Pištole vun!

Zdelo se je že brezupno. Pa kaj je to? Še klošarji na Lentu govorijo zborno! Pol pa nam je še dvignilo dekl. Res. Kot da bi nas nekdo pravzaprav imel res za norca. Ko je šel Martin Vrenko iz Maribora v Prekmurje za dva dela druge sezone, so kar naenkrat vsi začeli – gučiti. Ge gujčin, tij pa govoriš. Ali kakorkoli se že prav reče. Še to so nam vun nesli. Pri nas Cahunek kot forenzik “pejmo ke”, tam pa še novinrke gučijo.

Ampak zdaj je pa, haha, evo ti ga na, prišel del, ko imajo vsi za norca njega. Vrenka. Na, pa pleži. Brez las. In ko je – akcija. Ko se očitno ne bo primer razrešil zgolj v inšpektorjevi glavi, kamor gledalci nimamo uvida. Ne. Razrešil se bo, kot se na teveju pač razreši. Akcijsko. Nenazadnje, Martin je vzel ven pištolo. Pa kolega Tadej tudi. Pri tako bizarnih likih si pač… Lahko magari izposodiš kultni kader kar iz Šunda. Helo, Tarantino, dobrodošel na Pohorju. Servus, pa laufaj, če vidiš tipa s sekiro.

Vrenkova največja težava, da bi serija postala ne le najbolj gledana, ampak z razlogom najbolj gledana, pa ne zgolj zato, ker je pač naša, ob nedeljah in kriminalka, ni bil dialekt. Ne. Večji problem je bila predvidljivost, ki se je monotono ponavljala v dveh delih: v prvem delu se ni zgodilo skoraj nič, v drugem pa se je hitelo. So bila tudi odstopanja, ampak šablona je bila preveč očitna. Vrenko se je, po domače, vlekel. Nekako ni zagrizel, ni prestrašil, ni kravžljal možganov. In vse bolj je veljal občutek, da za to niso »krivi« igralci ali režiser(ji), temveč knjižna predloga.

Morda smo se res preveč fokusirali na dialekt oziroma njegovo umetelno umeščanje v tako izrazit prostor kot je mariborska špraha. Je pa res, da nam je v tretjem in četrtem delu (Hotel) dvignilo dekl, kakor se lepo reče. V Primerih inšpektorja Vrenka so dotlej pč redko »tukli« po naše. Še klošar je govoril zborno, kelnarca (Katarina Čas) ljubljansko, forenzik (Toni Cahunek) takisto, tudi ata (Rifle), ki v Mariboru dolgo živi. Če je pa že kdo rekel kaj »po naše«, je bil kaki kmet (Matjaž Javšnik) ali so ga takoj štihnili (Tarek Rashid) ali pa so štihale in tamanile (Nina Ivanišin).

V Prekmurju pa je kar naenkrat iber prekmursko tolkla novinarka Televizije Slovenije, česar na televiziji ne bi nikdar doživeli; kolega kriminalist (Gorazd Žilavec) je mejil že na željo po podnapisih in še Petja Labović, rojeni Mariborčan, je nekje v Ižakovcih res prepričal kot lokalec. Zakaj v Prekmurju gre, v Mariboru pa ne? Brali smo lahko, da pač ni bilo lahko dobiti mariborskih igralcev, ampak če je lahko Labović precej dobro (po laičnem mojem mnenju) »skinil« prekmurščino…? Nekako kot da mariborščine slovenski film še vedno ne razume. Je urbani jezik. Ne rečemo čuj in toti, ampak alo in ovi.

Ampak to zdaj ni pomembno.

Ker potem je po zmedenem prvem primeru (Nevidni človek) in solidnem, toda spet konfuznem drugem (Hotel) prišel najbrž prelomni del. Obsedenosti. Del, ko so šla narečja v drugi plan. Del, ko smo na televiziji gledali nekaj, kar spominja na, no, tv serijo. Ker se je zgodilo, kar bi se moralo že davno. Gledali smo kriminalko. Gledali smo tv serijo. Dobili smo akcijo. Dobili smo bizarne like, kakršnih v zgodovini slovenskega filma ne manjka. Spomnite se samo na Idilo ali Prekletstvo Valburge. Po resda kar desetih delih se je Vrenko premaknil od kadrirane zgodbe, k skuša slediti romanu, do tega, da se dejansko premika. Vrenko je shodil, stekel, gazil, gazil.

