuja imena, čeprav smo potem na morju skušali odgovarjati na vprašanja, če gre Primož Gliha po hat-tricku na Poljudu in tisti edini žalostni verdenikasti točki v Real ali Barcelono. In to v času, ko si o Barceloni, fuzbalski Barci, bral v reviju Bravo. In lepil izrezek na steno ali pa iz Avstrije prinesel tako slabo kopijo dresa, da je sčasoma postal že prav legendaren. Se pa spomnim, da je nekdo na treningu v Ljudskem vrtu, tam sredi devetdesetih, wikipedia pravi, da je bilo leta 1997, z žogo pri nogah zaklical »lej zaj to, Pačo!«. In ponavljali finto Viktorja Pača, ki je v tisti eni sezoni v Ljudskem vrtu, ko se je res izkazal in šel v Hajduk, a se kmalu preselil in ustalil v Izraelu, kjer smo davno pozabili nanj, žogo nekako motal med nogama. Bil je ravno dovolj spreten, da so njegove finte delovale nekako dvoriščno, preprosto, naravno. V času, ko se je sicer žogo še nabijalo po šoli, če ni bilo žoge, se pa je drajsalo magari piksno. Pačo je bil prvi, ki smo ga gledali v živo, in se je nekdo drl njegovo ime. Prvi fuzbaler.
Ni bil pa čisto prvi. Ne, ne.
Prvi je bil Dule. Dule Hauptman.
Mislim, da sva s fotrom metala na zguljeni koš na zlizanem igrišču pri zdrajsani telovadnicu pri mariborskem mestnem parku. Pogosteje smo sicer metali na koš na Braniku ali pa pri OŠ Bojana Ilicha, ampak spomin imam na tisto igrišče. Iz časov, ko smo iskali prosta igrišča ob popoldnevih.
Ne vem, zakaj, ampak nekako je bil ata celo podoben Hauptmanu. Čeprav sta osem let narazen, Dule je bil kakopak mlajši. Nikoli ne bom pozabil, kako je oče metal trojke. Nekako na sunek, na izstrel, na upanje, pa vseeno na suverenot. Pač, ata. Idol. Seveda to ni bil natrenirani skok šut, kdo od nas naturščikov pa zna skok šut? Ampak kadarkoli je sunkovito vrgel žogo, v takem visokem loku, skoraj namenoma previsokem, se je zadrl: »Hauptman!« Tudi če ni šla žoga v koš. In pogosto ni šla. No, skozi obroč. V mrežico zagotovo ne, ker tisti koši ne vem, če so sploh kdaj videli mrežico. In, mimogrede, mrežice tam še danes ni, kar je nekaj najbolj žalostnega. Koši brez mrežice so kul v filmih v New Yorku. V Mariboru, pri nas, tukaj pa ti jemljejo veselje in tisti slast, ko slišiš »caf« ali »ck«.
Dule Hauptman, tisti pravi, ne moj ata, je bil na igrišču poseben že zato, ker je nosil spodaj majico. Ponavadi belo. Danes, ko so eni košarkarji napravljeni kot plavalci, ki tudi že dolgo niso več goli, je to bolj pogosto, takrat, v časih, ko se niso nujno vsi brili »pod pajsko«, pa ne. Dule je izstopal. Ni pa bilo to pri Duletu vse, edino, zaradi česar je izstopal. Dule Hauptman je bil na tisto jesen 1996, ko sem prišel v Halo Tivoli, že legenda. Deloval je kot legenda, igral je kot legenda, vodil je kot legenda, tapkal in tekel je kot legenda. Dule je deloval že takrat… ne, ne prestaro. Deloval je zrelo, preudarno, zanesljivo. Nizka kolena in trmarjenje. Pač, šola Zmaga Sagadina. Če imamo pol manj denarja, bomo dvakrat več trenirali. In so.
Ko je ata ob parku metal tiste trojke, sem sanjal, da bom nekoč trojko zadel tudi sam. Ampak kaj, ko je bila žoga tako težka, koš tako visok, trojka pa tako daleč. Ne tako daleč, kot je sedaj, to so bili časi, ko je bila trojka v Evropi pač bližje, a za najstnika še vedno hudo predaleč. A bili so tudi časi, ko se je s polrazdalje več metalo, tudi v ligi NBA, ko so centri metali precej od koša. Ko se je igrala drugačna košarka, ko še ni padel izračun, da če več in hitreje mečemo, večja verjetnost je, da bomo več zadeli – pa še bolj dinamično in posledično atraktivno je. Ne, bila je košarka, kjer je bilo košev manj, a so nekako šteli več.
