Kratkih pet ugotovitev? Tiste roza hlače. Tipično jokerovski komad. Vrnitev ponovljivo odpisane, ampak večno željne »tv-enernegične« Miše Molk. (Pre)dozirano kolektivno navijanje. Ter posledično preizpraševanje o (ne)semiselnosti Eme. In še številčna ocena? Komad, ki igra na mladost, strune in Bojana, si nekako prisluži trojko, sama oddaja Misija Liverpool pa, žal, dvojko. Pa mama in ata naj prideta v šolo.
Ravnodušnosti, kadar se na zaslonih pojavi Miša Molk, vsekakor ni. O, ne. Ko pride na zaslon Miša, se usujejo komentarji. Ne traja dolgo, niti do prvih oglasov, ko se že začne nujna debata o rtv prispevku. Srečata se zgodovina in sedanjost. Trčita dve različni stališči in dva milijona izkušenj o in z RTV. Zakaj? ker je Miša Molk z leti (p)ostala skoraj institucija. Simbol. Prej simbol, občasno pa tudi metafora. Iz sivih časov osemdesetih prek njenih najbolj uspešnih, radovednih in kvalitetnih (post)devetdesetih je presegla čas. Čeprav sodobnega razume zlasti skozi prizmo televizije kot medija, je nekako pristala nekje vmes. Nikdar zares ujeta v preteklem času. Kar je pri nas redko videna kvaliteta. Ja, je kvaliteta. Ker Miša Molk je ostala zvesta svojemu stilu. Za vsako ceno. Tudi takrat, kadar bi jo naj čas odpisal.
Miša Molk je najbrž neke vrste simbol tega, kar televizija nikdar več ne bo, pa občasno sicer še lahko je. Ampak kadar je, se želja, da bi to trajala, ne uresniči. Televizija nima najbolj svetle prihodnosti. Pri nas, kjer smo še vedno precej, ne pa zgolj tradicionalni, sicer še kaže solidno, ampak ne pa dolgoročno. Povedano drugače, voditeljev, ki jih gledamo sedaj, čez 40 let najbrž ne bomo poznali več. Redki so še trenutki, ko vi in sosed gledate enako tv vsebino. Sploh hkrati. Najposteje šport, kakšen nujni tv dnevnik, resničnostni šovi in kakšna finala talent tekmovanj. In razvedrila. Tista. Vsakoletna. Novoletni program in – Ema.

Ko se je sinoči Miša Molk, ki je septembra dopolnila 68 let, pojavila v oddaji Misija Liverpool, se je zdelo, da je stala tam zato, ker… Kdo drug pa bi? Ja, kandidatov je seveda ogromno. Ampak to ni bila Ema, to je bila oddaja, ki je morala pojasniti, zakaj Eme ni. In takrat začne kandidatov, ki bi to pojasnili, povrhu v hiši, kjer se kregajo, kdo lahko nastopa v oglasih za nordijsko prvenstvo, bridko zmanjkovati. Opcij veliko ni. Iz glave? Mario Galunič. Ana Tavčar. Mojca Mavec. Lorella Flego. In še kdo. Misija Liverpool je bila oddaja, ki nam je skušala dopovedati, zakaj take oddaje še imamo tudi takrat, kadar niso takšne, kot bi si morda želeli.
Ko rečemo Ema, najbrž Miša Molk res ni prva, na katero bi pomislili. Bi najprej prišla na vrsti glasba, spori, slakonje, pretepi, jebemtisunac, nemoremfakingverjet, kuhinjo. Bi pa Miša Molk lahko bila neke vrste Julia Child. Ona ja, ki bi najbolj nazorno povedala, kaj se na Emi skuha. In tako je prišla tudi na vrsto zdaj. Štirikrat je vodila Emo, a tistega skoraj rekordnega niza (2001, 2002, 2003, 2004) je zdaj že tako dolgo, da so vmes tisti, ki so se takrat rodili, že polnoletni. Recimo LPS. Ali Zala Kralj in Gašper Šantl.
Da se je vrnila prav zdaj? Pove dosti o tem, da je razvedrilni program tisti, kjer so dolgoletni kadri pač ostali. Pa naj gre za Vanjo Vardjana, Maria Galuniča, Mišo Molk. So kadri, ki se jih ne menja. In ki pridejo vsake toliko na vrsto, izkočijo iz preteklosti, ki niti nima tistega nostalgičnega pridiha, v katerega včasih RTVSLO mašina namenoma posega in ga krepi. Sama je na začetku govorila o kuhinji in načinu izbora in o tem, zakaj je Ema pomembna. Kar je (pre)drzno, ampak vendarle to prihaja od tistih, ki to pač izvajajo in pri tem vztrajajo.
Njena komunikacija s Tomažem Miheličem je bila v oddaji tekoča in posledičmo delujoča, čeravno zaradi preteklosti predvidljiva – ampak ne na nacionalki. Takšni tipi pogovorov, ki lahko vnovčijo preteklost tudi na račun tikanja, so pri nas sila redki. Se je pa pri pogovoru z Bojanom Cvjetićaninom vendarle poznala generacijska razlika. Za mlade glasbenike Miša Molk ni to, kar je za starejše, kar je popolnoma pričakovano in razumljivo.