Zgodil se je del, kakršno je bilo sprva Jezero. Saj se še spomnimo, kako je Taras Birsa (Sebastian Cavazza) laufal po Ljubljani, v snegu davil mulce ali se vozil s čolnom. Zakaj? Ker je imel občutek, da ga nekdo zajebava. Da to ni več to in da bo to še zadnjič to. In, e, tako so tudi Vrenka končno resno začeli zajebavat vsi po vrsti. Del, za katerega se zdi, kakor da so se morali zgoditi vsi dotedanji. Faše primer, za katerega mora lazit gor v breg in ko se še reži kolegu Tadeju (Lovro Zafred), ker se njemu zapletejo lasje v veje. »Meni se to ne more zgodit,« je prvi štos, ki je Demšarju ratal. Še boljše pa tisto, ko bi rad Tadej vselej Martinu sledil. Še tja, kamor gre cesar sam. Rine vanj, vsi ga zajebavajo, človek se še uscat ne more v miru.

To sta dobra štosa. Štosi o pleši so okej in najboljši, dokler jih pravijo plešasti. Zajebava ga brat od njegove Mojce (Katarina Čas), luzerski Bruno (Dario Nožič Serini), da ga mora sredi noči mimo raznih pekarnajev (Miha Dajčman kot statist) iskat, kakor svojega mulca, ko že misli, da ga bo zajebala ona z otrokom. Martin Vrenko – ata? Ne, tega nadimka noče, ker se že s svojim fotrom dovolj zajebava. Če mu že ne crkne žarnica, pa mu prinese paradajze iz Prekmurja, tam pa vidi, da ga je Prekmurje v obliki Ane (Teja Glažar) že prehitelo. Martin Vrenko je nehote na ekranu neke vrste tradicionalist, ki je sicer dovolj brihten, da ve, kako se svet pač spreminja in mi vsi z njim. Ampak na spremembe ni pripravljen. Je konzervativen po eni strani (Žilavčeva zuzlasta ljubica v Prekmurju je nekaj, česar ne odobrava, zato ga šokira tudi očetovo zmenkarijanje), čeprav ni ravno tip, ki bi se kregal, kaj še lahko spravijo v thule zaboj na strehi avta.

Martin Vrenko ima rad mir, čeprav si je izbral precej klavrn poklic. Kjer je mir šele, ko razrešiš nemir. Ampak tokrat je nabasal na primer, kjer se nemir še odvija. Končno je dobil v Tadeju zglednega sodelavca, ki se je očitno ob pavzi, saj ni šel v Prekmurje, naučil dovolj, da si pravita štose. In ven vlečeta pištole. Dopolnjujeta se, kakor se niti prejšnji kolega (Jurij Drevenšek) ni.

Lovro Zafred je bil v prvem in drugem delu res uboren. Muka ga je bilo gledati, kako se lovi ob precej izkušenejših igralcih. Okej, lahko bi igral ravno na to karto, kako zelo »zelen« je. Ampak eno je dobro igrati zelenca, drugo pa je, če imaš občutek, da je enako zelen tudi igralec sam. Kar bi kupil, če ne bi Lovro Zafred tako sijajno vletel v prvi del druge sezone Gospod profesor (Voyo), kjer je vletel kot mladenič s precej žalostnimi izgledi za prihodnost, izpade pa kot upornik z in brez razloga. Zato se je sedaj serija premaknila, ker ni več občutka, kakor da vse obkroža Vrenka zato, da pač imamo zgodbo, like, strukturo. Ne, steklo je.

Obsedenosti se izkažejo zato, ker je že v štartu premisa dobra. Familija ima enega tistih rojstni dni, kjer ugotovi, da je pač čudna. Ata Aleksander Pucko (Aljoša Ternovšek) ne bi pihal svečk, še manj pa, da bi prepevali. Niso taka familija. So družine, ki pojejo, in so familije, ki so se pretvorile v biznis. In Puckovi so taki. Oziroma Pucki, kot se tudi sklanja, čeprav bi najraje rekli pri nas »puckeji«. Uvodna scena ni sama sebi namen, ni neka poetika, kakor smo že videli v letošnji sezoni. Ne, uvodna scena mora imeti nekaj. Ne nek namig, na katerega pozabiš že med špico. Ne, tukaj se nastavijo interesi.

Od ateja, ki ni več najbolje, bi vsi nekaj imeli. Najprej otroka Bojan (Samo Ravnikar) in Iris Pucko Savič (Vesna Vončina), potem pa še partnerja Kaarmen Pucko (Minca Lorenci) in Rudi Savič (Viktor Hrvatin Meglič). To ni rojstni dan, ampak pred-dediščina. Neo-erbanje. Predfilm. Ata se odloči, da bo svojo firmo, lepo vinarno, ki v realnem življenju sliši na ime Doppler, razdelil na oba. In že tam se vidi. Splektarjenje, razočaranje, zarota. Usoda določi, da gre Bojan na Pohorje. Pa ne peš. Ampak dol po bregu. Z drago uro, roleksom, bemomast. Takim, avtomatikom, ko moraš trzat, da gre. Samo šment, Bojan ne trza več.

