Ko vidiš, zaslutiš, začutiš nekaj takega, nekoga, ki je taki, kot da je »boga za jajca primo«? Imaš dve opciji komunikacije. Lahko pokažeš s prstom. Kar se bojda ne spodobi najbolj, ne? Lahko pa zineš tiste tri besede. Lej. Ti. Ovega. »Pa kaj te tebi jasno ni?! Dela se, da mu dol visi!«
Ko sva šla na špil Alo!Stari na Štuk, se nama je na parkingu zgodilo nekaj točno takega. En parking malo bližje, ampak edini parking. Ker sva nekaj še gledala, verjetno sem jaz bil pameten, je tip seveda najino dobroto izkoristil. In se vslino direkt na tisti parking. In kaj sva rekla?
Lej. Ti. Ovega.
Bemfa od fotra
Obstaja torej še tretja opcija komunacije. Napišeš komad. Narediš to, kar so Alo!Stari s komadom, ki bo, verjetno, pristal na drugi plošči. Lej ti ovega je komad, ki je tudi v živo svinjsko zarezal. Hakl, kot se reče po naše. Pa smo ujeli, jebiga, živi šus, le refren. Lej. Ti. Ovega.
Ko pa je zdaj prišel ven še obdelan iz Kina Šiška, pa izpade kakor mojstrski uvid v … No, nemojestrski štajerski uvid. V to opazovanje, ki hitro preide v podzgodbe. Take, mini črtice, ko te definira avto (bemfa od fotra), odnos do punce (svojo babo vedno ponižuješ) in mame (doma se mamici prilizuješ) ali potencialno sorodstvo (ti neoš alfa samec / ti si od Wernera bratranec).
Albume. Koncertne albume.
Prav komad Lej ti ovega kaže, da ne bi bilo slabo, gotovo pa ne narobe, če bi domači bandi iz takih koncertov izdajali kar cele live, koncertne albume. Pa čeprav so te kasneje pogosto obdelane, popeglane, preproducirane. Nič zato. Alo!Stari v Kinu Šiška je bil dosežek. Bil, itak. In sliši se, da je bil tudi presežek. Seveda je prišel pozno, ne pa prepozno, ker vendarle gre za band, ki sam reče, da mu je »čez noč uspelo po 25 letih«.
In, kar je najbolje, Tinetu Matjašiču je uspelo ubesediti točno tisti mariborski uvid, ki je poln primerjav, ocen, stališč. V dobrem in slabem. Band pa si privošči še več ostrine in kitarskih preskokov. Pa ne, da je to doslej manjkalo. Vse pa samo kaže na to, da Alo!Stari ne popušča. Niti malo. In prav je tak.