Nočem biti nostalgik in upam, da nisem. Ampak tako, kot je igral Dule? To ni bila lepa košarka, je bila pa brihtna. Dule ni bil, kot pravi tudi sam, ne dovolj visok, ne dovolj močen, marsikaj mu je manjkalo. Ampak vse, kar je manjkalo, je našel in izkoristil. To, kako je tekel okrog rakete, ubežal in si priboril ravno dovolj prostora? Bam! Kot da je treniral cel teden, celo desetletje, za tisti en šut. Deloval je kot nekakšen profesor matematike ali fizike. Gladko bi lahko imel vzdevek Profesor. Komot. Ker je igral sila odmerjeno s 186 centimetri. In desetko na hrbtu. Desetko, ki je bila skoraj fuzbalska. Čeprav ni bil glavni playmayker, ni bil glavna zvezda. Ni bil Ariel McDonald ni bil Marko Milič. Bil je, kar je bil. Ampak ko je prišel okrog, sploh če je šlo za tisti kot, v katerem so bili ljubljanski navijači? Si vedel. Poletela bo in padla noter. In gremo. Oooo!
In tako sem tudi jaz, daleč stran od Tivolija, žulil tiste polplastične žoge in jih metal ter hodil ponjo v travo. Ker tja so žoge najpogsteje odletele. Že če je slučajno priletel kakšen met za tri v obroč, se ga dotaknil, vsaj oplazil, je bila drama. In je že bilo na jeziku. »Številkaaa deseeeet Dušaaaan Hauptmaaan!« In to v Mariboru. Saj kot smo se pogovarjali ravno sinoči v pristnem mariborskem lokalu. Takrat, sredi devetdesetih, so klubi pač poosebljali preboj mlade države. Celje v rokometu, Olimpija v košarki in naposled Maribor v nogometu, ko je prišla liga prvakov. Biti zraven, v tisti sezoni, 1996/97, ko je šla Olimpija vse do zaključnega turnirja četverice v Rim? Biti v Tivoliju? Priti v šolo, v center Maribora, s šilt kapo z grbom Smelt Olimpija in ti kapo – ukradejo?
Ni nas bilo sram, niti v Mariboru. Navijati za Olimpijo. Je bilo nenavadno, za fanta, ki je žvižgal, ko je videl zgolj tablo Ljubljana, kar je pač izhajalo iz tega, da sem nosil vijoličasti dres od sedmega do petnajstega leta in zaradi česar se bojda nikdar nismo vsi skupaj preselili v Ljubljano. Jaz? »Žabar? Ste znoreli? Ampak ko sem prišel takrat v Tivoli? Sam pri enajstih letih (!) na »zeleni vlak«, s pobasano petko pri matematiki, za katero sem garal, da sem si nekaj kakor prislužil pot k očetu, ki je v Ljubljani delal in je prišel do tistih kart, ki jih je sanjala vsa Slovenija? Takrat se mi je zdelo, da sem vsaj že študent, če že ne na šihtu.
Ko sem prišel v stanovanje pred tekmo, je bila ob kartah tudi zloženka, bilten za obračun, v njem pa nekaj člankov in spisek celotne ekipe s portreti. Takrat sem jo prelistal, morda dvakrat ali trikrat in si postavo zapomnil. Vse do danes. Po številkah. Horvat. Stepania. Daneu. Duščak. Kraljevič. Hafnar. Hauptman. Tušek. Milič. Jurković. McDonald. Henrie. In trener Sagadin. In pomočnik Mahorič. Bam. Sredi noči vam tole zdrdram. Peš pot do Tivolija je bila tako evforična, da sem mislil, da me bo razneslo. Ko sem pa prišel v dvorano, v tisti kotel, v tisto za današnje čase nekaj kakor maketo dvorane, ki je bila tako stiščana, nagnetena, stunstana? Norost. Blaznost. Dvorana, ki je niso tekmeci ravno podcenjevali. Niso se znašli več v takih malih gabaritih. Je trojka sploh cela vrisana?