Ni to dobra premisa? Začetek? Aljoša Harlamov, urednik na Cankarjevi založbi, mi je napisal na Twitterju, da je prav Avgust Demšar sam na tej točki, v šesto, skužil, kako pisati kriminalke. In da gre od tu samo še bolje, kar je dobro, glede nato, da so Obsedenosti v času krize letnik 2012 oziroma šesti primer v knjižnem vrstnem redu. Čeprav je znova roman – spet, knjig nisem bral – prilagojen, ampak ne pretirano dlje od osnove. Motivov ne manjka vsaj toliko, kolikor ne manjka čudaških, izjemnih, strašljivih, bizarnih, neobičajnih likov.

Takih, ki jih obsodiš na prvi pogled, čeprav naj tega ne bi delali. Že hči Iris, ki jo izvrstno igra Vesna Vončina, je cela plajtrasta in nervozna. Ampak to ni nič v primerjavi z njenim možem Rudijem. O, Rudi. To pa je turbo Rudi, samo ta ne laufa po fuzbal igrišču, temveč po naših možganih. Ljubi Bolfenk, kako prismuknjen tip. Kamera, igračke in folija čez zice zunaj na terasi. Če smo rekli, da bi si Gorazd Žilavec po prekmurski epizodi skoraj zaslužil spin-off, potem kaj naj rečemo za Rudija? Rudi bi lahko dobil kake mini epizode, skupaj z Alfijem Filipčičem (David Čeh) in mamo Alfi (Marinka Štern) pa imamo neko mešanico Idile in Pr’ Hostar.

Kako odbiti liki. Čisto adijo. Prifuknjeni. En snema v hrbet. Druga laufa z grablami. Tretji pa namesto na šiht v Avstrijo hodi s sekiro v gozd po pištolo. Če ne s sekiro, pa s peresnikom za inzulin. Ker tudi to lahko ubija. Kako so že rekli, hipoglimija? Nekaj takega? Ha! Da te štihnejo s peresnikom, kakor kaže za ubogega Bojana? Mic po mic. Sladka smrt, dobesedno.

In ko k temu dodamo še, kako se je Vrenko moral plaziti najprej za Bojana prvič, nato za Bruna v Pekarno, pa za Bojana še tretjič, ko ju je s Tadejem skoraj »sklajbala« skala? Čisto zajebavanje, totalno podjebavanje. In kot da to ni bilo dovolj, ga je zajebaval še magnet. Oni ja. Za na ono belo tablo. Namagneteno. Na postaji. Kaj ti bodo neki sodobni avti pa top objekti kot iz škatlice. Ah. To hočemo gledat. Kako Vrenko rešuje umor, pa mu polzi slika umorjenega, ker magnet ne prime. Haha. Pa to je to!

In ko prideta na vrh brega, na katerega so parkirali Bojana za večnost, gresta gledat, kdo neki bi tu bil doma. Tega ne naredita okorno. Niti ni tako posneto. In ko ne samo, da nikogar ni doma, temveč se zasliši še šum… Ob top glasbi, ki stopnjuje srhljivost likov in gumitvista napetost dogajanja, stečeta, oba hkrati, mimo grmovja, nad hišo in… Stoj policija! In izvlečeta pištoli. Okej, nista ravno John Travolta in Samuel L. Jackson. Ni pa bilo švoh. Daleč od tega.

Po res majavi drugi sezoni, ko bi Vrenko postal pač zagrenjen tip, ki reši primer samo vsako drugo nedeljo, vsako prejšnjo pa bi še mi viski z limono, je prvi del Obsedenosti naredil nekaj, česar že dolgo, najbrž vse od Jezera, pa okej, tudi V imenu ljudstva (zlasti druga sezona), ni nobena serija.

Sprašujemo se, kaj se bo zgodilo naslednjo nedeljo. Cliffhanger, ki je vreden veliko, čeprav ne bi ravno rekel, da vseh desetih prejšnjih delov, ki skupaj niso premogli toliko, kakor ta del. Humor, nenavadnost in Kaarmen (Minca Lorenci). Z dvema a. In kartami. In prerokbo. Pa da ne pozabimo na ono what-the-fuck sceno pri tistem domu za ostarele (v realnem lajfu Dom starejših občanov Preddvor), ki je bolj hiralnica kot kaj drugega, kjer Sandi Mrak (obriti Vladimir Vlaškalić) deluje, kakor da v službenem času vsake toliko kateremu pomaga pohitriti na drugi svet.  To je to. Seveda se vedno da bolje in samo upamo lahko, da serija tako dobrega prvega polčasa ne bo zavozila.

Ker če bi bili vsi deli vsaj približno takšni? Bi komaj čakali nedeljo ob 20.00. In ne 20.55. Pa ne zaradi Intervjuja, da ne bo pomote. Ampak da je fertig.

Komentarji

komentarjev