Miša Molk je pokazala, da še razume sodobni čas vsekakor bolje, kakor sodobni čas razume njo. Ve, kakšni naj bi bili takšni šovi. Nasmejani, evforični, razplesani, mladostni, zagnani, energični. Če sam ne verjameš, da delaš šov, kako bodo v to verjeli gledalci? Problem pa je bil, da je bila oddaja neke vrste poldokumentarni sprehod, ki je bil hkrati šov in obenem novinarska vsebina, kot se je pokazalo v konkretno dolgih intervjujih z Joker Out iz Hamburga, kjer se nisi mogel znebiti občutka, da je minutaža upravičevala potovanje na snemanje komada.
Misija Liverpool je bila naslednja priložnost, kjer je Televizija Slovenija še lahko vnovčila svoj renome, tradicijo in poslanstvo. Ampak žal je to storila preveč stihijsko. Delovalo je nametano. Nič narobe z gostujočimi pevci – Amaya, Tomaž Mihelič, Konstrakta, Filip Vidušin, Nuša Derenda. Sploh ledernasta vrnitev Derende je bila svojevrstni bizarni preskok zgodovine. Je pa nenavadno, da se je band, v katerega nacionalka tako zelo verjame, prevelil v spremljevalni band. Potisnjen v ozadje. Če so takšne zvezde – in, da ne bo pomote, za naše razmere so, po davno razprodanih Križankah 2022 gredo v Stožice jeseni in prodali že 7.000 kart -, potem naj tako tudi izpadejo. In naj tako izgledajo. Razumemo Maneskin reference in post-hipstersko pozo. Ampak stilistika je povsem pogorela, tako zelo, da so roza hlače Bojana Cvjetićanina najbrž postale nesojene zvezde večera.
Misija Liverpool je razkazala, da nacionalka ne izkoristi tistega, kar ima. Čas. Če kaj, ima čas, ker ima zanj sredstva. Vemo, nikdar dovolj. Zdaj so povrhu še tretjič poskusili z internim izborom, kar pa se doslej niti približno ni izkazalo. Ne Hannah Mancini (2013, Straight Into Love) ne Ana Soklič (2021, Away) se nista prebili v finale, povrhu sta delovali medlo in takoj pozabljeno. Televizija Slovenija bi naj bila dokaz stabilnosti, pri čemer pa se uspeh ne Misije Evrovizije in v manjši meri Eme Freš ni nadgrajeval, ker se sploh ni ohranjal. Pa je nacionalka prav s tem nagovarjala mlado generacijo, ki debelo pogleda, ko pride prva položnica za RTV prispevek.
Miša Molk je dokaj uspešno vse to ubranila pred javnostjo, ko je razložila, zakaj je letos tako, kakor je. Dokaj uspešno. Ne pa povsem. Nacionalka je tukaj zato, da razvija formate, ne pa jih ukinja. In enako velja tudi za voditelje, pri čemer je v zadnjih letih to počela le v narodnozabavnih oddajah ali delno v jutranjem programu, pa še tam prihajajo kadri, ki so se primarno prebili prek glasbe ali, joj, influencerstva. Enako velja točno tudi za Joker Out. Carpe Diem je okej skladba, ki pa deluje kakor nekaj za njihov opus. Ne pa za Emo. Vprašanje je, če bi Joker Out na klasični Emi zmagali. Nagovarjali bi namreč tudi starejše občinstvo, ki Bojana pozna predvsem iz reklam, čeprav imajo Joker Out solidne hite, njihovi koncerti pa – bil na zelo majhnem špilu v Mariboru – precej manični, ko gre za (večinoma žensko) občinstvo. Ali bo to dovolj za finale, kdo ve. Jaz zagotovo ne. Kakor tudi niso vedeli poznavalci in izvajalci, ki so dajali svoje komentarje po prvem poslušanju (Hamo, Neisha, Raiven, Blaž Švab, Andrej Karoli).
Kar pa vemo, je to. Miša Molk je šla reševati Televizijo Slovenija zato, ker jo nekdo mora. In, ja, tudi zato, ker je seveda tam in rešuje tudi lastno povezavo z Eurosongom. Prav je, da nacionalka vsaj skuša uvajati spremembe, ker s tem deluje, da sliši precej glasen del javnosti, ki bo v Emi in Eurosongu vedno videl razkošno zapravljanje denarja (včasih je to zelo upravičeno, kot so bili trije dnevi na Gospodarskem razstavišču 2017, včasih malo manj). Ampak če pred zaslon stopi Miša Molk… Je vprašanje, kdaj bomo zares videli spremembe. Sploh pa bi, če že, takšno vrnitev na zaslone nacionalka lahko bolje zavila, pripravila, spodbujala. Češ, petič na Emi, prvič po 19 letih. Če že.