Nasprotnik je bila Barcelona, veliki favorit, kasneje je postala podprvak. Bil je 2. oktober, leto pa 1996. Vpijati tisto glasnost, urbanost, predanost, kolektivnost je bilo… Šok. Nisi navijal za Olimpijo, navijal si za »naše«. Tu. V živo. Tisto sezono sem si ogledal še dve tekmi, eno z Asvelom in eno v četrtfinalu s Stefanelom (Adecco). Sploh mučno podjebavanje Gregorja Fučke je do danes nepozabljeno. Kot so bile zmage in uvrstitev v Rim, kjer je potem Olimpija končala kot tretja, ko je Marko Milič proti Asvelu razbil tablo in smo verjeli, da imamo igralca, ki bo naredil resen preboj v NBA. Da imamo to, čemur zdaj pravimo Dončić. Kamor je tudi šel čez par mesecev, ampak kot vemo dolgo ni ostal, ker so bili hudo drugačni časi.
Ampak nikakor ne bom pozabil, kakšno umirjenost je nudil Dušan Hauptman na tisti tekmi z Barcelono. Dal je 10 točk v 17 minutah in zadel eno trojko, ampak zdelo se je, kakor da je zadel prav vse. Bil je ostrostrelec, bil je nekdo, ki je vrgel, ko drugi niso. Morda mu po svoje lahko na nek način pride blizu Klemen Prepelič, vendar še ne deluje tako star, četudi ni več najbolj mlad. Dule ni zabijal čez avto kot Milić, ni igral z Jordanom kot Gorenc, ni bil orjak tipa Kraljevič ali Kotnik, ni bil tujec, ki je naredil, kar so Stepania, Jasikevičius in taki. Ne.
Dule Hauptman je nekdo, ki si zasluži, da dobi dres pod strop, ker je bil neka povsem svoja liga. Bi ga moral že takoj, ko so Stožice zgradili in se je tja preselila Olimpija, zdaj združena v Cedevita Olimpija. So pač liki, ki so bili zraven ravno takrat, ko je nekdo moral prevzeti odgovornost in dvigniti šport višje. Tomaž Vnuk ali Andrej Razinger ali Ivo Jan v hokeju. Uroš Šerbec ali Roman Pungartnik v rokometu. Taki liki kolektivnega športa devetdesetih. Ko smo skakali, ko smo se kam uvrstili. Kaj šele, da bi pobirali medalje ali bili evropski (pod)prvaki v čem. Dobro, fuzbal je bil res poseben, ker je imel pač Zlatka Zahovića.
Toda Dušan Hauptman je bil tisti, ki je dajal vsem nam upanje, da lahko tudi mi kdaj kaj zmoremo. In ko sem zadel svojo prvo trojko, bilo je na igrišču na Braniku, kjer je zdaj parking za fuzbal klub, ampak se bo sčasoma spet vrnilo igrišče in nosilo ime po Ivu Daneu, sem se zadrl: »Jaaaa!« Takoj zatem pa: »Dušaaan Hauptmaaan!« In če kaj, sem potem trojke metal do onemoglosti. Enkrat tudi s sošolcem Baggiom. Metala sva kaki dve uri, jaz sem jih zadel menda 63, on pa 72. Časi, ko je to gledal nek možak in vprašal, če bi šla trenirat košarko, čeprav sva bila oba ne ravno najbolj visoka, on sploh, ker je bil po letnici leto mlajši. Ampak ne. Nam je bila košarka pač to, kar je. Šport. Igra. Zabava. Sva imela treningov in rigidnega režima dovolj že v fuzbalu, ko sm nabijali sosedske klube z dvomestnim številom, pa imeli potem za »nagrado« v ponedeljek še bolj zajeban trening, oni pa so dobivali sendviče in sok po tekmi, mi pa navodila, kaj moramo še zboljšati. Zato je bila košarka celo, vsaj zame, neke vrste oddih, romantika, igra. Za tisti slastni občutek, ko gre žoga skozi mrežico. Za tri. Z belo majico, trmastim pogledom in vedenjem, da si pač moraš nekatere stvari v življenju izborit. Četudi ti kaj manjka.
Nekateri smo za nagrado dobili neizbrisljive spomine.
Dušan Hauptman pa bo, bolje pozno kot nikoli, pod strop Stožic dobil svoj dres.
Zasluženo. Upajoč, da jo bo gledal čim dlje. Zaslužil si je.
Številka deset. Za triiii. Dušaaaan Haaaaauptmaaaan!
